Revija SRP 33/34

Pavel Goestl

 

POTOPIS GRADBENEGA STROKOVNJAKA

 

Sergej Bubnov: PO SLEDEH POTRESOV IN KERAMIKE
Samozalozhba, Ljubljana 1997
 

Inzhenir Sergej Bubnov ni le znan statik in strokovnjak za protipotresno zashchitenost stavb; chesto zasledimo tudi njegove chlanke o strokovnih vprashanjih, pa tudi o zgodovini umetnosti in o slikarskih razstavah umetnin pretekle in sedanje dobe, tako doma kot v tujini.

Kot mednarodni ekspert za protipotresno statiko je imel mozhnost pogosto potovati v oddaljene kraje na strokovne posvete in seminarje.

Vtise s teh potovanj je zbral v knjigi, ki jo je izdal v samozalozhbi na okoli 160 straneh. Za spomin na kraje, ki jih je obiskal, je tam kupoval keramichne krozhnike ali druge spominke, che keramike ni bilo.

Cheprav v knjigi navaja te predmete kot pomembnejshe, kraje pa kot manj pomembne, pa so v vtisih spominki navedeni le mimogrede, vechji del knjige pa je namenjen opisovanju kulturnih znamenitosti posameznih mest in najpomembnejshih arhitekturnih in umetnostnih spomenikov. Mnozhichni pa so tudi zgodivinski podatki, ki pojasnjujejo vlogo dezhele v svetu od preteklosti do sedanjosti.

Vsebina potovanj si sledi po naslednjih krajih in pokrajinah:

Bubnov zachenja svojo pripoved z najzgodnejshim potovanjem leta 1935 v Tunizijo, kjer si je ogledal razvaline starodavnega mesta Kartagine in kupil kot spomin “staro” rimsko svetilko.

Krozhnike je zachel zbirati shele kasneje.

Po shtiridesetih letih je ponovno obiskal Afriko. Pot ga je vodila v Kairo, Tebe in El-Alamain.

Sledi obshirnejshe poglavje o potovanju po Indiji, najprej mesta Bombay nato New Delhija, kjer se je udelezhil kongresa Mednarodnega zdruzhenja za potresno inzhenirstvo. Opisuje sprejem pri pri indijskem predsedniku, pa obisk pri Indiri Ghandi, ki jo Bubnov opisuje kot odlochno, a hladno zhensko. Opisan je tudi ogled Agre in indijske najvechje znamenitosti - mavzolajea Tadzh Mahal-a. Na tem biseru arhitekture se avtor podrobno zadrzhi.

Opisan je tudi obisk Katmanduja, glavnega mesta Nepala.

Naslednje poglavje je namenjeno potovanju v srednjo Azijo in mest Tashkent, Samarkand in Buharo. Avtor omenja, da je Samarkand po pravici imenovan kot biser srednje Azije. Podrobni in zanimivi so opisi shtevilnih moshej v vseh treh mestih, kot tudi nachini gradnje stanovanjskih hish iz ilovice, pomeshane z narezano slamo.

Sledita she dve obshirni poglavji s podrobnimi opisi Pekinga in Tokia, ter opisi zanimivih dozhivetij iz obeh mest.

Iz Tokia avtorja vodi pot v novo univerzitetno mesto Tzukubo. Popotovanju po Kitajski in Japonski sledi she obsik Perzije, kamor ga je poslal UNESCO po potresu in razdejanjih v Khorosanu, da o tem porocha.

To poglavje vsebuje obenem tudi zanimive opise pokrajine in ljudskih obichajev.

Po treh azijskih potovanjih avtor “preskochi” na drugo stran Atlantika v Chikago, Washington in New York.

Zelo podrobno kot azijske kraje in mesta opisuje tudi ameriushka z vsemi zanimivostmi in se posebej posveti porochilom o bogastvu muzejev in galerij.

Za spomin pa avtor tam ne najde keramichnega krozhnika, ker keramike ni moch izdelovati na tekochem traku!

Zato pa v islandskem Reykiaviku kupi krozhnik napravljen iz vulkanske lave.

Preskok v Evropo avtor zachenja z dezhelami ob Sredozemskem morju. Na portugalskem je obiskal Lisboo, Santarem in Coimbro v Shpaniji pa Madrid, Toledo, Granado, Sevillo in poleg tega she Gibraltar.

