Revija SRP 33/34

Dokument 3

Ivo Antich

 

V EVROPO - Z BOHORICHICO?
(Evropa zdaj - zbogom, Gaj?)

Nich novega ni ugotovitev, da se pravzaprav pri vseh oblikah simbolizacije slovenske identitete pojavljajo problemi v smislu negotovosti, protislovij in paradoksov. Ta problematichnost sega do tako temeljnih zadev, kot so ime naroda in drzhave, zastava z grbom, valuta (t/d/olar), obseg nacionalnega in/ali drzhavnega ozemlja (aktualno zlasti v zvezi z morjem) ter sploh razlichno gradivo, s katerim narod in drzhava skushata uveljavljati svojo prepoznavnost (imidzh) v svetu. Dosti je bilo zhe napisano o nerodni blizhini pojmov Slovenija, Slavonija, Slovashka, slove/a/nski, s(c)lava, o “istosti” slovenske, slovashke ali ruske zastave (ni chudno, da kakshen tujec misli, da je Slovenija nekje v Rusiji ali da je slovenshchina le ruski dialekt), o neprijetnih asociacijah v angleshchini kot vodilnem planetarnem jeziku (sloven/e, Slowenia ali “Pochasnija”, slav/e, slavery itd). Celo che bi si Slovenija skushala izbrati kakshno novo ime za mednarodno rabo, kar sicer ne bi bilo nich posebnega (prim. Albanija, Montenegro itd.), bi prishlo do vsakrshnih zapletov (ob “Karantanijo” bi se gotovo spotaknili Avstrijci, “Venetija” po Venetih bi se krizhala z ital. Venezio, “Alpanija” z Albanijo, najbrzh bi preostala le “Triglavija”). Seveda razlichni paradoksi v zvezi s simbolizacijo identitete niso zgolj slovenska posebnost (Francozi in Rusi so po imenu “Germani”, ruska ali hrvashka zastava je “nizozemska” ali “paragvajska”, poljska in indonezijska sta le “obrnjeni”…), tovrstni problemi so pri malo znanem mikronarodu z mikrodrzhavo le po svoje “bolj usodno” zaostreni in obchuteni. Zato so besedichenja o slovenski zakompleksanosti (ni psihe brez kompleksov), o nekakshnem mitichnem in mistificiranem “hlapchevstvu”, ki se vlachi na dan ob vsaki prilozhnosti (majhna, ogrozhena bitja imajo pach svoje vedenjske vzorce), o potrebi po nekakshni “sproshcheni Sloveniji” ipd. – v glavnem brezpredmetna.

Narod, ki tako rekoch nima zgodovine, marvech ima le “zgodovino” kot obliko bolj ali manj anonimnega (kameleonskega) vegetiranja, pri tem pa niti ni nujno, da gre le za “drobizhek” (npr. Ukrajincev je toliko kot Francozov), seveda mora imeti dolochene probleme tudi z jezikom in pisavo. Meje slovenskega jezika niso povsem “eksaktno” dolochljive, zato pri razmejevanju “pomaga” politika; iz slovenskega zornega kota npr. hrvashka kajkavshchina v marsikaterem pogledu deluje bolj “slovensko” kot kakshno slovensko narechje, s hrvashkega vidika je slovenshchina lahko tudi le “podaljshek” kajkavshchine (tudi hrv. chakavshchina ima vech s slovenshchino skupnih potez). Iz hrvashkega kajkavskega konteksta izvira imenska oznaka danashnje slovenske pisave: gajica (po L. Gaju, ki po starshih ni bil Hrvat, voditelju hrv. ilirskega gibanja, ime “gajica” pri Hrvatih ni obichajno, Toporishich pa ga skusha nadomestiti z oznako “slovenica”). Ta slovenska gajica bi se lahko imenovala tudi “chehica”, ker je v slovenshchino vpeljala Gajevo priredbo (za hrvashke potrebe) cheshkega pravopisa, v katerem so najbolj opazna shumnishka diakritichna znamenja nad sichniki (menda izum Jana Husa, sicer pa ne gre za “streshice”, kot se vchasih reche, temvech za “rogove” ali za “rogate” ali “kravje” chrke; prim. nemshko “Kuhstabe” po Buchstabe). Medtem ko je bila na Hrvashkem dolgo v rabi glagolica, deloma tudi cirilica, obe prirejeni iz vzhodne (grshke) podlage, je pisna podoba slovenshchine v celoti zahodna, latinichna, in sicer od t.im. brizhinskih spomenikov (karolinshka minuskula, 10. stol.) prek bohorichice (z zachetno Trubarjevo gotico, 1550) in neznatnih epizod lahice, ogrice, metelchice z dajnchico (dvajseta leta 19. stol.) do gajice (po 1840). She vech: po mnenju t.im. venetologov (zlasti Bor, Shavli, Tomazhich) je slovenska “latinica” izvirna pra(slo)venetska pisava, ki so jo Latinci prevzeli od Etrushchanov, tj. juzhnih Venetov.

