Marko - Mitja Fegush
NATECHAJI - LJUBLJANSKI
Na novo “ozaljshana” postaja chastitljivega ljubljanskega kolodvora je tega jutra samevala kot zhe dolgo ne. Che bi na pametno izbrano mesto postavil filmsko kamero in s pospeshenim ritmom posnel dogajanje okoli nje, bi zaznal nenavadne spremembe v mrgolenju chloveshkih “mravljic” v prostoru okoli postaje. Mestni arhitekti mu skushajo dati podobo bulevarja, v katerega naj bi se stekala she v dobi “bratstva in jedinstva” poimenovana ulica v chast Mosha Pijadeja, a so ji v trenutkih streznitve novopecheni ljubljanski velmozhje vrnili prvotno skromno ime Kolodvorska.
Po tej poti je odkorakal pred osemdesetimi leti v shirni svet Vinko, stric moje mame, naravnost mimo “kupleraja”, pa mimo prvega zasebnega zoo-ja in nekdaj znamenitega fotografskega ateljeja, pa tudi nekdaj prelepe dvorane, zdaj kina.
Ko je pred tridesetimi leti ta moj sorodnik, ki je kljub shtirim razredom podezhelske shole v Mavchichah kasneje postal urednik slovenskega chasopisa Prosveta, stopal po poti svojega prvega in zadnjega pohoda v shirni svet, se je chudil “liliputanskosti” ulice, ki so jo prav takrat shirili, in minornosti stavb, ki stojijo po vechini še danes.
Raznezhil se je shele, “stara kranjska sablja”, ko sva zavila k Staremu tishlerju in je zagledal vso tisto staro opravo, ki je takrat she bila tam. Zhal ni bila naprodaj. Baje so jo odpeljali na odpad zhe chez desetletje.
Pach zjutraj na postaji ni vech tistih pradavnih kranjskih fantov, ki so shli s trebuhom za kruhom ali z zheljo izogniti se vojashchini ali pa so kar tako zjutraj chakali na svoje agente in vlak za shirni svet.
V zgodnjem poletnem jutru, ko se zrak mesha z vonjavami po prezhgani chebuli in mesu iz blizhnje “chevabdzhinice” in “buregdzhinice” in sladkem pivu, zvarjenem pod kontrolo moravskega mojstra v zasebni pivovarni (po koncertih ga radi srkajo tudi nashi prijatelji - poustvarjalci sodobne in klasichne glasbe), kamor se “nezhenirano” zateche s svojim spremstvom tudi “ljudski” predsednik drzhave (seve, brez svoje violine), se motovilijo okoli postaje redki zgubljeni svetovni popotniki, begajochi zdomci in klosharji, pa tudi kaka pocestna deklina popestri sceno… To bi lahko opisal le slikar in kronist nochnega ljubljanskega zhivljenja Marjan S...
Edini, ki urejeno delujejo in se zadrzhujejo na svojem delu trga, so taksisti, ki jim slaba turistichna sezona zachenja presedati in radi pokramljajo med seboj tudi o chem drugem.
Avtentichna pricha ene od teh “taksistichnih konferenc” je bil moj dobri znanec kipar (v prevodu se ga je prijelo ime Hribar).
Tako mi je pripovedoval pred chasom (kak teden po odkritju Maistrovega spomenika pred postajo):
“V zgodnjih jutranjih urah me na poti domov (op.: v Shishko) sam ustavi znani ljubljanski taksist Mujo in se mi ponudi, da me prepelje domov. Nisem mu mogel odrechi, ker je taka vozhnja brezplachna kot zahvala za prenekatero poshteno plachano vozhnjo. Med vozhnjo mi taksist zachne pripovedovati, da so imeli tega jutra taksisti, ki se zbirajo ob postaji, pogovore o postavitvi spomenika generala Maistra na konju, in da je le redkim spomenik vshech, eni so kritizirali podstavek, drugi figuro konja z jezdecem, tretji pa so menili, da lokacija pred postajo ni dovolj reprezentativna. Nato se mi pohvali, da pa on dobro pozna "enega" kiparja Jakova, ki bi gotovo izdelal boljshi spomenik od tega, ki stoji.”
Jakov Brdar je zvesti obiskovalec Opera bara na Cankarjevi cesti, kjer ima "delovni sedezh" nasha revija, ki mu je - prvemu od kiparjev - ponudila sodelovanje v razdelku likovnih podob. Gospa Albrightova se je lani ravno v tem lokalu rokovala s takrat prisotnimi gosti in je prvemu segla v roke prav Jakovu. (Zavistnezhi trdijo, da zato, ker imata psa enake pasme.)
O odlichnosti ljubljanskih lokacij za postavitev spomenika, o natechajih, njihovih “zmagovalcih” ter realizacijah (dokonchnih postavitvah) marsikaj pove zhe zgodba o postavitvi spomenika pesniku dr. Francetu Preshernu, ki se je zachela pred natanko sto leti, ko je bil razpisan natechaj, ki so se ga v takratni monarhiji lahko udelezhili le kiparji in arhitekti slovenskega rodu. (V Ljubljani, dne 1. julija 1899, dokument fol. 368.)
Pobudo za skromno proslavo stoletnice prvega slovenskega natechaja sem naslovil na nashe cehovsko drushtvo pred letom dni, a odgovora she danes ni. Ochitno so druge “kruhoborske” zadeve pomembnejshe...
Kako se je glasil "Natechajni razpis odbora za postavitev Preshernovega spomenika za najboljshi nachrt Preshernovega spomenika" in druge dileme okoli izbire nachrta, lokacije, politichnih borb, vseslavjanske proslave ob otvoritvi, o peripetijah s cerkvijo in drugo je bilo predstavljeno na razstavi Glejte ga, to je nash Preshern in v izvrstni knjigi - zgodovinski shtudiji, z enakim naslovom, zgodovinarja Janeza Kosa.
Epilog: Natechaji – znachaji; zgodovina se ne ponavlja, ponavljajo se le razvade in nesporazumi!