Revija SRP 33/34

Igor Korshich

 

AV EVREKA V SLOVENIJI

I. del

GRADIVO ZA SEMINAR “AVDIOVIZUALNI SEKTOR SE SOOCHI S FINANCAMI”

(Ljubljana, junij 1999)

 

Namen seminarja

Namen seminarja je animirati vse dejavnike, ki so vpleteni v AV sektor (produkcijske, kreativne, upravne, financhne, drzhavne in zasebne), za potrebe sektorja in za razvoj potrebnih zakonskih mehanizmov, ki omogochajo razvoj in ekspanzijo sektorja, ter za prenashanja dolochenih izkushenj zahodnoevropskih partnerjev na nashe. Obravnaval bo naslednje problemske sklope AV sektorja v Evropi:

1. Zakonodajo za AV sektor in kinematografijo pri nas
2. Vire financiranja
3. Drzhavne ukrepe v podporo produkcije, distribucije in eksploatacije (prikazovanja)
4. Status neodvisnega producenta
5. Avtorske pravice
6. Povezave z evropskimi podpornimi programi
7. Vprashanje davchnih olajshav
8. Vloga televizije pri financiranju filmske produkcije
9. Vloga bank pri financiranju filmske produkcije

Za te sklope so se na AV Evreki odlochili, potem ko so z vprashalnikom ugotovili poglavitne znachilnosti nashih razmer.

V prichujochem gradivu bomo uvodno orisali polozhaj avdiovizualnega sektorja, nashe tezhave in nachelne prednosti, predvsem kinematografskega segmenta v Sloveniji, in sicer v shirshem evropskem in svetovnem kontekstu.

V nadaljevanju bomo navedli nashe vech ali manj znane tezhave v vsakem od tematskih sklopov. Iz kompilacije zapisnikov prejshnjih Evrekinih srechanj pod naslovom When audio-visual Meets Finance, je mogoche sklepati, kje so pri nas konkretne “sistemske luknje”. Za vsak problemski sklop bomo navedli razlichne mozhne reshitve, ki so jih razvili v razlichnih evropskih drzhavah. Na srechanju s predstavniki AVE se bomo potem odlochili, katere od teh reshitev lahko reshujejo tudi nashe probleme.

Glede na to, da bomo prej ali slej prisiljeni korenito reformirati svoj AV sektor, si je dobro ogledati zgodovino zelo uspeshne reforme AV sektorja, predvsem kinematografije, na Irskem.

Kaj je Avdiovizualna Evreka?

Naj spomnimo, da je Avdiovizualna Evreka evropski “pool”, organizacija, v kateri evropski avdiovizualni sektor zdruzhuje javne organizacije za podporo sektorju, tj. filmske sklade in druge drzhavne in paradrzhavne organizacije, producente, distributerje in prikazovalce, televizijske hishe, agencije itd., ter pristojne drzhavne organe, predvsem ministrstva za kulturo in ministrstva za finance, drzhavne garancijske agencije ter banke in zavarovalnice, vse torej , kar se na tak ali drugachen nachin ukvarja s to dejavnostjo. Pool je neke vrste zbornica in sluzhi zdruzhevanju mochi in izmenjavanju izkushenj, “zato da bi se povechala dinamika evropske proizvodnje programskih vsebin”.

Tudi Evropa she ni reshila problema, ki ga imamo tudi pri nas, in sicer vprashanja kvalitete AV programskih vsebin. Problemi so tako dvojni, kvantitativni in kvalitativni. V Evropi sicer poznajo mehanizme za razvoj in dodelavo projektov, vendar so ti vechidel naravnani trzhno. Manj pa se razpravlja o tem, kako spraviti evropski film na vishjo umetnishko kakovostno raven.

AV Evreka je bila ustanovljena na zachetku devetdesetih let, zato da bi se soochila z novimi razmerami v Evropi po velikih politichnih in gospodarskih spremembah, ki so Evropo v tem smislu spet zdruzhile v prostor, ki deluje na primerljivih nachelih parlamentarne demokracije in trga.

Avdiovizualni sektor je nerodna tujka, ki pokriva sektor v kulturi in gospodarstvu, ki ga je nekoch sestavljala skoraj izkljuchno kinematografija. Od petdesetih let naprej pa se s televizijo, videom, diski in internetom nezadrzhno shiri in z multimedijskimi tehnikami brishe ustvarjalne, predvsem pa komercialne in administrativne meje med posameznimi segmenti sektorja.

Shirjenje AV sektorja gospodarstva in kulture je po eni strani posledica bliskovitega tehnoloshkega razvoja na tem podrochju, po drugi pa posledica velikih druzhbenih sprememb, ker se v razvitem svetu prosti chas in nachin dela spreminjata in hkrati spreminjata zhivljenjske navade. Tak razvoj ima za posledico, da neprestano raste kulturna potroshnja na rachun drugih oblik potroshnje. Digitalizacija je povzrochila dramatichen porast kapacitete medijskih kanalov, kar v kombinaciji s spremenjenimi zhivljenjskimi navadami bliskovito vecha povprashevanje po AV programskih vsebinah.

