Revija SRP 35/36

Andrej Lutman

SONCHNO MESTO I

SONCHNO MESTO III

SONCHNO MESTO
(odlomek)

II*

 
Uvidel sem, da se te moram drugache lotiti, saj je kazalo, da znam zaiti v kake oslade in tam obtichati kot zhe tolikokrat doslej. Potem pa sem bil chisto prech, ko sem ugotavljal, da oseba ni zame, da me le potrjuje v lastnem samoljubju, da sem zadovoljen le na nivoju ugodja, vchasih uzhitka, she kaj – morda slaj – pa mi ostaja izven dosega. In tu mi ni prav nich pomagalo vse, kar so mi bili vsadili in kar so mi bile nudile. Pogreshati sem zachel dolochene vzorce, ki bi mi razreshili take razmere, ki bi me usposobili za delovanja v smeri pridobivanja novih vzorcev. Ugotavljal sem, da nimam vzorcev za uchenje sámo, da samo do potankosti ponavljam vse naucheno, priucheno, predelano in zadelano.

Hitro sem zakorachil do bivalishcha sinje zhivalice in ji zachel potihoma prepevati in jo vabiti iz peska. Malo sem tudi dregnil s palchko vanjo, da jo novi zvoki morda vznemirijo do te mere, da postane radovedna in mi nakloni pozornost, ki sem jo potreboval. Istochasno sem she oshinil prostor in opazil, da zapestnice ni vech na mestu, kamor sem ti jo bil odlozhil. Prenehal sem se s tem ukvarjati, saj sem zaznal dolochene znake, ki so kazali, da se sinja zhivalica pokazhe.

In res: iz peska se je zachelo svetiti in na povrshino je prishla spuzhvasta gmota, ki je ocharala s svojo sinjino, sicer pa ni bila kaj posebnega. Imela je posluh za zvoke, za ponavljanja, za grlenja in tresenja zraka z izreki. Zhivela je le v pogojih, ki si jih je sama ustvarila. Tu je bila vsa tezhava: kako jo obdrzhati pri zhivljenju? Po nasvetih, vajah, kar brezkonchnih ponavljanih dolochenih gibov sem bil sposoben, da se podam v lov nanjo.

Mnogo chasa sem bil blodil po pushchavi, sprashujoch se, che ima sploh smisel in che imam sam res she tako trden namen, da polegam po vzpetinah in nanosih ter mukoma in zhe brez sape prepevam v rezkem vetru in srepechem soncu. Pa se mi je odzvala, izskochila pred mano in me taknila s svojo sinjino.

Strmel sem in se zastrmel in skorajda pozabil, da moram she spraviti palchko na svoje mesto in se vrniti. Tudi iz pushchave sem se moral le s skrajno brezobzirnostjo do sebe spraviti, saj bi kaj lahko ostal tam in se do smrti in she dlje, prepushchajoch se njenemu petju, odlochal o vsem znova in niti ne tako zlepa kot tokrat. Bil sem v pushchavi in bil sem v obrednici obenem.

Prepevaje sem prijel zhivalico v roko, v levico, saj sem z desnico izvajal dolochene gibe, ki so pritegnili zhivalichino pozornost, da je v like, ki sem jih izrisoval, potisnila svojo sinjino in liki so ozhiveli. Previdno sem dal zhivalico nazaj na pesek in se zachel ukvarjati s sinjimi liki, ki so silili v prostor. Zgnal sem jih skupaj in jih potiskal proti bivalnici, kjer si she vedno sedela, da so te obdali, a te ni kaj prida vznemirili ali zaposlilo. Menim, da si vse skupaj vzela za nekakshno rokohitrsko shalo, kar je navsezadnje tudi bila, a ne v smislu, kot si ti morda razmishljala in vrednotila like, ki se te v neke trenutku polaste in ti ne dajo do lastnega, saj si se prav pretirano namrdnila nad mojim prepevanjem, grlenjem in mrmranjem in nisi nashla povezave med svetlobicami, ki te obkrozhijo, in glasovi, ki jih napnem na like, pa sem stishal glas v komaj slishno brundanje, da so se liki zgostili nad tabo, she blizhe k tebi in vate prihajali, zhe prehajali v svojo obliko z oblinami, ko si konchno razumela: spomnila si se na zapestnico.

