Revija SRP 33/34

Jozhe Volarich

 

SHOPEK HAIKU ZBIRK

 

V letu ustanovitve HAIKU DRUSHTVA SLOVENIJE (1997) in do konca leta 1998 sem zasledil, da smo v Sloveniji bogatejshi za enajst zbirk haiku pesmi, pa tudi za shtevilnejshe objave te zvrsti v chasopisih in revijah. Naj med ostalimi omenim revijo APOKALIPSA; njeno urednishtvo je v letu 1998 organiziralo natechaj za haiku. Svoje prispevke je poslalo 79 avtorjev, med njimi 20 iz tujine, skupaj z vech kot 460 haikuji. Ta revija zhe od zachetka posvecha pozornost haikujem in razpravam o haiku pesnjenju tujih in domachih avtorjev. Od omenjenih enajstih zbirk ne bom pisal o shtirih, ker sem njihov avtor. Izognil se bom medsebojni primerjavi. Po moje je greh primerjati razlichne sorte jabolk med sabo, she vechji pa razlichno sadje, pa cheprav rase v istem sadovnjaku. Mnenja sem, da ni slabih knjig, predvsem pesnishkih zbirk; so samo zadostne,

dobre, boljshe in najboljshe, in to glede na posameznega bralca ali poznavalca, ono odlichno, v sploshncm pomenu, pa so poskushali pisati zhe mnogi in she bodo - ne bo jim uspelo! Cheprav ob term ne trdim, da marsikateri haiku in celo zbirka ne sme in ne more biti delezhna drugachnega mnenja; saj gledamo s svojimi ochmi in razsojamo z domachim bogastvom duha.

1. Martin Zelenko (Slovenske Konjice): NA GREBENU, Zalozhba Drumac, Maribor 1997. To je pesnikova peta pesnishka zbirka in prva zbirka haikujev Vsebuje 188 haikujev, razvrshchenih v dve poglavji, prvo, obsezhnejshe, HAIKU - NA ZACHETKU, premore 140 in drugo, HAIKU – CHAROBNI, le 48 haikujev. Prvi del je skoraj dobesedno ubran na izpoved narave, v smislu in po nachelih klasichnega japonskega haikuja, le da se tu zrcali domache okolje - blizhnja in nekoliko oddaljena okolica. Tako rekoch tisto, kar je videti skozi okno: Brez opornikov / kraljuje mavrice most, / od hriba na hrib, // V jesensko meglo - / vbadajo vitke smreke / svoje konice./, pa zachutiti ob prestopu chez prag: Cerkev na gori -/ odmev zvona se mesha / v pomladni megli, ali zaznati ob sprehodih po bregovih Dravinje, ko je ta tiha, pohlevna: V soju meseca -/ teche v strugi Dravinje / srebrna zhila, ali takrat, ko se reka razjezi, podivja: Besni Dravinja! / V blatu je vsa dolina,/ letina v Dravi, ali: Oblak je pustil / v dolini Dravinje spet / blatno jezero, pa ob domachem potochku, Gospodichni: Stari trg Konjic / razdeli Gospodichna -/ krasi potochek. Nekateri haikuji so vsaj po presoji ubrani na rahlo razmishljanje in spomin, mogoche she bolj poglobljeno zazvenijo: Ziba se v vetru / polno rdechih cvetov, / za makov kolach, pa: Na strnu njive,/ orach obracha zemljo,/ za lep cvet ajde, ali: Zlete golobi / iz belega zvonika,/ ko ura bije, in: Kamor koli gre, / je tezhka njegova pot./ Je slinar doma., pa eden, ki ima Bashojevski priokus: Na pusti veji / zhdijo chrni krokarji -/ prva snezh-inka, toda vsebinska razlika je ochitna, tam je chrno - chrno, tukaj je chrno –belo. Vsi haikuji v zbirki so v klasichnem kanonu: silabichna trovrstichnica (5 / 7 / 5 ), pri vechini , je zaznati "kigo" ter rahlejshe in obchutnejshe prelome.

V drugem delu prevladujejo (do)miselni haikuji, cheprav tudi ti delujejo izvirno, mogoche za nashe bralce she bolj zanimivo: Snezhna odeja / je od vrb naredila / grbave starke, ali: Beli kozhuhi,/ so okoli pastirja,/ on samo s psom, in: Mraz gospodari,/ she silni snezhak trpi,/ ima rdech nos.

Ne trdim, da se marsikaj v tej zbirki ne bi dalo drugache izpovedati, toda to nam je povedal ta pesnik tako, kot je njegov duh zaznal "haiku trenutek" in ugotovil, da je to za izpoved bralcu pravshnja vsebina in oblika. Prav to sposh-tujem in cenim ter sem vesel te zbirke, priporocham jo v branje.

2. Zlatka Levstek (Radomlje): NITKE SVETLOBE, samozalozhba, Radomlje 1998. Pesnica se nam po shtirih knjigah pesmi za otroke in eno za odrasle predstavlja v shesti s haikuji. Zbirka vsebuje 92 haikujev, oblikovanih v trovrstichnicah z zaporedjem 5/7/5 zlogov.

