Revija SRP 33/34

V Evropo II

Igor Korshich

 

EVROPA, CHISTA KOT SONCE

 

Kar pomeni globoko vsajena in ljubosumno varovana vrazha velikega shtevila intelektualcev, tukaj imam v mislih predvsem zahodne, tako imenovane leve intelektualce, ki se ne zhelijo soochiti z dolochenimi dejstvi, ker bi le-ta lahko povzrochila v njihovi zavesti in duhu globoke pretrese in nujno revizijo njihovih mladostnih idealov (ko je bilo vse chisto kot sonce) ...

Danilo Kish, maja 1977

 

Napredni shtudentje “filmske znanosti” na univerzi v Stockholmu smo imeli v prvi polovici sedemdesetih let svoje idole. Bili so to povechini amerishki, napredni, vchasih vsaj implicitno marksistichno usmerjeni profesorji, avtorji sociologij mnozhichnih medijev in komunikacij in popularne kulture. Zhe to, da so bili sociologi, je bilo napredno. Vsaj v primeri z nekakshnimi esteti, zgodovinarji in podobnimi humanisti brez prave znanstvene strogosti. Slednji so predstavljali “tradicijo”, “zaostalost” in “reakcionarnost” “meshchanstva”. Povezovali smo jih z “nekritichnostjo” in “pozitivizmom”.

Shtudentom, mojim kolegom, je godilo predvsem dejstvo, da so ti amerishki avtorji v svojih delih filmsko umetnost, ki je bila po njihovem mnenju tako dragocena meshchanskim obozhevalcem, posploshili na dejavnik vsebine, na prazno kategorijo, katere vsebina jih ni zanimala. Razpravljali so le o sistemih, funkcijah, razredih itd.

Sam sem se vpisal na shtudij filma zato, ker sem imel film rad. Tako sem se znashel v tezhavah glede lojalnosti.

Levi shtudentje so namrech predstavljali opozicijo, kar je bil morda temeljni kriterij za moje simpatije. (Che bi shtudiral doma, bi se zhe zaradi te svoje nagnjenosti verjetno znashel na desni. Glede na takratno oblast vsekakor.) V Stockholmu pa so bili levi zahtevni in kritichni. Zahtevali so vech znanja, vech literature, vech seminarjev, vech poguma, vech vsakrshne, predvsem druzhbene relevantnosti. Zhe res, da je bila zahtevana literatura pretezhno marksistichna, vendar so bili razprave na seminarjih neusmiljene do vsega, tudi do te literature.

Taki shtudentje so predstavljali svojevrstno preizkushnjo za profesorje. Ko so se z objestnim humorjem pretvarjali, da zahtevajo tudi malo rdecho knjizhico predsednika Mao Ce Donga, jim je neka najbolj prilagodljiva profesorica ustregla. Samodejno je tudi prichela predavati zgodovino filma v Ljudski republiki Kitajski. Vendar se ta gesta ni obnesla.

Shlo pa je tudi za chisto malo primesi skupinskega preganjanja in za vlado enoumja. Predvsem zato, ker so bili na drugi strani, predvsem profesorji, tako shibki, tako shibko artikulirani. S svojimi ekscesi so levicharji predvsem prosili, da se dolochene zadeve pojasnijo, da jim na primer kdo dokazhe, da se motijo. Pogosto so naleteli zgolj na jecljanje. In kar je shtudentov ostalo na “drugi strani”, so bili povechini avtoritarani, nekritichni oportunisti in karieristi, che zhe niso bili, drobcena manjshina, ekstremni, avtoritarni desnicharji.

Na “nashi” strani pa se je prostodushno razpravljalo o tem, kaj po revoluciji. Jaz glede tega, verjetno zaradi svojega porekla, nisem mogel biti prostodushen. Nikoli nisem dvomil, da tako revolucionarno nakladanje nima nobenega stika z realnostjo.

Na drugi strani sem bil preprichan, da imam srecho, saj sem lahko preucheval s “participacijsko analizo”, kako so se kalili pred vojno nashi komunisti: Kidrichevi, Tomshichevi, Kraigherjevi, Kardeljevi ... Tako rekoch zhivel sem z njimi, ko so bili she otroci.

Soochen z vprashanjem o revolucionarnem nasilju, sem se izvijal s tem, kako je vse lepo in prav z ideali enakopravnosti in druzhbe brez izkorishchanja. Da pa se ti ideali razblinijo v nich, soocheni z revolucionarnim nasiljem, ki spremlja vse revolucije od francoske naprej. Dvajset milijonov zhrtev v Sovjetski zvezi, popisal sem vse nashe primere... Kaj komplicirash? Jaz tu ne vidim nobenega problema. Po zmagi je treba vse razredne sovrazhnike, meshchane, pobiti. To mi je zaupala michna Helena, nezhnega videza in pshenichnih kodrchkov, medtem ko je na plesu zapeljivo zibala svoje lepe, vitke boke po zvokih ene od pesmi Beatlov.

Nekoch pozneje, v drugi polovici sedemdesetih let, nas je eden nashih najvechjih amerishkih idolov obiskal kot gostujochi profesor. Karizmatichni, sivolasi in ocharljivi newyorshki Jud je napisal vrsto knjig o vpletenosti medijev v izgradnjo in utrjevanje "amerishkega imperija". Medijska sporochila, vkljuchuchno s filmsko umetnostjo, je posploshil in zreducial na shest tochk, katerih skupna funkcija je indoktrinacija populacije zahodnih drzhav o superiornosti kapitalistichne druzhbene ureditve. Kot eksplikacijo za nastanek take vsebine je navedel prepletenost interesov velikega kapitala, amerishke vlade, zunanje politike, vojske in CIE. Ta razlaga je bila vech ali manj empirichna in tako preverljiva. Tako so se vse moje filmske mojstrovine, che niso kapitalizma zelo eksplicitno zanikale, takih seveda ni bilo, znashle v kategoriji sporochil, ki so utrjevala svetovni kapitalizem.

Profesor je formalno gostoval znotraj mojega predmeta, novejshe zgodovine filma. Tako sva se precej druzhila. Med drugim sva hodila v kino. Ogledala sva si tudi Annie Hall Woodyja Allena. Na moje presenechenje ga je film navdushil. Ampak zares navdushil! Glede na ugotovitve v njegovih knjigah sem nekako prichakoval, da bo vsak film zgolj vtaknil v eno svojih kategorij pro-zahodne indoktrinacije. In kaj je lahko Allenovo obozhevanje New Yorka in ZDA drugega kot to!? Ampak ne, dobro se spominjam, kako sva po projekciji na dolgem sprehodu po Stockholmu premlevala vsako podrobnost v filmu in je bil gospod tako navdushen, kot se spomnim, da smo bili navdusheni nad filmi, ko smo bili she otroci. Sam sem tudi Allenov privrzhenec in profesor se je silno chudil, kako lahko film razume nekdo, ki ni odrashchal v New Yorku kot judovski otrok. Saj je res chudno. Ne samo da nisem odrashchal v New Yorku. Odrashchal sem v Arnovih selah, poshta Artiche pri Brezhicah.

Posebno sem bil v zadregi, ko je gostujochi profesor iz New Yorka skushal utemeljevati prednosti medijev v vzhodnoevropskih drzhavah pred zahodnimi. Ugotavljal je, da so take prednosti lahko vzhodne vzpodbudne novice, ki porochajo o raznih uspehih in podvigih. Kar ni kot na Zahodu, kjer so samo problemi in nesreche delezhni medijske pozornosti. V takih pogovorih sem se pochutil nemochen, soochen z dilemo, ali ima sploh smisel ugovarjati. Seveda sem ugovarjal, on pa me je gledal, kot da sem she en primerek vzhodnega, fashistoidnega emigranta.

Njegova naprednost, leva usmerjenost je bila, kot sva ugotovila, povezana z nekim Slovencem. Povedal mi je, da je nanj v njegovi mladosti pred in med zadnjo svetovno vojno politichno odlochilno vplival Luis Adamich.

Tudi jugoslovanski komunisti so ga navdushili. Vendar samo neposredno po drugi svetovni vojni. Ko so, denimo, pri Trstu sestrelili amerishko vojashko letalo, ki je krshilo jugoslovanski zrachni prostor in je v njem umrlo pet amerishkih pilotov. To je v ZDA povzrochilo vihar ogorchenja. She bolj ga je navdushila pokonchna obramba tega dejanja, ki jo je takrat slishal od jugoslovanske vojashke misije v Berlinu. Poznejshi jugoslovanski “samoupravni” socializem ga ni vech navdusheval. Ta socializem je bil prevech nedosleden, nechist in navzven nebojevit.

