Revija SRP 33/34

Boris Vishnovec

 

OKUS PO MORJU

 

Samo to je prichakoval...

Sij jutra, kakrshnega je zrl v tem trenutku... Vsak del prostora napolnjen s svetlobo... Robovi stekel v okenskih okvirih. Razpoke v malti. Drobne pore ometa, kakrshnih doslej ni opazil. Izstopajo dvorishcha, poganjki listov, gredice z obrobami iz cvetja... She sam postane ves lahak v zamahu toplih vetrov, ki odnashajo strtost in bolechino. Zastane s pogledom na odmaknjenem robu gozda, v siju utripajochih kril... Rozhnik... Utripajochi let zhuzhelk. Sledi podrobnostim, spletom zhil, nezhnim in prosojnim, na zelenkastih listih, dotikom vej, objemkom stebel. Vitka debla, vleknjena v nepremichnih tokovih, ki zanihajo v plasteh, kot dotik alg na morskem dnu, razprtih v drobce davnih zhivljenj... Odpadajo v luskah chasa. V nezhno sled rasti. Tiha, zadrzhana rast. Zajeta v pljuskanje vetrov. Senca bolechine ga spreleti po telesu. Zazre se v steno pred seboj. V prelet nochi, v oddaljevanje jutra, kakrshnega si zheli.

V ujetih brazdah sonca zemlja, trda in prhnecha, steptana, speta v globinah. Nema stebla. Razpoke v lubju. Ta tezhka prst, ki jo obrachajo dlani, ilovnata, sijocha, iz katere se zaganja rast. Zaslepljujocha, da pregleda v hipu vsa stoletja. Usihajo v trohnenju davnih dni. Pod objemom neznanih morij. Kopichijo se prelomi, bruhanje, polzenje, pod oboki davnega sveta. Nastajala je v mukah -zemlja. V tihem sevanju stoterih zvezd. Tudi on sam. Hodi po neskonchni poti. V kljuvajochi preobleki bolechin. Z negibnim korakom tisocherih ponavljanj. Hlad. Korak. Obrne se. Do roba betonske ploshche. Zhelezni rob kovinskega ujetja. Vozila se gibljejo v tishini. Sledi ostajajo za njimi. Srechujejo se brez besed. S hropenjem tezhkih vlek. In veje ujete v led. Upognjene. Neme. Sled sonca zastaja v globini. Motno. S pogledom mu sledi... Z ujetimi zenicami. Mirujejo v spanju. Kljujejo besede. Zaskele. Nevidni poganjki iz globin, brezdanje vitice razpada. Prozorne. Razrashchajo se, nabite s sokom preobrazb. Zastrte v pretanjenosti molka. Razrashcha se pred njim. Prizheto shelestenje. Krhkost govorice.

Nasadi trt. Kamnita tla. Nabrekli zidovi. Zastane v prislushkovanju vitichastih poganjkov. Utripljejo. Pijejo drobce vetrov. Sence neba. Odmev izsushenih tal. Vechnih tal nevidnih preobrazb.

Strmi v ocheta. Sklonjen je nad zemljo kot prikazen. Ne dvigne pogleda.

Tok... Tok... Koplje v globino... V razpadle kepe prhkih tal... Tok... Kot listi iz ochi... Zastane... Tok... Premakne se k naslednjemu steblu... Sinja reka vechnega poletja v objemu trt.

Odpre ochi.

V mehki senci listov. Naslonjen na mogochno steblo. Dotakne se prsti. She glas. Odmev korakov, ko odhaja po pobochju.

Oche ostaja sklonjen nad jedjo... Zastrmi se v delo svojih rok. Dvigne chasho in molchi.

Tok... Izgublja se, zastane za njim.

Lovi odtenke, ki polnijo zaliv.

Tiho se drobi pogled.

Negibno zhde ladje v pristanu. Velikani davnega sveta. Mehki lok pomolov. Nihajo na sidrih. Sevajo podobe davnih mest. Neznanih morij. Zgradb, ki jih zagrinja dih pobochij. Bela jadra sanj polze pred njegovimi ochmi. Razhajajo se v vetru. Nezhnem vetru prezhivetja. Pretakajo se v predore chasa. She ves zamaknjen tone v daljavo. Vse vech ladij zakriva pot obzorja. Ostajajo negibne kot zrna rose. Razpadajo v vrochi drhtavici poldneva. Zagore v sunkih vechera. Se spnejo z zvezdami nochi. Jambori se sklanjajo do njega. Vitki trupi plashnih ptic. Prislushkujejo dotiku skal. Dihanju valov. Sij ribjega ochesa. Spushcha pogled h gladini. V droben lesk dotika. Bitja morja. Rodnega zaliva nad cvetochim mestom. V prichakovanjih lovi odseve. Sence svojega glasu. Ostaja zbran. Zamaknjen. In voljan.

Tezhki grozdi se dotikajo obraza. Plaz sonca je ujet v nabreklost jagod. Stopajo med njimi. Mozhje s tezhkimi rokami. Hodijo ob njem z brentami na hrbtu. Stopajo prek oblih kamnov. Se pregibljejo med listi. Dotika se jih dlan deklet. Presherni smeh.

"Premlad je she, da bi pomagal," slishi glas ocheta.

"Kmalu bo on gospodar. Nauchi se naj!"

"Naj ga srkne. Sam bo moral skrbeti za trte."

Smeh odmeva v hladu kleti. V kamniti shrambi, kjer mozhje okushajo pijacho.

"Oche, oche naj natochi!"

"Jozhe, odpri sod!"

"Tega bom poskusil. Najboljshega," se dotakne hrastovih desk.

Negibni sij vechera. Sence zapolnjujejo obraze. Tezhke sence povzdignjenih glasov.

Chashe se stikajo pod curkom. Po obrazu se razliva tezhka tekochina. Spreminja se v pesem, v hvalnico zhivljenju.

"Bravo!"

"Tudi angelci bi pili to kapljico."

"She fantu kozarec."

"Naj pije, bodochi gospodar!"

Nagne chasho temne tekochine. