Revija SRP 35/36

Boshtjan Leskovshek

 

KOSILO NEKEGA MOLJA

 

Andrej Lutman: VZBRSTI VRST

Izdala Cankarjeva zalozhba, Ljubljana 1999

Razumevanje poezije se zachne s pisanjem pesmi, ne pa z branjem. V teh krajih krozhi domislica, ki pravi, da pesnika pishe pesnik. To realno ugotovitev potrdi moje tedensko srechanje s slovensko poezijo, v kateri po vechini prepoznavam eno in isto "matranje" preteklosti s sedanjostjo. Polna usta forme in metode, ki poganja pishochega in mu natika uzde z umestitvijo med ponavljajoche izpovedi starih in utrujenih vsebin, po vechini sprejemajo tisti, ki so zhe sprejeti v krog vechnosti oblasti. Ta si letno izbere enega ali dva nova pesnika, jima nakazhe naklonjenost in ju porine v ospredje. Recept, kako uspeti, je ta, da ugotovish shtos svojega slavnega kolega, ga naselish z lastno travmo in pridno bevskash in se kazhesh na pravih mestih. Ob tem sta ti in on ogromno prebrala, skupaj pila, bila prijatelja. Stari nasoli mladca, mu omogochi objavo v reviji, knjigo, mladi pa ves srechen in predan zliva svezhe verze chutenja in hvalezhnosti. Ta shtos, da pesnik pesnika rodi, naj uporabljajo semenske farme in naj tam klonirajo lepe bele kokoshi, ki nesejo zlata jajca in serjejo isto govno.

In ker je svet navlechen na apatijo stalnosti in se z vsemi kremplji upira spremembam, so tudi danashnji pesniki mlachni in nich kaj inovativni. Skupaj z druzhbo zhdijo v okovih biti in si vsake toliko chasa privoshchijo spektakle nekoristnosti. Z njimi zdravijo in lajshajo osebne frustracije, ki jih prikazhejo kot nekakshne vzvishene cilje chloveshkega bivanja. Potem se bralci idetificiramo z njimi, podozhivimo lastne probleme in lajshamo bolechino. Vse to jambranje in cukranje trpljenja se sprevrzhe v nekrofilnost poezije, da knjige postanejo britofi, posamezne pesmi pa grobovi. Komemoracije se vrstijo od pesnishke zbirke prek medijske mrhovine, ki razume in interpretira, do potroshnikov, zaslepljenih z bozhanskostjo crkotine.

Knjiga Vzbrsti vrst se uchinkovito upira in ne pristaja na danost sveta kot takega. S svojo pokonchno hrbtenico gradi svoj lasten svet, svojo poezijo, ki buta in zhivi skozi ubesedeno vztrajnost. Pesnik v njej je prisoten le kot prvo pochelo, je nekakshen prevodnik zhivljenjskih sil, ki jih zajema skozi formo in metodo elementarnosti. Seveda se ta svobodna pristnost shiri s kontrolo metode, ki stimulira nastanke semena, iz katerega brstita strast in slast v vzvishen uzhitek. Ta zadoshcha in se nadaljuje da, /Podobe se meche/ in ritem se plete./ Je dih in je lik:/ ste sluh in privid./ Se vztraja, in: vodi./ v tisto tleskajoche kar prikliche oblike v glas in izpishe besede / So besede v sapi,/ ko veter zagoni./ Pred dnem in za njim/ so poki v glavi;/ v kozhi so okna-/ se dviga she sen./

Elementi zraka, zemlje, ognja in vode ter etra zachno ples, da se besedijo besede v vrste in shtevilo enajst. Pesmi so enajstvrstichne vse do shestinpetdesete, kjer se konchajo in hkrati nekje znova zachnejo. Po formi so vklici, ki plodijo vsebine v ritme idrijske rezkavosti, ki prasketa in polni /Gon skozi skorjo v sredici leta iznad zemlje/ v posodo zvokov vonja s krvjo. Tam se zdrstita vizija in glas in hlapita dihane sape kach in plamenov v rezhah preshvicanih objemov. Che pesnik zachne, ga nich ne koncha in vse nadaljuje iz sedla v sedla slasti na vrhove frishnih fukov. Pesem se nikoli ne upogne, stoji pokonchna in shtrli v posmeh mrhovini, v svetlobo temi.

Lastnost je skrita in si lasti sama sebi svoje zhivljenje. Vsak brst kliche potrebe in jih v centru volje spregovori ter povezhe v celoto, ki kompaktna zajame svoje dele. Z njimi vzburjena steche / S tochke v obliko orla obnova sveta./, ko sprashuje /Mashinerija sanjanja in fukanja:/ do kje stati v prsti?/ Vprashanje zavrzhe odgovor, saj namen je zhe opazovan in sedaj skozi pesem dejavno punktira zhivchne centre vodljivih navad tako, da zavrzhe reproduktivno nachelo in se prepusti uzhitku s smerjo. Omrezhje lastnosti se trga in poka in vozlishcha razishchejo nove povezave, da se sedaj preklopijo, kamor pesnik zheli.

Vem, da Lutmanova poezija bega sholske ume, da jim razum obmolkne in da dalj od molka ne morejo in da chutijo samo neko prisotnost, ki jih gleda in opazuje, ne da bi izrekla tisto uglasheno ponovitev, s katero se kitijo akademiki. Tisti redki, ki se spustijo na drcho, naletijo na pest, ki jih direktno udari na gobec in potem pristno vodi v nove dimenzije izkusiti / Z velichino razpusta ognjenih src, / s tekom konja prek plamtechih polj semena./ sebe kot edino mero zachetka /na zaduhani zemlji/.

Vzbrsti vrst je pesnishka zbirka, ki je ni zaplodila kontinuiteta pesnika s pesnikom. Zachel jo je pesnik sam in skozi njega zapisala poezija sama. Zato jo priporocham v branje vsem jambrachem, ki ne morejo presekati kroga ujetosti, da se zdramijo in poskusijo zrajcati cementna mednozhja.