Naravnost ganljivo naivnost pa je profesor pokazal, ko se je srechal s tezhavami pri pridobitvi poljske vize. Silno je bil razkachen na poljsko ambasado. Po gostovanju na univerzi v Stockholmu naj bi namrech kot gost vlade potoval na Poljsko. Vendar so mu na poljski ambasadi kljub temu zadrzhali potni list. Na vizo je moral chakati ves teden. Pomislite! Ko je zaradi tega besnel, sem mu skushal previdno namigniti, da si lahko predstavlja, kaj se shele dogaja navadnim Poljakom, che je on, kot ugledni gost tamkajshnje vlade, delezhen take obravnave. Samo pisano me je gledal in me verjetno v takih trenutkih zapakiral skupaj z vso ostalo Vzhodno Evropo v nekaj brezupnega. In si mislil, ni chudno, da so “ljudske demokracije” v tezhavah. Chutil sem, da je ves trud zaman.

Prijateljeval sem s profesorjem, ki je slishal na ime Bjőrn, ki je bil, kar se tiche svoje marksistichne usmeritve kar legendaren.

Srechal sem ga v chudnih okolishchinah. V nekem shtudentskem lokalu me je neki, kot se mi je zdelo, skrajno oshaben chlovek prosil, da mu dam ali posodim za pivo. Zelo skrbno sem mu razlozhil, da sicer v takem primeru vedno ustrezhem, da pa nekomu s tako “arogantno faco” ne dam prav nichesar.

Naslednji dan sem shel na moje prvo predavanje iz filozofije. Shlo je za aplikativno “praktichno” filozofijo. Predaval je moj oshabni pivski znanec, ki mu dan prej nisem hotel posoditi za pivo. Predaval je o oshabnih predsodkih amerishkih raziskovalcev vrednot Indijancev plemena Hopi. V svojih raziskavah so razkrili precej svojih vrednot - predsodkov, o vrednotah Hopijev pa tako rekoch nich. Shele zdaj sem videl, da ne gre za aroganco, ampak za deformacijo obraza, da chlovek shkili in da ima dolochene kompulzivne gibe.

Cheprav je bil chlan komunistichne stranke, se mi je, ko sem ga spoznal, zdelo, da je zaradi svoje pokonchnosti in intelektualne poshtenosti ostal outsider. Ali da je v stranki prav zaradi svojega nekonformizma.

Kljub temu je, denimo, disciplinirano prodajal strankino glasilo na mestnih trgih, nekaj kar se je prichakovalo od novopechenih chlanov. Mislim, da dlje v strankinih dejavnostih ni nikoli prishel. Tega tudi ni prichakoval.

Zdelo se mi je torej, da je v stranki predvsem zaradi tega, ker je to za nekoga, kot je bil on, nezaslishano. Bil je iz ugledne druzhine, iz elitnega predmestja Stockholma, sin profesorja na medicinski fakulteti, nekoch neuradni mladinski shahovski prvak Evrope, nekoch redni udelezhenec odmevnih nacionalnih razprav o medijih in kulturi.

Na zachetku najinega znanstva je pogosto popival v neki gostilni. Shlo je za tradicionalni lokal, ki so takrat izginjali in prepushchali prostor specializiranim “pubom”, “caffejem” in restavracijam razlichnih porekel, pozneje raznim Mac Donaldsom. Pil je pivo. Kot Brahms ali Schubert, je rad rekel. Predstavljal me je svojim pivskim tovarishem, lochencem, gospodinjam, bivshim zapornikom, tozhilcem, profesorjem glasbe, gradbenim delavcem ... Ta svet, ti prostori, ki so se imenovali “Hrana - pivo”, kjer so se she srechevali vsi sloji v druzhbi, izginjajo, je razlagal. V druzhbi prihodnosti ne bo vech prostora zanje. Zato izkorishcham she zadnje trenutke. Vsak izgovor je dober, sem si mislil. Hkrati pa je seveda imel prav. Bila so zgodnja sedemdeseta leta. V Stockholmu so odstranjevali she poslednje ostanke avtentichne lokalne urbane kulture, tako v arhitekturi kot v kulinariki in na drugih podrochjih. Prihajal je krasni novi svet modernega, “modernistichnega” enoumja. Chisto malo pa je bil Bjőrn tudi alkoholik.

Njegov znanec, s katerim sta nekoch skupaj napisala knjigo o medijih in filmu, je bil chlan socialdemokratske stranke, ki je bila takrat nepretrgoma na oblasti od tridesetih let naprej. Ta chlovek, o katerem je pogosto govoril z meshanico obchudovanja in prezira, je z Olofom Palmejem igral tenis. V javnosti je bil vedno enako zagorel in nasmejan. Bil je tudi ustanovitelj in prvi direktor Shvedskega filmskega inshtituta. Bergman pravi, da ga je upodobil kot enega stranskih vlog v Divjih jagodah.

Bjőrnu sem lahko zaupal svoje dileme glede dolochenih metod in premis levice, ki so mi jih vzbujali tako kolegi kot avtorji shtudijske literature. Moji pomisleki so ga spravljali v smeh. Odzival se je, kot da bi mu bile to dobro znane zadeve. Strinjal se je, da so aplikacije marksizma na medije, umetnost in kulturo miselno pogosto uborne in kontradiktorne. Dokaz je Marx sam. V zvezi z umetnostjo je napisal nekaj puhlic. (Levicharji so Marxa seveda branili, da je pach imel druge, neprimerno pomembnejshe prioritete.) Vendar je profesor Bjőrn poudarjal, da gre za pogumne ljudi. Takshne stvari pisati in raziskovati v Ameriki! To ni kar tako!

Moji bolj temeljni pomisleki pa so bili globlji in so se tikali problema revolucionarnega nasilja in demokracije. Takoj, ko sem prishel iz Jugoslavije, sem prebral vsega Djilasa, Koestlerja in druge podobne avtorje in sem bil seznanjen z vso razsezhnostjo komunistichnega terorja. Vkljuchno s povojnim pobojem domobrancev pri nas. In se nachelno strinjal z Djilasom, da sta socializem v obliki “ljudskih demokracij” in demokracija nezdruzhljiva fenomena.

Zdelo se mi je zanimivo, da mojim navedbam s tem v zvezi prijatelj ni oporekal. Vendar je svet nekako delil na Shvedsko in ostali svet. To je bilo tamkaj v tistih letih zelo razshirjeno. Shvedska v primeri z ostalo Evropo v izrazitem blagostanju, z desetletja trajajochim socialnim mirom in s stoletje in pol starim mirom se je res zdela svet zase. Bilo je tako, kot da bi moji ugovori veljali za ostali svet, za Shvedsko pa ne.

Seveda je bila zame dilema pravzaprav bolj zapletena, tako rekoch trilema. V tridesetih letih se je namrech fashizmu s potrebno ostrino uprla skoraj izkljuchno ta problematichna levica. Pravzaprav je na zahodu levica svojo avtoriteto gradila skoraj izkljuchno na antifashizmu. Za ta, levi odpor pa vemo, da je imel svoje packe: napachna ocena nevarnosti nacizma kot manjshe od “nevarnosti” socialdemokratov s strani nemshkih komunistov, komunistichne packarije v shpanski drzhavljanski vojni, pakt s Hitlerjem itd. Vendar drugega omembe vrednega odpora proti nacizmu in fashizmu tako rekoch ni bilo.

To dejstvo je bilo toliko pomembnejshe na Shvedskem, ki je bila v drugi vojni nevtralna. Do Stalingrada so bili dolocheni deli mochno pronemshki, potem je bila tudi nevtralnost zaradi prodaje zhelezne rude Nemcem in zaradi nemshkih vojashkih transportov prek nemshkega ozemlja vprashljiva. Zdi se, da slaba vest uchinkuje na gorechnost. Ker na Shvedskem med vojno odpora do nacizma ni bilo, je ta tema po koncu vojne postala toliko bolj pomembna.

Bjőrn je nekoch pisal in objavljal pesmi - precej so jih tudi uglasbili - in je bil nasploh velik estet. Zelo rad je razpravljal o umetninah, predvsem o mojstrovinah z najrazlichnejshih podrochij. Posebej je bil privrzhen literaturi. Med drugim je pogreval razprave o tem, kdo je bil vechji, pomembnejshi pisatelj, Dostojevski ali Tolstoj. Sam je bil seveda zagovornik Tolstoja. Zdelo se mi je, da je Dostojevskega v sebi potiskal. V skladu s tem je gojil tudi globoke dvome do svoje strasti do umetnosti. Svoje pesnishtvo je zozhil na pisanje parol za pogoste protiamerishke demonstracije. Bil je avtor skoraj vseh takratnih takih parol na Shvedskem. Shah je opustil, kot je rekel, zato, ker je edina chloveshka dejavnost, ki je popolnoma brez vsakrshne koristi. Tudi umetnost se mu je zdela nedopustno razkoshje. Zato se je svoji nagnjenosti odrekel.

Tako je bil do filmske umetnosti silno zahteven. Kadar je bil pijan in je hotel nas redke filmofile she posebej provocirati, je izzivalno trdil: “Edini film v vsej zgodovini filma, ki je vreden omembe, je Oklepnica Potemkin!” Ko pa je pri petdesetih videl Poslednji tango v Parizu, je res, da ga kar ni mogel prehvaliti.