 

I. AVDIOVIZUALNI SEKTOR V EVROPI IN PRI NAS

Lazhna dilema: ali naj bo avdiovizualni sektor prepushchen trgu ali drzhavi.

Iz naslova seminarja je jasno, da se tokrat izmenjujejo izkushnje o tem, kako naj se v avdiovizualni sektor v Sloveniji (v nashem primeru zaenkrat predvsem v kinematografijo in televizijo) vkljuchijo banke, privatni kapital in drzhava, predvsem pa ministrstvo za finance, da bi se zagotovilo optimalne produkcijske, distribucijske in eksploatacijske (prikazovalske) pogoje sektorja.

Kinematografija, predvsem filmska produkcija kot njen del, je, kot pravimo, kapitalsko intenzivna, zahteva velike kapitalske vlozhke in razen v Ameriki in Indiji praviloma ne more biti dobichkonosna, najvechkrat niti ne more povrniti vlozhenega denarja.

Po drugi strani gre za gospodarsko dejavnost, ki je po svoji naravi negotova, povezana z velikimi tveganji in katere eksploatacija traja vech let.

Vse to govori proti temu, da bi zgolj prosti trg oblikoval pogoje za AV industrijo.

Po drugi strani avdiovizualni sektor predstavlja mnozhichne medije, industrijo, ki posreduje mnozhichno kulturo na trgu, zato morajo biti podrejeni tudi trzhnim zakonitostim.

Okrog teh samoumevnih stvari se tako v Evropi kot pri nas toliko “lovimo” zato, ker so to politichno, kulturno in gospodarsko izjemno pomembno in tudi v Evropi podcenjeno podrochje dolgo razlagali v skladu z blokovsko oz. manihejsko delitvijo sveta.

Prva doktrina, ki je prevladovala tudi v stroki, tudi na Zahodu, je razlikovala “dobro drzhavo” od “zlega trga”, “dobro Evropo” od “zlega Hollywooda”, “dobre avtorje, ki prezirajo obchinstvo”, od “zlih, ki se zavedajo, da delujejo na mnozhichnem trgu” itd.

Druga manihejska doktrina, vezana na drzhavni interes izkljuchno ene drzhave, je imela (in she ima) sila preprost pogled na stvar, izrazhen v nachelu “free flow of information” (prost pretok informacij). Tu imamo opraviti z “dobrim trgom” in “zlo drzhavo”. V skladu s svojimi trzhnimi in drugimi interesi pojmuje mnozhichne medije kot katerokoli drugo blago, ki naj bo prepushcheno domnevno svobodnemu trgu.

Nerodnost je v tem, da trg ni svoboden zaradi monopolne hegemonije medijev prav te drzhave. Danes, ko je politichna opcija te drzhave prevladala, je z njo prevladala tudi ta doktrina. Pri nas doktrino o svobodnem trgu za medije vech ali manj aktivno sprejemajo vse politichne opcije, posebej she tiste, ki so nekoch zagovarjale nasprotno.

Pomembno je priznati, da sta obe opciji doktrinarni, kot recheno, manihejsko poenostavljeni. Poleg gospodarskih interesov, ki jih ima vsaka drzhava pravico braniti proti monopolu, obstajajo she neizpodbitni kulturni razlogi za poseben status medijev na trgu.

Ker ne gre zgolj za akademsko dlakocepstvo, ampak za soochenje velikih ekonomskih, politichnih in kulturnih interesov, je vsaka politichno razumna drzhava dolzhna voditi odgovorno medijsko politiko tako, kot mora voditi odgovorno ekoloshko, sholsko, kmetijsko, zdravstveno itd. politiko.

AV sektor posebnega druzhbenega pomena, ki zahteva jasno in aktivno drzhavno AV politiko.

Tudi pri mnozhichnih obchilih in mnozhichni kulturi gre namrech za dejavnost posebnega druzhbenega pomena. Kljub temu, da gre tudi za industrijo zabave in za potencialno silno pomembno gospodarsko dejavnost, gre tudi za pomembno kulturno dejavnost. Kaj je v igri, so povedali zhe mnogi, med drugimi tudi nekdanji francoski predsednik Mitterand: “Pod vprashajem je kulturna identiteta vseh nashih narodov ... Gre za svobodo ustvarjati in izbirati nashe lastne podobe.”

Zaradi usodnih gospodarskih in kulturnih razlogov bi morala imeti drzhava jasno artikulirano filmsko politiko. Zaenkrat je pri nas niti nachelno nima.

Treba je povedati, da razlika med nami in Evropo ni v tem, da mi teh stvari nimamo urejenih, oni pa da jih imajo. V Evropi imajo stvari res nachelno reshene in vlade vodijo medijske politike, vendar za zdaj poglavitni problemi AV sektorja v glavnem she ostajajo neresheni, se pravi Evropa kot celota ne obvladuje ustreznega delezha niti na domachem, kaj shele na tujem trgu. Prav tako je kakovost evropskega filma zhe dalj chasa v globoki krizi. Kar vse kazhe na to, za kako perecho problematiko gre.

