Revija SRP 33/34

Matjazh Hanzhek

 

UNDP: KONCEPT CHLOVEKOVEGA RAZVOJA

 

Zhe v prazgodovini, ko je moderni chlovek opustil nabiralnishtvo, se stalno naselil in zachel obdelovati zemljo, s tem pa pridelal nekaj vech, kot je potreboval za golo prezhivetje, sta se lochili dve skupini ljudi: tisti, ki imajo, in tisti, ki nimajo. In tako je she danes: obstajajo narodi, ki imajo - so bogati, pravimo jim razvite drzhave, in narodi, ki nimajo - so revni in spadajo med nerazvite drzhave ali drzhave v razvoju. Tudi obe skupini drzhav sta notranje razdeljeni po bogastvu in revshchini: v vseh drzhavah so eni, ki imajo, in drugi, ki nimajo. Po nekaterih neoliberalnih ekonomskih teorijah naj bi bile te razlike gonilo razvoja: tisti, ki nimajo, naj bi se bolj potrudili, bolje delali in dohiteli tiste, ki imajo. V resnici pa te razlike vodijo bolj v konflikte kot v napredek. Konflikte, ki bremenijo tako bogate kot revne.

Ta dejstva so bila vzrok, da so se pri Razvojnem programu Zdruzhenih narodov (UNDP) v zachetku devetdesetih zacheli nachrtno posvechati raziskovanju porazdeljenosti bogastva med drzhavami in tudi znotraj njih. Dohodek med drzhavami je izjemno neenakomerno porazdeljen in razlike se she povechujejo. Leta 1960 je 20% najbogatejshih drzhav sveta imelo kar 30 krat vech dohodka kot 20 % najrevnejshih. Prepad pa se je she povecheval, saj se je do leta 1990 povechal na 1:60, ko je 20 % najbogatejshih imelo skoraj 83 % vsega dohodka in najrevnejshih 29 % le 1.4 %. Razlike so tudi znotraj drzhav, cheprav nekoliko manjshe - v Braziliji, kot eni izmed rekorderjev, bogatejsha petina zasluzhi kar 26 krat vech kot revnejsha petina.

Izjemne razlike v dohodkih morda lahko najnazorneje prikazhemo s podatki o najbogatejshih posameznikih na svetu. 225 najbogatejshih ljudi na svetu ima za 1000 milijard premozhenja, kar je enako letnemu dohodku revne polovice prebivalcev sveta! Ali: trije najbogatejshi ljudje na svetu imajo premozhenje, ki je enako letnemu bruto domachemu proizvodu 48 najrevnejshih drzhav na svetu. Ali: premozhenje 15 najbogatejshih posameznikov je vechje, kot letno ustvari vsa subsaharska Afrika. Ali: premozhenje 84 najbogatejshih ljudi na svetu ima vechje premozhenje, kot je letni BDP Kitajske z milijardo in dvesto milijoni prebivalcev. Bogastvo, ki si ga skoraj ne moremo predstavljati. Morda bi si lazhje zamislili to bogastvo ob naslednji primerjavi: le 4 % bogastva, ki ga ima 225 najbogatejshih posameznikov na svetu, bi bilo dovolj, da bi imeli vsi ljudje na svetu zadovoljene osnovne potrebe: osnovno izobrazbo, zdravstveno varstvo, hrano in pitno vodo.

Na razvitost posamezne drzhave in na zhivljenje posameznika pa ne vpliva le materialno bogastvo, ki ga najpogosteje merimo z bruto domachim proizvodom (v US $ ali prirejeno glede na kupno moch), ampak so za kakovost zhivljenja pomembna tudi druga podrochja: zdravje, izobrazba, kultura, okolje ipd. Ker so se pri UNDP tega zavedali, so razvili nov pristop k analizi druzhbenega razvoja: koncept chlovekovega razvoja.

