Revija SRP 33/34

Lev Detela

 

FRANCE PRESHEREN - IZ NEMSHKEGA ZORNEGA KOTA

 

Spominska obelezhja "slovenskega nacionalnega pesnika" Franceta Presherna - tako so ga oznachili ob obletnici njegovega 150. smrtnega dneva in le nekaj korakov pred dvestoletnico njegovega rojstva v naslednjem letu v celostranskem spominskem eseju 30. januarja 1999 v literarni prilogi Spectrum dunajskega dnevnika Die Presse - odmevajo tudi na nemshkem jezikovnem prostoru. Zdaj je pri manjshi celovshki zalozhbi Kitab v novi knjizhni zbirki Tangenten (Tangente) tamkajshnji univerzitetni docent dr. Wilhelm Baum izdal vse Preshernove nemshke pesnishke tekste (37 enot) skupaj z izborom Preshernovih nemshkih pisem Matiji Chopu in Mihu Kastelicu ter ponatisom prvih nemshkih recenzij in drugih odmevov na Preshernovo ustvarjanje v posebni publikaciji. Natisnili so jo v novi vetrinjski tiskarni celovshke Mohorjeve druzhbe na 136 straneh pod naslovom France Prešeren: Deutsche Dichtungen (Nemshke pesnitve). Knjiga stane v prosti prodaji 140 avstrijskih shlingov. Baum, po rodu iz nemshke kranjske druzhine, je v isti knjigi objavil tudi obsezhno shtudijo o Francetu Preshernu iz svojega (nemshkega) zornega kota in jo opremil s shtevilnimi slikovnimi prilogami.

Baum utemeljuje ponovno izdajo Preshernovih nemshkih pesnitev tudi z dejstvom, da je veliki slovenski pesnik priblizhno petino svojega celotnega pesnishkega opusa zasnoval v nemshkem jeziku. Seveda ne z namenom, da bi se prodal nemshtvu in postal nemshki pesnik, temvech iz enostavnega vzroka, da bi v mednarodno uveljavljenem jeziku opozoril univerzalni prostor na slovensko problematiko in estetske mozhnosti do tedaj premalo zapazhenega in politichno in kulturno zapostavljenega slovenskega naroda. Dokaz za to je tudi njegov uspeshni prevod Bürgerjeve Lenore. Za knjizhno izdajo svojih Poezij (1847) je Presheren sprva pripravil tudi 17 nemshkih pesnishkih tekstov. Nekateri od teh so avtorjevi prevodi oziroma paralelne nemshke variante slovenskih izvirnikov, mnoga besedila pa je napisal le v nemshchini. Med ta sodi tudi znana pesnitev Dem Andenken des Mathias Chop, prvich objavljena v ljubljanskem chasniku Illyrisches Blatt (a ne 10. maja 1835, kot je zapisano v opombi Baumove izdaje Preshernovih nemshkih tekstov, temvech pozneje, saj je Chop tragichno umrl 16. julija 1835). V znanem prevodu Otona Zhupanchicha ima ta tekst slovenski naslov Matiju Chopu v spomin. V Baumovi izdaji Preshernovih poezij je she vech stvarnih pa tudi interpretacijskih napak. Kljub temu je njegov uvodni esej o "Francetu Preshernu, slovenskem pesniku v stari Avstriji" zanimiv iz vech razlogov. Predvsem seveda zaradi dokaj natanchnega prikaza Preshernovega nemshkega literarnega doneska v tedanjem dokaj skromnem kontekstu na Kranjskem. Zlasti so zanimive shtevilne Preshernove objave v chasniku Illyrisches Blatt. Sem sodi na primer pesem Des Sängers Klage (Pevcheva tozhba), objavljena v ljubljanskem nemshkem glasilu 15. junija 1833, kjer se ochitno zateka po pomoch k nemshki besedi, ker si je z odkritimi slovenskimi izpovedmi nakopal sovrashtvo pri svojih rojakih, zlasti pa pri cenzorju Jerneju Kopitarju. V pesmi An die Slowenen, die in deutscher Sprache dichten (Slovencem, ki pesnijo v nemshkem jeziku) se v tej zvezi upira nekritichnemu literarnemu delovanju slovenskih rojakov v nemshkem jeziku, jezi pa se le zato, ker vse nemshko povzdigujejo nad svojo domacho slovensko danost. V tej zvezi pristavi, da mora tisto, kar ponudish "prebogatim", biti "zhlahtno" (vom edlen Erz), che hochesh dosechi ugled pri bralcih vechjega naroda.

Baumov pregled recepcije Preshernovega pesnishkega dela pokazhe, da je bil Presheren she za svojega zhivljenja pozitivno sprejet predvsem pri nemshkem bralnem obchinstvu. Na to opozarja slavilna kritika nemshkega pisca Josefa Antona Babnika ob izidu Preshernovih Poezij pri ljubljanskem tiskarju Blasniku v listu Illyrisches Blatt in nekaj zatem (2. marca 1847) v istem glasilu natisnjena slavilna pesem Carla Melzerja An Dr. Preshern bei Erscheinung seiner Gedichte (Doktorju Preshernu ob izidu njegovih pesmi), polna velichastnih in bodrilnih podob, ki se koncha kot oda z verzoma: "Dokler bodo shumeli Save srebrni vali, / bodo glasove tvoje zheljno poslusháli". Pristaviti pa je treba, da so bile take slavilne pesmi znamenje tedanjega chasa. Tudi Presheren jih je pisal v nemshchini in med drugim namenil ljubljanskemu zhupanu Janezu Nepomuku Radeckemu ali apelacijskemu svetniku Antonu Chopu.