Vendar so med evropskimi drzhavami velike razlike. Velika Britanija ima 7% delezh svojega filmskega trga, Francija in Skandinavske drzhave okoli 25. Pred leti je Velika Britanija imela letno produkcijo pod 20 celovechernih filmov, Irska (5 mio prebivalcev, leta 1993 18.000 BNP) pa 2-3 letno. Z usklajeno in celostno zastavljeno vladno filmsko politiko je Irska svojo produkcijo celovechercev v manj kot desetletju podeseterila – zdaj napravijo vech kot 20 celovechernih filmov letno.

 

Potencialno najpomembnejsha gospodarska veja

Sektorja AV ne moremo obravnavati, ne da bi uposhtevali dejstvo, da v njem tako kulturno kot komercialno prevladujejo ZDA. Ta drzhava dobi s svojo filmsko in televizijsko industrijo 3,5 milijard dolarjev (surplus balance) trgovinskega presezhka iz tujine letno. V Evropi obvladujejo ZDA cca 80 % trzhishcha. V devetdesetih letih je v ZDA AV sektor ustvaril vech novih delovnih mest kot avtomobilski, farmacevtski in hotelski sektorji skupaj. Jasno, da ima ta dominacija ZDA otipljive politichne in gospodarske posledice.

 

AV sektor je v Evropi tradicionalno zapostavljen

Nobenih nachelnih razlogov ni za to, da tisto, kar velja za ZDA, ne bi veljalo tudi za Slovenijo in Evropo.

Kar se Evrope tiche, je njen delezh tako doma kot v tujini na tem podrochju izjemno shibak. Imajo skrajno majhen delezh domachega trzhishcha, okoli 20 %, vechina drzhav obchutno manj, le nekaj velikih drzhav vech. Evropa obvladuje manj kot 1% amerishkega filmskega trzhishcha. Leta 1995 je imela EU 6,3 milijarde avdiovizualnega trgovinskega primanjkljaja z ZDA, 15 procentno povechanje glede na prejshnje leto. Zdaj je primanjkljaj blizu 10 milijard dolarjev.

Ob tem velja poudariti, da Evropejci zhelijo gledati svoje filme in druge programske vsebine, che jih le imajo na razpolago. Che imajo na izbiro enakovredne evropske in amerishke filme, bodo izbrali evropske. To velja tudi za posamezne drzhave.

Torej imajo Evropa in posamezne drzhave obveznost tudi do svojih drzhavljanov. Za umetnishke produkte, tudi tiste, ki sodijo k mnozhichni kulturi, ne morejo veljati ista pravila kot za banane.

Zgoraj opisano porazno stanje nikakor ni primerljivo z gospodarsko in kulturno mochjo EU. Je pa primerljivo z njeno politichno in vojashko mochjo.

“Filmi so vech kot zabava in vech kot "big business" - filmi so moch,” pravi David Puttnam.

Razlogi za zanemarjenost AV sektorja v Evropi in Sloveniji: podcenjevanje gospodarskega potenciala in kulturnega pomena

Vse kar velja za Evropo, velja v glavnem tudi za Slovenijo.

Zakaj je to tako? Razlogov je vech, vendar bom izpostavil samo enega, ki je pomemben za tokratni seminar. Od vsega zachetka, od prve svetovne vojne naprej, se evropske drzhave ne zavedajo velikega in hitro rastochega kulturnega in gospodarskega pomena tega sektorja.

Po drugi strani v Ameriki od prve svetovne vojne naprej filmska industrija deluje skladno z drzhavno politiko in si je zato zagotovila absolutno prevlado na svetovnem medijskem trzhishchu.

Americhani si ne pomishljajo v vojni za AV trge uporabljati vsa razpolozhljiva sredstva, zaenkrat z izjemo samo vojashkih. Ko so se pogajali z Evropejci za novo pogodbo GATT-a, so na primer za vohunjenje v evropskih vladnih krogih uporabili tudi sharmantno agentko CIA. Predsednik Clinton, ki s Hollywoodom vzdrzhuje tesne stike (kot se spodobi za dobichkonosno in vplivno industrijo), je med pogajanji o GATT-u klical francoskega in nemshkega predsednika posebej zato, da bi jima povedal, da ne namerava popushchati. Tudi zato v Ameriki AV sektor predstavlja drugo najmochnejsho gospodarsko vejo.

Posledica tako razlichnih odnosov do AV sektorja na obeh celinah, ki neenakovredno tekmujeta za delezh na svetovnem medijskem trgu, je dejstvo, da Americhani obvladujejo svetovno distribucijo, za kar so se trudili od vsega zachetka, od prve svetovne vojne naprej, Evropejci pa so ta del tako doma kot v tujini zanemarjali in ga prepushchali stihiji.

