Revija SRP 35/36

Andrej Medved

OBJEKT V SAMOTI

(O Pochivavshkovem kiparstvu)

 

Pochivavshkova skulptura je objekt v samoti, v izolaciji, v razliki. V svoji posebnosti je lochena od obichajnega kiparskega predmeta, kot ga poznamo iz umetnostne zakladnice pred modernizmom, in prav ta razlika, metafizichna razlika, jo v dvajsetem stoletju postavlja v povsem drugachen, v bistvu spremenjen odnos do znane, uveljavljene oblikovalne prakse. Njen pomen je dalech od ortodoksnega pojmovanja umetnine, ki je vezana na predlogo (figurativna umetnost) ali na psihichne procese (abstraktna umetnost), tako da lahko govorimo le o realnosti skulpture-kot-skulpture, onstran posnemanja in podzavesti, in o posebni vlogi, ki jo ima v danashnjem chasu. V tem smislu je skulptura proizvod umetnostne resnice in pripada le svetu umetnosti, kjer ne gre toliko za odkrivanje in stilizacijo drugachne forme, ki naj ne bi ustrezala naravi, psihi in ideologiji, temvech za umetnino, ki je posledica kiparske prakse modernizma, tj. razmishljanja o bistvu skulpturalne forme, brez zgledovanja, brez posnetkov. Kiparsko delo oz. njegovo izoblikovanje zdaj narekuje razvoj umetnostnih pristopov in iznajdb, idej in teorije, brez chustvovanja in odvechne povrshine; kjer ni vech mozhna identifikacija s predmetom in pojavom, temvech le idealna prokreacija tega, kar imenuje pojem "stvar na sebi".

To, kar je bistveno za Pochivavshkove stvaritve, je ideja: ideja kot objekt, oblika kot "intencionalni akt", che si sposodimo izraz iz fenomenologije; ne njena primerljivost z realnim ali podzavestnim svetom ali celo zgolj njena povrshina, se pravi chutnost in zaznavnost. Pomembna je nevidna sila, ki jo izrazha chista skulpturalna forma, ki naj pokrije prostor v celoti, kot enkratni, kot kozmichni simbol. V tem smislu lahko kot pri Brdarju spregovorimo o "svetih silah", ki jih izrazhajo ti kipi, o svetosti kiparskega predmeta. Bistvene sile, ki naj utelesijo ves mozhni, irealni in realni prostor, so v umetnishkem izdelku prikazane v religijskem pomenu, v prvotnem pojmovanju te besede: re-legein, se pravi kot razkrivanje pradavnih temeljnih simbolnih likov v razvidnosti ideje, v jasnini ideelne forme. Tu ni nikakrshne dileme med likom kot prividom in resnico, skulptura ne predstavlja le fragment resnice, izbran del resnichnosti, temvech zajame svet v njegovi najbolj abstrahirani podobi. To seveda ne pomeni, da je umetnishki izdelek abstrahirana resnichnost, da je pojavnost zreducirana do nekega posploshenega bistva, temvech nasprotno predstavlja ideelno formo odsotnega sveta, ki je realno prazen, neobstojen, in se mu lahko priblizhamo samo z "intencionalnim aktom", se pravi z intuicijo, z zagledanjem stvari v njihovem prvinskem stanju.

Vsaka naturalistichna razlaga tu iztirja, in prav tako vsako tradicionalno gledanje, ki vztraja na predlogi, na modelu za skulpturo, kjer gre v resnici za slepilo in za lazhnivost optichne zaznave. Torej je pomemben nov, drugachen, spremenjen pogled, lacanovski pogled, ko onkraj videza zagledamo manjkajochi objekt kot predmet zhelje, pogled, ki sezhe prek zaslona optichnega vida, ker ta ne zmore dlje od popredmetene resnice. Gre torej za svojevrsten preobrat v pred-stavljanju resnichnosti v modernistichnem kiparstvu, kjer je prav pogled, naj bo avtorjev ali opazovalchev, tisti, ki je pre-obrnjen, da omogochi sublimno prezentacijo "stvari na sebi".

Za sodobnega umetnika resnichnost ni vech sestavljena iz stvarnih in nazornih likov, ni vech narativna in predmetna v figuralnem smislu; pri tem ne gre za to, da kar je bistveno, ni vidno. Primarna forma, ki dolocha vso pojavnost, je v njegovem delu she kako ochitna, vendar na neki drugi, ne rekli bi samo simbolni, temvech transcendentalni ravni. Pri tem ne gre samo za stilizacijo, ochishchenje oblike, ampak za geometrichne konstrukte, ki naj predstavijo primarne svete sile, ki so chutnonazornemu opazovanju skrite. Ta skriti predmet torej nima nich opraviti s pojavi, ker bi drugache mislili, da z abstraktivnimi postopki lahko prodremo do temeljne figurabilnosti v pojavnosti stvari. V tem smislu Pochivavshkovo kiparstvo nikakor ni abstraktno, za kar ga obichajno oznachuje stroka; ker njegovo delo nichesar ne odstira in ne razkriva bistva od privida, ampak resnichnost razodeva skozi metafizichno spoznanje, ki se do bistva in skrivnosti svojega predmeta ne prebije z mukotrpnim odmishljanjem zunanje povrshine, temvech ga v trenutku najvechje zbranosti zagleda kot "axis mundi", kot temeljni simbol tega, kar vidimo samo z notranjim pogledom. Konchni objekt skulpture zatorej ni nikoli polimorfen, temvech enkratno vlit v pogled in geometrichne prvinske like, kjer gre predvsem za jasnost, evidentnost vseh stvari - odnosov, ki jih to delo uprizarja; za uteleshenje podobe, po kateri hrepenijo pesniki in filozofi, za "inkarnacijo praznine", se pravi tega, kar v resnici ne obstaja oziroma odseva le kot videz in vechna spremenljivost stanja; za inkarnacijo pogleda, ki je edini, ki ustvarja vso realnost; intencionalnega pogleda, ki transcendira to, kar je ochitno in vsakdanje.