Koncept chlovekovega razvoja zajema najpomembnejsha podrochja, ki prispevajo k blaginji ljudi. Pri tem se ne omejuje le na narashchajocho vlogo chloveshkega faktorja, ampak je povezan tudi s shiritvijo chlovekove svobode in njegovih sposobnosti. Predvsem pa pomeni chlovekov razvoj povechevanje chlovekove izbire. Zdruzhuje tako interese posameznika in skupnosti, ki temeljijo na hierarhiji prevladujochih vrednot, ki so temelj za dolochanje ciljev razvoja druzhbe in delovanja posameznikov ter so razlichne tako med posamezniki kot med druzhbami. V preteklosti so ekonomske vrednote prevladovale in makroekonomski agregat, kot je BDP, je dajal osnovo za meddrzhavne primerjave razvitosti. Kakovost zhivljenja posameznika in skupnosti je vsekakor mochno odvisna od ekonomske rasti druzhbe, a ne izkljuchno. Enako pomembna so tudi vprashanja, za kakshno vrsto vrsto rasti gre in za koga, kdo bo od te rasti imel koristi in podobno. Zato je za chlovekov razvoj najpomembnejsha shiritev mozhnosti izbire nachinov ustvarjanja in zadovoljevanja tako materialnih kot nematerialnih potreb ter sproshchanje njihovega potenciala. Gre predvsem za razvoj chlovekovih zmogljivosti in delovanja ter za produktivno izrabo vseh obstojechih resursov in njegovega aktivnega sodelovanja v druzhbenih procesih.

Na vseh ravneh razvoja obstajajo tri osnovne zmogljivosti za ljudi: da bi zhiveli dolgo in zdravo zhivljenje, bili izobrazheni in imeli dostop do resursov, ki so potrebni za dostojen zhivljenjski standard. Che niso zadovoljene osnovne potrebe, ne moremo izkoristiti mnogih izbir in prilozhnosti. Toda podrochje chlovekovega razvoja obsega she vech. To so predvsem podrochja, ki so pomembna za ljudi in jih visoko vrednotijo: politichne, socialne in ekonomske zmozhnosti biti ustvarjalen in produktiven, da bi uzhival samosposhtovanje, da bi lahko vplival na okolje in imel obchutek pripadnosti druzhbi.

Tako je za enakomeren razvoj druzhbe s chim manj problemi nujno uposhtevanje naslednjega: ustvarjati nova delovna mesta, rast mora temeljiti na kulturi in vrednotah druzhbe in posameznikov, omogochati mora udelezhbo vseh ljudi, omogochati svobodo izbire in mora biti trajnostna (sustainable). Torej ne gre le za maksimiziranje bogastva kot cilja druzhbenega razvoja, ampak za maksimiziranje kakovosti chlovekovega zhivljenja, kjer so poleg ekonomske uspeshnosti pomembna tudi ostala podrochja: zdravje, izobrazba in znanje, kultura in vrednote itd. S tem pa ekonomska rast sama zase ne pomeni vech cilja druzhbenega razvoja, ampak le sredstvo.

Koncept chlovekovega razvoja se prepleta tudi z drugimi podrochji chlovekovega zhivljenja in razvoja. Eno od teh so chlovekove pravice. Chlovekov razvoj vodi tudi do ustvarjanja chlovekovih ekonomskih, socialnih, kulturnih, civilnih in politichnih pravic. Perspektiva chlovekovega razvoja so sploshne chlovekove pravice in niso zozhene le na civilne in politichne pravice. To je tudi v skladu s Sploshno deklaracijo o chlovekovih pravicah, ki so jo sprejeli Zdruzheni narodi leta 1948, kjer je poudarjeno, da ima vsakdo pravico do primernega zhivljenjskega standarda, zdravja in blaginje, vkljuchujoch hrano, obleko, stanovanje, zdravnishko oskrbo in potrebno socialno varstvo. Vsakdo ima tudi pravico do izobrazbe, dela in socialne varnosti. Tako se chlovekove pravice ne omejujejo le na politichne pravice, ampak vzpostavljajo nov koncept razvoja: na chloveka osredotochen razvoj kot univerzalno pravico, kjer so dodatne dimenzije pravica do varnosti, sodelovanja, svobode zdruzhevanja, nediskriminacije in neizkljuchevanja iz razvoja.