Amerishke druzhbe se na domachem trzhishchu obnashajo drugache kot na tujem. Na domachem zakonodaja s tem, da preprechuje kartelizacijo in monopolizacijo, vzdrzhuje ostro konkurenco med filmskimi druzhbami. Na tujem trgu celotni amerishki AV sektor, vkljuchno z drzhavno administracijo, nastopa organizirano (vchasih MPEAA, zdaj MPA) in enotno.

 

Posledice zapostavljenosti AV sektorja v Evropi za filmskega producenta

Sir David Puttnam, izkusheni evropski producent, ki je nekaj chasa vodil tudi Columbio, amerishkega "majorja", opisuje konkretne posledice takega stanja za filmskega producenta takole: “Kot producent lahko posnamem najbolj vznemirljiv in izzivalen film, kar si jih lahko zamislimo, z najboljsho filmsko ekipo, z najbolj talentiranimi igralci, toda che nimam kar se dá premishljenega dogovora z uchinkovito svetovno distribucijsko silo, s takshno, ki zna hkrati prodajati film v razlichnih drzhavah in, ko je to potrebno, razlichnim obchinstvom, bom v veliki meri zapravljal chas.” In seveda denar, bi lahko samoumevno dodali.

Vse to nachelno velja tudi za slovenskega producenta. Seveda le-ta o svetovni distribuciji lahko samo sanja. Puttnamova ugotovitev drzhi za slovenskega producenta tudi za domachi trg.

“Problem je v tem,” pravi Puttnam, “da smo schasoma bistveno okrnili nasho zmozhnost, da bi polno izkoristili tudi najboljshe od nashih filmov, preprosto zato, ker smo se tisti v filmski industriji izven Zdruzhenih drzhav pokazali nezmozhne ponuditi pravi izdelek v zadostni kolichini in z zagotovljeno kvaliteto.” Po drugi strani so Americhani razvili marketinshki stroj, ki je sposoben uspeshno ponuditi kakrshnokoli zabavo, po kateri trg povprashuje.

Torej imamo Slovenci z Evropejci v glavnem primerljive, che zhe ne identichne probleme. Vendar obstajajo tudi pomembne razlike, predvsem kar se tiche osveshchenosti javnosti in politike o teh problemih.

Kot del Evrope in kot skorajshnja chlanica Evropske unije smo tudi dolzhni aktivno in tvorno sodelovati pri nachrtovanju in razvijanju skupne evropske AV politike, ki je tudi v Evropi, kljub velikim naporom, she vedno v povojih.

Cilji evropske AV politike -

AV sektor kot najpomembnejsha gospodarska in kulturna dejavnost prihodnosti

Shtevilne evropske ustanove z bruseljsko "vlado" in komisijo EU na chelu se dobro zavedajo pomena avdiovizualnega sektorja za evropsko gospodarstvo in kulturo. AV sektor narashcha z 12% letno stopnjo zaradi povechanja shtevila tv kanalov za predvajanje in zaradi spremenjenih zhivljenjskih navad. Zato si je EU zastavila glede tega ambiciozne cilje, ki ji skusha uresnichevati z razlichnimi evropskimi podpornimi programi in drugimi institucijami, med drugim tudi z AV Evreko.

AV sektor je v vseh evropskih razvojnih nachrtih prednosten. Tako je na primer Jacques Delors leta 1993 predvideval, da bo ob koncu stoletja delalo v sektorju dva milijona Evropejcev, pozneje pa celo shtiri milijone. Sektor ni samo kapitalsko intenziven, ampak tudi v tem, kar se tiche zahtev po delovni sili. (Glej podatek o novih delovnih mestih AV sektorja v ZDA!)

Ne vemo, ali se ta nachrt tudi dejansko uresnichuje. Vendar nam shtevilke, prevedene v slovenske razmere, povedo, kaj pomenijo in kje smo mi. Shtiri milijone v EU bi pomenilo 22.000 v Sloveniji! Sam predvidevam, da je danes v tem sektorju v Sloveniji zaposlenih kvechjemu 3.000 ljudi.

 

Slovenija - pomanjkljivosti

a) Zanemarjenost in podcenjenost AV sektorja

Cheprav v praksi odlochilnih razlik med Slovenijo in drugimi drzhavami Evrope ni - za rentabilno filmsko produkcijo so vse premajhne - je eno tako razliko treba podchrtati. V evropskih drzhavah, posebej she zahodnoevropskih, avdiovizualni sektor ni nikjer tako zanemarjen, njegova pomembnost toliko podcenjena kot v Sloveniji. Pri nas se o sektorju praviloma razmishlja kot o “tistih dveh ali treh domnevno praviloma slabih filmih”, ki jih posnamemo letno. Drzhava pri tem daje vedeti, zlasti sektorju samemu, da gre za v bistvu odvechno prorachunsko potroshnjo.