Osnova Pochivavshkovega kiparstva je mentalni prostor, skozi katerega se izgovori praznina nichnega prostora, kjer ni pojavnosti predmetov; prostor, ki stopi na mesto drugega prostora, pogled, ki razkrije optichno prevaro vida, oblike, ki zamenjajo realnost in podobe abstrahiranega bistva. Seveda ta praznina ne vzbuja groze in tesnobe pred odsotnostjo in nichem; ta nich je nich realnega sveta in shele omogocha, da sezhemo do skrajnih meja, kjer zableshchi tisto resnichno. V tem smislu je chista skulpturalna forma nekakshna "razsvetlitev" vseh mozhnih podobitev, in zrenje-gledanje - v jasnini, v izvir luchi, v platonovski svet idej. Umetnik je zapustil fizichno okolje in ustvarja iz praznine, ki je kot ponotranjenje - spominjanje na - ideelne forme dejansko kreacija ex-nihilo, chist kozmichni simbol. Realni, naturalni svet se je razblinil, o(b)staja le skulptura kot mentalni prostor, intencionalnost, uresnichena v podobi, ki zdaj izrazha skrajno mejo mozhne (u)prostoritve, materializacije ideje, ki je zvedena do najbolj temeljne, substancionalne forme.

Skulptura kot "celostna oblika" in arhetip in platonsko spominjanje na ideelne forme je najvechkrat postavljena v vertikalni smeri in v strogem ravnovesju z drugimi kiparskimi izdelki; zato je karseda pomembna postavitev in odnos v prostoru, se pravi pozitivno-negativna interakcija vzdolzhnih in pokonchnih linij, cheprav bi hkrati mogli govoriti tudi o t.im. "izkljucheni kavzalnosti" posameznega dela, o popolni neodvisnosti od drugih - izoliranih - objektov. Pochivavshkove skulpture niso mobilne, prej statichne, vkopane, vlite v izbrano likovno tvarino, ki je namenjena frontalnemu pogledu, z vseh strani enako, chetudi gledamo celoto ali samo fragment; nikoli v gibanju okoli dela, spiralno, v zasuku. Popolna simetrija, uravnotezhenost in evidentnost skulpturalnih elementov, ki niso nich voluminozni, temvech poudarjajo le vertikalno rast in vzgon v nebo, she povechujejo sublimnost podobitve. Napetost forme, njena transsubstancionalnost, je hkrati tudi krhka in ranljiva. Njena energijska zbranost jo naredi brez tezhe; robovi so zabrisani in vsak detajl je izostren in jasen. Odnos celote do fragmenta ni dolochen; pomemben je le celosten pogled, cheprav je she kako ochitna tudi obdelava povrshine, skriti pregibi, izbokline in odtisi prstov, se pravi obchutljiva, senzualna povrshina, razgibana kozhna membrana, ki pricha o subjektivnem, avtorskem pristopu.

Vendar racionalistichni princip prevlada; nich ni zgubljeno v pulziranju snovi, sluchaj in igra sta v nachelu izpushchena, in zamenjava vlog v odnosu del - celota je podrejena strogi kompozicijski zasnovi. Razgibana in vchasih chutna povrshina se v trenutku spremeni v nefizichni in netelesni blok, v metafizichni idol, v ideelno in pojmovno stanje. V tej chisti, arhetipski formi, ki je dolochena z geometrichno ravnino, je neposredna, chutna obdelava samo drugotnega pomena.

Zdaj sta skulptura in njen opazovalec v principu zdruzhena v dozhivetju geometrichnega lika, cheprav imaginarnost povrshine, ki je obdelana na haptichni nachin, she vedno omogocha neposredni stik, estetsko pouzhivanje umetnishkega dela. Vendar je ta odnos mogoch samo v neposrednem gledanju od blizu. A bistveno ni zdaj estetichno, temvech pojmovno, kontemplativno zrenje, ki shele omogocha zagledanje celote; kjer ni vech niti iluzije povrshine niti imaginarnosti prostora, temvech samo skulptura kot "lochena realnost", skulptura kot objekt, ki v nichemer ne spominja na izkushnjo Lebenswelta. Pomembna je distanca in izoliranost kiparskega izdelka, ki jo avtor dosezhe s tem, da zlushchi tisto fizichno z modela, chetudi se dokonchno ne odreche poseganju v tkivo bronaste tvarine. A v tem je dvojnost Pochivavshkovega dela, ki spodbija tezo o popolni istovrstnosti segmentov, ki jih uporablja v svojih visoko artificiranih kompozicijskih konstruktih.

Skulptura je meditativa forma, v kateri je spoznanje o izchishchenih prostorskih likih, ki brez vizualnega predaha - prekinitve - dosezhejo kulminativno tochko in se zdruzhijo s svojo duhovno predpostavko. Pri tem pomaga chlenjenje in ritem dela, igra svetlobe in teme in zdrs zglajenega povrshja v vishino. Primarnost in preprostost sta tu temeljni princip, kako se je mogoche priblizhati sublimnim, svetim in religioznim silam. In geometrichne prvine so zato v ospredju, saj dominantnost vertikale sega nazaj, v umetnostne epohe, ki so hotele izraziti transcendentalne, metafizichne resnice. In ne presenechajo nas vech s svojo popolno simetrijo, ki je edini nachin, da uresnichish zamisel o prostoru brez posnetkov, brez vsakrshne primere v realnem svetu.