Znachilnost haikuja je, da ni posebnih obveznosti, le da glas ali zven, namig ali sliko, krik ali shepet trenutka predvsem skromno in preprosto oplemenitimo, da biserchek naredimo mikaven in aktiven in ga ponudnno bralcu z namenom, da sodeluje, odkrije rahlo zamegljeno bistvo, ki tako lahko postane polivalentno, kar je she dodatna mikavnost, ki omogocha vechkratno branje in vsakokrat novo spoznanje. Te znachilnosti je avtorica dokaj uspeshno izkoristila, v kratkosti ji je dokaj pogosto uspelo zajeti neskonchnost in v omejitvi brezkonchnost. Haiku je ena / sama topla ljubezen / narave, smo mi, ali: Govorim misli / s trovrstichnimi nitmi / odmotana vez, pa: Rano svitanje / dan, ki dishi po konjih / utrujen vecher, in: Na gole veje / se vsedajo snezhinke / trudne od poti. Lepo je opazno, kako pesnica potuje od zaznanega, skozi osebno k sploshnemu - univerzalnemu, na primer: Zadihan zhrebec /stresa z grivo pred stajo / toplota doma, pa: Najeta hisha / shkripajocha postelja / zachetek poti, ali: Beli kosmichi / prshijo iz oblakov / vriskanje otrok, in: Nevihta divja/ na razburkanem morju / okus po soli. Tudi takrat, ko se v pesmi zachuti avtorica, ta ni tam, da bi poudarila sebe, ampak tisto iz narave, kar zheli izpostaviti, s chimer nas zheli obdariti in obogatiti, mogoche nam rahlo poskusha olajshati dojemanje trenutka, ki je kot pisanje po pushchavskem pesku, iz katerega vsak trenutek nastajajo sipine: Dezhevne solze / mochijo mokro lice / danes se smejem, ali: Visoka smreka / senca pada na mravlje / me ne dosezhe, in: V testo zavijem / drobne pesmi z orehi / potica poje.

Med temi haikuji so tudi tisti, ki ochitno lazhe nastajajo pri zaprtih ocheh in odprtem "trdem disku" s spomini, z vkljucheno domishljijo. Jaz bi jim rekel, "haikuji belih nochi", ki so navadno nekoliko pregloboki za klasichno pojmovanje, so pa pravshnji za sedanjost, za t.im. sodobni haiku: Prijatelji so / energija zrelosti / dopolnjen obroch, pa: Puhasti korak / machke na svezhi gredi / chas prede pasti, in: Vishnja v belini / ples chebeljih perutnic / pasha sladkobe. Za konec bom predstavil haiku, ki vsaj poznavalca spominja na menda najboljshi in najbolj znani Bashov haiku: Skok zhabe v vodo / plaha ptica odleti / prazna goshchava. Le prvi verz je priblizhek Bashovemu, v nadaljevanju je zgodba chisto druga in tudi zelo uspela. V tem je bogastvo haiku poezije, da je na isto temo neshteto variacij - narava je neizchrpen zaklad, che ji chlovek pridrzhi ogledalo, nastavi uho in odpre srce.

3. Stane Pevec (Ljubljana): KACHA NA KAMNU, samozalozhba, Kokrica 1998. Zbirka z 200 trovrstichnicami in brezhibno haikuistichno zlogomernostjo 5/7/5 vsekakor sodi v obogatitev te zvrsti na nashih tleh. Vsebino tvori pahljacha zelo dobrih haikujev: Korak ostrmi / nad bilko iz asfalta./ Sla po zhivljenju, ali: Da mi je biti/ vsaj eno hudo uro / vzravnano drevo, pa: Pravo veselje / pomaha s pasjim repom / na hishnem pragu, in: Gnezdo z mladichi / samo labod lochi od / cvetov lokvanja, in: Neslishno kacha / drsi skoz lochje v vodi./ Zhabe regljajo, senryjujev: S slepimi prsti / bereva zamolchano / z najinih teles, ali:V dvoje sva eno,/ a kadar sva vsak zase/se chutiva par, pa: V mojem poletju / hodi sonchnica: zlata,/ polna semen, in: Sramezhljivosti / v napoto na telescu / brstita dojki, aforizma: Ravno prav majhna,/ da more v vsako srce./ Moja dezhela, ali: Biti Slovenec /je usojeno, komur / prepih ne shkodi, pa: Kot trojanski konj /pridesh v srce, ostanesh / kot sveta krava, in: Tezhe je biti / jezichek na tehtnici / kot vsaka utezh. Pozorno oko in senzibilen duh bi v tej zbirki she kaj nashel, mogoche epigrame: Ne krizh - macola / v rokah metropolita./ ZaMAH NI Chudezh, hudomushne sklepanke: Kot p(t)ichka v kletki / se chrka v oklepaju / chuti zbegano, parabolo: Formula groze / E = m c2 / in velichine.

Che je soditi po Bashovem izreku, da se s tremi pravimi haikuji postane mojster in z desetimi haijin (haiku pesnik), potem je ta zbirka za avtorja zhe sprichevalo. Prav tako so tudi tiste pesmi, ki mejijo na senryu ali aforizem, zelo mikavne in nekatere pravi biserchki duha, ki zadoshchajo najbolj zahtevnim kriterijem, predvsem che jih umeshcham v zahteve sodobnega haiku pesnjenja, ki ga zagovarjajo zlasti poznavalci na Zahodu in nekateri poznavalci na Japonskem. Videti je, da sta vsaj za zahodno videnje in obchutenje haiku in aforizem dve strani istega zrcala, kjer se lahko ogleda globina narave z obeh strani, pa naj gre za haiku, kjer se pesnik izenachi z naravo in govori z njenim glasom, ali ko gre za aforizem, v katerem naj bi aforist poskushal izpovedati filozofijo narave v chloveshki maniri kot nekashen filozofski dovtip. Zanimiva zbirka, celo za vechkratno branje, vedno se najde kaj novega, zanimivega.