Naslednje podrochje je odnos med posameznikovimi pravicami in skupno blaginjo. Posameznikove pravice niso neomejene. Omejujejo jih pravice drugih ljudi, saj pravice posameznika ne smejo ovirati pravic ostalih. Reakcije na ekscesni individualizem svobodnega trga kazhejo na potrebo po socialno odgovornem razvoju. Ker se posameznikova in kolektivna blaginja prepletata, zahteva chlovekov razvoj mochno socialno povezanost in pravichno razdelitev rezultatov razvoja, ker se le tako lahko izognemo konfliktom med posameznikovo in kolektivno svobodo.

Enakopravnost se obichajno povezuje le z bogastvom in dohodkom. Koncept chlovekovega razvoja pa to podrochje razshiri na enakopraven dostop do izobrazbe, zdravja in politichne pravice za vse.

Razvoj mora biti tudi vzdrzhen ali trajnosten. To pomeni, da ljudje pri zadovoljevenju svojih potreb ne smejo zmanjshevati virov za zadovoljevanje potreb prihajajochim generacijam. Koncept trajnostnega razvoja se prepogosto navezuje le na ekologijo: z unichevanjem ali pretiranim izkorishchanjem okolja zmanjshujemo mozhnosti prezhivetja naslednjim generacijam. V konceptu chlovekovega razvoja pa pojem trajnosten zajema shirshe polje in je navezan tudi na ekonomski in socialni razvoj na primer prevelika zadolzhevanja sedanje generacije pomenijo zmanjshane ekonomske mozhnosti naslednjih generacij.

Vsi ti pristopi poudarjajo potrebo po takem razvoju, kjer je sredishche interesa chlovek in ne le ekonomija, ki mora biti sredstvo in ne cilj razvoja. Chlovekov razvoj predpostavlja, da vsak chlovek lahko vpliva na svoje okolje, sodeluje v razvoju, predpostavlja enakost med spoloma, enakopravne mozhnosti za vse ljudi, zmanjshevanje revshchine in dolgorochno vzdrzhen razvoj.

Che strnemo vse te poglede na razvoj, lahko rechemo rechemo, da ima koncept chlovekovega razvoja za cilje predvsem ustvariti okolje, ki bo ljudem omogochalo dolgo, zdravo in ustvarjalno zhivljenje. In v tem smislu lahko vidimo ekonomsko rast le kot sredstvo za doseganje osnovnega cilja: chlovekov razvoj in napredek. Zhal pa se prevechkrat pozablja na to, saj trenutni cilj kopichenja materialnih dobrin prepogosto prevlada.

Ekonomska aktivnost je nujna za delovanje chloveshke druzhbe in tudi koncept chlovekovege razvoja to priznava, cheprav ga v nekaterih ekonomskih krogih pogosto imajo za protiekonomskega. Gre le za to, da ekonomsko rast kot osnovni cilj delovanja chloveshke druzhbe postavi na njej ustrezno mesto: je le ena, sicer zelo pomembna, izmed chlovekovih dejavnosti, dejavnost, ki chloveshtvu omogocha razvoj in napredek. Ekonomska aktivnost je nujna za delovanje chloveke druzhbe, toda ne sme biti namenjena le sebi oziroma kopichenju materialnih dobrin in profita. Nanjo je potrebno gledati kot na sredstvo za chlovekov razvoj, ki vkljuchuje poleg primernega materialnega standarda za vse ljudi tudi socialne in kulturne vrednote. Predvsem pa shiritev mozhnosti izbire ljudi in sproshchanje njihovega potenciala, kar pomeni, da ljudje lahko in morajo sami aktivno sodelovati pri svojem razvoju. Torej koncept chlovekovega razvoja zahteva aktivno vlogo posameznikov pri ustvarjanju lastnih zhivljenjskih pogojev.

