Revija SRP 33/34

Namita Jurach

 

HARDCORE ROMANTIK DEVETDESETIH

(O ustvarjanju Franka Bushiĉa)

 

Skozi vse ohlapnejsho cenzuro, ki je nekdaj inkvizicijsko deratizirala inspiracijske klice boganebojechih posameznikov, se ob neustavljivem zatonu tisochletja skozi filmska platna, tv ekrane, odrske deske, body art performanse in ostalo multimedijsko sharo uspe scediti vedno vech napenjajoche seksualne energije. Seks, erotika, ljubezen - so besede, kombinacije znakov, ki v vsakodnevnem agresivnem izlivanju raznorodnih informacij v vedno bolj zamashene recepcijske kanale dominirajo v povzrochanju trzljajev. Najstarejsha obrt se je do danes razcvetela v industrijo s pisanim katalogom ponudbe, ki se non-stop dopolnjuje z briljantnimi izvrzhki nezauzdljive domishljije.

Neekoloshko izchrvichen svet z naelektreno sfero, v kateri se odbijajo nachete avre hitrokotechega se plemena psihopatskih izolirancev, ki se (che izvzamemo zhonglersko samozadovoljevanje peshchice samozvanih izbrancev, z asociacijo na alegorichni balet z globusom iz nekega Chaplinovega filma) v glavnem vrti okrog seksa, bi po vsej logiki moral razgrniti rdecho preprogo dobrodoshlice emocionalno nabiti erotichni poeziji. Pa je tako?

Vprashajte gospoda Franka Bushiĉa, splitskega umetnika (letnik 1971), ki je svoje intrigantne "porode od tmine" do zdaj uspel objaviti le v pesnishki zbirki Razneslo ti bo prekleto bucho, ki je izshla v Ljubljani, 1998, pri Drushtvo Apokalipsa, v prevodu Jurija Hudolina.

Zakaj mora v sploshni poplavi seksa za vsako denarnico Bushiĉeva neposredna, razgaljena ljubezenska poezija devetdesetih butniti ob hladnost in filistrstvo domachih zalozhnikov? Ah, vechno vprashanje etike, patetike, ki v svoji perverzni zhelji po sramotnem kamenjanju greshnikov in sezhiganju charovnic poskusha strmoglavljati predsednike. Tako imenovana popolna svoboda ustvarjanja pa se nemochno zvija pod Poejevim nihalom.

Bushiĉeva poezija zhlez shprica na papir nezadrzhujoche, brezkompromisno, iskreno. Njegove muze padajo s piedestalov v zhalostni purgatorij do obisti oglodanih vlachug in se z depresijskega dna zopet vzpenjajo med obozhevane. Naturalistichni ljubezenski akti dihajo, se vzburjajoche napihujejo vse do metafizichnih eksplozij in odreshujochih izpraznjenj. Svojo brezkompromisnost, nechimrnost in grobost iztiska v podobi minotavrskega bika, metafori pesnika - izbranca s posvecheno mochjo. Sentimentalnih dvomov "to be or not to be" in mehkuzhne labilnosti - generalij lirskega cmevkanja v poeziji Franka Bushiĉa ni. Iz prepadov krvavo grobe erotike veje bolechina ali duhovito zafrkavanje. Z vrhov antichne nedosegljivosti se usipa hrepenenje ali ironija. Bushiĉevi liki, ostruzhki srca iz bezhnih poznanj in tisti iz globlje vsekanih ran, se spontano usedajo na katapult tipk pisalnega stroja, od koder jih odnese v poetichne razsezhnosti med Olimpom in devetim krogom pekla.

V raziskovanju emocionalno nabitih ali izzhvechenih odnosov med moshkim in zhensko Bushiĉ uspeshno koketira s simboliko antichnih mitov in se z zanosom meche v prepade chrne magije. Surove strasti in divje impresije ljubezenskih trenutkov kondenzira v vsebinsko zakljuchene enote, pesmi - zgodbe, ki jih spontano oblikuje v nevezani besedi ali duhovitih, ironichnih rimah ter izstopajochih refrenih, ki iz telesa pesmi izvabljajo dodatno sochnost. Te zgodbe se z lahkoto projicirajo na bralchevo mozhgansko platno.

Preprichljivost, ki zharchi iz eksplozivne, cedeche se poezije Franka Bushiĉa, izhaja iz avtorjevih nezamegljenih perspektiv in drzne, rajcajoche domishljije. Dejstvo, da se Busich ukvarja tudi (ali predvsem) s slikarstvom, odkriva dodatne dimenzije produktivnega praznjenja gnevno nasichenih zhlez. Interakcija njegovih likovnih in literarnih artefaktov je chvrsta, njegove pesmi so fluid, ki se cedi z njegovih platen. Njegove pesmi so freske sochasnosti, divjih, umetnishko hiperproduktivnih, multistilskih, nevrotichnih, hardcore romantichnih devetdesetih.