Svojevrstna kulturoloshka zanimivost je tudi nemshki opis Preshernovega pogreba 10. februarja 1849 v Kranju, objavljen tri dni zatem v glavnem ljubljanskem nemshkem chasopisu, iz katerega izvemo, da je pogreb opravilo osem duhovnikov v spremstvu kranjske nacionalne garde, ki je nosila tudi pesnikovo krsto. Toda prvo resnichno analizo Preshernovega literarnega opusa je napisal shele koroshki nemshki duhovnik Vinzenz Rizzi in objavil leta 1849 v celovshki reviji Deutsche Monatschrift aus Kärnten. Poleg tega je prevedel vech Preshernovih pesmi v nemshchino, med temi tudi Mornarja (Illyrisches Blatt in revija Carniola leta 1844), ki ga je Presheren istega leta na istem mestu predstavil v slovenskem izvirniku. Hkrati je izdelal nemshko varianto pesmi, ki je zhal tedaj ostala v rokopisu, cheprav je literarno uchinkovitejsha kot Rizzijev prevod. V sklop pesnikovi smrti sledeche recepcije njegove poezije je treba prishteti daljsho pesnitev v spomin na Presherna, ki jo je leta 1849 napisal nemshki kranjski pesnik in Preshernov znanec Anastasius Grün (Presheren ga v nemshkih pismih po slovensko imenuje Zelenec), ki je sodil k tedaj najbolj uveljavljenim literatom. Che odshtejemo v prichujochi publikaciji prav tako objavljen leporechno slavilni nemshki nekrolog (o takih tekstih je imel samokritichno hudomushni Presheren vedno svoje ironichno mnenje) izpod peresa pesnika in poznejshega shmohorskega dekana Jerneja Levichnika, ki pa je lahko izshel v celovshki reviji Carinthia shele leta 1851, je bil najbolj afirmativen tozadevni odmev zapis Gregorja Kreka o Francetu Preshernu kot prvem klasiku slovenske literature v reprezentativni publikaciji v vech delih Die österreichische Monarchie in Wort und Bild (Avstrijska monarhija v besedi in sliki), Koroshka in Kranjska, str. 442-444, ki je izshla na Dunaju leta 1891. Poleg teh v prichujochi knjigi objavljenih dokumentov opozarja Baum na naslednjo dokaj obshirno recepcijo Franceta Presherna na nemshkem prostoru, v kateri so med drugim ob koncu prejshnjega stoletja sodelovali Heinrich Moritz Penn, Anton Pace-Friedensberg, Ludwig Germonik ali Edward Samhaber (ponatis njegovih prepesnitev Preshernovih poezij iz leta 1880 bo letos predvidoma izshel na Dunaju). Zhe v sestavku ob letoshnjem Preshernovem jubileju v dunajskem dnevniku Die Presse pa si je Baum, ki je znan tudi kot avtor pri celovshki zalozhbi Carinthia leta 1981 objavljene strokovne knjige Deutsche und Slowenen in Krain (Nemci in Slovenci na Kranjskem), hote ali nehote dovolil tudi nekaj pushchic na rachun Slovencev, ki so prepozno in prek Nemcev spoznali vrednost svojega velikega pesnika. V svojem eseju v Preshernovi knjigi je izstrelil pushchico tudi proti literarnemu zgodovinarju Borisu Paternuju, ki da je Presherna interpretiral na pretirano marksistichno neobjektiven nachin (kar bi prej veljalo za interpretacije Borisa Ziherla). Toda kakor koli zhe, prichujocha knjizhica je zanimivo informativno in za Slovence dopolnilno chtivo. Vkljuchuje se v bogato literaturo o Francetu Preshernu v dvoletju njegovih pomembnih jubilejev; v tem sklopu je najbolj vidna reprezentativna zbirka nemshkih prevodov Preshernovih poezij, ki je izshla leta 1998 pod naslovom Prešerens Weg in die Welt (Preshernova pot v svet) pri celovshki Mohorjevi zalozhbi ob sodelovanju mestne obchine Kranj. Vendar ima kljub tem naporom verjetno prav celovshki avtor in prevajalec Peter Kersche, ki je v nekem chlanku zapisal, da ima ukvarjanje s Francetom Preshernom v shirshem evropskem prostoru predvsem strokovno slavistichni pomen, za kakshno vechjo recepcijo pomembnega slovenskega pesnika pa je v danashnjih bistveno spremenjenih okolishchinah zhe prepozno. Tudi tu bo pokazal chas, ali je bilo tako skeptichno mnenje ob koncu iztekajochega se drugega tisochletja v zvezi s "prvim klasikom slovenske literature" upravicheno.