V tistem chasu sem ga pogosto spremljal domov. Bil je lochen, pravzaprav je zhivel locheno od svoje zhene in dveh sinov. Zhivel je v luksuzni vili s svojo materjo v najbolj elitnem zelenem predmestju Stockholma. Nenehoma je poudarjal, kako sovrazhi okolje, v katerem mora zhiveti. Poosebljal ga je njegov svak, madzharski imigrant, tedaj banchni direktor.

Nekoch sem ga spremljal domov, ko je spet zelo negotovo hodil. Bila sva zhe chisto blizu njegove vile. Med pochasno hojo, ko sem malo nestrpen hodil prvi, sva se kot obichajno o nechem pogovarjala. Teme so bile redkokdaj skromne. Najpogosteje je shlo za svetovne, globalne, civilizacijske probleme, pomeshane z drobnimi intimnostmi, denimo, o mojih kolegicah. Nenadoma ni vech odgovarjal. Ko sem se obrnil, ga ni bilo vech na cesti. Po krajshem iskanju sem ga nashel v obcestnem jarku. Ko sem mu pomagal na noge, se mi je zdelo, da se nekako namerno seseda, da se noche opreti na svoje noge. Konchno sem ga le spravil pokonci.

Opazil sem, da je bil izjemno dobre volje. Veselil se je, je rekel, ker so vsi sosedje lahko videli, kako se pijan ko mavra valja po jarkih. She enkrat jim je dokazal, da on, Bjőrn, nima nich z njihovo zlagano in puhlo vzvishenostjo in dostojnostjo.

Enako ime imam kot tale velika himalajska rastlina, je nadaljeval. Rezhal se je in kazal na orjashko zel ob cesti, ki je bila she najbolj podobna sonchnici, cheprav je bila bolj koshata. Imenuje se Medvedova shapa (Medved - Bjőrn). Eden teh, je kazal na vile okoli naju, profesor botanike, jo je pred desetletji prinesel iz Himalaje, vso majhno in nebogljeno, in jo je pozorno posadil na svoj botanichni vrt. Rastlini ochitno prija tukajshnje podnebje. Tako ni zrasla obichajnih nekaj centimetrov, ampak se je potegnila nekaj metrov visoko. Hkrati se je zachela nezadrzhno razmnozhevati. Profesor jo je skushal ustaviti, vendar zaman. Danes je zarasla domala vso Shvedsko, je navdushen zakljuchil pobalinsko rezhechi se profesor Bjőrn.

Pravil mi je, da je bil njegov oche med vojno zadrt nacist. Bil je zadnji na Shvedskem, ki je skupaj z nacistichnimi prijatelji demonstrativno, z zastavo na hishnem drogu, praznoval Hitlerjev rojstni dan. Menda je to bilo leta 1944. Ocheta je zaradi tega sovrazhil. Predvsem se ga je sramoval. Kot otrok se je pochutil ozhigosanega, izvrzhenega in osamljenega.

Morda je bil zaradi tega tudi nezadovoljen s svojim videzom. Imel je izrazito podolgovat obraz in dolg, kriv nos. Ko je odrasel, je tudi shkilil. Vendar je to prishlo pozneje, kot posledica kostne jetike in slepote na eno oko. Ko je bil she otrok, ga je oche vpricho svojih prijateljev potrepljal po glavici in pohvalil, da je zelo podoben Hitlerju.

Pozneje, v chasu najinega znanstva, se je pogosto naslajal nad dejstvom, da s svojimi koshatimi kodrastimi in sivimi lasmi, chedalje bolj postaja podoben Marxu z dolochenimi primesmi Freuda.

Kot najstnik se je med vojno zaljubil v hcherko jugoslovanskega ambasadorja na Shvedskem. To je bila njegova prva ljubezen. Bila je Srbkinja, ki je imela enako dolg in kriv nos kot on sam. Samo onadva sta imela taka nosova. Zaradi tega nosu, je rekel samoporogljivo, je chutil posebno naklonjenost in dushevno blizhino z njo. Pa morda zaradi tega, ker je njen oche predstavljal drzhavo, ki je ni bilo vech. Bolje: medtem ko jo je predstavljal, je ambasadorju drzhava izginila.

Ko se je napil, je Bjőrn kazal fotografije svojih sinov. Hotel je potrdilo da sta postavna. Pohvalil se je, da jima gre odlichno v sholi. Nikoli ne bosta fashista, se je rezhal samozadovoljno.

Bjőrn je v seminarju postavljal vprashanje, seveda s pomochjo knjige nekega amerishkega sociologa, ali bi umetnosti morda ne bilo, ali bi bila morda odvech, che bi imeli popolno socialno teorijo. Che bi druzhbene vede uspele izchrpno opisati in razlozhiti chlovekov polozhaj v druzhbi. V nasprotju s svojimi uchenci, katerim se je odgovor zdel jasen, je sam pushchal vprashanje odprto. Na prevech vneto zagovarjanje ekstremnih stalishch, ki jih je morda samo ponudil v presojo, je odgovarjal z morda...

Ko sem v njegovem seminarju predstavil sinopsis za svojo diplomsko nalogo o marksizmu in informativni vlogi televizije, je po dolgem premoru rekel, da bo projekt komentiral z neko islandsko sago. Potem je povedal pripoved o junaku Loki, ki bi moral dokazati svojo moshkost tako, da bi spil medico iz roga, ki mu ga je ponudila starka. Medtem ko je pil, je Loke z grozo ugotovil, da je rog povezan s svetovnimi oceani.

Po diplomi sem shel k vojakom. Ko sem se chez leto in pol vrnil na Shvedsko, mi je Bjőrn na vecherji, kamor me je povabil, izdal, da mi one islandske sage takrat ni povedal do konca. Loke je bil namrech zgrozhen samo kratek chas. Potem pa je skomignil z rameni in rekel - pa kaj, oceanov res ne bom mogel spiti, morda bom pa vsaj povzrochil plimo in oseko.

Leta 1993 je na festivalu v Angersu prvo nagrado za shtudentski igrani prvenec Sabajev, po Grumovi predlogi, dobil nash shtudent Mitja Novljan. Posebej sem bil vesel dejstva, da je zhiriji takrat predsedovala Jane Birkin. Vse kazhe, da sodi Jane v manjshino spodobnih, ki so jo dala vrenja v 60. letih. Jane Birkin se ne podreja simplicizmu in moralizmu starajochih se levih aktivistov in hipijev. Kolikor vem, se ni nikoli pridruzhila spodobnim gospem, gospodom, tovarishem in tovarishicam. To se je pokazalo tudi glede Bosne in pozneje Kosova. Jane Birkin se ni dala “farbati”. Jane je vedno veljala za nespodobno. Jane ni nikoli sadila rozhic. Njen brat Andrew Birkin, filmski rezhiser, je posnel film Cementni vrt (Cement garden), 1992. Naslov njegovega filma se zdi she ena prispodoba za nasho Evropo.

Jane Birkin me je spomnila ne neko rdechelaso shvedsko igralko. Bjőrn mi je s ponosom povedal, da je chlanica njegove stranke. V tistem chasu je bila prava zvezda. Bila pa je zvezda z dodatkom. Nastopila je v prvem resnem shvedskem celovechernem pornichu. V glavni vlogi. Zahvaljujoch Bjőrnu, sem bil v njeni druzhbi tudi na neki tradicionalni, idilichni prvomajski demonstraciji, namenjeni proti vojni v Vietnamu, za delavsko solidarnost, proti monopolnemu kapitalu ... Tisto, kar je Bjőrn posebej cenil pri tej zapeljivi igralki, je bila kombinacija ljubkosti in privlachnosti z izjemnim intelektom in ostrim jezikom. Bila je baje prava medvedova past za “meshchanske” gospode ali strankarske “komisarje”.

Tudi danashnja Evropa ima svoje “komisarje”, ki niso nujno v strankah, ki so jih tako poimenovali. In ti pogosto zvenijo kot njihovi zgodovinski soimenjaki. Z najvishjih evropskih (politichnih!) vrhov zhe narochajo vzpodbudno umetnost. Ne tako dolgo tega so, recimo, svarili pred do Evrope skeptichnimi mislimi Milana Kundere. Televizijska tekmovanja v dobrodelnosti po vzoru evrovizijskega “shlager” festivala gotovo organizirajo na namig kakshnega od vplivnih evropskih voditeljev, ki je posebno naklonjen kulturi in umetnosti.

Podobnost nastajajoche Evrope s sistemi, za katere smo mislili, da smo se jih pravkar za vedno odkrizhali, ne bi smela presenetiti. Tudi ti rezhimi so bili namrech globoko evropski. Tisto sprenevedanje o “aziatskem” poreklu totalitarizma je znachilna evropsko oshabna samoprevara.