Chetudi uradna, etablirana znanost venetologije ne jemlje resno, je dejstvo, da venetska teorija o izvoru Slovencev (Slovanov) vzpostavlja neposredno zvezo z Bohorichevo prvo slovnico slovenskega jezika, napisano v latinshchini (Arcticae horulae, 1584), saj njen avtor v predgovoru enachi Slovence, Slovane, Venete. Ta slovnica poleg Trubarjevih del in prevoda biblije pomeni enega poglavitnih dosezhkov protestantskega gibanja na Slovenskem; z njo je bil “teoretichno” predstavljen slovenski jezik in v osnovnih potezah urejen pravopis, ki ga je sicer zasnoval zhe Trubar zlasti potem, ko je opustil gotico (menda po nasvetu koprskega shkofa Vergerija, se pravi, da je zhe tu shlo za znachilno slovensko soochenje severnega, nemshkega vpliva z jugozahodnim, mediteranskim, italijanskim). Brizhinski (t.im. alpska slovanshchina z znachilnostmi slovenshchine, chetudi ji skushajo oporekati cheshka, slovashka in hrvashka teorija) in drugi srednjeveshki rokopisni spomeniki izprichujejo razmeroma bogato predknjizhno tradicijo zapisovanja slovenskega jezika, vendar ga shele protestantske knjige uveljavijo kot enega od evropskih knjizhnih jezikov. Pisavo tega jezika so v chast Bohoricheve slovnice v 19. stoletju poimenovali “bohorichica”. To je bila pisava, s katero je bil, sicer z nekaterimi nihanji in nedoslednostmi, slovenski jezik solidno in avtentichno zapisovan tristo let, vse do srechanja Slovencev z ilirizmom, ki je bil pravzaprav le “juzhna veja” panslovanstva. Vprashanje sichnikov in shumnikov (obstaja tudi oznaka “shumevci”, a je odnos sich-nik : shum-nik sistemsko chistejshi) je bilo spet najbolj opazno: namesto zhe pri Trubarju zasnovane poenostavitve nemshkih trichrkovnih oznak v dvochrkovne (sch : sh) se pojavijo cheshko-ilirske “rogovile”. Tako gajica nastopi kot panilirska “gajbica”, zato deloma presenecha, da jo je Preshernov krog sprejel brez odpora, cheprav je Presheren Vraza v celoti zavrachal kot “uskoka” (ravno Vrazove Narodne pjesni ilirske, Zagreb 1839, so prva “slovenska” knjiga v gajici, sledi Smoletova izdaja Linharta in Vodnika, 1840). Bleiweisove Kmetijske in rokodelske novice so gajico postopoma uvajale 1843-46, Presheren jo je 1846 sprejel za natis svojih Poezij (chetudi je v glavnem ves svoj opus napisal v bohorichici), uradno priznana je bila 1848. Ochitno je obveljalo mnenje o njeni praktichnosti (zlasti pisanje shumnikov z enojnimi chrkami) in ustreznosti za slovenshchino.

