Revija SRP 33/34

Renzo Cigoi

RIBICH SANJ

 

JEBENTI* SARAJEVO

Josipu Ostiju z obchudovanjem

 
Ni vech juter v Sarajevu:
bazaltni krokarji
so se vgnezdili v drevesnih skeletih,
porushene hishe so od groze
ochrnele ochi
in od strahu na stezhaj odprta usta.
Ni vech dnevov v Sarajevu:
psi lajajo v prahu,
otroci begajo kot ohromeli
brez smeha in joka,
sarajevske matere pa barvajo
Mlechno cesto s krvjo na ulicah,
kjer so topovi pozhgali kruh.
Ni vech sonchnih zahodov v Sarajevu:
fosfor ustvarja brezkonchno dolg dan,
smrt pa shpekulantsko pokupuje meso
in kri, ko da bi shlo za zhito.
Ni vech nochi v Sarajevu:
ljudje so se poskrili
kot mishi v greznice,
noch je razdrobljena od soja svech,
suhe in shiroko razprte ochi
chakajo, da nekdo spet zgradi Sarajevo
s chasopisnim papirjem
kot Guernico pred tolikimi leti.
Jedci otroshkega mesa
so v svojem spominu zbrisali tisto sliko,
tako kot so zradirali Sarajevo.
 
28. junija 1997
*Jugoslovanska kletvica jebenti je tudi v izvirniku, ker je dobro znana tudi Italijanom v
Trstu in okolici. (Op. prev.)
 
 
 
MORNAR NA KOPNEM
 
Zdaj, ko ga bo hladna starost
neusmiljeno prisilila, da umre od domotozhja,
in ga ob svitu pahnila na Veliko Potovanje,
da bo zgubljeno blodil kot prezhiveli Palinur
in s slepimi ochmi ovohaval ostanke vetra
na pristajalishchu,
kdo neki, che ne on, bo sanjal ponochi
o nespechnih nocheh,
ki jih je prezhivel na strashnem ognjeniku,
ki je bruhal ledene lave?
 
 
 
RIBICH SANJ
 
Prebiti eno celo zhivljenje
pri oranju istega morja
pod istim nebom:
ista voda in nebo, enake barve,
ki za trenutek niso nikoli enake.
Le kdo bi mi znal razlozhiti,
katero zhivljenje je ostalo “celo”,
ali hip, ko se je prelomilo,
ali imata isto vrednost
dan ali stoletje
pred obzorjem?
Iz vsega tega sejanja nad vodami,
kar sem od zhivljenja prichakoval,
je bila le zhelja, da bi zagledal vznikniti sanje
kot zvezdo repatico.
 
 
 
ODISEJEVO SPANJE
 
V kratkih nocheh
nemirnega spanja
mornar ne sanja o srebrnih delfinih
in niti ne o modrih kitih,
marvech o golih izlozhbenih lutkah
z bujnoraslim spolovilom,
sanja o rdechih cigankah z bosimi nogami,
o grenkem pelinkovcu in motnem mezcalu;
kvechjemu sanja o Penelopi ali Mariji,
ki ga chaka onstran Herkulovih stebrov.
Gre pach za prezhivetje,
za zborni zhivalski nagon:
in je dobro, da je tako.
 
 
 
HONGKONSHKO DEKLE
 
Obraz gnile vlachuge,
lica kot presushen mah
in rdeche obarvan krizhev pot
v bolnih ocheh iz kitajske zemlje,
Lizie Wong ima pol oblichja na Vzhodu
in drugo polovico na Zahodu;
in njene solze
so water-closed kesanja.
Sveta nebesa!
Naj eden izmed nas vse to
vsaj uglasbi, drugache
bomo umrli z jamborjem v ustih.
 