Nagrado za Novljanov film smo prichakovali zhe novembra istega leta 1993 v Münchnu, vendar je tam vladalo strogo progresivno in proti-seksistichno, sodobno, feminilno vzdushje. Kar ni se spodobilo kazati nechesa, kar ne bi bilo neposredno posvecheno geslu, ki so si ga izmislili za tisti festival “Love, peace and happiness!”. Geslo za festival je bilo nova izmishljotina, gotovo izraz evropske kulturne politike, verjetno so si ga izmislili kot odziv na vojno v Bosni. Lepo je povzemalo vsakoletne pridige shtudentom o chlovekoljubnem humanizmu, ki so ga vedno znova priporochali slavnostni govorniki festivala, povechini Anglosaksonci. Vsekakor ni mogla tista, pretezhno zhenska, gotovo ustrezno napredna zhirija, uposhtevati ponizhujochih grdobij, kot je fellatio, s katerimi se ponasha Novljanov film.

Takrat she nismo vedeli, da je bila nasha akademija kot dobitnik nagrad vnaprej izlochena. Pri najvplivnejshih predstavnikih mednarodnih zdruzhenj filmskih shol smo veljali za nazadnjake, za filmsko sholo iz sredine, ki je razbila Jugoslavijo.

Znachilno za kroge, lojalne Jugoslaviji, je bilo, da niso z imenom imenovali nich drugega kot Jugoslavijo. Govorili in pisali so Ljubljana, Zagreb itd. ali “republika”, vse v skladu s preprichanjem o prezgodnjem priznanju Slovenije in Hrvashke.

Tako je govorila na primer Vanessa Redgrave na humanitarnem o obisku v Ljubljani leta 1992 ali 93. Uspelo ji je, da ni niti enkrat izgovorila Bosna ali Hrvashka ali Makedonija ... Vse so bili neki “prostori”, “podrochja”, imena glavnih mest, she “republike” so ji shle tezhko z jezika. Jugoslavija pa je pach zasluzhila imenovanje.

Gospa Redgrave je torej govorila le o mestih in “republikah”, kjer je nameravala organizirati koncerte, z implikacijo, da gre za enakovredne partnerje, pach pod pretvezo, da je trpljenje otrok tako tu kot tam enako... Tishchanje glave v pesek, ki je tipichno za evropsko levico. Zame je to tako, kot da bi kdo, ki je vedel za nacistichna koncentracijska taborishcha po takratni Evropi in tudi v Nemchiji, uprizarjal dobrodelne koncerte v korist otrokom, zhrtvam Hitlerjevih koncentracijskih taborishch. Tudi ugotovitev, da imajo Srbi prav tako nereshene legitimne interese, nichesar ne spremeni. Tudi Nemci so jih imeli.

Vanessa se je razvila. Leta 1999 sem jo poslushal o Kosovu. Povedala je, da je bila na Kosovu. Ochitno se je znebila vseh zadreg z zemljepisnimi imeni na “podrochju bivshe Jugoslavije”. V njenem militantnem srdu ji je zdaj “Jugoslavija” shla najtezhe z jezika.

Zanimivo, da smo v svojem provincialnem podrepnishtvu mirno prepustili blagovno znamko “Jugoslavija” zlorabi. Na zachetku se je she omenjalo “samozvano” Jugoslavijo, potem pa chedalje manj. Vse do tega, da se je med NATO-vim bombardiranjem v slovenskih medijih to ime izgovarjalo, kot da gre she vedno za ono, nasho, pravzaprav edino Jugoslavijo, ki da jo zdaj bombardirajo.

Imam toliko samosposhtovanja, da sem vsaj jaz vechino svojega zhivljenja prezhivel v Jugoslaviji. In to ni tisto, kar si danes samovoljno prisvaja to ime. Gre za multietnichno drzhavo, ki so si jo ustanovili juzhnoslovanski narodi. Tisto po letu 1991 pa je zame “samozvana” in “tako imenovana”.

Zdi se, da nekateri s takim podrepnishtvom izzhivljajo svojo “jugonostalgijo”. Spet drugi pa domnevajo, da se s tem, ko Jugoslavijo prepushchajo “taspodnjim”, od nje dokonchno distancirajo. V resnici eni in drugi na ta nachin pomagajo vzdrzhevati lazh. In od nje ostajajo odvisni. Zanimivo, da je ta lazh danes za Chrnogorce tako motecha, da zahtevajo njeno ukinitev.

Kot akademija smo bili “na indeksu” tudi zaradi takega nashega podrepnishtva. Zaradi istega podrepnishtva v kombinaciji s komaj zatajeno oholostjo smo verjetno tudi na tistem mestu med Evropejci po priljubljenosti, na katerem smo. Torej tudi na “indeksu”. (Zanimivo, da to nasho nepriljubljenost iz leta v leto v svojem samoljubju z grozo ugotavljamo. Nikomur, recimo odgovornim za to rech, pa she ni prishlo na pamet, da bi narochil javnomnenjsko raziskavo, ki bi empirichno ugotovila vzroke za tak odnos do drzhave Slovenije.)

Na nashem ozhjem podrochju dejavnosti vzroke nashe nepopularnosti, poleg onih sploshnih, poznamo. Saj imajo obichajno ime in priimek. Kaj si, denimo, neki provincialno zakompleksani Emir Kusturica misli o Slovencih, je zelo nazorno in slikovito vechkrat izpovedal, tako v shtevilnih izjavah kot v svojih filmih. Pri tem ni problem morebitna zhaljivost, ki si jo nemara Slovenci celo zasluzhimo. Problem je v tem, da Kusturica potvarja zgodovinska dejstva, Slovencem pa po danashnji navadi njegovih delodajalcev pripisuje lastne grehe.

Beograd je imel tudi v mednarodnih krogih filmskih shol svojega dejavnega predstavnika, ki je bil nekoch Miloshevićev minister za kulturo. (Priznam, da mi je v zadovoljstvo, da po Daytonu funkcionarji mednarodnih zvez filmskih shol vprashujejo nas, kako naj se obnashajo do beograjske filmske shole. Tak status zagotovo nismo dobili s podrepnishko potuhnjenostjo in ponizhnim prilizovanjem.)

Dolgo se tudi mi ni smo zavedali, da je z nami v tujih ocheh kaj narobe. Potem so nam to dali vedeti na razlichne nachine, vchasih zelo nazorno. Dotedanji dobri znanci in prijateljski tujci so zapustili prostor, ko sem vstopil. Najbolj pokonchni med vplivnimi so nam pozneje, po Daytonu, to priznali in se opravichili. Resnici na ljubo, bil je samo eden.

Da v Münchnu, na evropskem festivalu filmskih shol novembra 1992, nihche niti z besedico ni omenil grozodejstev, ki so se dogajala borih petsto kilometrov vstran, je le navidezno chudno. Pravzaprav so kolegi iz Zagreba prinesli poslednji Ledererjev film, nedokonchani film snemalca, ki so ga ustrelili sredi posnetka, kot se verjetno spomnite. Vendar jih je razjarjeni predsednik zhirije Volker Schlöndorf osebno dobesedno pregnal z odra in platna. Tu pa zhe ne boste zganjali politike, je bil hud. Potem se ni oglasil nihche vech. Tudi leto pozneje, leta 1993, je bil edini “midnight show”, edina posebna projekcija posvechena Balkanu, pred prazno dvorano, neki film iz Sarajeva.

Prav to namrech utegne biti prava podoba sodobne, napredne Evrope, ali kar vechne Evrope, lagodno bogateche, ki ob tem prikriva slabo vest in nemoralo s plehkim, svetohlinskim moralizmom. Tako si vsaj lahko predstavljamo, kako so se stvari razvijale v Evropi po letu 1930. Verjetno takrat ni bilo veliko drugache.

Kot ni bilo drugache, ko so Turki osvajali Carigrad, Bosno ... Iz Evrope so prihajala spodbudna sporochila in izgovori, da niso vedeli, kaj se tam doli dogaja. Z vami smo! Drzhite se! Edina sprememba je verjetno, da dandanes tudi vzpodbudnih sporochil ne poshiljajo vech. Poshiljajo kvechjemu lajne o humanosti. Pogosto v poduk zhrtvam!

Lep primer je tudi sodelovanje zaveznikov s partizani. Tisti, ki so zhiveli s partizani, so doumeli slovenske interese in jih vzeli za svoje. Potem pa so prishli posebni agentje s svojimi cilji. Brez skruplov so izkoristili partizane za svoje vojashke cilje, mimogrede denuncirali vse prevech “slovensko goreche” svoje vojashke misionarje. Hkrati so si nabrali toliko podatkov, da so lahko po vojni poskrbeli, da partizani niso sami zasedli Trsta in avstrijske Koroshke. Tako je neki gospod Peter Wilkinson skoraj lastnorochno in tako rekoch izven delovnega chasa poskrbel, da so zavezniki prishli do Trsta hkrati s partizani. V poznejshih spominih je o tem potochil nekaj krokodiljih solz. In prejel visoko slovensko odlikovanje. Take nagrade ni dobil zgodovinar A.P. Taylor, ki je partizanom, ko je bil she chas, govoril, da Trsta ne bodo dobili, che ga ne bodo sami zasedli. Namesto laskanja jim je govoril, naj ne zaupajo zaveznikom.