Za tako stanje “duha” smo si krivi sami, torej stroka. She bolj pa je kriva politika.

Tako stanje duha in tega posledica, pomanjkanje politichne volje za reformo AV politike v Sloveniji, predstavlja nash poglavitni problem, nasho najbolj usodno pomanjklivost.

Che ne bomo znali spremeniti zavesti o AV sektorju, che ne bomo uspeli sprozhiti premika v glavah, je vse ostalo zaman.

b) Inertnost in enoplastnost drzhavne podpore filmu

Drzhava po stari inerciji odrine kot “nujni davek” nacionalni kulturi za AV sektor (beri film) nekaj drzhavne podpore, ki je v primeri z ostalimi kulturnimi dejavnostmi sorazmerno majhna. Filmski zakon, na podlagi katerega je nastal Filmski sklad, je bil v parlamentu tako rekoch izsiljen. Vseeno je Filmski sklad pomembna, cheprav financhno zelo podhranjena pridobitev.

Res je, da delezh drzhavnih sredstev za film narashcha, vendar to she zdalech ni dovolj za dejavno medijsko politiko in za korenito reformo, ki je potrebna.

Nich ne kazhe na to, da bi se drzhava zavedala kulturnega pomena AV sektorja, she manj, da gre za pomembno, v prihodnosti morda eno najpomembnejshih gospodarskih dejavnosti.

O kakshni drzhavni podpori sektorju (razen omenjene subvencije) ni govora, razen che ne omenimo dolga, ki ga je drzhava imela do sektorja, potem ko je lastnino filmskih delavcev (cerkev) vrnila Cerkvi. Ta dolg naj bi vrnila filmu v obliki tehnichne baze Viba filma, ki je komaj shele v zametkih.

 

c) Odsotnost AV (filmske) politike

Drzhavna podpora filmski produkciji kot davek nacionalni kulturi torej ne zadovoljuje kot primerna AV politika. Potrebna bi bila celostna, mnogoplastna in sinhrono zastavljena AV politika z jasno opredeljenimi cilji in sredstvi za njih dosego.

Te cilje in sredstva bi morali natanchno opredeliti na podlagi strokovne analize stanja, ki bi ga izvedla delovna skupina, kot smo jo predvideli v uvodnem referatu na lanskoletnem posvetovanju o kinematografiji. Postopek reformiranja svoje kinematografije, ki so ga izvedli Irci (opisan spodaj), je potekal po dokaj idealnem scenariju. Preliminarni analizi je sledila javna razprava, potem je vladna delovna skupina izdelala konchno sintezo in iz nje potegnila priporochila, ki jih je vlada zachela nemudoma in v celoti izvajati.

 

d) Neprilagojenost zakonodaje za kombiniranje javnega in zasebnega financiranja AV sektorja

Zakonodaja je nepopolna, razlichni zakoni, ki urejajo podrochje so med sabo neusklajeni. O zakonu o medijih, ki je trenutno aktualen, novinarji sicer razpravljajo (tudi oni prepozno), stroko s podrochja filma pa ni o tem nihche nich vprashal.

 

e) Zanemarjanje distribucije in eksploatacije

V Sloveniji razmishljamo po inerciji nekakshne tradicije, podobno kot v vechini evropskih drzhav, delujemo pa predvsem takrat, ko gre za filmsko produkcijo. Distribucija in eksploatacija sta prepushcheni sami sebi, stihijskemu trgu in posledichno izkljuchno amerishkim interesom.

 

f) Kontraproduktivna drzhava

Drzhava pogosto deluje celo aktivno proti lastnim interesom, ko na primer zahteva odlog za prilagajanje evropski zakonodaji na podrochju avdiovizualnega sektorja zaradi zahtevanih kvot za evropski in domachi program. To neposredno koristi neevropskim (beri: amerishkim) interesom zasebnih televizij. Ker ni premishljene politike na tem podrochju, je chisto mogoche, da se to dogaja zgolj po nemarnosti.

 

g) Okrnjene financhne in poslovne navade drzhave in financhnih ustanov

Imamo she eno odlochilno hibo glede na Zahodno Evropo. Shtirideset let se je AV produkcija, vechinoma filmska in televizijska, hranila na drzhavnih jaslih. Trg je nerazvit. Dolochene rutine, samoumevne navade trzhnega poslovanja so se razvodenele. Zato so v primeri z Zahodno Evropo pri nas ohlapne in razvodenele.

 

h) Pogojna majhnost trzhishcha

Nashe AV trzhishche je, tudi zaradi razshirjenosti nashega jezika, absolutno gledano, sorazmerno majhno. Glede na kupno moch prebivalstva, razvitost infrastrukture, tudi kinematografske, pa tudi na cene vstopnic, pa gre tako absolutno kot relativno za precej mochno trzhishche.

 

i) Nerazpoznavnost drzhave in naroda

Tudi za razvoj AV sektorja, kot za vsako drugo gospodarsko dejavnost, je zunanja nerazpoznavnost Slovenije precejshnja hiba. Prav razviti AV sektor pa bi to nerazpoznavnost lahko bistveno zmanjshal.