Kriknil sem v razklic in sinjina se je porazgubljala do tvoje vrnitve iz spalnice, kjer si si z zapestnico okitila levico in ponovno zasedla prejshnje mesto.

“Se ti kaj jasní?” si nisem mogel kaj, da te ne podrazhim, ko pa si tako samozavestno in samozadostno dvigovala levico in sinjila.

“Da se ne razpochish,” si prav mirno izgovorila, “in da si ne bosh mislil prevech, ti domishljavec, ti razvajenec in spitanec!”

Aha, sem zardel brzhchas, a ni vazhno, ko pa mi je v istem trenutku, ko je nastopila tishina, postalo jasno, da si imela globljo izkushnjo s tistim, kar ti je nudila trojka, in je ob mojem veseljachenju prishlo prek zapestnice v tvoj domet, saj si dajala videz druge ali vsaj drugachne osebe. Mnogo lazhe si namrech razkrechila nogi in mi ponudila na vpogled globoko vase, globlje in she blizhe me je k tebi zagonilo in z vsem veseljem sem te nasadil in obmiroval v tebi.

“Ko smo se bili tedaj v gajih oddaljili, mi je starka zachela pripovedovati o nechem, kar je poimenovala bela zver,” si zachela in zachel sem prav pochasi drgniti, z dolgimi presledki v mirovanju, in si nadaljevala: “Dejala je, da ta bela zver obstaja v vsakem in vsaki in vsem in da ima she druga imena, a da ona uporablja to s prav posebnim namenom, ki ga je izrazila kot prispodobo za postopek barvanje bele zveri. Vsako nashe res lastno pochetje naj bi imelo barvo te bele zveri, sicer pa ima barve drugih zveri, ki pach lahko obarvajo ostale. Tako nekako je razlozhila in me pogledovala, ko smo bili hodili med gaji. Rekla je bila she, da lahko tej beli zveri tudi sami nadenemo drugachne barve in njih odtenke, a najprej je potrebno tisto, kar je poimenovala za belo zver, res pozveriti in pobeliti. No, fukec moj, ti je to kaj znano?”

Drgnil sem hitreje in z daljshimi predahi in premori, da si lahko vse skupaj v enem kosu dokonchala, da te ni prekinjala moja sapa, ki je postajala hropenje, ko pa si se me oklenila kot zapestnica. Mislim, da si izvajala nekako vrachilo sinjih likov s svojo sinjino, ki si jo imela v zapestnici. Tedaj sem nekje v sebi razumel pomen psice, a si ga she nisem znal razlozhiti ali ti govoriti o njem.

Dodrgnila sva. Nisva konchala, saj sem zaznal, da ti niso tuji gibi, ki mi store, da ne zbrizgam, da mi pomagajo; sem znova podozhivel okus tvojih rosnih dlak. Vztrajal sem v tebi in oklepala sva se. No, nisva she konchala.

“Chemu mi pravish razvajenec..., spitanec?”

“Ja, to mi je rekel starec, ko je opisoval tvoje otroshtvo – ”

“ – je govoril o meni?!” sem te prekinil, saj se mi je vse skupaj zazdelo prezapleteno, pa tuje in tako znano, znosno znano hkrati.

“H-ja, pripovedoval mi je o tebi kot primeru. Tako sem zvedela, da si bil rojen v nekakshnem krogu, ki so ga zapolnili tvoja roditeljica, obrednik in svechenica. In da si bil nekako prichakovan..., namensko naj bi bil nafukan dolochenega trenutka po v vnaprej pripravljenih postopkih, da si tako postal eden izmed kar shtevilnih nosilcev in nosilk nekakshnega chasovno obsezhnejshega obreda, ki pa mi ga starec ni bil razlagal. Morda ga lahko ti dopolnish?”

Po tem njenem strdku dejstev me je vrglo v chas pred vzgojo, v chas, na katerega sem tako zelo poredko mislil, da sem nanj pozabljal. Spomin se mi je bil skoraj vedno zachenjal z obchutkom silovitega toka, ki me je nanesel na sochno zeleno trato, kjer so me kmalu obkrozhile postave, ki so zatemnile sinje nebo in sonce, ki me je presvetljevalo. Te postave so me potem spremljale celo zhivljenje in so postajale postave na ulici, v vseh prostorih, ki sem jih bil kdajkoli obiskal, pa tudi zdaj nisem imel kaj boljshih izgledov. Kdo le si ti? sem se znova zachel sprashevati in pogrevati mozhnost, da se me morda pa res prav nich ne tichesh in da je vse to pochetje do sedaj le njihovo chakanje na ugodno priliko ali tvoj vpoklic in izginesh iz mojega zhivljenja hitreje, kot si bila prishla vanj.