Nekdanjega italijanskega zunanjega ministra De Michelisa slaboumno argumentirano navijanje za Miloshevića, njegov cinichni social-darwinizem, njegovo marxovsko sovrashtvo in zanichevanje slovanskih in nezgodovinskih narodov, kar Slovenci v njegovih ocheh nedvomno smo, ne morejo biti zgolj muhe nekega socialistichnega diskotekarskega dandyja iz Benetk.

Povsem enako je razmishljal tudi neki Glotz, ideolog nemshke socialdemokracije. Eden intelektualnih gurujev leve Zahodne Evrope Enzensberger. Izvedenec za medije in mnozhichno kulturo se je na tragedijo Sarajeva odzval tako, da se je z znachilno levo oshabnostjo hudoval na medije. Zahodni mediji naj bi namrech s slikami nasilja po nepotrebnem vznemirjali vest evropskih prodajalk. Kot da bi bilo Sarajevo kaj posebnega! Takih konfliktov imamo na svetu kolikor hochete, pa se kdo zaradi njih razburja, je hrumel.

Odzivi na dogajanje na Balkanu so nam z vso nazornostjo pokazali, da je s she vedno prevladujocho evropsko napredno, levo pametjo nekaj res hudo narobe. Zhal gre za indice duhovne globine in z njo tudi kakovosti razumske sodbe, ki jo sodobna Evropa v tem trenutku pach premore.

Evropa se, kot nihilistichni supermarket, najtezhe soocha prav z domnevnim nihilizmom, che ga prej ne zavije, kot je v umetnostni zgodovini zavila nekdanje nadrealiste, dadaiste in druge avantgarde, v primerno politichno in teoretsko embalazho. Umetnost je v napredni Zahodni Evropi grda beseda, saj je kompromitirana z elitizmom, ki ni v skladu z emancipacijskimi ideali. Le-ti so po pravilu pravzaprav vedno poenostavljeni v egalitaristichne. V avantgardah vidijo samo njihovo ost do elitne, klasichne umetnosti in do obstojechih druzhbenih razmer. Ne vidijo pa, da avantgarde panichno ishchejo nove oblike in reshujejo ter iz pozabe obujajo pozabljene vrednote.

Evropski, predvsem levi izobrazhenci, druzhboslovci in humanisti svoje nestrinjanje s kakshnim pojavom sicer najpogosteje izrazhajo z molchanjem. Ko so izzvani, po pravilu priznavajo, da v sodobnih umetnishkih delih, posebej tistih iz Srednje in Vzhodne Evrope, pogreshajo optimizma. Pogreshajo potrdila, da je chlovek dober in da so svetovni problemi s primernimi politichnimi posegi reshljivi. Pogreshajo neobvezno razvedrilo. Preseda jim “zatezhenost”.

“Zatezhenost” pa je vse, kar jih spominja na smrt, na konec, na tragichnost in tragikomichnost chloveshkega zhivljenja. “Zatezhenost” je vse, kar zahteva od njih najmanjshi napor. Mrshchijo se, ker se jim nekdo drzne kvariti dobro voljo in samozadovoljstvo, ki jim ga nudi zhivljenje v njihovem ljubosumno varovanem blagostanju. Njihovi duhovni ochetje so desetletja z enakimi argumenti anatemizirali Kafko. Dilema, ali gre za kontrarevolucionarnega pisatelja ali ne, ali njegova dela uchinkujejo spodbudno na ljudstvo ali ne, je v levih literarnih krogih Zahodne Evrope desetletja predstavljalo chisto spodobno vprashanje!

Danes se zheli tega le malokdo spominjati. Pa bi se morali. Predvsem levica. Zaradi same sebe. Che bi hotela prezhiveti. In kljubovati, denimo, Berlusconijem. Ne pa, da jih s svojo plehkostjo proizvaja.

Po drugi strani so gospodje izboljshevalci sveta pripravljeni sprejeti kot neke vrste obvezno masho she tako zatezheno duhamornost, che gre za slikanje “sovrazhnika”, che gre za pravichno socialno in politichno stvar, ki ni na ideoloshkem indeksu, che je “politichno korektna”, kot temu pravijo danes zhe sramezhljivo samokritichno.

Tu mora stvar biti obratna. Tu ne sme prodreti en sam sonchni zharek, eno samo upanje, tu mora vladati ena sama politichna pobozhnost v izkljuchno chrnih in sivih barvah. Trpechi proletariat, tretji svet, zatirane zhenske, seksualne manjshine... v rokah samega satana, v rokah deterministichnega druzhbenega stroja, ki chaka, da mu bo kaka pravilno mislecha revolucionarna manjshina spremenila smer in delovanje.

Shtudijski film nashega shtudenta Mihe Hochevarja Nejasnosti nekaterim mojim evropskim kolegom pred leti ni bil vshech, ker je prikazoval zhensko v neprimerni luchi. Junakinja namrech izda junaka. Morda ima pri tem celo dober namen - kar je seveda estetsko in umetnishko popolnoma irelevantno - vendar takih stvari zahodni napredni hermenevtiki in esteti she ne opazijo. Gre namrech za to, da je feminizem napreden. Feminizem pa globokoumno pomeni, da so zhenske dobre, da imajo v vseh konfliktih z moshkimi prav. In tako mora biti tudi v umetnishkih delih.

Gre namrech za zavestno tendenchne ljudi. Svoje pritrjevanje preprostim ideoloshkim predsodkom imenujejo “kritichnost” ali celo “hermenevtiko dvoma”. V chasih maoizma so se nauchili razlikovati med antagonistichnimi in neantagonistichnimi konflikti. Za prve velja, da nadaljnje razprave ni, ker gre za sovrazhnike. Pri drugih pa gre za debate z njihovimi ideoloshkimi somishljeniki o sredstvih za dosego samoumevnih pravljichno utopichnih politichnih ciljev.

Da to ali ono zadevo ideoloshko odklanjajo, zvesh, ko zavohash, da skrivaj vihajo nosove. Che potem vrtash vanje, ko uganesh njihove tezhave, che jim jih polozhish na jezik, konchno morda izdavijo svoja stalishcha. Pri tem obupano zrejo vate, saj ne vedo, ali ne izdajajo skrivnosti antagonistichnemu nasprotniku, torej sovrazhniku “ideje”.

Neki sposhtovani beograjski kolega, strokovnjak na svojem podrochju, me je pred leti v Izraelu spravil v smeh (nekaj let pred vojno), ko je videl film Konjichek pokojnega Boruta Blazhicha, tudi enega nashih shtudentov. Okolishchino, da vojaka JLA nista imela polikanih spodnjih hlach, je videl kot bolestno tipichno slovensko antijugoslovansko tendenco. Najbrzh bi bila obsodba mnogo ostrejsha, che kolega sluchajno ne bi bil porochen s Slovenko in che ne bi dolgo leta redno gostoval na nashi akademiji.

Kot filmska shola se srechujemo z Evropo tudi drugache. Tu se je dolgo zdelo, da se po padcu zidu ni nich spremenilo. Prej sta festivala v Karlovih Varih in Münchnu pomenila dve Evropi. Navidez je shlo za politichne razlike, pravzaprav pa so bile te razlike kulturne. Vchasih smo imeli obchutek, da so na obeh glavnih festivalih shtudentskih filmov, na nekdanjem v Karlovih Varih in v Münchnu, spontano vzpostavljena merila razlichna in da so nam blizhe tista v Karlovih Varih kot tudi filmi iz vzhodnih shol, denimo iz Poljske, Slovashke ali Rusije. (Festival v Karlovih Varih so Chehi po krivdi svetovne organizacije CILECTA ukinili. CILECT se je ochitno lazhje razumel z bivshim cheshkoslovashkim rezhimom kot z demokratichno Cheshko.)

Za festival v Münchnu so zgovorni zhe filmi münchenske shole same, tehnichno briljantni, sicer pa, vsaj v nashih ocheh (naj mi bo dovoljena ta posploshitev), pogosto presenetljivo plehki, neredko celo abotni. Kljub uposhtevanja vrednim zahodnim sholam, kot so na primer National film and Television School in Royal College of Art v Angliji, belgijskih in danske shole, smo se, che smo si hoteli postaviti merilo, vedno primerjali s filmi vzhodnih shol.

Leta 1994 sta mi v Skopju pripovedovala dekan in prodekan filmske shole v Lodzu, da ima shola toliko denarja, da ga ne more potroshiti. Ker shtudentje ne pishejo vech scenarijev. Da se zdi, kot da nimajo o chem pisati. Bolje recheno, nosijo jim zmeraj isti stereotipni scenarij. To so zgodbe, ki sem jih prej slishal samo na Zahodu. Moj Bog, ali gre to zares tako hitro!?

