Revija SRP 33/34

Ivo Antich

 

MNOZHICHNOMEDIJSKE BELEZHKE:
SHE “MACBETHIZEM”, SHE “VAMPIRIZEM”
 
 
V modernem globalnem mnozhichnomedijskem prostoru, ki je nekakshen zacharani "grad pajkove mrezhe" (kot je bilo, metaforichno po Kurosawovi priredbi Macbetha, recheno zhe v prejshnjih belezhkah prichujochega cikla v predhodnih shtevilkah RSRP), pojma "macbethizem" in "vampirizem" z nadaljnjo refleksijo dobivata tako rekoch univerzalne razsezhnosti. Med pojmoma je tesna zveza, ker se "vampirska" prikazen mrtvega Banqua na pojedini zdi kljuchna tochka Shakespearovega Macbetha in obenem tochka, v kateri oba pojma sovpadeta v soodvisnost. Zhrtev namrech svojega ubijalca preganja kot vampir, mu pochasi in vztrajno "pije kri" (pri tem gre seveda za mitoloshko figurativno metaforiko v funkcioniranju slabe vesti), kakor po drugi strani t.im. "gledalec" ali prejemnik sporochil visi kot muha v mnozhichnomedijski mrezhi in chaka, da mu neznani, nekje za vso tehnoloshko mashinerijo skriti "Veliki Manipulator" dokonchno izpije kri (samo/zavest) ter ga tako sistematichno predela v zmanipulirano, "obveshcheno", a neosveshcheno lupino. Simbolichne funkcionalnosti te metaforike ne ogrozha nasprotje, ki se pri tem kazhe v simptomalnem obratu ali "zamenjavi mest" med krvnikom in zhrtvijo: v Macbethovem primeru kot vampir nastopi (nekdanja) zhrtev, medtem ko se "gledalec" zdi nekakshna nedolzhna zhrtev vampirskih medijev. Zadevni obrat je nelogichen le navidezno, na prvi pogled; dejansko pa problemu dodaja (paradoksalno) poglobitveno razsezhnost, ki izpostavi medsebojno odvisnost, pogojenost, celo "zamenljivost" zhrtve in krvnika, dolocheno (dialektichno) relativnost chrno-bele optike, kajti "nemochni" prejemnik v m-m komunikaciji je t.im. "sodobni chlovek", ki proizvaja tako (vsebinska) sporochila kot medijsko tehnologijo. V tej luchi torej sledi nekaj nadaljnjih (zlasti tv) belezhk.

PISAVE (TVS 1, 20. 5. 1999). Pogovor s trenutno "najbolj slavno" angleshko pisateljico kriminalk Minette Walters, ki se je na povabilo slovenskega izdajatelja njenih romanov kljub vsestranskemu pomanjkanju chasa, kot je bilo poudarjeno, "potrudila" in je s "posebno naklonjenostjo" obiskala ljubko podalpsko-balkansko "Shvico", kjer domorodci menda tako strastno prebirajo njene shtorije, da se jih "splacha" - v bombastichno opremljenih prevodih - kar serijsko poshiljati na "knjizhni trg" (slednji je zaradi minornosti in vsakrshnih tranzicijsko-kramarskih manipulacij seveda popolnoma poljuben pojem, ki lahko pomeni karkoli ali pa nich). Angleshka dama prijetne zunanjosti in prijazno odmerjenega vedenja v glavnem ni povedala nichesar, kar bi posebej pritegnilo pozornost in nakazalo mozhnost, da ni ena iz kohort Anglezhinj, ki se vsipajo izpod krinoline "kraljice zlochina" Agathe Christie in z briljantno spretnostjo kombinirajo tradicionalna fenomena angleshke tekstualne proizvodnje: kuharske (Agatha: zastrupljevalske) recepte in "kriminalne" zgodbe. V zadevnem pogovoru se je pravzaprav she najbolj zanimiva zdela lepo izbrushena angleshchina slovenske sogovornice, novinarke TVS (Alenka Zor-Simoniti). Sicer pa omemba te oddaje tukaj pomeni le nekakshen "mehki prehod" z angleshko "shtimungo" od uvodne shakespearsko "tezhke" (tudi drama Macbeth je "kriminalka") intonacije k nadaljnjim, drugim temam posvechenim belezhkam.

TRENUTEK NEDOLZHNOSTI (TVS 2, 27. 5. 1999). Rezhija M. Makhmalbaf, ki poleg Kiarostamija pomeni vodilno avtorsko dvojico v "chudezhu" sodobnega iranskega filma. Brez "chudezha". Zanimivo, z dozo "eksotike". Dovolj okornosti v kombinacijah realno-vizionarno v kontekstu "kriminalke". Film je tukaj omenjen zlasti zaradi naslovne asociacije z naslednjo oddajo, predvajano istega dne.

SOMRAK STOLETJA - TEMNA STRAN MESECA (TVS 1, 27. 5. 1999). Tokratna oddaja iz dokumentarne serije, ki nosi navedeni naslov, je bila oznachena s podnaslovom: Prichevanja politichnih zapornikov. 2. del: Dr. Ljubo Sirc. Serija se z drugim delom naslova izrecno navezuje na enako naslovljeno in zelo odmevno razstavo v Muzeju novejshe zgodovine (konec 98, zachetek 99), ki je poudarjeno kritichno predstavila 45 povojnih let na Slovenskem. Filmsko dokumentacijo za razstavo je pripravil in dokumentarno serijo je rezhiral Slavko Hren. Pri portretu dr. Ljuba Sirca, politika klasichno liberalne idejne provenience (s primesjo kraljevinskega jugoslovanstva), politichnega emigranta in profesorja v Britaniji, se je kamera omejila na povsem statichno belezhenje govorechega portretiranca v blizhnjem planu in na obchasno krozhenje po dokumentih in prostorih istozadevne razstave ("lovljenje shtimunge"). Oboje je seveda uchinkovalo precej okorno in nedomisleno, v opravichilo pa gre shteti po eni strani pach sposhtovanje do markantne osebnosti, po drugi pa zhe samo izjemno zanimivost in prichevanjsko tehtnost vsega, kar je ta osebnost povedala v okviru omogochene ji (predvsem) spominske avtorefleksije. Ta avtorefleksija seveda ni izpostavila slovenskega kolektivnega "trenutka nedolzhnosti", marvech v kontekstu "temne strani meseca" ravno kolektivno nelagodnost, pravzaprav skrajno ("macbethovsko") zadrego zaradi na dan prihajajochih krivic, ki so jih v jugorealsocialistichnem rezhimu morali prenashati tako ali drugache "neustrezni elementi", kot je bil tudi dr. Sirc. Ta je govoril intelektualno superiorno, z umirjenostjo in izkushenostjo poznih let, ne brez ironichne distance "tujca" iz velikega sveta (o "butastem znachaju" in psihopatologiji primitivnega komunistichnega oblastnishtva). Med vojno sta bili njegova in Nagodetova skupina vrzheni iz OF, v kateri vodilna KP ni trpela "zastranitev". Brutalni ekskluzivizem kompartije: kdor ni z nami v boju proti okupatorju, je narodni izdajalec. Omemba Mitje Ribichicha, ki je izjavil, da ni nikoli zaslisheval politichnih jetnikov, a je bil Sirchev prvi zaslishevalec na Poljanskem nasipu. Omemba "Slavije": med vojno v njej GESTAPO, po vojni UDB. Sirc, prozahodno, demokratichno usmerjen sin predvojnega tovarnarja, v novi, "rdechi" drzhavi obsojen na smrt, pomiloshchen, sedel sedem let, od tega dve v samici, ni vedel, kdaj bo izpushchen, kot zapornik prevedel za potrebe oblasti ok. 30 knjig. To je bilo zanj, kot je rekel, "zelo pouchno". Sircheva pohvala razstave o 45 letih totalitarizma: da se narod zave vsega, kar se je skrivalo, zamolchevalo, psihohigienska vrednost razkritih bremen, da se "potegne chrto", kajti v vseh, tudi v nasprotnikih nekdanjega rezhima, je ostalo nekaj sledov chasa, vzdushja, tiranstva, pa s stereotipno poanto - "da se nikoli vech ne bi ponovilo". (Mogoche je ravno ta poanta pri vsem tem najbolj problematichna: ohlapnost zgolj "moralne zmage", ki je razvid nemochi v konkretnih razmerah, in vseh "naukov zgodovine", ki v svoji "sholi" pozna v glavnem le ponavljalce, za to pa ni boljshe ilustracije kot vse, kar se je v zadnjem chasu zgodilo na Balkanu.)

