Revija SRP 35/36

Andrej Lutman

V NEDRIH
(K “Postbalkancu” Franka Bushiæa)

 

Nelagodnost, ko si po mnozhici prebedelih nochi in juter in dnevov konchno v zaledju, v zatishju, da se (spet) konchno le lahko v stalen shepet in mrmranje spremeni tishina, tishina, ki se je samo v hrupu in krvi kazala kot tishina. In hrup govorov lastne razrvane zavesti postane oseben, najintimnejshi monolog. In rahla vznesenost, ki je nelagodje, ki je navelichhanost, ki je prepametnost: vse je konchno in znano. Ne zedini se s smrtjo, pach pa z nachini umiranja. Kategorije prehajajo v domene kaosa. Skrajna obchutljivost in she vech kot to: na osnovi izostrene preobchutljivosti streniran um in organizem - v vojni za zhivljenje iniciran osebek. Ko je spekter razmishljanj vezan na potisk cevi pushke v lastno glavi in poljub reshilnega strela. Pred chim ta strel reshi? Chustva so sfokusirana na sovrashtvo in mashchevalnost. Erotika je vezana na transparentno osovrazheno macheho, na simpatijo, ki je zgolj objekt posilstva kot zahtevan nachin zadovoljitve. Ta simpatija, ki ima svojo pravo funkcijo nekje v daljni prihodnosti, je deklica, je mlad skupek rosnega mesa, ki ti ne dá fukat. Nastaja lik: z vojno razrajcan mladec, skozi dim marihuane govorech in karajoch oche, macheha, ki pooseblja in svobodo in strast, ki ju od ukazov zbegani soldat ne prenese. Edina taktika vojne: kar moti - unichi! In strategija? Naj unichevanje traja! V liku, ki je sastavljen iz vsaj shtirih avtonomnih pojmovnih polj, ki se kazhejo kot osebe, se kot ostra stalnica pojavlja dejanski akter: morje glasov, ki jim razhajkana zavest prepushcha vajeti, da je odgovornost manjsha, tako rekoch nichna in konchno katarzichna, ko vojak dokoncha svoje poslanstvo: unichi si dom in to imenuje osvoboditev. Pokoncha svoj rod in orgazmira. Gre se vojno in uzhiva. V tovrstni vojni se razbijajo tako imenovane osnovne celice druzhbe, osnovne zdruzhbe in v miru vzpostavljena zdruzhenja: druzhina, prijateljstvo, ideje, jezik. Vsi naucheni in stezhka pridobljeni vzorci vsakovrstne vzgoje postanejo popolnoma brez koristi in odvechni, saj ne omoguchijo prezhivetja. Ja, kaj hecen je ta gon po prezhivetju, ko pa je zhe naslednji trenutek edina alternativa potisk pushkine cevi v svoja usta. Vojak sprejema in oddaja smrt. Razpolaga s mozhnostjo, da nasilno razprshi zavest kogarkoli, ki ga ima na dosegu. In imeti neskonchno potrpljenje, ko je chas in primerna prilozhnost za modeliranje v tkivih. Ko muchenje ni nachin za dostop k podatkom, pach pa zgolj nachin smrti, forma umiranja. Smrt kot obrt brez konkurence ni dovolj. Prek vse nashtetih in se mnogih nenashtetih pojavov nastaja druzhba v vojni, ki meji na fronto, na zaledje in na taborishcha in mozhna osvobojena ozemlja. Vse, kar ni fronta, se kazhe kot neustavljena in she vedno nastajajocha forma chloveshke zdruzhbe. V vsem tem vrvezhu she vojna ekonomija oziroma vojno dobichkarstvo, skrivni in polskrivni dogovori poveljujochih bojujochih se strani. Hinavshchina, prevare, nasilje. Pravzaprav postaja celotna civilna druzhba v vojnem chasu eden od tipov taborishch, ki se med seboj