 

Slovenija - prednosti

Tako kot to velja za Evropo na sploshno, ima Slovenija tudi dolochene prednosti:

- dobro geografsko lego,

- razvito infrastrukturo,

- sorazmerno dobro izobrazheno prebivalstvo,

- delovno silo, veshcho tujih jezikov,

- filmsko organizacijsko mrezho,

- she vedno ohranjen filmski “know-how”,

- potencialno popolno tehnichno filmsko bazo,

- dobro razvijajochi se softwarski “know-how” (Hermes Softlab!),

- konkurenchne cene,

- potencialno administrativno in gospodarsko gibkost majhne drzhave (potencialne brezcarinske cone), seveda, che se drzhava ne bi tako togo birokratizirala, da se sicer silno zapleteno samoupravljanje vse bolj kazhe kot biser enostavnosti in racionalnosti,

- srednjeevropsko kulturno dedishchino Slovenije,

- kakovosten izobrazhevalni sistem,

- sorazmerno dobro ohranjeno obrtnishko miselnost in tradicijo,

- sorazmerno solidno omikano filmsko obchinstvo,

- raznovrstnost pokrajine in arhitekture, primerne za snemanje, ter

- del dobro opremljenih kinodvoran, katerih shtevilo bo po vsej verjetnosti

v prihodnosti naraslo.

Obrtnishka tradicija, ki jo omenjam, je primerna prav za delovno intenzivno avdiovizualno proizvodnjo. AV industrija bi lahko predstavljala del “butichno” naravnanega slovenskega gospodarstva, ki bi tako bilo tudi “kulturno”. Seveda che bi imela drzhava domishljeno gospodarsko politiko in bi tako naravnanost tudi dejansko in aktivno podpirala.

 

Sploshni cilji za razvoj - avdiovizualnega sektorja v Sloveniji

Prioritetni cilji razvoja AV sektorja v Sloveniji morajo biti:

- sprememba miselnosti, odnosa do AV sektorja v stroki sami,

- posledichno korenita sprememba odnosa drzhave do AV sektorja

in kulture,

- korenita in celostno zastavljena AV politika drzhave,

- potrebne zakonske in institucionalne spremembe, ter

- optimalno razviti AV sektor.

Drzhava, konkretno vlada, mora uvideti, da to ni podrochje, ki ga lahko mirno prepusti nereguliranemu, stihijskemu trgu, (1) zato ker bo s tem prepustila bistven in rastochi del svoje kulture stihijskim komercialnim interesom tujih, neevropskih multinancionalk in (2) zato ker bo tako prepustila potencialno morda najpomembnejshi del gospodarstva tujim, neevropskim interesom in kontroli ali pa bo ta del (3) gospodarskega potenciala ostal neizkorishchen.

Namesto politike zhivotarjenja, ki vzdrzhuje neko kilavo filmsko produkcijo, zato da jo pach ima, bi si drzhava morala postaviti jasne cilje, ki bi vkljuchevali postopen razvoj in razshiritev sektorja, kar bi pomenilo, da bi:

- povechali produkcijo domachih programskih vsebin,

- nadzorovali in si morda povrnili dobrshen del domachega

trzhishcha,

- optimalno izkoristili svoje izvozne mozhnosti

- tudi z izvozom storitev ( s koprodukcijami),

- da bi optimalno izkoristili mednarodno sodelovanje znotraj Evrope,

ki ga omogochajo razni EU podporni programi,

- povezali AV industrijo z zhe obstojecho in cvetocho softwarovsko,

kot je Hermes Softlab, ter

- poskrbeli za izobrazbo potrebnega shtevila kadrov, tj. izpopolnitev strokovnega sholstva (izpopolnjena AGRFT, medijsko-komunikacijski shtudij na univerzi v Mariboru).

Cilji AV reforme bi morali biti postavljeni kar se da konkretno, v shtevilkah:

- denimo, 10 celovechernih filmov;

- dolochen delezh v Sloveniji predvajanega televizijskega programa;

- delezh domachega filma pri prodanih vstopnicah in izposojenih kasetah, recimo povechanje od sedanjih 4% na 20%, v petih letih, pozneje na 30%. (Anglija skusha s 7 povechati na 15%);

- s procentom dolocheno povechanje delezha domachih programov na vseh televizijskih programih, z 28 na 40%;

- razvoj novih multi-medijskih, digitalnih tehnologij in pripadajochih trzhishch na podrochju zabave, izobrazhevanja in kulture. (Po predvidevanjih strokovnjakov Hermes-Softlab ima najvechji potencial za rast AV izobrazhevanje.)

V taki filmski politiki bi morali biti navedeni cilji tudi z vidika:

- predvidene rasti shtevila zaposlenih, denimo od 3000 na 6000 v treh letih, in v perspektivi evropski cilj 22.000 zaposlenih v AV sektorju;

- delezha prihodkov, ki naj bi ga sektor pridobival v sklopu narodnega gospodarstva, delezha obogatitve narodnega gospodarstva na sploh.