Tak pogled na razvoj zahteva tudi konceptu prilagojene kazalce, saj razlichni koncepti razvoja predpostavljajo tudi razlichne inshtrumente in kazalce za analizo razvoja. Za chisto ekonomistichno gledanje na razvoj je bruto domachi proizvod popolnoma zadovoljiv kazalec. Cheprav vsi priznavajo, da je ekonomska aktivnost za izboljshevanje zhivljenja ljudi nujna, so poti za to zelo razlichne. Nekateri zagovarjajo rast profita kot izkljuchni cilj delovanja, ki naj bi avtomatichno vodil k napredku. Drugi pa vidijo smisel ekonomije le v povezavi z zhivljenjem ljudi. Tako je Lodovico Antonio Muratori v osemnajstem stoletju napisal, da je smisel javne politike poiskati take ekonomske mere, ki bodo izboljshevale javno srecho. She natanchnejshi je bil sir William Petty, ki je govoril o srechi posameznika. Torej ekonomska rast in druzhbeni razvoj naj ne bi bogatila druzhbe v celoti, ampak naj bi bil tega delezhen vsak posameznik. Zato ni najpomembnejsha samo rast dohodka, ampak njegova enakomernejsha porazdelitav materialnih in socialnih dobrin med ljudmi. Tak pogled na druzhbeni razvoj pa zahteva tudi drugachne merske inshtrumente in drugachne kazalce, ki nam kazhejo stopnjo razvoja posamezne drzhave.

Zaradi vsega tega so pri razvojnem programu Zdruzhenih narodov izdelali vrsto novih kazalcev. Za medsebojno primerjanje razvitosti drzhav je bil narejen indeks chlovekovega razvoja (HDI). To je sestavljeni kazalec, ki zajema podrochja ekonomske razvitosti, zdravja in izobrazbe prebivalstva. Ekonomsko razvitost kazhe bruto domachi proizvod na prebivalca po kupni mochi, zdravje predstavlja prichakovana dolzhina zhivljenja, izobrazbo pa sestavljeni kazalec pismenosti in vpisnega kolichnika v vse ravni izobrazhevanja. Po tem indeksu, ki kazhe sploshno razvitost, Slovenija zaseda 26. mesto med 174 drzhavami v svetu in je kar za 11 mest vishje, kot bi se uvrstila, che bi uposhtevali samo ekonomsko razvitost. Ker je indeks sestavljen iz treh podrochij, omogocha, razstavljen na sestavine, tudi primerjave razvitosti na teh podrochjih. Znachilnost Slovenije je dokaj enakomerna razvitost v primeri z drugimi drzhavami. Pri tem v negativni smeri izstopa vpisni kolichnik v izobrazhevanje, kjer zaseda s 73,4% shele 54. mesto. Ker pa izobrazba ljudi pomeni tudi razvojne mozhnosti drzhave oziroma njeno usmerjenost v prihodnost, bo potrebno na tem podrochju storiti vech. Izobrazba je sicer res dobrina posameznika, toda izobrazheno prebivalstvo je najvechji druzhbeni kapital.

Indeks chlovekovega razvoja kazhe drzhave le glede na povprechno razvitost. Za chlovekov razvoj pa je zelo pomembna razdelitev bogastva in revshchine, znanja, zdravja itd. med razlichnimi sloji znotraj posamezne druzhbe. Za te namene so pri Razvojnem programu Zdruzhenih narodov razvili tudi druge kazalce, ki so obchutljivi na neenakost v druzhbi.

Po spolu prirejen indeks chlovekovega razvoja uposhteva, kako so bogastvo, izobrazba in zdravje porazdeljeni med spoloma. Drzhave, kjer obstajajo vechje razlike med spoloma, so manj razvite kot tiste, kjer so te razlike manjshe. Indeks tvorijo isti kazalci kot indeks chlovekovega razvoja, le da uposhtevajo razlike med spoloma. Slovenija spada med drzhave, kjer so te razlike majhne in se zato na lestvici razvitosti povzpne na 14. mesto na svetu. Premik po lestvici razvitosti navzgor je posledica dejstva, da so pri nas razlike med moshkimi in zhenskimi plachami med najmanjshimi na svetu in da je zaposlenost zhensk zelo velika. V svetu prejemajo zhenske v povprechju le 75% moshke plache, v Sloveniji pa 85%. Le nordijske drzhave presegajo Slovenijo.