Zahodni shtudentski filmi so v preteklosti, che so zhe hoteli biti tehtni, zajahali kakshno druzhbeno kritichno temo, najpogosteje brez posebne poglobljenosti. Morebitno avtorstvo je bilo tako prisotno predvsem s svojo ideologijo. Vladala so levicharska oz. novolevicharska merila, naslonjena na kakshno razlichico kritike ideologije in na hermenevtiko suma, ki ves svoj “char” chrpa na vzvishenem posploshevanju drugega ali na racionalistichnem, razsvetljensko poenostavljenem humanizmu.

Skupini namrshchenih dekanov evropskih filmskih shol sem tistikrat razlagal, da smisel NSK in Laibacha ne gre nujno jemati kar neposredno, na manifestni ravni. Da je morda modro rachunati tudi s kakshnim podtekstom.

Seveda dejstvo, da sem to pochenjal, postavi pod vprashaj smisel takih pogovorov. Hkrati pa to isto dejstvo gotovo potrjuje smiselnost in upravichenost nadaljnjega obstoja poetike NSK, v novih, evropskih razmerah.

Ta rozhnata, humanistichna miselnost prijaznih vrednot ima vedno tudi svoj realizem. Ideali in dejanskost se nikoli ne pokrivajo. Seveda bi bilo lepo, che bi se teh lepih nachel lahko tudi drzhali, pravijo, pa kaj, ko ljudje niso zreli, ko “drugi” tega niso vredni.

Verjetno ni samo nakljuchje, da sem v zadnjih letih na taka razmishljanja postal pozoren prav v pogovorih s ljudmi iz Srbije. Seveda so Srbi v tem trenutku verjetno res najbolj evropsko chutechi ljudje. Izrazhajo senco evropske zavesti, ki drugje trenutno pach ni izbruhnila.

V Izraelu mi je zhe omenjeni sogovornik iz Beograda, ko sva prek Mrtvega morja gledala proti jordanskim goram, zaupal, da Izraelci ne bodo nikoli vech vrnili zasedenih palestinskih ozemelj; bili bi neumni, che bi jih, saj so nove meje tako logichne, je modroval.

Isti chlovek se je nekje drugje, v sicer bolj uradni drzhi, skliceval na tradicionalno prijateljstvo Jugoslavije do Arabcev.

Da so Albanci najdlje od evropske chloveshkosti, katere center trenutno pooseblja prav srbstvo, je jasno.

Da te pa ljudje, in ti niso vedno iz Srbije, preprichujejo, da morash sprejeti kot neizogibno zhivljenjsko danost dejstvo, da ima vsak pach svojega Albanca, je pa zhe vishek evropskosti. Seveda tega nikoli ne storijo v kakshnem slavnostnem govoru, namenjenem lizanju zhe popolnoma izlizanih humanistichnih nachel.

Od tega evropskega vzorca odstopata Henry Levy in Alain Finkielkraut, ki nista nehala poudarjati edinega pomembnega sporochila v zvezi s tem, pomembnega zato, ker omogocha akcijo, namrech dejstvo, da je shlo za agresijo dobro oborozhenih srbskih fashistoidnih sil na Bosno. To Bosno pa sta razorozhili OZN in ES (EU). Omenjena osamljena evropska izobrazhenca sta opozarjala tudi, da se ponavlja nekaj, kar je Evropa zhe nich kolikokrat storila - Shpanija 1936, Cheshka 1939, Madzharska 1956, Cheshka 1968...

Che smo pritrjevali neki sicer samoumevni chloveshki resnici o tistem narodu, da je kljub vsemu del chloveshkega obchestva, nismo pomagali svetu priti do nujnih dejavnih politichnih in vojashkih odlochitev. Potrebno je bilo poimenovati stvari s pravim imenom.

Pred tem so neprestano svarili. Med drugimi De Michelis, chesh da gre za demonizacijo Srbov. Dejstvo je namrech, da gre za kolektivno dejavnost tega naroda, ki razen tega ni od vcheraj, ob tem, da dobro vemo, da v Srbiji pomembnejshe opozicije ni. Histerichen narod, kakrshen je bil srbski, je bolj kot tolazhbo, da so tudi drugi taki, potreboval neprijetne informacije o grozotah, ki se dogajajo v njegovem imenu, za streznjenje. Sicer ne bi nehal unichevati druge in samega sebe. Nekateri, redki, kot sta Bogdan Bogdanović in Lazar Stojanović, mu take informacije dajeta in tako tudi na najboljshi nachin reshujeta njegovo chloveshko dostojanstvo.

Tudi pri nas so ljudje, ki hkrati zavrachajo kolektivno krivdo Srbov, pri tem pa vztrajajo pri kolektivni krivdi Nemcev.

Tisti, ki, kot vse kazhe, dela nasprotno kot Bogdanović, in ni edini, je Ljubisha Ristić. Borba je okoli leta 1992 objavila z njim intervju, v katerem rezhiser odvezuje Srbe odgovornosti z gigantsko zaroto, ki poteka od padca Carigrada naprej. Razlaga dogajanje in dejanja konkretnih ljudi, na primer predsednika vojvodinske vlade, in jih odvezuje odgovornosti tako, da zgodovinske dogodke predstavlja kot neizprosen stroj, kjer ima vsak del, posameznik ali narod, vnaprej dodeljeno vlogo in je kot posameznik nemochen. Tako je zgodovina-stroj s konkretnim posredovanjem Americhanov tokrat dodelil Srbiji dolocheno nalogo, ki jo ta pach mora izpeljati. To nalogo, ki je Ristić nikoli ne poimenuje, gre pa nedvomno za unichenje Muslimanov v Evropi, bodo Srbi opravili za ceno dvajsetletne militarizacije svoje drzhave, na katero se morajo pripraviti. To lahko opravijo Sheshljevi radikalci, katerim morajo Miloshevićevi socialisti omogochiti zasesti osrednje mesto v srbski politiki, ki so ga od nekdaj imeli. Da bi nalogo opravila, mora Srbija ostati med vodilnimi proizvajalkami in izvoznicami orozhja in seveda med vodilnimi vojashkimi silami v Evropi. Po Ristiću je bila ena najvechjih odlik bivshe Jugoslavije ta, da je v Evropi, razen Velike Britanije in Francije, pomenila edino omembe vredno vojashko silo. Danes to predstavlja preostala Srbija, in sicer zato, da bi lahko opravila svojo “nalogo”. Che je zapisano iskreno mislil in che je zato zachel politichno kariero, se mora Ristić danes pochutiti strahotno prevarnega.

Zhelimir Zhilnik je leta 1993 posnel neki film z nekakshno Norvezhanko kot scenaristko, pisateljico. Film se deloma dogaja v Vukovarju. Navidez gre za “napreden” film, to je tak, ki propagira strpnost, je proti vsakrshnem deljenju in tako naprej, kot je to zhe v navadi. V resnici pa gre za perfidno propagandno lazh v prid uradne srbske politike. Razplet filma nas namrech poduchi, da je poskus lika, ki predstavlja Norvezhanko, da bi razumela vojno, ki ji je pricha v Vukovarju, naiven. Film nas pouchi, da na Balkanu streljajo vsi kar vsevprek in zato sploh ne moresh vedeti, kdo koga. Kaj shele, zakaj. Prav v Vukovarju je tako perverzno lazh kljub vsemu najtezhe prodajati, vsaj nam, ki smo dovolj blizu, ki vemo in smo videli. Gospod Finkielkraut je primerno komentiral to srbsko - evropsko obscenost izenachevanja rablja z zhrtvijo, ko je pripomnil, da je to tako, kot che bi varshavski geto opisovali kot spor med etnichnima skupinama Nemcev in Judov.

Kako razlozhiti tako megalomansko zaslepljenost, tako zavrachanje temeljnih etichnih vrednot v imenu monstruma, skonstruiranega iz tradicionalnega srbskega megalomanstva, historichnega determinizma in social-darwinizma? Iz Ristićevega izvajanja namrech izhaja, da je moch tudi pravica ali pa vsaj, da je vprashanje pravice, torej morale v kontekstu historichnega determinizma irelevantno. (Vendar moram pripomniti, da Ristićeva interpretacija s chasom pridobiva na verodostojnosti.)

Neki shvedski novinar je vprashal zhe omenjenega shvicarskega psihoanalitika, zdravnika, partizana, ki je sicer slovensko-zhidovskega rodu, Paula Parina, od kod vse to pri Srbih. Parin: “Kot toliko drugih sem bil vedno zagledan v srbsko odprtost in prisrchnost; so neposredni, direktni ljudje, lahko jim je priti blizu, se spoprijateljiti z njimi. Med Srbi vlada tudi mochno erotichno razpolozhenje, ki ga vsaj Shvicar lahko dozhivlja kot osvoboditev in olajshanje. Hrvati in Slovenci so veliko bolj vase zaprti, evropsko vzgojeni ljudje. Od kod torej ta neposrednost? Ne vem natanchno, toda velikokrat sem opazil, kako srbske matere nikoli ne omejujejo chustev svojih otrok; veselijo se vsakega izkazanega chustva, medtem ko mi v Shvici in na Shvedskem poskushamo nekatera otrokova chustva zavirati. Pri nas gre za zavesten del vzgoje otroka in gotovo na ta nachin zaviramo nekaj otrokove spontanosti. Toda neomejena spontanost ima neko dobesedno otrochjo in zelo nevarno drugo plat; kajti tu morda potem ni nobenih zavor za bolj temne strani, na primer za krutost. In vse ta prisrchna odprtost in sadistichna krutost se lahko pri enem chloveku spoji na nachin, ki si ga niti ne moremo predstavljati.”

