Revija SRP 33/34

Lev Detela

 

SLOVENSKA OBELEZHJA V ZADNJEM NEMSHKEM ROMANU
IGORJA SHENTJURCA

 

V Slovenj Gradcu leta 1927 rojeni Igor Shentjurc je pisatelj s posebno usodo. Cheprav je v prvih letih po drugi svetovni vojni sodil k obetavnim mladim slovenskim avtorjem in je leposlovne prozne prispevke z vojno in ljubezensko tematiko zachel objavljati v tedanjih vodilnih slovenskih revijah Novi svet, Nasha sodobnost, Tovarish, pozneje pa se je celo pridruzhil kritichnemu mlademu krogu pri kmalu ukinjeni reviji Beseda, je vechino svojih tekstov napisal v nemshkem jeziku.

Leta 1996 na Bavarskem umrli Shentjurc je v Zvezni republiki Nemchiji namrech zhivel od prve polovice petdesetih let. Sin levo usmerjenega ravnatelja meshchanske shole pa se je z nemshkim svetom srechal zhe v chasu druge svetovne vojne, saj je tedaj z materjo bival v sedanji Avstriji, kjer je v Hornu v Nizhji Avstriji obiskoval gimnazijo, ob koncu vojne pa se je prikljuchil slovenskim partizanom. Postal je funkcionar Skoja in nachelnik Agitpropa pri tedanji Fizkulturni zvezi Slovenije. Leta 1949 je zhe bil pomochnik glavnega urednika ljubljanskega shportnega chasopisa Polet. Ta chasnik je postopoma preoblikoval v prvi ljudski, manj ideoloshki chasopis na Slovenskem. Na izchrpen in kritichen nachin so v novi Poletovi prilogi zacheli razmishljati tudi o dolgo chasa tabuiziranih temah. Z obshirnim prikazom protikomunistichne vstaje v Vzhodnem Berlinu 17. junija 1952 so pritegnili pozornost najshirshe slovenske javnosti in mochno zvishali naklado. To dejstvo je vznemirilo slovensko partijsko vodstvo. Razlichne intrige in postopki za otezhkochanje dela in odstranitev nezazhelenih so Shentjurca prisilile, da zapusti Slovenijo. Tedaj so v Ljubljani pripravljali izdajo njegovih svojevrstnih novel o usodi ljudi v razgibanem prelomnem chasu, ki bi morale iziti pod naslovom NOVELE SHTIRIH (paralelno zbirki PESMI SHTIRIH), vendar so zaradi Shentjurchevega odhoda v tujino njegove tekste izlochili in knjigo objavili pod lapidarnim naslovom NOVELE le s prispevki ostalih treh (Hienga, Lojzeta Kovachicha in Franchka Bohanca).

V Nemchiji je Shentjurc zachel postopoma pisati zhanrsko zanimive in napete zgodbe v nemshkem jeziku, na zachetku she po slovenskih podlogah. Njegovo zelo razvejano nemshko literarno dejavnost, o kateri je na Slovenskem zelo malo znanega, bi lahko razdelili na tri obsezhne tematske sklope:

1.) Politichni in kriminalni romani in novele z utopichno naravnanostjo in realno dokumentiranirn druzhbenim ozadjem (sem n.pr. sodi znani roman Molitev za morilca iz leta 1958 o madzharski protikomunistichni vstaji v letu 1956 in vojni roman Nepomirljivi tok iz leta 1960 s pandemonichno opisano atmosfero nemshkih poslednjih bojev proti Rusom v letu 1945);

2.) chustveno stopnjevani "zhenski roman" z ljubezenskimi zgodbami v realnem okolju in z zgodovinskim ozadjem (ta dela je Shentjurc objavljal v visokih nakladah pod psevdonimom Igor von Percha, zelo znachilno delo iz tega sklopa je Sharlota, grofica potsdamska iz leta 1972);

3.) univerzalni evropski druzhbeni roman o prelomnem kriznem obdobju 20. stoletja.