 
 
AMERISHKO DEKLE, KI JE PRISHLO IZ MADRIDA
 
Dekle s travnatimi ochmi, poslushaj:
nekega dne bodo rekli, da sem bil dober,
a zhe davno zasuti grob,
prerashchen z visoko praprotjo,
bo zavetje para rumenokljunih kosov
samo zato, da bodo ljudje mislili,
da narava ni neusmiljena.
Dekle s travnatimi ochmi, poslushaj:
grm divje vrtnice
bo sivo dehtel
na mrzlem marmorju,
a njegov cvet bo zhivordech kot kri,
kot kastilski jezik,
ki si ga med ljubeznijo mrcvarila.
 
 
 
MORNARSKI VAJENEC
 
Zaprt v jechi,
ki je zaudarjala po zelju in chebuli,
ni mogel videti nikoli pomladi,
ki preorje zemljo s hrepenenjem,
drevje pa prekrije z zelenjem;
zaprt v jechi,
ki je zaudarjala po chesnu in golazhu,
ni mogel zaznati nikoli vonja
po dezhju na skalovju
in se dotakniti starih zidov,
ki so jih hladile sence
in listje kostanjev.
 
 
 
KMET BREZ ZEMLJE
 
Med njim in onim starim in mochnim kmetom
z inkovskimi olivnimi lichnicami,
ki klesti in obdeluje kos bresta s sekiro
in s pradavnim granitnim potrpljenjem
pripravlja nov lojtrnik za svojo zhivino,
je le nevidna rdecha nit
nerazlozhljive sorodnosti
in pokopalishche na zachetku vasi,
kjer so priimki na grobovih
vsi enaki...
Opazuje njegovo pochasno, nachrtno in natanchno delo,
ki mu je dodobra znano in pri srcu, le sam ga ne ume.
...Kamnita vrata, kamnite stopnice,
kamniti zhlebovi, ograje in portali:
obrochi, mlinski kamni in stiskalnice,
zvoniki in nagrobniki... vse iz enakega kamna.
Kaj neki mu krichi vse to kamenje
z namrshchenim obrazom uzhaljenih mater,
da bi se moral nemara vrniti zhe davno?
 
 
 
LANSKI SNEG
 
Prishel bo tudi dan, ko ga bo moralo biti
sram marsikatere izgovorjene besede;
z mrachno brezbrizhnostjo
do neobstojechega chloveka bodo rekli:
nikoli se ni spomnil ponizhnih,
o lakoti in revshchini ni nikoli spregovoril...
Zdaj ne pochenja drugega, ko da negibno zre
v pomlad in poletje, ki visita na zidu.
A zdaj, ko je njegov starodavni praporshchak Franc Jozhef
shel pognojit zhitna polja,
kdo mu bo dal jesen in zimo,
da bi se zagledal v hudourno nebo
in v lanski sneg!
 
 
 
GOSPODJE, TISHINA!
 
Smrtna tishina v ushesih brodolomca:
golobi so na svetu, da gnezdijo pod zhlebovi.
Tishina kot v sholi brez otrok:
chloveshke roke so bile zmrcvarjene.
Tishina kot pred bitko:
borovi gaji so se razrasli v mesu padlih.
Tishina kot v prazni cerkvi:
zhrtvovanje na krizhu je bilo norost.
Tishina kot pred sovrashtvom:
chloveshko potrpljenje je she za tigra grozljivo.
Tishina kot pred zasedo:
dan Vstajenja bo apokalipsa.
Tishina kot pred zapushchenostjo:
iluzije reshijo chloveka pred samomorom.
Tishina kot pred obsojencem:
“IUSTITIA” prazna beseda, grenka in jedka.
Tishina kot pred dezhjem:
velichina vesolja, ki daje svojo mero.
Tishina kot po nevihti:
kot po porazu...
Tishina kot po krivichni zhalitvi,
kot med izrekom smrtne obsodbe.
Grobna tishina
kot pozimi v gozdu na Severu,
kot dom brez zhenske...
Tishina, tishina, gospodje!
Se mar ne zavedate, da s svojo “tishino”
pozhigate svet!
 
