Revija SRP 33/34

Jozhe Volarich

 

LETNI CHASI BEZGA

 

VOLAR(ICH)

 
MISLIM, TOREJ SEM! To pogosto in najraje pochnem o(b) sebi, saj sem si najbolj prirochen in nedorechen.
Kdo sem - to zhe vem.
Kam grem - zhe predolgo vem.
Od kod grem - ne vem.

Ochetove korenine naj bi segale v ruske stepe in se z VOLARJI stegnile do Jadrana. Mamine segajo she dalj, Mongoli so jih privlekli na madzharske puste. Kako je z ozvezdjem VOLAR in mano, ne vem.

Pot v neznano.
Ob volovski vpregi do
 
sinjega morja.
Ogenj iz kopit:
 
Atilovi bojevniki
jezdijo z vzhodom.
 
Volar na zemlji.
Volar z medvedi na nebu.
Nikoli ni sam.

 

NEBESNA CHREDA
 
Po nebu se je podila chreda belih oblachkov in zvabila moj zasanjani pogled.
 
Po modrem nebu
se mnozhica cirusov
podi na zahod.
 
Chreda puhastih belih oblachkov hitro prehiteva veliko zaspano luno.
 
Luna varuje
belo chredico - shteje
nemirne ovchke.
 
V trenutku je mojo pozornost na nebu in razmishljanje o luni in oblachkih zmotilo smrtno cviljenje mishke v blizhnjem gozdu.
 
Dober tek, sova.
Za tvoj danashnji obrok
neprevidna mish.
 
 
LETNI CHASI BEZGA
 
Na spomladnem sprehodu, che me ne zvabi vonj bezga, pa mi pogled zamikajo shopki belega cvetja.
 
Na robu gozda,
ves odet v belo cvetje,
skromen grm bezga.
 
Nekateri teh, na videz skromnih grmov premore shtevilne shopke, da je videti kot bozhichno drevo premozhnih.
 
Shopek do shopka,
belina zvablja oko.
Vzcveteli bezeg.
 
Mama ga je nabirala za chaj, ko sem kashljal, mi ga je skuhala, rekoch, da se bom prepotil in kashelj bo minil, bilo je res tako.
 
Otroshki kashelj:
Mama kuha bezgov chaj,
za prepotitev.
 
Spomladi mi je dedek iz posushenih ravnih poganjkov izdelal pishchalko. Bil sem je vesel in sem jo pozneje tudi jaz izdelal mojim vnukom.
 
Poganjki bezga.
Dedek dela pishchal,
vnuk opazuje.
Otroci smo posnemali drug drugega, tudi jaz sem izdeloval iz bezgove cevke POKALICO na kodeljo, ki smo jo pred uporabo prezhvechili in kot kroglico stlachili v cevko, jo z batom potisnili do vrha. Z drugo kroglico smo stlachili zrak, ki je prvo pognal nekaj metrov dalech in je celo pochilo.
 
Moje otroshtvo:
Cevka bezga - pokalica
na kodeljo.
 
Otroshko veselje v letnem chasu so bile vodne brizgalke. Podobna je pokalici, le da bat mora tesniti, zato ima na vrhu navit sukanec, cevka ima na drugi strani shobo.
 
Vesela igra:
brizgalka - cevka bezga,
poletna prha.
 
Vsi moji spomini so lepi, saj sem jih uspeshno prezhivel, a to predvsem velja za one iz otroshtva. Preden sem shel v sholo je bila naloga, da napasem kravi. Shel sem na pasho zhe pred ali vsaj ob sonchnem vzhodu. Obchudoval sem izhod sonca in bleshchanje rose na travi. Pomladi, ko je bilo hladno, sem si roke grel na telesih krav in noge v kravjakih, che jih je bilo, che ne, pa sem eno po eno stiskal ob vime. Najvechje veselje je bilo, ko sem ob prihodu domov zhe na dvorishchu zavohal mojo najljubsho jed - omlet, ki mi ga je mama pomladi okrasila s shopkom bezgovega cvetja, ki je raslo ob hishi, v zhivi meji.
 
Veliki shopek
mladega cvetja bezga.
Jutranji omlet.
 
Iz belih cvetov, z mochnim, zelo zaznavnim vonjem so zrasle v shopkih drobne jagode, ki so bile zelo temno modre - skoraj chrne.
 
Iz shopkov belih
cvetov bezeg ponuja
jeseni jagode.
 
Babica je iz zrelih bezgovih jagod znala narediti zelo okusen kompot, da smo, po hlastavi jedi, otroci bili videti kot zamorchki.
 
Chrne kroglice
bezga vnuk nabira za
babichin kompot.
 
Babica je iz teh jagod izdelovala tudi sirup, pili smo ga s chajem ob zimskem prehladu.
 
Zimski dnevi,
prehlajeni otroci,
bezgov sirup.
 