“S kom pa si v stiku?” sem te prav previdno vprashal, ko sva se zhe izpregla in sem drsal z jezikom po tvojih krotkih shchetinah, po tvoji slani kozhi pod tvoj jezik.

“Karkoli ti rechem, se zlazhem. Mislim si, da jih od nekod poznam. Morda iz sanj, morda iz pripovedovanj, morda pa so me o tem sami preprichali. Verjamem jim na besede – to me skrbi. Pri tebi je drugache: lahko sem sproshchena. Z njimi pa ne. Stalno me napenja in bega. Sama sebe begam, se mi zdi. Oni so le povod temu. Kot si ti povod drugim stvarem in gonom v meni,” si postajala resnobenjsha, “ko me tako naskakujesh in zraven she pridno poduchujesh, he. Ne vem, she vedno ne vem, kdo so, sta, in kaj mi hochejo. Jim bom morala odplachevati omogochen vstop v mesto ali pa sem morda nagrada na vashi zabavni igrici z obiski? se sprashujem in se she dalje pustim nategovati vsem, s katerimi sem se imela chas srechati. Ti si najdlje prishel...; oh, vesh, moram malo tako govoriti, saj sama ne vem vech, che sem to she jaz ali sem spet jaz ali sem si jez, ki se sesuva in voda plankne prek...”

“Mislim si nekaj, a moram vse preveriti, saj ga ni za srati v tem pogledu,” sem bolj zamomljal, saj me je tvoje pripovedovanje dodobra utrudilo, ko sem sledil podobam, ki so mi jih sprozhale tvoje besede in tvoj glas, ki je zvenel v spomine na moje sanje, ki sem jih bil moral sanjati pred vzgojo, saj so se razlikovale od tistih, ki sem jih imel med vzgojo in jih she imam.

“Vesh, pravzaprav mi je kar prijetno s tabo,” si zaupljivo pochrkovala, kot bi imela slab obchutek glede mojega odziva, in prav si imela: kaj ti le ima biti prijetno z mano? ko pa naju lahko doleti she vse kaj drugega kot le imeti se prijetno, sem si mislil, rekel pa, da tudi meni, a s takim glasom, da te je verjetno minilo she kdaj izgovoriti tak ali podoben stavek o prijetnostih.

“Vesh, vzgojen sem bil v obilju vsega, pa mi le malo rechi in stvari res kaj pomeni, she manj stvari je, za katere mislim, da se mi zanje res splacha potruditi, redkosti pa ste, ki me posvetite tako mochno, da se vam predam in nichesar ne prichakujem,” sem zdrdral privzgojeno in opazoval izraz tvojega obraza, ki si mi ga namenila.

Niti si nisi gubala chela, le krch te je pograbil v desni kotichek ustnic, da si mi nekaj nerazumljivega zasikala in me objela, vlekla krch ustnic po kozhi do vznozhja kurca, ki mi je le delno shtrlel, a se je vidno popravil, ko si ga ovila s svojo sochno slino. Ta namig sem dojel kot enkratno paritveno potezo in si krepko pritisnil s peto na ritno vrtuljo, da podaljsham slastne odmerke, istochasno pa mi je nart zashla med tvoji dojki in ni kazalo, da se bo znashla. She prosto nogo sem prislonil ob tvoje zhuborenje med nogama. Prevzela si svojo nalogo zaganjalke in odgonila svoje. Uspel sem she dolochiti vsaj barve nadaljnjim slichicam v predochanju, ko si mi razdrla nadzor nad svojo koreniko. Izcedek ti je dobro del, vem, saj si ga dolgo okushala, she tedaj menda, ko sem bil zhe oddrchal v odsotno.