 

Evropske izkushnje pri AV reformah

Ko bo nekoch obstajala politichna volja za AV reformo, bo vprashanje, kako jo izvesti. Izkushnja uchi, da se noben, she tako dober sistem ne da v celoti uvoziti iz druge drzhave. Prilagoditi se je treba domachi tradiciji, zakonodaji itd. Vendar so se razlichne avdiovizualne politike v Evropi vedno med sabo oplajale, si izposojale razlichne instrumente.

Francija ni po nakljuchju edina drzhava v Evropi, ki ima kinematografijo, ki je tudi trzhno pomembna dejavnost. Ves chas po vojni je vodila aktivno filmsko politiko. Pri tem je razvila vrsto instrumentov, ki so si jih potem, ko so v shestdesetih in sedemdesetih letih reformirali svoje kinematografije, izposodili v drugih drzhavah, na primer v Skandinaviji, na Nizozemskem, v Veliki Britaniji itn.

Verjetno bi se dalo razlichne ureditve AV sektorja po razlichnih merilih klasificirati v razrede, denimo na tiste, ki gradijo predvsem na davchnih spodbudah (Irska), na drzhavnih garancijah (Francija), posrednih obdavchitvah (Shvedska), prorachunski podpori (Danska).

Nobena ne uporablja samo enega instrumenta, ampak gre skoraj vedno za sistemske reshitve, kjer en instrument prevladuje.

Te drzhave bi lahko klasificirali tudi po tem, kako so svoje AV politike razvijale. Redke so se razvijale postopno kot francoska, vechina je nastala z celostnimi enkratnimi reformami, ki pa jih, glede na izkushnje in razvoj sektorja, v vechini primerih prilagajajo.

Vprashanje je, kakshna naj bo nasha AV reforma? Verjetno bo treba najti najboljshe, prenosljive in med sabo zdruzhljive reshitve in jih povezati v enoten in za Slovenijo specifichen sistem, ki ga je treba uvesti celostno in sinhronizirano v sorazmerno kratkem chasu.

She pred tem pa je kljuchno vprashanje, kako se lotiti procesa reformiranja sektorja v trenutku, ko se vechji del politichne volje izrablja za pretezhno politichne namene same. Zato je zelo pouchen in vzpodbuden primer Irske.

 

Primer: Irska - zgodovina izjemno uspeshne AV- reforme

Izhodishchno stanje na Irskem je bilo kar najbolj podobno stanju v Sloveniji. Do leta 1993 je bila kultura v pristojnosti predsednika vlade, ministrstva za kulturo ni bilo, kar je pomenilo, da je bila kultura marginalizirana. Posledica za film: posneli so 2 do 3 filme letno. Nacionalna televizija je le redko narochala programe zunanjim neodvisnim producentom, ker je bilo predvajanje reklam omejeno in za to ni imela sredstev.

Minister za kulturo je od vsega zachetka (1993) zagovarjal koncept, po katerem “umetnost in kulturna politika ne bi smeli biti na druzhbeni margini, ampak bi morali biti osrednji v celostni strategiji gospodarskega in druzhbenega razvoja drzhave.

Ochitno je shlo za ministra, ki je tudi mislil, saj je utemeljeval tako pojmovanje kulturne politike z ugotovitvijo, da narashchanje prostega chasa in atipichnih zaposlitev v sodobni druzhbi povzrocha manjshanje ekonomskega prostora. Tako nastali prazni prostor pa napolnjuje odgovarjajoche povechanje kulturnega prostora.

Minister je zato od vlade zahteval, da se urgentno odzove na ta fenomen in izkoristi potencial, ki ga kulturna industrija, kot sta glasba in film, predstavlja za ustvarjanje novih delovnih mest. Izdela naj strategije za AV sektor na popolnoma enak nachin, kot so bile izdelane strategije za podporo in pomoch za softwarsko, avtomobilsko, prehrambeno in podobne industrije.

Ni mogoche dovolj poudariti pomembnosti takega razmishljanja za poznejshi razvoj dogodkov na Irskem.

Kljuchna je bila sprememba v razmishljanju, tako vlade kot filmskih ustvarjalcev. Oboji so morali pristati na dejstvo, da je film, poleg tega, da je umetnost, tudi industrija in ga je treba na ta dvojni nachin tudi obravnavati.

Tako razmishljanje sta popolnoma podprla Art Council (Umetnishki svet) in Irski filmski sklad (Irish Film board).

Zanimivo je, da je do obrata prishlo po objavi neke ekonomske shtudije o pomenu filmske industrije na Irskem. Shtudija je bila objavljena leta 1992 in je povzrochila shiroko javno razpravo. Shlo je za dve locheni porochili, eno o filmski industriji, drugo o televizijski produkciji.