Naslednji potopis obdeluje kraje in mesta v Grchiji: Solun, Atene in otok Rodos. Tudi opisi evropskih dezhel so polni zanimivosti.

Knjiga zanimivih potopisov se koncha s poglavjem “Med vzhodom in zahodom”, z Turchijo in turshkima mestoma Carigradom in Ankaro.

Avtor ob koncu obljublja, da bo skushal s potopisi nadaljevati, saj je vechkrat obiskal Italijo, skandinavske dezhele in Rusijo.

Zbrane ilustracije so avtorjeve skice in risbe, krajev in spomenikov, ki jih je sam upodobil. Knjigi ne manjka abecedno imensko kazalo in prav shkoda je, da ni izshla pri kaki od imenitnih zalozhb in v vechjem shtevilu izvodov.

 

Za ponazoritev zanimivosti knjige Sergeja Bubnova sledi odlomek iz poglavja "Perzijska vaza":

"Naslednjih sedem dni sem obiskoval shirshe potresno obmochje. Zjutraj, ko me je zbudil mujezin; sem se odpravil z avtom in prevajalcem v posamezne vasi in mesta v Khorasanu. Obiskal sem Kakh, Bidokht, Salaiani, Khatir-Abad, Ferdows, Dasht-I-Bajaz in shtevilne druge kraje. Dasht-I-Bajaz je bilo naselje okrog 2000 ljudi, ki je bilo popolnoma zravnano z zemljo. V tej vasi ni ostal zhiv noben chlovek. Edini prezhiveli vashchan je bil takrat zunaj vasi na cesti. Potres ga je vrgel s kolesa, vendar je bil le poshkodovan. Nenadni potresni sunek je nastal v chasu opoldanskega pochitka, ko so se Ijudje nahajali v svojih domovih. Teshke opechne kupole njihovih hish so se nenadoma podrle in ubile ljudi.

Skozi Dasht-I-Bajaz je tekla velika, ponekod vech kot 1 m shiroka zemeljska razpoka, ki je na nekaterih mestih oblikovala stopnico, visoko do 70 m. Ta razpoka je bila, po izjavah domachinov dolga okrog 15 km. Velik del razpoke sem prehodil pesh. Enkrat sem dlje chasa hodil sam. Ko sem se vrnil, mi je moj spremljevalec povedal, da je takshno sprehajanje brez orozhja v teh krajih lahko zelo nevarno, ker tukaj zhivijo rumene kobre, ki vchasih napadejo chloveka. Cheprav nisem povsem verjel tem, da kache napadejo chloveka, potem nisem vech shel na dolge sprehode sam.

Potresna razpoka je potekala sredi ozke doline, med dvema verigama golih hribov. Shla je tudi skozi vas Dasht-I-Bajaz. Zato sem ta potres v svojem porochilu UNESCU, imenoval "potres v Dasht-I-Bajazu ". To ime je potres obdrzhal tudi v strokovni literaturi. V nekaterih publikacijah ga imenujejo tudi potres v Khorasanu, cheprav ta definicija ni dovolj tochna, ker je Khorasan potresno obmochje, na katerem je bilo v preteklosti vech potresov.

Ne dalech od vasi Dasht-I-Bajaz sem naletel na dva Americhana, s helikopterjem. Bila sta oblechena kot vojaka, vendar brez vidnih oznakov chinov. Nisem ju vprashal, kaj delata tukaj, ker sem predpostavljal, da mi ne bosta odgovorila po pravici. Povedala sta mi sama, da sta tukaj zhe nekaj dni in da sta si ogledala potresno obmochje. Ponudila sta mi, da me lahko peljeta s svojim helikopterjem in mi pokazheta, kje so najvechja opustoshenja. Hvalezhno sem odklonil ponudbo, ker nisem hotel navezovati z njima tesnejshih stikov, saj nisem vedel, kdo sta. Lahko bi mi kdo pozneje ochital krshenje iranskega zrachnega prostora.

Dva dni kasneje sem v Gonabadu zvedel, da sta se ta dva Americhana s helikopterjem zapletla v elektrichne zhice in se ubila."