Renzo Cigoi
RIBICH SANJ
- JEBENTI* SARAJEVO
Josipu Ostiju z obchudovanjem
- Ni vech juter v Sarajevu:
- bazaltni krokarji
- so se vgnezdili v drevesnih skeletih,
- porushene hishe so od groze
- ochrnele ochi
- in od strahu na stezhaj odprta usta.
- Ni vech dnevov v Sarajevu:
- psi lajajo v prahu,
- otroci begajo kot ohromeli
- brez smeha in joka,
- sarajevske matere pa barvajo
- Mlechno cesto s krvjo na ulicah,
- kjer so topovi pozhgali kruh.
- Ni vech sonchnih zahodov v Sarajevu:
- fosfor ustvarja brezkonchno dolg dan,
- smrt pa shpekulantsko pokupuje meso
- in kri, ko da bi shlo za zhito.
- Ni vech nochi v Sarajevu:
- ljudje so se poskrili
- kot mishi v greznice,
- noch je razdrobljena od soja svech,
- suhe in shiroko razprte ochi
- chakajo, da nekdo spet zgradi Sarajevo
- s chasopisnim papirjem
- kot Guernico pred tolikimi leti.
- Jedci otroshkega mesa
- so v svojem spominu zbrisali tisto sliko,
- tako kot so zradirali Sarajevo.
- 28. junija 1997
- *Jugoslovanska kletvica jebenti je tudi v izvirniku, ker je dobro znana tudi Italijanom v
- Trstu in okolici. (Op. prev.)
- MORNAR NA KOPNEM
- Zdaj, ko ga bo hladna starost
- neusmiljeno prisilila, da umre od domotozhja,
- in ga ob svitu pahnila na Veliko Potovanje,
- da bo zgubljeno blodil kot prezhiveli Palinur
- in s slepimi ochmi ovohaval ostanke vetra
- na pristajalishchu,
- kdo neki, che ne on, bo sanjal ponochi
- o nespechnih nocheh,
- ki jih je prezhivel na strashnem ognjeniku,
- ki je bruhal ledene lave?
- RIBICH SANJ
- Prebiti eno celo zhivljenje
- pri oranju istega morja
- pod istim nebom:
- ista voda in nebo, enake barve,
- ki za trenutek niso nikoli enake.
- Le kdo bi mi znal razlozhiti,
- katero zhivljenje je ostalo “celo”,
- ali hip, ko se je prelomilo,
- ali imata isto vrednost
- dan ali stoletje
- pred obzorjem?
- Iz vsega tega sejanja nad vodami,
- kar sem od zhivljenja prichakoval,
- je bila le zhelja, da bi zagledal vznikniti sanje
- kot zvezdo repatico.
- ODISEJEVO SPANJE
- V kratkih nocheh
- nemirnega spanja
- mornar ne sanja o srebrnih delfinih
- in niti ne o modrih kitih,
- marvech o golih izlozhbenih lutkah
- z bujnoraslim spolovilom,
- sanja o rdechih cigankah z bosimi nogami,
- o grenkem pelinkovcu in motnem mezcalu;
- kvechjemu sanja o Penelopi ali Mariji,
- ki ga chaka onstran Herkulovih stebrov.
- Gre pach za prezhivetje,
- za zborni zhivalski nagon:
- in je dobro, da je tako.
- HONGKONSHKO DEKLE
- Obraz gnile vlachuge,
- lica kot presushen mah
- in rdeche obarvan krizhev pot
- v bolnih ocheh iz kitajske zemlje,
- Lizie Wong ima pol oblichja na Vzhodu
- in drugo polovico na Zahodu;
- in njene solze
- so water-closed kesanja.
- Sveta nebesa!
- Naj eden izmed nas vse to
- vsaj uglasbi, drugache
- bomo umrli z jamborjem v ustih.