VECHERNI GOST: ZORKO SIMCHICH (TVS 1, 30. 5. 1999). Pogovor s prvim imenom slovenske "zdomske" literature je vodil Sandi Cholnik. Zhe standardno visoka raven zadevne serije oddaj. Ugledni pisatelj, Mariborchan primorskega porekla, med vojno v ital. taborishchu Gonars, izpushchen, shtudira v Rimu, po vojni politichni izseljenec, po 50 letih zhivljenja in ustvarjanja v Argentini se po osamosvojitvi Slovenije vrne v domovino (od 1994 zhivi v Ljubljani). V pogovoru izrecno zavrne oznaki "emigracija" in "izseljenstvo", priznava le "zdomstvo", ker da Slovenci leta 1945 niso emigrirali, ampak so le odshli (zachasno) "z doma", saj so vedeli, da gre le za "meddobje" (naslov revije v Argentini), komunizem je le filozofska zmota, zachasna zabloda. V naslovu svoje knjige Povratek Lepe Vide ohrani hrvatizem "povratek", ker "vrnitev" prizadetim asociira nasilno izrochitev domobrancev. Simchich se tudi ne strinja, da bi shlo v Argentini za "slovenski chudezh", ko je npr. 5000 povojnih zdomskih izobrazhencev zhe v drugem tednu ustanovilo slovensko sholo; chudezh da ni zato, ker so ti ljudje chisto stvarno zhiveli svojo resnico v luchi dveh temeljnih vrednot: narodnost in krshchanstvo; taka absolutna zvestoba naj bi bila edinstvena na svetu, ne zmorejo je niti Zhidi. Cheprav ima kritika njegov roman Chlovek na obeh straneh stene za najboljshe delo, ki je nastalo v zdomstvu, Simchich meni, da "velik tekst" she ni nastal, da se velik umetnik rodi le na kakih sto let, da je za veliki umetnishki opis slovenske strahote 41-45 she prezgodaj, da je za to potrebna distanca, ki je neposredno prizadeti niso zmozhni, da je najboljshe delo o turshkem pokolu Armencev "napisal Zweig" (dejansko F. Werfel: 40 dni Musa Daga, 1933). Meni tudi, da je za zdomce pomemben "zakon krvi" (ius sanguinis), ne pa "zakon kraja rojstva" (ius solis), da je torej pomembno predvsem, kaj je chlovek "po naravi", da pa je treba nekoch izvesti decizijo, definitivno opredelitev "ali tu ali tam", kajti stalno nihanje v razdvojenosti psihichno ni zdravo. (Tu se seveda nakazuje dolocheno protislovje med "absolutno zvestobo" in mozhnostjo "odrezanja"; brzh ko slednja obstaja, je zvestoba zhe ogrozhena v svoji absolutnosti, prelom pa je problematichen tudi v luchi dejstva, da argentinski zdomci skushajo ohranjati slovenstvo she v drugi in tretji generaciji; hipoteza, da bolj ali manj obchuteni razdvojenosti ("na obe strani stene") ni mogoche ubezhati, se ne zdi brezpredmetna. Dejstvo je tudi, da "vmesnost meddobja" ni videti prav lahkotna zadeva; ni mogoche chasa preskochiti "za nazaj", kot da se ni nich zgodilo. Zgodilo se je namrech tochno to, kar se je zgodilo.)