Poleg tega je napisal tudi nekaj mladinskih knjig in praktichnih del za turiste, she v Sloveniji pa se je ukvarjal tudi s prevajalstvom (Poe: Propad hishe Usher, l952, skupaj z Zoranom Jerinom).

Shele v zadnji ustvarjalni fazi se je vrnil k zahtevnemu oblikovanju zgodovinsko-druzhbenega evropskega romana v usodnem prelomnem obdobju 2O. stoletja. To snov je skushal predstaviti v shirokih nadregionalnih zarisih in v perspektivi znachilnih druzhinskih usod - seizmogramov trdega stoletja. V romanu Ogenj in mech iz leta 1989 je razchlenil potek prve svetovne vojne na Balkanu. V ospredju je usoda avstrijskega diplomata Stefana Meystra in chrnogorske bolnicharke Rade iz druzhine Boshkoviæ. Tej knjigi je leta 1992 sledil roman V viharju, v katerem je predstavil konec prve svetovne vojne v Shleziji ter nemshko-poljske napetosti tik pred prihodom Hitlerja na oblast. Ob pestrem politichnem dogajanju je zarisal zgodbo nemshke plemishke druzhine von Prettwitz in jo prepletel z razlichnimi ljubezenskimi razmerji.

Nadaljevanje tega obshirnega opusa v vech knjigah je preprechila nenadna pisateljeva smrt v letu 1996. Nastajajochega romana Ochetova dezhela (Vaters Land, münchenska zalozhba Langen Mülller, 1997) ni mogel vech dokonchati. Napisal je le prva dva dela spet zelo razvejano nachrtovane knjige (Mama, str. 13-138; Gwendolyn, str. 141-255), medtem ko sta zadnji del (Ochetova dezhela, str. 259-351) provizorichno po avtorjevih zapiskih pripravila za tisk Shentjurcheva zhena Eva - Marianne in Rolf Ulrici. Roman je zhal ostal torzo.

V tem zadnjem nedokonchanem delu popisuje usodo nezakonskega sina mlade vdove bogatega Romuna, ki je umrl sredi prve svetovne vojne. Njena mati, junakova babica, je bila zavedna slovenska uchiteljica iz Gorice. Avstro-ogrske sholske oblasti so jo zaradi izrazite narodne zavednosti kazensko prestavile v zakotja monarhije na Sedmograshko, kjer se je porochila z romunskim uchiteljskim sotovarishem Anatolom Andreesijem. Svojo hcherko sta vzgajala po nachelu “Vech jezikov znash, vech ljudi veljash” v prizadevni vechjezichnosti. Zato tudi njen sin Milan poleg razlichnih svetovnih jezikov razmeroma dobro obvlada slovenshchino. Vendar ni posebno narodno ozaveshchen, ker je (podobno kot Shentjurc) pravzaprav nadnarodni kozmopolit.

Nevarna zgodovina 20. stoletja je ozadje za Milanovo razgibano zhivljenjsko zgodbo. Ko ishche v blodnjaku politichnih in vojashkih trenj pred drugo svetovno vojno shirom po Evropi svojega pravega ocheta, nemshkega oficirja iz druzhine von Prettwitz (ta je glavni akter dogajanja romana V viharju; mati ga je spoznala in vzljubila med nemshko-avstrijsko vojashko zasedbo Romunije sredi prve svetovne vojne), zaide v pasti shpanske drzhavljanske vojne. Tam se srecha s slovenskim boljshevishkim revolucionarjem iz okolice Ptuja Jankom Petrichem. Dozhivi krvave boje v Estremaduri in pri Madridu. Romantichno se zaljubi v amerishko bolnicharko s she bolj romantichno nenavadnim imenom Gwendelyn (Gvendelin), znanim iz starih keltskih mitoloshkih pripovedi, ter dozhivi resnichno ljubezen z anarhistko Peggy. Znajde se v smrtnih nevarnostih, vendar si konchno reshi zhivljenje na begu iz Katalonije chez Pireneje v Francijo - na poti v "nemshko" dezhelo svojega neznanega ocheta, ki ga hoche konchno spoznati. Mu bo to uspelo?

