Revija SRP 33/34

Marko - Mitja Fegush

 

LIKOVNE PODOBE ZMAGA JERAJA

 

Likovni svet - kritika in obchinstvo - je prisotnost Zmaga Jeraja, v Ljubljani leta 1937 rojenega umetnika shirokega diapazona, ki se je sholal v Beogradu in Ljubljani (specialka) in izpopolnjeval v likovnih sredishchih Francije, Anglije, Rusije in Poljske, postopoma prepoznaval in priznaval, in to prej v kulturnih zharishchih nekdanje skupne drzhave, v Beogradu, Zagrebu, Nishu, kot pa v Ljubljani.

Sporochilnost Jerajevega posebno premishljenega in ochishchenega postopka in sublimiranega izraza - podobe je bila najprej prepoznana in spoznana v krogu nove fotografije, ki jo je s t.i. mariborskim krogom pridvignil in idejno in teoretichno utemeljil, ne da bi svojo posebno obchutljivost za minorni, ironi-chni, pa tudi tesnobni fotografski trenutek prenesel na druge. Tudi takratna izjemno senzibilna (podtalna) filmska scena (Vinko Rozman, Tosho Dabac, Ante Pan-sini, Dushan Makavejev idr.) je v shestdesetih letih ob njegovih prvih filmih (In kaj sedaj?) doumela, da avtorja “drazhi” napetost fragmentarnih stanj in odno-sov, s katerimi uprizori “veliko igro malih tem”.

Reformulacijo abstraktne umetnosti v slikarstvu in grafiki v shestdesetih le-tih, ki je v Sloveniji mochno naslonjena na evropski informel, Jeraj “razume” tudi z izkushnjami iz t.i. “schmutzige Malerei”, saj je s “karnalnimi” podobami parafraziral izkushnjo “pop arta” in nato postavil oz. radikaliziral pojav nove podobe v ciklusu, ki ga razumem kot “podobe teme sredi belega dne”, podobe slutnje surovih sil nad razosebljenim urbisom, takratna kritika pa ga ozna-chuje kot “upodabljalca odtujenega, brezosebnega sveta porabnishke druzhbe”.

Dvojni ali mogoche vechplastni znachaj svojega likovnega ustvarjanja Jeraj izrazi she z “risbami kar tako” in karikaturami, kjer razishche tisto “chrto”, ki je nekoch odlikovala zhal popolnoma neznanega Remigija Bratozha.

Tako slikarsko “opremljen” Jeraj dochaka osemdeseta in devetdeseta leta, kjer z razstavo v Obalnih galerijah in potem she v Ljubljani opozori na razkoshnost “slikarstva brez posebnosti”, ki se zmore ukvarjati z minimiziranim dogodkom ali utripom dogajanja in ga sestavljati v nova tkiva oz. micelije, ne da bi se mo-ral podrediti postmodernim koncepcijam organiziranja slikarske materije. Do-godijo se “sanjska dvorishcha”, zdrizaste ali vegaste mestne pokrajine, likovne prvine postajajo filmichno ali optichno neizostrene, likovno se dogajajo pose-bne perspektive in relacije iz slike v posebno realnost in iz realnosti v “posebno podobo” tudi z longitudinalno igrivo frakturo, ki gledalcu omogocha uzhitek sochasnega izbruha ironichnega z realnim ali namishljenim, statichnega (me-sto) z dinamichnim (drvechi tramvaj).

Umetnik postaja s takim nachinom rezhiser lastnega kaosa, igra se svojo usodo, skozi igro postaja del nje, kot “mozh brez posebnosti” gleda na svoje posebnosti, minorne dogodke pretvarja v velike teme, z nekaj potezami “soochi Kranjca-klosharja z Emoncem” v “likovni epigram” ali pa z vsebinskimi in stilno “prekvashenimi” citati in ironichnim poudarkom v bogati barvni in fragmenti-rani paleti povezhe svoje slikarsko hrepenenje v novo slikarsko tkivo, od dalech podobno “miceliju”, od blizu pa polno pretanjenih podob, naslikanih z zavestno minuciozno okornostjo, ki pa navzven pooseblja eleganco.

Posebnost take likovne pojavnosti je preprostost Jerajevega likovnega roko-pisa, ki je v vsaki fazi enoten in presenecha z arhitekturnostjo prijema, tako da se vchasih zazdi, da je Jerajeva podoba narativno-ironichni kaleidoskop in obenem tudi chvrsta arhitektura s svojimi prostori in gradivi.

Likovne priloge in naslovnico je Zmago Jeraj izbral iz del, nastalih v letih 1996-1998, v katerih je njegova napoved iztekajochega se stoletja, naslovnica zrcali arhitekturno chrvsto grajeno motiviko, ki parafrazira “fin de sieclovsko” razpolozhenje na zamolklem ozadju, ter prehod iz barvitih motivov v t.i. bele slike. Ta del opusa, ki ga je mogoche razbrati v shtudiji dr. Andreja Medveda (Osemdeseta leta), likovno-filozofsko she ni zakljuchen in, kot je za Jeraja znachilno, razpira slutnje bodochih likovnih razodetij, s katerimi vedno znova in znova osrechuje likovno obchinsvo.