 

**

V dopoldnevu sem miroval v polozhaju, razmishljal in razmishljal misli do brezmislja, a ne do brezsmisla. Poskushal sem biti z zhenskami bolj ali manj zgolj pred njihovimi mesechninami, da sem se potem lahko nadejal kaj kapljic ali celo vechjih odmerkov, saj je bilo povprashevanje po tem vsaj omembe vredno, pa tudi ni bila slehernica tista, ki je nudila vsakich, vse in vsakomur. To krvodajalstvo je postajalo dogovor, ki imel mozhnosti, da preide v navado. In neke vrste radostno prichakovanje je izvabljal chas, ko so zhenske postajale drugachnejshe od sebe, ko so ene preprosto vabile podse, druge se svechano razklechale in frfotavo nastavljale svoja bregova, she neke so imele svoje skrite kotichke, kjer so varile vonj svoje veshchine, vede in verjetnega. Te so me bile kar dolgo obsedale. Slishal sem tudi razne govorice in novice o she nekaterih mozhnostih, ki so si jih domiselnejshe omislile, a vse je ostajalo na ravni besedichenj. Niti nisem poskushal kam dlje v tej smeri, saj sem imel she precej opravil sam s sabo.

Pochasi sem prekinil z domishljanjem in se zamislil nad opravili, ki so me chakala, me vabila medse.

Nisem smel odlashati, pa sem se spravil nad svoje kite in mishice in organe in kozho in vse skoz kosti, da sem se predihal in naravnal na dnevne cilje, da se kljub vsemu she ne pretegnem.

Med tem mojim pochetjem si se tudi ti podnevila, zhe cmokljala v jedilnici, pa sem se ti molche pridruzhil, chakajoch.

“Si razpolozhen?” si zarezala.

Verjetno si chakala na moj: na kaj? Morda sem te razocharal ali pa napachno ocenil namen tvojega vprashanja in chakanja in sem molchal she bolj kot prej. Tudi veki sem priprl, pa sem te gledal v svezhi svetlobi dne, te opazoval kot plen in plenilko, kot rosno cvetacho zhive beline. Tako se mi je stozhilo po tebi, da si nisem mogel kaj in sem se nagnil nad mizo in nadte in obstal z ustnicama tik pred tvojima, she enkrat zajel sapo in ti rignil v obraz in se seveda v hipnem sunku umaknil na prejshnje mesto.

“Prvi jutranji,” sem zabesedil svoj poseg.

Nisi se kaj prida obotavljala in privzdignila si ritnico v hrapav predec. V s sonchnimi zharki prepreden prostor je zalegel rahlo zhameten vonj zasedlin in me prestavil v tisti chas, ki ga poimenujem predvzgojni. Mislim, da so me vzgojili v neprdeche bitje, vsaj tako bi se lahko oznachil, saj she nisem zmogel tako prostoritno pocheti tvojih izpustov. Vse s tem v zvezi sem imel strogo umeshcheno v postopek iztrebljanja, le riganje je bila nekakshna izpushna cev drobovja. Da se ustno nebo prepoji in da se zhelodec nadiha, so me bili uchili in bile silile v bruhe, kar je bilo nekaj chasa ustaljen nachin ravnanja s hrano, saj naj bi si s tem izostrili chut za pomanjkanje.

Pa chetudi nisem ravno odobraval teh vzgojnih napotkov, sem jim bil popolnoma predan, saj so sestavljali vse, s chimer in s komer sem se lahko branil, napadal, se boril: zase. Nisem poznal drugega in ostalega, saj tega nisem nikjer potreboval, ko pa ni bilo primernih izzivov, da bi sploh lahko uporabil kake take veshchine, ki narede tuje sprejemljivo na neki drug in drugachnejshi nachin. Tudi sam sem se trudil prdniti, a mi ni she shlo. Potrebno je vadit!

V tem lahnem drncu proti opoldnevu sva postala kar togotna od segretega ozrachja, ki je dalo slutiti she hujsho segretost, saj se je mesc polnil okrog polnochi in pihali so prav primerni vetrovi. Moral sem vse nameravano postoriti she pred vrochino, pa sem te pobaral, che tudi ti kam ven odhajash.

Malce sem te bil presenetil z vprashanjem, saj si prav nemarno nagubala chelo in me pogledala izpod njega: “Kam pa naj bi po tvojem shla?”

“Ha, ne vem, morda do kakih znank ali znanca, morda na sprehod, morda pa kar kam po svoje, za nosom...,” sem se zalotil, da bolj sebi mrmram, ko pa si me tako milo zrla, da sem pozabljal na svoj glas in videl le tvoj stas in svezho ritno zhemljo, ki si – nudecha mi – jo razkazovala v vsej krasoti, da pach nisem imel slajshega izhoda.