Obzhalovati moramo, da v delu, dopolnjenem po avtorjevi smrti, manjka prav ta zakljuchni odlochilni splet in sklep, Milanov prihod v ochetovo domovino Nemchijo v chasu Hitlerjeve diktature, in srechanje s konservativnim plemishkim ochetom, polkovnikom v nemshki vojski. Taki so bili nekaj let pozneje nachrtovalci atentata proti Hitlerju, ko so spoznali, da je prevaral ljudstvo in Nemchijo ter ji usodno nashkodil. Von Prettwitz se pojavi v Shpaniji pri vojakih z generalom Francom povezane nemshke legije Condor zhe v 25. poglavju drugega dela. Je vnuk nemshkega veleposestnika z istim imenom, ki je ena osrednjih osebnosti Shentjurchevega romana V viharju. Medtem ko je to poglavje pisatelju she uspelo dokonchati, so omembe von Prettwitza tri poglavja pozneje, ko primerja shpansko pokrajino z juzhnosrbsko, ki jo je spoznal v prvi svetovni vojni, zhe delo Shentjurcheve zhene. Zdaj razmishlja o novih nachinih vojskovanja, vendar si ne zheli nove velike vojne tragedije z desetimi milijoni mrtvih in dvajsetimi milijoni ranjenih, kar je bil krvni davek prve svetovne vojne (28. poglavje dodatnega tretjega dela, stran 270). Hitlerjeva Nemchija izkoristi shpansko drzhavljansko vojno kot poskusnega kunca, na katerem preizkusha strategijo "bliskovite vojne" (Blitzkriega), kar bo uporabila v blizhnji novi svetovni vojni, ki ji naj omogochi postati vodilna sila sveta.

V svoj zadnji roman je Shentjurc vtkal vrsto slovenskih stavkov in besed. Skozi tekst se kot rdecha nit vije osrednja civilizacijska misel Milanove mame o "srchni kulturi " kot pomembnem sestavnem delu kultiviranega meshchanskega zhivljenja. Slovenski pojem "srchna kultura" zapishe Shentjurc vechkrat (str. 51, 52, 62, 63, 72, 91, 99), zhal so slovenske besede natisnjene brez znakov za shumnike ch, sh, zh. Nasprotje te stare srchnosti je znano (ne le slovensko) mnenje "politika je svinja", ki pa ga pisatelj spet v slovenshchini polozhi na usta Milanove meshchanske matere (str. 70, 98, 194). Tudi drugi v roman vtkani slovenski izreki so ponavadi moralistichne razsodbe o chloveku in druzhbi: "Vech jezikov znash, vech ljudi veljash" (str. 51). Napredka ne more nihche zaustaviti, "ne bog, ne vrag, pa tud' ne Turk" (str 52). Novo razsezhnost vnese v roman komunistichni revolucionar iz okolice Ptuja Janko Petrich, s katerim se Milan v Shpaniji znajde v udarnem bataljonu Chapajev XIII. internacionalne brigade. Petrich glavnega junaka takoj kar po slovensko nagovori ("Zapri vrata, bedak! Ali imash rep? ") in je zelo zachuden, ko ga ta razume ("Ja, ja, bom"), zato reche: "Glej ga no, si me razumel? Ali si Slovenec?" in je nadvse presenechen, ko mu ta odgovori "Ne, Romun..." (vse str. 155). Zhe na naslednji strani se Petrich spet po slovensko zadere: "Vstani, Romun, chas je!" Komunist in ateist Petrich zavpije, ko ga v boju s falangisti zadene krogla, po slovensko: "Jezus, Marija, kaj pa zdaj? " (str. 227). Seveda so vsi slovenski stavki ali besede v knjigi pod chrto prevedeni v nemshchino. (Na slovenski idiom spominjajo celo imena nekaterih neslovenskih oseb. Med te sodi romunski komunist z dokaj neromunskim imenom Cornelius Kveder, ki mladega Milana previdno seznanja z idejami in programom prepovedane komunistichne partije.)