Ko pozimi pogledamo bezgov grm, je videti, kot da ima polomljene veje, le sredishchni poganjki so ravni.
Kot polomljene,
shtrlijo gole veje
bezga pozimi.
 
She bolj zhalosten videz ponuja nagubana in celo odpadajocha siva skorja v belem snegu.
 
Zhalosten videz:
nagubana siva skorja
bezga v snegu.
 
Zeleni listki, shopki dishechega belega cvetja, chrne jagode, polomljene veje, s tenko olesenelo steno in debelim jedrom - velikim srcem, ki se ga brez tezhav iztisne iz cevke, hrapava skorja s posebnim vonjem in skromen videz - asketski, to je bogastvo in velika lepota.
 
Hrapava skorja,
lesena cevka - bezeg
z velikim srcem.
 
Vonj cvetja in okus jagod je she zdaj, po shestdesetih, v spominu, zaznam ga, najbolj mi je ostal v spominu vonj surove skorje, ki se je kar vpil v kozho in sem vech dni sam sebi dishal.
 
Cvetje, ki dishi
po nochi - vonj bezga, ki
se vpije v kozho.
 
 
TRAVA
 
Vsakdanjost narave - plevel, ki ga komaj z betonom in asfaltom zadushimo, najraje vsak dan obishchem, che ne na njivah, pa vsaj na dvorishchu.
 
Trava - pritlehnost,
ki vechno zeleni, iz
roda v rod kliche.
 
Vedno se drzhi tal, ne sili v nebo, ni izbirchna, rase na revni prsti. Neshtetokrat mi je bila rjuha za polezhavanje v senci.
 
Ne sili v nebo,
ne dá se s tal - zelena
trava vsakdana.
 
 
HISHA OTROSHTVA
 
Oche je 1937 leta naredil iz tramov okvir, v tlorisu 5 x 12 metrov. V trame je vlozhil stebre z utori, okrog dva metra visoke in narazen en meter. Zgoraj jih je povezal s tramovjem in vse s prechnimi gredami, na katerih so pribite stropne deske. Streha je bila iz shpirovchev, lat in lepe rdeche opeke, ki so jo sosedje obchudovali, saj je vechina hish v soseshchini bila krita s slamo. V utore, med stebre je vstavil nasekane oblice, da se je omet bolj prijel. Naredil je odprtine za okna. Na enak nachin je postavil predelne stene. Vse smo ometali z zmesjo ilovice, plev in nasekano slamo. To smo vsi gazili v posebni jami in meshali z vodo, na primerno gostoto. Ko se je hisha posushila, smo jo pobelili. Vgradil je okna in vrata, ko se je vse posushilo, smo se vselili. Juhej!!!
 
Hisha otroshtva.
She stoji v spominu.
Rasel sem z njo.
 
Na njivi smo imeli dve veliki cheshnji, otroci smo nanje najraje hodili zvecher.
 
Imeli smo dve
veliki cheshnji - slajshe
so sosedove.
 
Po nekaj desetletjih je hisha mojega otroshtva postala podrtija - prazna in pusta, tudi na velikem dvorishchu je rasel plevel. Potem je mama vse prodala. Okrog so se bahale nove velike hishe, to me she sedaj boli.
 
Podrtija,
bleda fotografija,
ostaja rana.
 
Sedaj tega kraja ne obiskujem vech, verjetno se je vse toliko spremenilo, da me vech ne bi poznalo in she manj imelo za svojega, kar bi she bolj bolelo. Kljub vsemu pa rad obujam spomine iz otroshkih let, ko gledam fotografije.
 
Lepi spomini,
nekaj jih je vzel papir,
druge odnasham.
 
 
NA POGREBU
 
Vrsta se tiho premika ob odprti krsti, ki jo obdajajo migetajoche sveche. Obchasno je slishati glasnejshe ihtenje vdove, iz sosednje sobe.
 
Mehki koraki,
utrip svechk ob krsti,
ihtenje vdove.
 
Pogrebna povorka v chrnem pochasi koraka proti pokopalishchu. Za krsto, na vozu, ozhje sorodstvo. Najblizhji se v joku opirajo na mlajshe in brishejo solzne ochi.
 
Povorka v chrnem.
Objokani obrazi.
Zhalostni korak.
 
Okrog rakve in jame - grozljive odprtine v ilu, ki zeha v modrino neba, stoji nema mnozhica, slishati je le rahle stoke in smrkanje.
 
Grobarji z vrvmi.
Krsta izginja v ilo.
Odhod za vechno.
 
Nekaj besed v slovo - civilni pogreb. Ko ta utihne, se oglasi topi zven prsti ob leseno krsto.
 
Solze z zharki.
Slishati je odmev prsti
in shepet vetra.
 
Mnozhica se pochasi poslavlja od vdove in sorodnikov. Zemeljskega bivanja je konec, ostane she nekaj spomina in pozaba.
 
Izrek sozhalja.
Vljudnostna uteha.
Glas kukavice.