- AMERISHKO DEKLE, KI JE PRISHLO IZ MADRIDA
- Dekle s travnatimi ochmi, poslushaj:
- nekega dne bodo rekli, da sem bil dober,
- a zhe davno zasuti grob,
- prerashchen z visoko praprotjo,
- bo zavetje para rumenokljunih kosov
- samo zato, da bodo ljudje mislili,
- da narava ni neusmiljena.
- Dekle s travnatimi ochmi, poslushaj:
- grm divje vrtnice
- bo sivo dehtel
- na mrzlem marmorju,
- a njegov cvet bo zhivordech kot kri,
- kot kastilski jezik,
- ki si ga med ljubeznijo mrcvarila.
- MORNARSKI VAJENEC
- Zaprt v jechi,
- ki je zaudarjala po zelju in chebuli,
- ni mogel videti nikoli pomladi,
- ki preorje zemljo s hrepenenjem,
- drevje pa prekrije z zelenjem;
- zaprt v jechi,
- ki je zaudarjala po chesnu in golazhu,
- ni mogel zaznati nikoli vonja
- po dezhju na skalovju
- in se dotakniti starih zidov,
- ki so jih hladile sence
- in listje kostanjev.
- KMET BREZ ZEMLJE
- Med njim in onim starim in mochnim kmetom
- z inkovskimi olivnimi lichnicami,
- ki klesti in obdeluje kos bresta s sekiro
- in s pradavnim granitnim potrpljenjem
- pripravlja nov lojtrnik za svojo zhivino,
- je le nevidna rdecha nit
- nerazlozhljive sorodnosti
- in pokopalishche na zachetku vasi,
- kjer so priimki na grobovih
- vsi enaki...
- Opazuje njegovo pochasno, nachrtno in natanchno delo,
- ki mu je dodobra znano in pri srcu, le sam ga ne ume.
- ...Kamnita vrata, kamnite stopnice,
- kamniti zhlebovi, ograje in portali:
- obrochi, mlinski kamni in stiskalnice,
- zvoniki in nagrobniki... vse iz enakega kamna.
- Kaj neki mu krichi vse to kamenje
- z namrshchenim obrazom uzhaljenih mater,
- da bi se moral nemara vrniti zhe davno?
- LANSKI SNEG
- Prishel bo tudi dan, ko ga bo moralo biti
- sram marsikatere izgovorjene besede;
- z mrachno brezbrizhnostjo
- do neobstojechega chloveka bodo rekli:
- nikoli se ni spomnil ponizhnih,
- o lakoti in revshchini ni nikoli spregovoril...
- Zdaj ne pochenja drugega, ko da negibno zre
- v pomlad in poletje, ki visita na zidu.
- A zdaj, ko je njegov starodavni praporshchak Franc Jozhef
- shel pognojit zhitna polja,
- kdo mu bo dal jesen in zimo,
- da bi se zagledal v hudourno nebo
- in v lanski sneg!
- GOSPODJE, TISHINA!
- Smrtna tishina v ushesih brodolomca:
- golobi so na svetu, da gnezdijo pod zhlebovi.
- Tishina kot v sholi brez otrok:
- chloveshke roke so bile zmrcvarjene.
- Tishina kot pred bitko:
- borovi gaji so se razrasli v mesu padlih.
- Tishina kot v prazni cerkvi:
- zhrtvovanje na krizhu je bilo norost.
- Tishina kot pred sovrashtvom:
- chloveshko potrpljenje je she za tigra grozljivo.
- Tishina kot pred zasedo:
- dan Vstajenja bo apokalipsa.
- Tishina kot pred zapushchenostjo:
- iluzije reshijo chloveka pred samomorom.
- Tishina kot pred obsojencem:
- “IUSTITIA” prazna beseda, grenka in jedka.
- Tishina kot pred dezhjem:
- velichina vesolja, ki daje svojo mero.
- Tishina kot po nevihti:
- kot po porazu...
- Tishina kot po krivichni zhalitvi,
- kot med izrekom smrtne obsodbe.
- Grobna tishina
- kot pozimi v gozdu na Severu,
- kot dom brez zhenske...