Milanovo rojstvo 26. novembra 1918 obda avtor zhe takoj na zachetku z rojem ruskih vil rojenic (str. 15), o katerih ruska spletichna dechku pozneje vedno znova pripoveduje. Rojstvu glavnega junaka v romanu hkrati prisostvujeta poglavitna slovanska bogova Perun in Svarog, bog Sonca, ki poshlje sedem zharkov - las sedmih vil rojenic, kar bi naj bilo po mnenju pestunje dobro znamenje, saj se velika vojna 1914 - 1918 hitro blizha svojemu koncu. Zanimivo je, da se v zadnjem she iz Shentjurchevega peresa dokonchanem poglavju v zadnjih vrsticah spet pojavi vojni bog Perun. Milan, ki ga je ob bombnem napadu zasulo v neki kleti in se je tako rekoch zhiv pokopan v zadnjem trenutku reshil iz objema smrti, pa lahko spet zachuti usodno moch sedmih vil rojenic (26. poglavje, str. 255).

Slovensko obelezhje v zadnjem Shentjurchevem romanu ponuja tudi mladostni spomin komunista Janka Petricha o poletnih pochitnicah pri "krasni Dravi v blizhini Ptuja, razvejani, skoraj kilometer shiroki, s pragozdom na otokih in s peshchenimi sipinami, mrzli in polni imenitnih rib, ob kateri so otroci pekli koruzo in krompir in se veselili neshtetih dogodivshchin" (str. 203 - 204). Petrich se spominja tudi svojega ocheta, ki je bil v prvi svetovni vojni vojak na avstroogrsko-italijanski fronti ob Sochi. Preden je shel v boj, se je vedno obril. Tak je tudi sam, saj meni, da je treba umreti dostojno, "obrit". Petrich je strog komunist starega kova, ki zastopa mnenje, "da je ideja vse, ti pa si nich... Tvoje osebne zhelje so nepomembne..." (str. 185). Med drugim poudari, da moramo uposhtevati, da je "rushchina bodochi svetovni jezik. Kot jezik svetovne revolucije bo kmalu izpodrinila in nadomestila angleshchino, ta jezik kapitalizma in nenasitnega razbrzdanega kolonializma... " (str. 186). Stalin bi bil tega slovenskega pripravljalca svetovne revolucije sredi shpanske drzhavljanske vojne verjetno prav vesel! Slovenska mentaliteta je na sploh predstavljena predvsem kot stroga, rigorozna in razumarska, kar se she posebej razkrije na liku Janka Petricha, delno pa celo iz pripovedi Milanove matere in avtorjevih skopih komentarjev o Slovencih in slovenstvu.

V nasprotju s strogo motiviranim slovenskim revolucionarjem je Milan individualist, meshchan in liberalec brez jasne ideoloshke pozicije, ki se je v divjem viharju 20. stoletja po igri usode "vil rojenic" znashel sredi najhujshih nevarnosti. Na te sploh ni bil pripravljen. Doma je veljal za "milega mojega Milana", kar je kljub srbokroatizmu tipichni zhargon slovenske meshchanske druzhbe v prvih desetletjih dvajsetega stoletja. "Mili moj" (str. 62, 73, 119) pa je seveda tudi prispodoba materine miline, ljubeznivosti in meshchanske kultiviranosti, (s katerimi seveda razvaja svojega "milega" sina Milana). Je razpoznavni znak materine dezhele, ki pa jo bo moral zaradi vedno vechje politichne represije kmalu zapustiti. Njegova mati, ki je zaradi srchne kulture nudila skrivalishche komunistichnim revolucionarjem v svoji hishi v romunskem mestu Craiova, postane zhrtev nasilja fashistichne Zhelezne garde in umre v zaporu, cheprav je popolnoma nepolitichna, podobno kot njen sin. V romanu nastopi vrsta politikov in vishjih oficirjev, tudi Hitler kot "bojevnik za mir med narodi" v chasu berlinske poletne olimpiade leta 1936, ki jo obishche Milanov domachi uchitelj Klaus von Stockhausen. Ta je po nagnjenju homoseksualec in postane pozneje prav tako zhrtev romunske Zhelezne garde. Srechamo se z jugoslovanskim regentom knezom Pavlom, vodjo anarhistichnih protifashistichnih borcev Nikolajem Astapovichem Rudenkom, imenovanim Stenka (Razin), najbolj skrivnosten pa je "tovarish Crni", visoki komunistichni funkcionar iz Chrne gore, ki brezobzirno izkorishcha zaupanje svojih privrzhencev. Ob razsulu republikanske Shpanije in Francovi zmagi ga mora Milan (srbohrvashko: "Milane, dodji vamo… / Dodji, vamo, ne boj se"; str. 344), ki je pred tezhavami zaradi matere moral pobegniti s pomochjo komunistichnih ilegalcev iz Romunije in so ga nato prisilno mobilizirali v internacionalno brigado, chez Pireneje reshiti v Francijo. Se mu bo s tam odprla pot do ocheta, ki ga ishche zhe vse zhivljenje? Bo potomec slovenskih prednikov konchno prishel v ochetovo domovino, Nemchijo na pragu druge svetovne vojne? To vprashanje ostaja odprto. Pisatelj romana ni zakljuchil, dokonchala pa ga tudi ni njegova zhena, ki je le nakazala pot do te mozhne reshitve - in kljub nevarnemu chasu do morebitnega srechnega razpleta.