“Mi ga peknesh?!” skoz zobe: “Tako na hitro, daj.”

“Skoraj ne verjamem, da to od tebe slishim. Chestitam!” sem ji zazhvrgolel in zhe sva ga imela notri.

Zapovrstje misli je postalo zapovrstje gibov in sunkov, nabrekanj in krchenj do odrevenelega telesnega molka, ki ga nisva prekinjala z besedami, she z mislimi zgolj narahlo in zelo previdno, da ne vzkipe podobe dob in lastnega drobovja, da ne prekipe sochustvovanja s svetobolnimi zamislimi. Da ne postane potek postano opravilo zame za praznjenje jajc, zate pa za kaj drugega. In da se lahko prenehava bojevati, ko pa sva itak porazhenca, ki zhiviva brez izgube.

“Mislish, da je kaj mozhnosti, da zanosish?” sem tako bleknil v dan, da si mi vrnila s kislim nasmeshkom in hitro zachela trositi podatke o svoji popolni jalovosti, ki naj bi ti bila zhe ob spochetju vsiljena, saj tvoja druzhina ni bila mogla rachunati na kakshno posebno pomoch za svojega otroka, da sem se nejeverno zachel sprashevati, kako to, da si mi kar prehlastno vse to zagotavljala.

“Tudi sam sem jalov,” sem ji povedal, “a imam mozhnost, da ponovno postanem ploden. Pa ti, lahko?”

“Ne vem, nikoli nisem o tem razmishljala. Ne vem, kaj bi z otrokom, z vechino njih in vedno vechjimi...,” si zategnila, da sem uvidel odljudnost te teme pogovora.

“Kako je pa kaj s tvojo mesechnino, chishcho,” sem drozal dalje.

“O, hvala, je zelo redna,” si se namrdnila, vstala in odshla v svoj prostor.

“Ne pretiravaj!” sem she zavpil za tabo, a ni bilo uchinka.

Ochitno je bilo, da pojdem sam, in sem odshel. V odhajanju sem se she spomnil na par stvari, ki bi jim lahko naklonil nekaj pozornosti, a me je vleklo ven in sem se zatekel v prelozhitev. Pri izhodu iz stavbe sem imel priliko videti zanimiv primer skrajne, skorajda svete brezskrbnosti: v peskovniku je malchek krepko drkal psichku kosmat mednozhni shtrcelj. Nisem se pustil muditi in sem zavil proti nasprotni ulici.

Prestregel me je moshki, ki se je takoj obregnil ob moj bel klobuk, ki sem si ga bil nataknil kot zashchito pred soncem, rekoch: “Mi malo posodish ta tvoj lep klobuk?!”

“Le kaj ti bo?” sem mu she s porogljivostjo v glasu dal vedeti, da ni zazhelen.

“Chemu pa se rabi klobuk v tem soncu, kaj?!” je postajal zhe rahlo motech in nasilen, pa sem ubral druge poti.

Kar sem lahko hitro, sem stekel proti nasprotni ulici, se kmalu zdruzhil z mnozhico in se shele tedaj ozrl: ustaljeno okolico in znane silnice sem vzel za znanilke, da je vse v redu in da se s takim pripetljajem res ne bom ukvarjal tako pretirano in hudo. Imam pach pomembnejshe poti in stvari. Imam svoj tekokrog, svoj zapis, ki mu sledim.

She enkrat sem se preprichal, da mi ne slede, pa sem zakorachil v hram, v katerega sem se bil zhe v jutru namenil.

Zhe ob vstopu me je presenetila spokojnost in dolochena nasichenost z vsem mogochim, kar je nudilo prisotno obchestvo, da sem resno pomislil, che je ta moja pot res prava. Vstop mi je nudil pogled na mnoshtvo postav, ki so povsem togo stale v svetlobi in sencah svech, le obchasno vzvalovile ob dolochenih glasovih. Prestopil sem prag in takoj so me obstopili trije strazharji in me komaj slishno povprashali po geslu. Odshepetal sem jim svoje in si jel ogledovati pochetje, ki sem mu bil pricha. Verjetno sem prishel prezgodaj, saj sem se nameraval zgolj pogovoriti s svechenikom, ki je imel priti, kot so mi bili zagotovili strazharji. Prestopal sem se in zhe hotel pochakati zunaj, ko sem med postavami uzrl eno znano, eno prav postavno telesce, ki mi je bilo zhe vechkrat dano v naslado, saj je bila zvesta svechenica svojega telesnega ognja. Postal sem in se zamislil nad tem, kako naj jo dobim ven, da ne zmotim vznesenih shirjav duha, ki sem jih bolj slutil. Nich, sklenil sem she kar tam na istem mestu pochakati, saj mi je bil tako zagotovljen prvi stik ob spremembi razporeditve postav.

