Revija SRP 33/34

Dokument 2

Lev Detela

 

SANJE ALI RESNICHNOST?

 

Kratka je bila doba ilirska, vendar je bila Slovencem v "lepo korist". Bohorich-eva nachela so pri nas sicer veljala tristo let, a bilo jih je treba spremeniti. Zakaj tudi ne! Bistroumni jezikoslovci so opominjali, da je v “Slovanih raba latinskih pismenk sramoten ostanek rimskega jarma” (J.Z.V. Popović, 1750). Bolje bi bilo pisati v najlepshi, nezamenljivo dovrsheni cirilici – ali pa celo v arhaichni glagolici.

Tla so se majala pod nogami. Treba se je bilo odpreti v slovanski svet, postati Ilir. Na Hrvashkem se je drzno s pravopisom na cheshki osnovi oglasil mladi Ljudevit Gaj, da vse (Jugo)Slovane zedini v vzajemno knjizhevno KOLO. V tem pravopisu je (svojo) prvo "slovensko" knjigo (Narodne pesmi ilirske, koje se pevaju po Štajerskoj, Kranjskoj, Koruškoj i zapadnoj strani Ugarske) leta 1839 izdal v Zagrebu Stanko Vraz. Slovenci se k srechi nismo predali ilirshchini, pach pa smo se ujeli v past njenega pravopisa. Tudi Dajnko na Shtajerskem in Metelko na Kranjskem sta krchevito iskala novih poti, izumljala pravopise in primerne chrkopise. Shlo je za razmeroma chudne rechi. Prekletstvo je bila zhe uporaba dveh chrk za en glas, chesh da je kaj takega pretezhka zmeshnjava. (Le kaj bi rekli Nemci, ki se jim ne udre pod nogami, cheprav uporabijo vchasih kar shtiri chrke za en glas!) Metelko in Dajnko sta na pomoch poklicala celo cirilico (in glagolico) in pisala ? za zh, ? (Dajnko) ali ? Metelko za sh, ? za ch. Neumorno so posebno nadebudni hoteli ujeti vse Slovane pod eno streho pisave in enotnega jezika.

Glasno in jasno so rekli, da slovenshchina ne sme ostati osamela v starinski pisavi. Toda prav tâko so si ohranili Poljaki – in ne v shkodo svojega jezika in literature, ki se lahko vseskozi meri s slovensko in jo velikokrat po uchinkih v svetovnem kontekstu prekasha ne le po uchinkovitosti, temvech tudi po univerzalni in vseeno avtohtoni kvaliteti.

V ospredju vsega tega prizadevanja je bil slovenski kompleks "majhnosti", nasha usodna zavrtost in lokalnost, ki bi jo naj premagali v zdruzhenem narochju vseslovanske "ilirske" vzajemnosti in celovitosti, po mozhnosti tudi z odpravo slovenshchine in uvedbo novega ilirskega jezika. Toda ta bi bil "babilonski". Po pravici so Presheren in njegovi somishljeniki nasprotovali nepotrebnim reformam, toda Presheren je prezgodaj umrl in Janez Bleiweis je v Kmetijskih in rokodelskih novicah postopoma po homeopatsko uvedel s Chehi in Hrvati nam zdaj skupno gajico. Ilirshchina sicer ni zmagala, a uveljavil se je njen chrkopis – popolnoma po nepotrebnem!

Toda kolegi pri SRP-u so me spet presenetili. Opozorili so nas na udar, ki pa ne prihaja od starokopitarjev, temvech iz najmodernejshega globalno-internacionalnega interneta. Sicer je prebivalcem New Yorka verjetno deveta briga, ali Slovenci pishemo slovito besedo kaša v resnici in po pravici kasha ali pa kao ha ali kascha ali ka?a, nam pa vse to ne more biti vseeno!

In che v modernem medmrezhju izginja in na mah izgine svet shumnikov, ta simbol nashe danashnje identitete, se bi bilo dobro povrniti k vechstoletni tradicionalni slovenski zgodovinski pisavi bohorichici, ki je nasha dejanska abecedna identiteta. Ta ne izgine!

Kot otrok sem v pradedovi stari omari odkril nenavadne starinske slovenske knjige. Z najvechjim zanimanjem sem listal po njih, se chudil charovniji starih nenavadnih chrk. Seveda je to, kar sem odkrival, bila nekdanja nereformirana bohorichica. Spoznaval sem jo iz Baragove Duo hne pao he za krio tjane. Ostri o , ki so ga novi reformatorji zdaj odpravili, me je nadvse vznemiril. Zame je imel nenavaden agresivno-bistrilen uchinek, ki je vzpodbuden za aktivno razmishljanje ob prebranih besedah. Chrka o prebode pokrajino strani, te predrami in razsvetli!

Toda tudi reformirana, poenostavljena bohorichica je dovolj uchinkovita. Zato lahko skupaj z jezikoslovcem Murkom menimo, da se lahko meri z vsemi evropskimi pravopisi, razen cirilice, ki da je kot iz enega kosa.

Slovenci z njo spet prihajamo h koreninam izvora nashega pisanja pri vsestranskih protestantih. To je nasha prava zgodovinska pisava, ki so ji zanesenjaki vseslovanstva in balkanstva po krivici oporekali. Je pa tudi strashno literarno uchinkovita. Vesel bi je bil kak mojster izvirnosti, kot je na primer avstrijski poet Artmann. S pridom jo lahko uporabi slovenski pisatelj kot primerno in za zdaj she izzivalno literarno sredstvo.

Naj torej nova bohorichica ne ostane muha enodnevnica! Odpre nam lahko vrata iz najstarejshega v najzanimivejsho sodobnost!