Pisateljeva smrt knjigi ni bila v korist. Zlasti v drugem delu publikacije je opazna premajhna lektorjeva skrbnost, poleg tega se je v tekst vrinilo tudi nekaj tiskarskih pomankljivosti. Olajshevalna okolishchina bi lahko bila velika mnozhina oseb in podatkov. Kljub temu je neprijetno, da se ena glavnih oseb, slovenski komunist in shpanski protifashistichni borec Janko Petrich pojavi na strani 299 n.pr. pod imenom Janko Petersic, na strani 318 pa celo pod imenom Janko Brem. To pach dokazuje, da je Shentjurc v zasnutkih enega svojih junakov she poimenoval na razlichne nachine, vendar bi lektor v posthumni izdaji moral to popraviti.

Kljub temu je nedokonchani roman Ochetova dezhela she ena tipichna in verjetno zadnja Shentjurcheva knjiga. Sprva v slovenshchini pishochi avtor v njej she enkrat razvija svoje znachilne spretnosti: natanchni faktografski pogled zdruzhuje z navajanjem zgodovinskih dejstev in porochil. Svoje male in velike junake uspeshno premika chez veliko shahovnico evropske zgodovine 20-stoletja. V nekaterih odlomkih o ilegalnem upornishtvu in shpanski drzhavljanski vojni zaslutimo, da pozna avtor to snov tako rekoch iz prve roke, da je tudi sam v svojem zhivljenju dozhivel kaj podobnega kot mladi slovenski aktivist po drugi svetovni vojni. Morda bo kdo od Shentjurchevih na nemshkem prostoru dokaj shtevilnih bralcev obzhaloval, da ta pisatelj ni mogel postaviti pike na i in napisati she zadnjega romana - o drugi svetovni vojni, polomu fashizma in vzponu ter postopnem razpadu komunizma ob razrasti realnega kapitalizma v tako imenovanih demokratichnih parlamentarnih sistemih. Sicer pa ga je morda vseeno napisal, v svojih zachetnih literarnih fazah, ko je med drugim objavil romane Nepomirljivi tok ( 1960), Molitev za morilca (1958) ali pa Bogá jezna roka (1983), v katerem razgali ekoloshko, politichno in druzhbeno krizo danashnjega sveta v nachinu utopichnega kriminalnega romana, v katerem glavni junak, na videz malomeshchanski münchenski univerzitetni profesor Arnold May postane "moralistichni" patoloshki mashchevalec, ki sklene z "znanstveno metodo" iznichiti nichvredno chloveshtvo. K srechi se mu ta nachrt ne posrechi. Morda je pisatelj vendarle upal, da bo kljub vsem patologijam in krutim vojnim obrachunavanjem 20. stoletja chloveshtvo konec koncev prenovljeno vstopilo v naslednje in morda boljshe tisochletje.