Svetloba je prehajala iz kovinsko sivozelene v temnovijolichasto, grlenja so se okrepila in se she krepila prek hropov v krike, v ostre sklope sikanj in tishin. Postava, ki je po moji presoji predstavljala vodnika, je v poltemi izvajala dolochene gibe, izrisovala like in krozhila. Njenim spevom so se pridruzhevali she spevi ostalih postav in prostran hramski prostor je zvenel v ubranih glasovih, ki bi se jim skorajda pridruzhil, a sem uzrl svechenika, kako jo maha navkreber, proti oltarju v osredju dvorane. Sledil sem mu s pogledom in ob ugodnem trenutku stopil za njim, ga hitro dohitel, prehitel in stopil predenj ter dal znak, ki me je uvrstil na pravilno mesto v mestni razporeditvi. Svechenik ni kaj dosti zgubljal chasa, ampak mi je namignil, naj grem za njim do njegovega kotichka, kjer mi je potem v miru razkazal vse vsem mozhne nachine, ki jih je sam poznal, kako biti na vech mestih hkrati in kako uskladiti vse istochasne vtise razlichnega, da delujejo kot zaporedje, kot niz in kot celota. Da se mi je svet ponovno na novo sestavil, sem sicer potreboval she kar nekaj chasa, a sem doumel, da sem spet zabredel v nekakshna pochetja, ki jim bom brzhchas opustil ob prvi navelichanosti.

A ni bilo chisto tako. Ko sva se s svechenikom razshla, sem se skoraj zaletel v postavno postavo, ki je nekam lenobno potovala po svetu in se ni kaj dosti menila zame. Bila je she popolnoma predana pravkar konchanim bajanjem.

“Kaj, deklica, se gresh mimogredochnico ali mimogrednico?” sem jo kar naskochil z besedami, ki so ji dale jasno vedeti, da se je she predobro spomnim.

“Hoj, sem sklepala, da se delash, da me ne spoznash, ko si pa tako oshabno zrl prejle vame...” si zaokrozhila she v: “he, he..., he-hi!”

Sprejel sem jo kot staro, postano cunjo, ki bi jo bil nashel nekje pozabljeno na kakshni ploshchadi, chez drog vrzheno, ki so jo zhe dodobra osrali ptichi; sem jo sprejel she z naslednjim: “Dolgo je tega, kar sva se svaljkala naokrog, po obali in si v tistih starih razpadlih barkah vonjala izscalke, ki sva jih preudarno in curkoma spushchala v mivko, da sem ti ves togoten na hrbtu odpenjal haljo, ki si jo navkljub vrochini nosila, saj sem bil menil, da si izkushenejsha, a si se pokazala kot cenenejsha od vsake izmed plachank, ki so se nudile naokrog, in mi je bilo kar zhal, da sem se nate obesil, spravil in te sicer do marsichesa pripravil, a vendar: poteshitev ni bila prav velike hvale vredna in ko sem ti to omenil, si samo she vreshchala. Kako pa si kaj drugache,” sem s posebno zoprno zateglim glasom konchal.

“Uh, she vedno tako besedichish, she bolj – in bednejshe.”

“In bil je shchip in bila je svezha mesechina, ko sva naga igraje se iskala sence, ki so naju skrile in potelesile mnoge nagibe tiste nochi. Mislim, da she vonjam tvoje takratne zabeljene izcedke. Tega dne bi jih v kaki steklenichki ponesel s sabo, za vzorec poznejshim srechanjem, che bi se seveda odlochila zanje,” sem kar zhlobudral in opazoval izraz njenega obraza, ki ga je zakrivala mrezha tankih las, padajocha ji chez obraz skoraj do brade, da sta potem njeni ochesi kot zherjavici zhareli zadaj.