Medtem ko po spolu prirejeni indeks chlovekovega razvoja kazhe shirjenje osnovnih chloveshkih virov, merilo razporejenosti mochi po spolu kazhe izrabo teh virov s stopnjo aktivne udelezhbe zhensk v politichnem in ekonomskem zhivljenju ter mozhnosti odlochanja. Tu pa je zhal polozhaj v Sloveniji precej slabshi. Cheprav sta zaposlenost in izobrazba zhensk zelo visoka, je delezh zhensk med vodstvenimi delavci precej nizek: le okoli chetrtine menedzherk. She slabshi pa je polozhaj v politiki - med poslanci in ministri je komaj omembe vredno shtevilo zhensk.

Tudi revshchina je velik problem sveta - tako nerazvitega kot razvitega. Odpravljanje revshchine pa je eden osnovnih ciljev projekta o chlovekovem razvoju. Zato so za primerjavo razshirjenosti revshchine v posameznih drzhavah razvili tudi poseben kazalec: indeks chlovekove revshchine (Human poverty index). Narava revshchine v chlovekovem zhivljenju variira v skladu z ekonomskimi in socialnimi pogoji druzhbe. Ker se revshchina v manj razvitih drzhavah kazhe kot lakota, epidemije, nepismenost, pomankanje pitne vode ali zdravstvenega varstva, v razvitih pa v raznih oblikah izkljuchenosti, sta bila izdelana dva razlichna indeksa (indeks chlovekove revshchine 1 za nerazvite drzhave in 2 za razvite). Ker pa revshchina ne pomeni le pomanjkanje denarja, ampak zajema tudi pomanjkanje socialnih stikov ali izobrazbe, sta indeksa sestavljena tako, da uposhtevata iste dimenzije kot indeks chlovekovega razvoja. Za deprivacijo v zdravju se uposhteva odstotek ljudi ob rojstvu, ki ne bodo dozhiveli 40 let (za nerazvite drzhave) oziroma 60 (za razvite); za deprivacijo v znanju delezh nepismenih oziroma funkcionalno nepismenih (literarna nepismenost 1. stopnje, ki se kazhe v tem, da oseba ni sposobna razumeti najenostavnejshih navodil za odmero zdravil); deprivacijo v materialnem standardu za nerazvite predstavljata dva kazalca - delezh ljudi, ki nimajo dostopa do pitne vode, in delezh otrok, mlajshih od pet let, ki ne tehtajo dovolj, za razvite pa delezh ljudi pod mejo revshchine (50 % mediane dohodka). Pri razvitih drzhavah se uposhteva she izkljuchenost, ki jo predstavlja delezh nezaposlenih dlje kot 12 mesecev.

Indeks so izrachunali za 17 najrazvitejshih drzhav, najvechja stopnja revshchine pa je v ZDA (16,5% prebivalstva), kjer imajo sicer najvechji BDP, najmanj revnih pa je na Shvedskem (6,8%), ki je po BDP shele 13. Slovenija (izrachun je bil narejen na Uradu za mekroekonomske analize in razvoj) se s 14,7% uvrshcha na 15. mesto pred Zdruzheno Kraljestvo, Irsko in ZDA.

Slovenija spada tudi med tako imenovane tranzicijske drzhave in ima zato tudi svojo specifiko razvoja. Kot ostale tranzicijske drzhave, je v zachetku devetdesetih let prezhivela velik razvojni shok, saj je spremenila tako rekoch vse: politichni in ekonomski sistem, ideologijo, socialno varnost itd. Zato je njen razvoj v zadnjem desetletju kazal tudi podobno gibanje: uvedba vechstrankarske demokracije s spreminjanjem celotne politichne in zakonske regulative, zastoj in upad gospodarske rasti, sprememba lastnishtva proizvajalnih sredstev, sprememba sistemov socialne varnosti, s tem pa povechanje neenakosti in brezposelnosti. Predvsem zadnje dvoje so prebivalci najbolj obchutili. Povechali so se socialni transferji in za najrevnejsho desetino ljudi predstavljajo zhe vechino sredstev za prezhivetje. Predvsem pa je na kakovost zhivljenja negativno vplivalo povechanje nezaposlenosti.