 
 
DEZH NE VE, KDO STE
 
Ne morete poznati samote
chloveka v dezhju...
ko voda vzdolzh plochnikov
pokopava svoje zhivljenje
v cestnih jashkih.
Ne morete vedeti zanjo,
ker niste shtiri z apnom
pobeljene stene,
niti zlozhljiva postelja
in ne ugasel svechni shtrcelj.
...Ne morete vedeti,
ker dezh ne ve, kdo ste.
 
 
 
NIKOLI VECH SMEHLJAJA
 
Nikoli vech nobenega meshetarja
- jecharja mozhganske snovi –
med bitjem in nichem,
med Jazom in njegovim dvojnikom,
ki odseva v duhu!
nich vech razdelkov,
nich vech nochi in dnevov lucidne blaznosti
lazhnih merilcev neobstojechega chasa;
nich vech komichnih
ali tragichnih avtocenzur,
nich vech nicha!...
Le trajna in neminljiva zora
bele objektivne resnichnosti
in neskonchen dialog
z duhom, osvobojenim zakramentov,
kot morje, ki se je otreslo bregov.
Za zmerom razbito ogledalo,
odslej
na njegovem obrazu ne bo nikoli vech
skrivnostnega Giocondinega nasmeshka.

 

Prevedla iz italijanshchine Jolka Milich

 

O AVTORJU

Pesnik, publicist in scenarist Renzo Cigoi se je rodil v Trstu leta 1931 in tam tudi zhivi. Do upokojitve je bil programski rezhiser na italijanskem radiu in televiziji. Napisal je vech izvirnih televizijskih iger in pripravil niz radijskih kulturnih oddaj. Pri rimski zalozhbi Semar je leta 1996 izdal knjigo Shtiristo vprashanj staremu trzhashkemu zhidu (Quattrocento domande a un vecchio ebreo triestino), ki je prava poslastica za poznavalce italijanske trzhashke literature. Leta 1991-92 je z romanom Biblion prishel v finale za nagrado Italo Calvino. Pri videmski zalozhbi Campanotto je objavil zbirko pesmi Il satellite di Giove (Jupitrov satelit), uredil in komentiral knjigo Le tracce del sapiente (Sledovi uchenjaka) o trzhashkem pisatelju Giorgiu Vogheri in knjizhevnem svetovalcu Robertu Bazlenu. Pri istem zalozhniku ima dve knjigi v tisku in nekaj pesnishkih zbirk drugje, morda so celo zhe izshle, le v trzhashkih knjigarnah niso she na prodaj. Prevedene pesmi so iz omenjene zbirke Jupitrov satelit in iz zbirke v tisku Riva dei capitani (Obrezhje kapitanov).

(Prevajalka Jolka Milich)

 

LITERARNI STIKI Z ITALIJO

V mali, vendar prestizhni italijanski trimesechni reviji za poezijo in umetnost Nuovo contrappunto, ki izhaja v Genovi zhe osmo leto, sta v 3. letoshnji shtevilki za julij-september izshli dve pesmi Stanka Vuka, posvecheni Benetkam, v prevodu Jolke Milich.

V 55. shtevilki (za 3. tromesechje tekochega leta) padovanske revije za knjizhevnost in umetnost La nuova tribuna letteraria, ki jo zelo uspeshno vodi knjizhevnik in zalozhnik Giacomo Luzzagni s sodelavci, v rubriki Naproti Evropi in she chez, pa so objavljene shtiri pesmi Josipa Ostija, in sicer Plod ljubezni, Vprashaj, Leta in leta zhivim samo od spominov in Jesenski popoldan iz zadnje pesnishke zbirke Krashki Narciz, z napovedjo o skorajshnjem izidu pri njihovi zalozhbi Venilia editrice Ostijeve druge zbirke, prav tako v prevodu Jolke Milich.

J.M.