“No, tako pokroviteljski si, zdaj, ko si morda kaj drugega kot takrat. Takrat sva se igrala, izkushala sva se, pa saj vesh, pa se sprenevedash, pa mi hochesh nekaj svojega naprtiti. Poznam te postopke, kot bi se ti izrazil zdaj, ko si nekaj, kaj?!”

“Se mi vidi ta prostor kar primeren, da hitro preizkusiva pravkar izrecheno. Obhajanje je na dlani, obhajilo je pred nama, se ti ne zdi?” sem kar gonil svoje in se v radostnem prichakovanju malo nagnil naprej in jo potipal po mednozhju in za trenutek otipal poznejshi sprimek, ko me je zhe mochno prijela za roko in mi jo grobo odrinila stran od sebe proti meni, da sem vsaj ujel she jedek vonj, ki se mi je shiril s prstov.

“Ohoj!” ji je bolj ushlo, “saj me bosh kar posili ali kaj? Che si pa tako potreben, ti pa ni pomochi, vsaj pri meni ali z mano ne. Za mano pa pride lahko she vse. Vesh, imam enega dobrega in kitastega, ki me ne dolgochasi, da si zapomnish, da nisi edini...”

“Sem pa edinstven,” ujamem njen vdihec in spravim dalje z: “kot si mi bila zagotavljala na tistih naslonjachih, ki so bili pripravljeni za nochna zaziranja po za vechno stojechem olju morske gladine, ki je bila naenkrat kot tvoj slaj in vsi tisti izlochki, ki so te kasneje zalili, chudezhno skupaj, srhljivo razkachena in na vse pripravljena. Bila sva popolnoma skupaj, drug v drugi, fuk in fuka. Ah, ah! spomini, spomini!” sem dokaj povzdignil glas v osladne lege, da si se malce zgrozila – bolj nad sabo kot nad mano, chesh, da se sploh zapletash.

“Si pa otrochji in tako samopomemben, da te she raznese kot otroshki prdec, hahaha, ha, kot otroshkoriti vetrc, hi-hi, hi!”, si me prav prijetno presenetila s svojim poskochnim glasom, da sem trznil in se spomnil na nekaj drugega in neko drugo.

Hladno sva se poslovila, nich kaj namiga za naslednjich nisva zaznala, in sva shla naprej po svoje.

Zapustil sem hram in se napotil stran, saj sem prejel vech od prichakovanega. Nisem se imel kam dati, pa sem to stanje izkoristil za en obisk, ki sem ga le redko uprizoril. Bila je krasotica mojih prvih vtikov. Bila je skoraj she mladenka in bila je zhe mrtva. Imel sem srecho, da sem jo spoznal in da me je pripoznala za svojega. Gojila sva prav globoka in daljnosezhna chustva, ki so mi najizraziteje prihajala v védenje in vedénje s sanjami. Izsanjal sem jo bil zhe v zelo zgodnjem otroshtvu. Pojavljala se je bila v vseh kljuchnejshih sanjah iz tistega obdobja, ki se ga tako redko in na tanko ter drobno spominjam. Dolgo chasa sem bil preprichan, da ne obstaja, da jo pach samo sanjam. Ko pa sem bil poduchen o teh stvareh, sem sprevidel, o kom in o chem me preprichujejo, pa sem jo sklenil poiskati, in tu sem imel obilo sreche. Tako rekoch nasproti mi je bila prishla nek vecher ob shibki svetlobi oblachnega neba in je skorajda ne bi bil prepoznal, da nisem zaznal edinstvenega vonja, ki ga je lahko oddajala zgolj ona in tedaj edina. Kot samoumevno se mi je zdelo, da sem se bil tedaj obrnil k njej in jo s klici opozoril nase. Ko me je bila opazila, je obstala in se dolgo ni premaknila. Veter je nosil njen vonj naravnost in samo v moji nosnici, da sem jo pil in se svezhil z nechim, kar je vsebovala. Potem sva bila dolgo stalno skupaj. Tako sem tudi ta obisk zastavil kot nekakshno dejanje obujanja starih strasti, ki me ponesejo v tiste chase privajanja na nekaj, kar je sled zhenskih razkorakov.

 

________
* II – VII, VIII poglavje iz she neobjavljene knjige Andreja Lutmana Sonchno mesto.