V prologu svojega romana Chas smrti je Dobrica Chosić zapisal: “Na delu srbskega ozemlja, ki ga je okupirala avstro-ogrska vojska, so zmagovalci avgusta 1914 prvich obeshali civiliste in zhenske, ubijali otroke in starce, posiljevali, ropali, podirali pravoslavne cerkve in zastrupljali vashke vodnjake.” To je zapisano dvoumno, kot da so s tako prakso zacheli prav avstrijski vojaki proti Srbom. Morda so se te stvari res dogajale tudi Srbom v 1. svetovni vojni, vsekakor pa gre za presunljivo natanchen zapis tistega, kar so pochenjali srbski vojaki mnozhichno po Hrvashki ter Bosni in Hercegovini po letu 1991.

Pomembne izkushnje z ljudmi iz bivshe Jugoslavije so bile zame najprej in v najvechji meri povezane z imenom Dushan Makavejev. Film Ljubezenski primer ali tragedija neke poshtne usluzhbenke sem videl v Parizu leta 1968. Zhe ta film je deloval kot svezh veter v zatohlosti, s kakrshno me je obdajala Jugoslavija, njen politichni sistem, pa tudi dogmatsko, doktrinarno in togo zahodnoevropsko levicharstvo, sredi katerega sem zhivel. V Makavejevu sem spoznal prvega, in to veselega in radozhivega heretika. (Slovenci smo v herereziji, ki smo je sicer sposobni, nagnjeni k patetiki in samopomilovanju.)

Kljuchno odkritje, WR Misterij organizma, pa sem prvich videl shele leta 1976 in mi je predstavljal eno pomembnejshih filmskih in intelektualnih dozhivetij v tistem obdobju.

Odkritje sta mi pomenila zhe usoda in delovanje Wilhelma Reicha, ki ga prej nisem poznal, saj sta dajala globino facilni psihoanalizi, ki se je, prej anatemizirana, zdaj shirila v takratnih levih izobrazhenskih krogih. She bolj je bila zgovorna Reichova zhivljenjska pot, namrech kot prispodoba znachilne srednjeevropske usode.

Montazhni spoji in narativna struktura tega filma delujejo magichno. V gledalcu sprozhajo neprichakovane in enkratne emocionalne odzive in miselne povezave. Film dá “chutiti”, da je pohabljeni libido “snov” (za Reicha zhe!), iz katere rasteta nestrpnost in nasilje. Ljubezen, svobodna, ne kakrshnakoli, pa je “odreshilna” terapija.

V prizoru, ko dva vojaka peljeta Mileno Dravić in Jagodo Kaloper na drsanje, sem zhe takrat videl opozorilo, zlo znamenje za prihodnji razvoj dogodkov na tleh bivshe Jugoslavije. Dekleti govorita o Rusiji in ena, verjetno militantna Milena, reche nekaj podobnega kot: “Ni se nam treba bati teh Rusov, saj sva pod zashchito Jugoslovanske ljudske armade.” Na to anarhistichno radozhiva Jagoda odgovori: “Zhe, zhe, kdo naju bo pa shchitil od le-te?” Medtem pleshe samozaljubljeni socialistichni shampion umetnostnega drsanja, Vladimir Iljich, svoj vzneseni ples...

Naneslo je, da me je prav ta film odlochilno opozoril na pomen notranjega chloveshkega zhivljenja. To je bilo sicer “prepovedano” podrochje za nadobudno naprednega, evropsko, znanstveno, zato v taki ali drugachni obliki vedno pozitivistichno usmerjenega chloveka, kot sem bil v tistih chasih.

Da z obchutkom herezije nisem bil osamljen, mi je pozneje potrdil tudi Makavejev, ko mi je zaupal, da o bolj nenavadnih dozhivetjih, kot je recimo podozhivljanje rojstva, ki ga je izkusil v nekakshni terapiji z regresijo v podozhivljanje trenutka lastnega rojstva, raje molchi. Da ga ne bi imeli pametni ljudje za norega.

Razsezhnosti filmske umetnosti, ki se jih dotlej nisem zavedal, so se mi zachele razkrivati prav s filmom WR Misterij organizma. Opazil sem, denimo, kako film provocira in zmede vse avtoritarce, in to ne glede na politichno barvo.

Simpatiziral sem z Makavejevim javnim nastopanjem v tujini. Cheprav je bil ochitno zhrtev politichnega preganjanja v Jugoslaviji, je ohranil trezno, da ne rechem veselo glavo, in po svetu ni prodajal samo pomilovalnega disidentskega trpljenja. Che drugega ne, je bila to bolj produktivna poza od one obichajne, cmeravo ekzhibicionistichne, ali one druge podrepnishko prilagodljive.

Presenetil me je pa Makavejev, ko je med vojno na Hrvashkem vodil (ali je to zhelel, ne spomnim se vech dobro) mednarodno filmsko sholo v Beogradu, s trditvijo, da tam ni vojne in da mora pach zhivljenje techi normalno naprej. Meni se je zdel kulturni molk primeren odziv na tako stanje, posebej za tiste, ki si ga lahko privoshchijo.

Makavejev mi je pozneje pojasnil, da sem bil verjetno zhrtev montazhe. Njegova izjava na Yutelu, na katero sem se odzval, je bila daljsha in je v celoti pomenila nekaj drugega od skrajshane verzije, katero sem videl jaz.

V nekem trenutku smo opazili, da so pogosti junaki v filmih nashih shtudentov zhivali, koze, zhabe, podgane, pishchanci ... Vsekakor gre za primerne junake za danashnjo Evropo. In to ne samo zato, ker je Evropejce v preteklem desetletju obchutno bolj skrbela usoda pingvinov kot, denimo, usoda Bosancev ali Kosovarjev, kot je pravilno ugotovil eden bosanskih politikov.

Ampak saj gre vendar za nekaj prezhivetega, gre za genocid nad etnichno razlichnostjo! S tem zastarelim vprashanjem se naprednjaki tega sveta pach ne ukvarjajo vech. To preprosto ni vech modno! Zhivali pa so primerni junaki za danashnjo Evropo tudi zato, ker tragichne usode zhivali Evropejci v fikciji vseeno lazhe prenashajo kot chloveshke usode.

Duh vzgojnega in spodbudnega socialistichnega realizma se je torej razshiril po Zahodni Evropi, tochneje, zdaj ga vzdrzhuje hipijevsko in levo napredna generacija. Le-ta, moja generacija, je v “najboljshih letih”. Na polozhajih, na katerih s pomochjo svojih idealov lahko skrbi za primerno razvedrilo evropskih delovnih mnozhic, kameleonsko lovech nove in nove modne in teoretsko pravilne oblike naprednosti in primernega osveshchanja.

Razvoj je shel, pravzaprav gre, prek vseh mogochih redno izmenjujochih se izmov, ki dajejo vtis “teoretichne” strokovnosti, modernosti, predvsem pa tega, da so “in”. Pomembno je biti v pravem klubu, mi je govoril danski prijatelj. Pravzaprav ti ljudje s svojim pospeshenim kameleonstvom prikrivajo svojo chedalje bolj ochitno nichevost in chloveshko duhovno bedo.

Vse to sem dobro vedel, preden se je prichel razkroj Jugoslavije. Pa sem bil ljub temu nekako presenechen, uzhaljen, ker so evropska politika in njeni intelektualci ponovno mirno gledali - sedaj ni izgovora, da niso vedeli, kot med drugo vojno - na razvijajocho se novo razlichico fashizma in njegove patetichno krvaveche zhrtve.

Politikom bi se to dalo nekako spregledati. Zanje bi se to dalo razlozhiti. Kaj pa umetniki in intelektualci? Vedel sem se, kot da bi kljub vsemu prichakoval, da gre Evropi, kar se tega tiche, na bolje. Cheprav dobro vem, da je lahko res samo obratno. Da gre vse skupaj samo dol. Da gre za trajen in stalen propad vrednot. In da drugache biti ne more. Ta naivni optimizem je del moje lastne evropskosti.

Pogosto sem se ujel, da sem pripisoval evropski politiki neko pragmatichno razumnost, che zhe ne kakshne poshtenosti in moralne doslednosti. Ko se je pokazalo, da so to bile utvare, sem pomislil - pa saj menda vidijo, da bodo za svojo nedejavnost jutri plachali strahotno ceno. Na koncu se zanasham na shkrtost, torej na utilitarno etiko, sebi ne povzrochati shkode, tezhave drugega izkoristiti sebi v prid, kar je osrednja duhovna vrednota te civilizacije.