 

Nov paradoks: globalizem spodbudi nacionalizme. Danashnja rachunalnishka tehnologija (z internetom), ki je znachilen fenomen nove dobe ob koncu stoletja in tisochletja, je kot izrazito globalen, internacionalen in s tem v dolochenem smislu lahko celo raznarodovalen proces slovenskemu jeziku zastavila dokaj radikalen izziv k sprashevanju ravno o praktichnosti in ustreznosti (do)sedanje “neslovenske” gajice. Rachunalnishki strokovnjaki in vse bolj tudi shirshi krogi uporabnikov se zaradi rachunalnishke tehnologije, ki temelji na angleshchini, tako ali drugache neprestano soochajo s problemom “rogatih” chrk, ki ga razlichna “prilagajanja” ne morejo zares odpraviti. Kolikor je znano, so menda pred leti zhe potekala neka rachunalnikarska iskanja v smeri bohorichice, ki pa v nekdanji YU gotovo niso bila politichno dobrodoshla, zato je vse skupaj zaspalo (v chasopisju, npr. v pismih bralcev se je zelo redko oglasil le she kak nostalgichen vzdih za bohorichico). Med chisto vsakdanjimi problemi, s katerimi so se srechevali uredniki SRPa pri delu za revijo, se je izlushchilo preprosto spoznanje, da so rachunalnishki problemi z gajico in njenimi shumniki povsem odvech, kajti “golo dejstvo” je, da so Slovenci zhe imeli zahodnim tradicijam blizhjo pisavo, ki je tudi avtentichno slovenska in so bila v njej napisana temeljna dela ne le slovenske literature, marvech slovenske zavesti sploh (Trubar, Dalmatin, Presheren…). Seveda pa nihche ni resno pomislil na kakshno konkretno “akcijo”, dokler se odgovorni urednik SRPa Rajko Shushtarshich, dinamichno in izvirno razmishljajochi sociolog in knjizhevnik, ni odlochil za “usodni” (iz)korak. Rezultat je tu: SRP 33-34/ 1999 kot prva publikacija v (prerojeni) bohorichici.

Predvsem gre za shumnike, cheprav je gajica sicer tudi v drugih pogledih precej ohlapna in nenatanchna za zapisovanje slovenshchine (latinica v primerljivem slovashkem jeziku je neprimerno zahtevnejsha) in je bohorichica poznala zhe natanchnejsha pravila (npr. pri Krelju v 16. stol.), zato pach ni chudno, da mnogi sholani Slovenci ne vedo, kdaj npr. e oznachuje polglasnik, kdaj shiroko ali ozko inachico. “Nova” bohorichica dosledno in poenostavljeno pishe shumnike po najbolj sploshni zahodni tradiciji z zvezo sichnik + h: ch (č), sh (š), zh (ž) (prej nekoliko drugache: npr. zh za ch). Pri tem se seveda zaplete prav tam kot zhe pri stari bohorichici, s katero, kot je znano, ni bilo mogoche dobro razlikovati šema/ shema; kljub ne posebni shtevilnosti so problem tudi nekatere t.im. predponske tvorjenke (npr. shod, vzhod, shajati, vzhajati). Mozhne reshitve: prepustitev izjemam v pravilih branja, uporaba kratkega vezaja ali opushchaja (s-hod, vz-hod; s'hod, vz'hod), uvedba pozicijske variante x, ki v fonetiki oznachuje h (sxod, vzxod ali zapis shumnikov cx, sx, zx), razlikovalna pika pod zadevnim h. Prva reshitev se zdi preohlapna, druga nerodna, tretja “eksotichna”, chetrta je verjetno najbolj elegantna. Nich posebnega vse skupaj, saj imajo tudi drugi narodi “identitetne” probleme v pisavi (Nemci, Hrvati, Boshnjaki, Srbi, Moldavci, Turki, Japonci itd.). Pa brez iluzij o vplivnosti SRPa; za zachetek bo dovolj le kot malce (pre)drzna spodbuda za razmislek.