Shtudija je poudarila, da je filmska industrija na Irskem, cheprav manj kot v ostalih chlanicah EU, znatno prispevala k zaposlenosti in k dodani vrednosti irskega gospodarstva.

Predvsem pa je shtudija ugotavljala, da na tem podrochju obstaja obchuten potencial za rast, che le vlada izpelje dolochene zakonske in administrativne posege ali neposredne stimulacije.

Kot odziv na javno razpravo je predsednik vlade septembra leta 1992 sprozhil iniciativo za nacionalno strateshko oceno potreb in potencialov filmske industrije. Bila je ustanovljena delovna skupina, sestavljena iz visokih vladnih predstavnikov in predstavnikov vladne promocijske sluzhbe ter kljuchnih ljudi iz stroke, ki naj bi v treh mesecih izdelala nacionalno strateshko analizo.

Poleg tega je vlada narochila podrobno ekonomsko analizo sektorja.

Ker so bili v delovno skupino vkljucheni tudi visoki vladni funkcionarji, se analize ni dalo odpraviti kot zgolj obichajno "fehtanje" filmske stroke, ampak jo je vlada morala obravnavati z vso potrebno resnostjo.

Delovna skupina je ugotovila, da so bili prejshnji poskusi vlade, da bi razvila filmsko industrijo, fragmentarni in neuchinkoviti. Ko so se pokazali kot taki, neuchinkoviti, so jih zamenjali z novimi posamichnimi in fragmentarnimi, enako neuchinkovitimi posegi.

Che naj ima vlada resne namene, mora vzpostaviti integriran niz strategij, ki bo stal obchutno vech kot vsi prejshnji poskusi, je zapisala delovna skupina.

Dotlej je bila vladna podpora filmu minimalna. Shlo je za minimalne davchne stimulacije in za chlanstvo Irske v programih Media.

Vlada je vsa priporochila delovne skupine sprejela in nemudoma vzpostavila naslednji sistem vzpodbud:

- poskrbela je za usposobitev Irskega filmskega sklada za dodeljevanje kreditov za razvoj in produkcijo;

- razshirila je zakona o davchnih vzpodbudah za filmsko proizvodnjo;

- sprejela je nov medijski zakon, ki osvobaja nacionalno televizijo omejitev pri reklamah, hkrati pa ji nalaga kvote za narochila programov pri zunanjih producentih;

- vzpodbudila je izvedbo novih televizijskih programov;

- mobilizirala je drzhavne marketinshke sluzhbe za odstranitev preostalih nekaj ovir;

- ustanovila je sklad za izobrazhevanje za AV industrijo;

- operacionalizirala je sodelovanje Irske v koprodukcijskem fondu Sveta Evrope, v programih Euroimages in Media II.

Hkrati je AV industrija organizirala skupino za lobiranje v sklopu Irske gospodarske zbornice, ki je ostala skoraj brez dela, ker se je vlada sama tako hitro odzvala.

Vendar je ta skupina hitro ustanovila ekonomsko bazo podatkov, ki je spremljala razvoj dogodkov z ekonomske strani. Ker je v organizaciji te baze podatkov sodelovala tudi vlada, so bile letne objave zelo pomembne in vplivne za potek filmske reforme, saj so objektivno prikazovale pozitivne gospodarske uchinke reforme.

Rezultat je bil zhe opisano povechanje posnetih celovechernih in televizijskih filmov in pridobitev tujih filmov za snemanje na Irskem.

Povrhu teh temeljnih uchinkov je reforma imela sekundarne uchinke na gospodarstvo, nekatere merljive, druge ne. Nemerljivi uchinki so, denimo:

- vechja prepoznavnost drzhave in porast turistichnega prometa;

- korist za lokalna gospodarstva, kjer so filme snemali;

- ustanovitev filmskih podjetij na Irskem;

- ustanovitev podjetij, ki nudijo tehnichne usluge;

- izobrazhevanje, pri katerem so, denimo, prenesli na Irsko najboljshe

izkushnje inshtituta Sundance in od drugod.

V nekaj letih, od leta 1993 do 1996, je obrachala filmska industrija Irske ogromnih 700 milijonov $ in posnela 66 celovechernih in 44 televizijskih filmov, zvechine irskih.

Mislim, da se ni nujno spushchati v podrobnosti reshitev, ki so jih uveljavili na Irskem. Jasno je predvsem eno: AV reforma v Sloveniji bi morala potekati in bi lahko potekala na zelo podoben nachin, kot je pravkar opisani na Irskem. Mozhnosti, da bi tudi v Sloveniji lahko dosegli podobno spektakularne rezultate kot Irci, so vechje, kot obichajno mislimo.

Ne pozabimo, da so Irci od vsega zachetka obravnavali razvoj AV sektorja kot motor gospodarskega razvoja Irske. Kot vemo, pa Irsko gospodarstvo v zadnjih letih dozhivlja boom, ki ga merijo z dvoshtevilchnimi procenti rasti.

 

(II. del prihodnjich)

AV EVREKA II