EUROSONG 99 (TVS 1, 29. 5. 1999). Prenos iz Jeruzalema: 44. izbor evrovizijske popevke. Po domache: gre za "najboljsho" evropsko pesem leta. Prireditve ne kazhe ne (provincialno) precenjevati ne (intelektualistichno) podcenjevati. V njenem ozadju se vsekakor obracha dovolj pomembna mashinerija mnozhichnomedijskih (torej tudi politichnih) interesov, vplivov, sredstev, spregledati pa ni mogoche niti dolochenih ustvarjalnih in organizacijskih sposobnosti v zhanrovskih okvirih glasbenega populizma. Seveda je kakrshnokoli glasbeno ljubiteljstvo zunaj obzorja prichujochih belezhk, chetudi s tem ni zanikano dejstvo, da kakshna popevka lahko zazveni "zanimivo" in "obvisi v ushesih". Interes tega zapisa, ki je seveda le prilozhnostna skica, je drugje: refleksija dovolj pomembne glasbene "parade kicha" kot ene od oblik sodobne mnozhichnomedijske (tehnoloshke) "trivializacije" razlichnih "mitskih izrochil" v luchi (neizbezhne, izmuzljive, provokativne) simptomalne simbolizacije. V tem smislu kazhe navesti nekaj opazhanj. Najprej je tu "chudo prechudno", da je tekmovanje za evropopevko v glavnem mestu (od Arabcev nepriznanem) Izraela. Eo ipso: Izrael je evropska drzhava. Kar je najbrzh mogoche podpreti z dejstvom, da so (bili) Judi tako navzochi v evropski zgodovini in kulturi, da so samo formalno "Aziati". Problematichno razmerje Evrope do Judov "simbolizira" prav zaporedna shtevilka (jeruzalemske) prireditve: 44 (hiter rochni zapis sovpada z znamenjem SS). Privesek judovskega je turshko "chudo": tekmuje tudi Turchija. She vech: Nemchijo tokrat zastopa skupina (nemshkih) Turkov. In dalje: Norveshko predstavlja chrnec iz Kolumbije. Sicer pa chrnci sploh niso vech kakshna "udarna" redkost med pevskimi predstavniki razlichnih evropskih drzhav. Torej bo mogoche kdaj tudi kakshna afrishka drzhava postala "evropska". Ob tej (trenutno modni?) evropski "shirini" najbrzh kazhe ohraniti nekaj previdnosti v luchi znanih zgodovinskih izkushenj (npr. Nemci so nekoch Jude prav lepo sprejeli, na koncu pa so jih dobesedno "zmetali v pech", pri tem pa jim je skrajno perfidno - vsaj v dolochenih okolishchinah - asistirala tako rekoch vsa Evropa). Nekaterih pomembnih evropskih drzhav ni na tokratnem Eurosongu: Italija, Cheshka, Romunija, Rusija... Menda obstaja nekakshna strokovna selekcija, zato je uvrstitev na tekmovanje zlasti "usodna" za male evropske novinke, saj jim gre za eno redkih prilozhnosti, da se za hipec "slishi njihov glas". Med slednjimi je Litva (kuriozum: za 30. 5. 1999 je bilo napovedano in potem odpovedano gostovanje litvanskega gledalishcha z Macbethom v ljubljanski Drami), ki je nastopila prva, in seveda Slovenija, ki jo je predstavljala Darja Shvajger s pesmijo, zapeto v angleshchini (For a thousand years - She tisoch let); Primozh Peterca (ni smucharski skakalec!), avtor glasbe in besedila, se je odlochil za tako mozhnost, ki v glasbenem populizmu ni nenavadna (izraelski voditelj je v glavnem govoril angleshko, imel je trezhave z "enakopravnostjo" eksotichnih imen). Ta tempirani "angleshki skok" v veliki svet je bil vseeno prekratek; tudi izmenjavanje glasov prek televotinga med "novorojenkami" z zahodnega dela nekdanje YU (SLO - HRV - BiH) ni dosti pomagalo. Komentatorka TVS se je kar ogrevala za slovensko popevko, za katero niti predzadnje mesto ne bi bilo presenetljivo, torej je pristanek nekje v sredini (npr. 10 glasov iz Litve, 12 iz Irske in Hrvashke) pravzaprav dober uspeh za razvlecheno "balado" z vonjem po 60. letih in s poskusom aktualne asociacije na konec tisochletja. Hrvashka pesem je bila "biblijsko" zasnovana (ambiciozno, a "pretezhko"), Bosna je poskusila z nekakshno francosko "finto", chisto ustrezno je zmagala zhivahna shvedska pesem (Take me to your heaven, to your heart; pevka Charlotte Nilssen), ki jo je komentatorka TVS oznachila kot malce "staromodno" v stilu 80. let...

SLOVENSKA POPEVKA 99 (TVS 1,19. 6. 1999). Ta poskus obuditve nekoch, v "zlatih" svinchenih chasih jugosocializma, resnichno uspeshnega festivala je rezhiral Slavko Hren (isti: Temna stran meseca, Preshernova proslava 1999). Zdaj je prireditev lokalizirana na ljubljanskem Gradu. Okolje je primerno, izvedba kot celota v tehnichnem pogledu profesionalno korektna, popevke izenachene na ravni bledega povprechja. Od vsega sta le v "simbolichnem" smislu omembe vredna dva naslova: Naj pada zdaj dezh (pod tem, za tako prireditev na prostem naravnost "samomorilskim" naslovom je zmagal skromen deklishki kvartet), nagrado za najboljshi tekst pa je dobil ansambel Kalamari za pesem V vetru rdechih zastav. Proshnja za dezh je ("nezavedna") proshnja za (seksualno) oploditev, a tudi za stemnitev, kar v shirshem smislu "somraka stoletja" in "temne strani meseca" omogocha evokacijo naslova ene od prevedenih kriminalk M. Walters Temna soba kot metafore za klavstrofobichno Slovenijo z njeno "rdecho nostalgijo" in t.im. kontinuiteto. V kontekstu "vampirizma" je v zvezi z obnovljeno "Slovensko popevko" mogoche she dodati, da poskusi iz "mrtvega" narediti "zhivo" navadno niso prevech uspeshni.

P. S.: Prichujochi cikel belezhk se torej konchuje "glasbeno", kar je nenavadno le, che se spregleda dejstvo, da sodobno (mnozhichnomedijsko) glasbo v glavnem predstavlja psihoterorizem zvochnih smeti, s katerimi mnogi narkomansko bezhijo pred grozo soochenja s tishino.