- Tishina, tishina, gospodje!
- Se mar ne zavedate, da s svojo “tishino”
- pozhigate svet!
- DEZH NE VE, KDO STE
- Ne morete poznati samote
- chloveka v dezhju...
- ko voda vzdolzh plochnikov
- pokopava svoje zhivljenje
- v cestnih jashkih.
- Ne morete vedeti zanjo,
- ker niste shtiri z apnom
- pobeljene stene,
- niti zlozhljiva postelja
- in ne ugasel svechni shtrcelj.
- ...Ne morete vedeti,
- ker dezh ne ve, kdo ste.
- NIKOLI VECH SMEHLJAJA
- Nikoli vech nobenega meshetarja
- - jecharja mozhganske snovi –
- med bitjem in nichem,
- med Jazom in njegovim dvojnikom,
- ki odseva v duhu!
- nich vech razdelkov,
- nich vech nochi in dnevov lucidne blaznosti
- lazhnih merilcev neobstojechega chasa;
- nich vech komichnih
- ali tragichnih avtocenzur,
- nich vech nicha!...
- Le trajna in neminljiva zora
- bele objektivne resnichnosti
- in neskonchen dialog
- z duhom, osvobojenim zakramentov,
- kot morje, ki se je otreslo bregov.
- Za zmerom razbito ogledalo,
- odslej
- na njegovem obrazu ne bo nikoli vech
- skrivnostnega Giocondinega nasmeshka.
Prevedla iz italijanshchine Jolka Milich
O AVTORJU
Pesnik, publicist in scenarist Renzo Cigoi se je rodil v Trstu leta 1931 in tam tudi zhivi. Do upokojitve je bil programski rezhiser na italijanskem radiu in televiziji. Napisal je vech izvirnih televizijskih iger in pripravil niz radijskih kulturnih oddaj. Pri rimski zalozhbi Semar je leta 1996 izdal knjigo Shtiristo vprashanj staremu trzhashkemu zhidu (Quattrocento domande a un vecchio ebreo triestino), ki je prava poslastica za poznavalce italijanske trzhashke literature. Leta 1991-92 je z romanom Biblion prishel v finale za nagrado Italo Calvino. Pri videmski zalozhbi Campanotto je objavil zbirko pesmi Il satellite di Giove (Jupitrov satelit), uredil in komentiral knjigo Le tracce del sapiente (Sledovi uchenjaka) o trzhashkem pisatelju Giorgiu Vogheri in knjizhevnem svetovalcu Robertu Bazlenu. Pri istem zalozhniku ima dve knjigi v tisku in nekaj pesnishkih zbirk drugje, morda so celo zhe izshle, le v trzhashkih knjigarnah niso she na prodaj. Prevedene pesmi so iz omenjene zbirke Jupitrov satelit in iz zbirke v tisku Riva dei capitani (Obrezhje kapitanov).
(Prevajalka Jolka Milich)
LITERARNI STIKI Z ITALIJO
V mali, vendar prestizhni italijanski trimesechni reviji za poezijo in umetnost Nuovo contrappunto, ki izhaja v Genovi zhe osmo leto, sta v 3. letoshnji shtevilki za julij-september izshli dve pesmi Stanka Vuka, posvecheni Benetkam, v prevodu Jolke Milich.
V 55. shtevilki (za 3. tromesechje tekochega leta) padovanske revije za knjizhevnost in umetnost La nuova tribuna letteraria, ki jo zelo uspeshno vodi knjizhevnik in zalozhnik Giacomo Luzzagni s sodelavci, v rubriki Naproti Evropi in she chez, pa so objavljene shtiri pesmi Josipa Ostija, in sicer Plod ljubezni, Vprashaj, Leta in leta zhivim samo od spominov in Jesenski popoldan iz zadnje pesnishke zbirke Krashki Narciz, z napovedjo o skorajshnjem izidu pri njihovi zalozhbi Venilia editrice Ostijeve druge zbirke, prav tako v prevodu Jolke Milich.
J.M.