razlikujejo le po rezhimih, ki v njih vladajo. Slepa poslushnost vojakov je garant za iskanje sovrazhnika v tujih ali lastnih vrstah. Tako v nekem trenutku in na nekem mestu srechash sohe svojega otroshtva, se soochish s spominom na mir, na ljubezen, na chustva. Predvsem pa na mozhnost, da se vezhesh s komerkoli v skladu z lastno voljo. Da je ni sile, ki bi bila mochnejsha, in ne mochi, ki bi bila silnejsha od lastne zavesti in vesti. Zmanipuliranost kot medij sovrashtva. Nahujskanost in ocvirki vojn. Vojna brishe spomin. Spomin na zdaj, naprej, na nekoch in na potem, spet nekoch. Vojna kot edina prihodnost. Za vedno v neki uniformi, vedno proti nekomu, zmeraj ujetnik istega, vechen odmev chasa. Kot je za posiljevanje kogarkoli s svojo uniformo zlochin, je zlochin kakrshnokoli izzhivljanje nad drugim telesom brez privolitve slednjega. O duhu tokrat she ne. Dush pa ni, saj se gode mrcvarjenja mesa. V takshnem mesu ni dush. Desakralizacija bivanja, ko je beseda ponizhevanje zhivljenja le leporechenje, ki meji na psovko. Razteleshenja za prezhivljanje dolgchasa, kot igranje ob chakanju na lovorike zmagovalcev. Vedno iste pasti zavesti. Vedno isti vzgibi norosti. Vedno isto sprenevedanje poguma. Zbirni center kot dolgo prichakovan konec psihoanalize, ko te chaka poligon, da izzhivish vse fantazme, ki ti jih nudi vojni chas: vsakovrstna posilstva so zatishje pred viharjem, pitje lastnih izlochkov se izkazhe kot mozhnost za prezhivetje, zatiranje ponosa in ega kot edina shansa, saj se trguje vsevprek in z vsem: morda she najvech z dushami in odpustki. Kaj fuk za shtruco kruha, kaj trganje uhanov s trupla, kaj sploh misliti. Je pach chas, ko je usoda skoncentrirala svoje posege in postala dosezhna svobodi. Je chas, ki je splet trenutnih instinktov in spletov nakljuchij, ko ne veljajo vech obichaji iz chasov miru. Predolgo miru uspava... Ne. Ne poznamo oblike bivanja, ki bi bila bolj obsedena od samochishchenja kot prav chlovek. Sposoben je vznikniti v stanje brezchasja, ko v celoti pozabi, da je she nedavno tega zorel v potrpezhljivosti in graditvi in dopolnjevanju zhivljenja, da je postal dovolj mochan in hkrati ostal dovolj divlji, da lochi s chrto smrti vse, kar mu stoji na lastni ali prevzeti smeri. Prevzete smeri so pogubne, saj je vojna pogin prav mnoshtvu, prav stalnemu in ustaljenemu. Lucidnost vodij je v nenasilnem vodenju skozi spremembe. Drugi vodichi so produkt zatajevanj in sublimacij v iluzorno. Zavist in posesivnost sta stalnici v bedi trinogov, kar vodi v paranoidnost mnozhic - in njih mehkoba je medij materializacije blodenja umov, ki jim je parcialnost chasa skrajen domet. Politichnega poslanstva ni in tudi religija si nima nad chim meti rok. Ostaja znanost, ki pa je zgolj nemi opazovalec: zavzema drzho mrtvih bogov in se chudi. In deklica, ki molchi skozi govor zrele zhenske, pa ji tudi to ne pomaga, saj vojak ubije she svoj zadnji spomin na ljubezen, ta deklica ohranja stik z otroshtvom, saj je bil chas vojne pach chas iger in zorenja. Vezi s preteklostjo definitivno ni vech. Spet krepki v boj za nov jezik sporochanja in ohranjanja prihodnosti.