In sem se do nedavna kljub vsemu motil. Seveda se tolazhim, saj je pred nami katastrofa, ki nam je namenjena. Ta katastrofa pred nami je takih razsezhnosti, da potrebujem utehe. Da se oklepam vsakega upanja, pa naj bo she tako trhlo.

Nedavno, ob NATO-vem posegu v Srbiji, sta evropska amnezija in “humanistichno sochutje” udarila na plan med Slovenci. Bombardiranje, za katero smo lahko v preteklih letih tisochkrat izrachunali, da je bilo nujno za konchanje pushchanja krvi na Balkanu, je povzrochilo mnogim skribentom velike tezhave. Obichajno jih je tishchala tesnoba, ki so jo povzrochali NATO-vi bombniki v njihovem drobovju. Konchno so spoznali, da so imeli prav vojaki JLA, ki so leta 1991 govorili, da nas napada NATO. NATO so dozhivljali kot agresorja, tako kot zmedena evropska levica, ki she ni dojela, da tistega, chemur je bil NATO sovrazhen, ni vech. Kako da Slovenija lahko dá svoj zrachni prostor za to, so modrovali in jamrali. Kako lahko silo zaustavish s silo, so se sprashevali. Zakaj naj nedolzhni civili trpijo zaradi politike, so pisali. Popolnoma so spregledali dejansko klinichno natanchnost bombardiranja. Niso videli hinavskih protivojnih protestov v Srbiji. Kot da bi bili somnabulni, so v vechini medijev tarnali vse do konca ochitno uspeshne akcije. Nimam boljshe razlage za ta izbruh iracionalnosti, kot da gre za izbruh “evropskosti”. Prav tako kot pri podobni evropski bolezni gre tudi pri tem za primes nezavednega, prikritega rasizma in verske nestrpnosti. In za ljubezen do velikih besed in lepih chustev. Ki ne stanejo nich. Zelo malo je bilo izjav o zhelodchnih krchih za Boshnjake v oblegani Bosni in za Kosovarje na Kosovu od konca osemdesetih let naprej. Za bratski, slovanski narod pa se krchi sprozhijo. Do te mere, da povzrochijo kar mnozhichno javno opisovanje agonije. In temu so podlegli tudi poklicni novinarji, ne samo razne druzhabno napredne rubrike uspeshnih zhensk v Oni, ampak tudi ljudje v zunanjepolitichnih redakcijah.

Pravzaprav mi je bil shele po dveh, treh letih jugoslovanskih vojn jasno, kaj predstavlja Balkan za Evropo: vse tisto, chesar ta Evropa noche vedeti o sebi. Kajti tudi Evropa teh vprashanj zase ni razreshila. To dokazuje prav s svojim odnosom do sedanjih balkanskih dogajanj. Balkan je kot nezavedno Evrope. Gre za probleme, ki so eminentno evropski in povzrochajo obchasne globalne travme in katastrofe, ki jih Evropejci potiskajo tako geografsko kot zgodovinsko po svojem tragichno zmotnem preprichanju nekam drugam. Tega “drugam” pa zhe davno ni vech in vsa balkanska katastrofa je njihova, evropska, in se bo na koncu k njim tudi vrnila v vsej razsezhnosti, do katere se bo do takrat she razrasla. To je vsaj nam danes malodane nemogoche spregledati. S tem pa je seveda bosanka katastrofa tudi nasha, slovenska, pa che si to upamo priznati ali ne.

Hochem rechi, da je vprashanje univerzalnosti etichnih vrednot, chloveshkih pravic in demokracije dalech od tega, da bi bilo za Zahodno Evropo samoumevno. Che je odbranila napad fashizmov na te temeljne vrednote z drugo svetovno vojno, pa ni bila uspeshna proti komunizmu po drugi svetovni vojni. V Evropi prevladujoche levo razumnishtvo je namrech v imenu takshnih ali drugachnih ciljev svojih ideologij postavljalo pod vprashaj vrednost in upravichenost obstoja parlamentarne demokracije. Zrelativiziralo je chloveshke pravice in univerzalne etichne vrednote. Levicharstvo jim je odvzelo absolutno veljavnost in nedotakljivost in zagovarjalo njihovo, tudi flagrantno krshenje, posebej che se ni dogajalo na Zahodu in che je shlo za “prave” cilje.

Levicharstvo predstavlja tu shirok spekter od socialne demokracije do tako imenovanih ekstremno levih intelektualcev. Fenomen nekega Giannija de Michelisa, ki je zhal dalech od tega, da bi bil izjema, je mogoche razumeti ravno v takshnem kontekstu. Jasno je, da je to tudi eden glavnih razlogov za impotentnost in bedno zmedenost Evrope, predvsem njenega levega dela.

Katastrofalno dejstvo je, da Evropejci namrech ne zmorejo vech ugotoviti dejstev, kaj shele napraviti zgodovinske projekcije, predvidevati prihodnosti Evropa kot slepa kura! Kot Klaus Kinski na splavu med propadlim iskanjem Eldorada v Herzogovem filmu Aguirre: ko si vleche indijansko pushchico iz telesa in govori “To ni pushchica!” , ko si brishe dezhevne kaplje s chela in govori: “To ni dezh!”

In mi, ki smo to evropsko lastnost neizpodbitno okusili na svoji lastni kozhi in smo jo zato bili prisiljeni spregledati, rinemo v to isto Evropo, kot bi bila nasha edina reshitev! Morda zato, ker smo zares tako zelo evropski.

Vsake toliko sem shel na Shvedsko. Vsakich sem obiskal tudi prijatelja Bjőrna. Obichajno najprej na univerzi. Leta 1988 ali 89 je ponovno stanoval pri svoji zheni. Takrat mi je tudi svechano sporochil, kot da sva ravnokar prekinila pogovor o tem: Po globokem premisleku sem ugotovil da Sovjetska zveza res ni socialistichna drzhava. Kvechjemu je neki mega-konzum (trgovska veriga, socialdemokratska nakupovalna zadruga). Tudi to ni za odmet, je rekel. Manj je pil. Hranil se je v preprostih, vendar kakovostnih francoskih restavracijah. Edini uzhitek, edino razkoshje, ki si ga she privoshchim, mi je zaupal.

Potem ga sedem let nisem videl. Od leta 1990 do 1995 sem se instinktivno in morda infantilno, che se je le dalo, izogibal Zahodni Evropi. Ko sem bil leta 1995 ponovno v Stockholmu so mi povedali, da je Bjőrn v bolnishnici. Bil sem na zelo kratkem obisku, zato mi ni uspelo priti v stik z njegovimi sorodniki. Odshel sem kar naravnost v bolnishnico. Da je precej hudo, sem slutil po tem, ker sta me prishla pripravljat na soochenje z njim najprej bolnishka sestra, potem pa she zdravnik. Kot da sta me prishla preskusit, ali bom vzdrzhal soochenje. Kdo sem, kaj sem, kdaj sem ga zadnjich videl. Vse razume, njegova pamet je nedotaknjena, sta mi zagotavljala. Vendar lahko uporablja samo glavo. Potrebovali bomo she urico, da ga pripravimo. Ko so ga pripeljali, sem razumel smisel “predpriprave”. Imel je atrofijo mishic v zadnjem stadiju. Od Bjőrnovega telesa je ostalo silno malo. Tehtal je vsega nekaj kilogramov, dobesedno kost in kozha. Ochitno se dotlej sploh nisem zavedal, da nas je brez mishichevja tako malo. Videl sem, da je bil ganjen. Sicer pa sem ugotovil, da je edino, kar mu je ostalo kot odziv, rahlo prikimavanje in odkimavanje z glavo. Je prav, da sem prishel, sem vprashal, pod strahovitim pritiskom, da mora biti zdaj vsaka beseda, vsaka misel upravichena. Prikimal je. Potem sem govoril in sprasheval o njegovi bolezni. Pripovedoval o preteklih sedmih letih, se spominjal skupnih dogodivshchin, ko sem she zhivel na Shvedskem. Sovrazhil sem se, ker se nisem mogel sprostiti. Ker se na primer nisem mogel shaliti. Bjőrn je bil duhovit chlovek. Resnobnosti ni prenashal. Po nekaj urah sem ga zato vprashal, ali ga utrujam. Odkimal je. Ali bo dovolj, ali naj grem? Odkimal je. Po she kakshni uri sem se moral posloviti. Povedal sem mu, da sem prishel z Danske samo za en dan. Da pa pridem v kratkem ponovno, s tednom slovenskega filma. In da bom potem ostal dalj chasa in vechkrat prishel na obisk. Che bo zhelel, seveda. Prikimal je.

Teden slovenskega filma v Stockhomu je bil odlozhen. Bjőrn pa je tri mesece pozneje umrl. Zhena mi je pisala dolgo pismo; v njem med drugim tudi to, da je ochitno zhe dolgo imel atrofijo mishic, ne da bi za to vedel. To lahko marsikaj pojasni za nazaj, je pristavila.

_______
(Iz neobjavljene knjige V Evropo!, III. del)

V Evropo IV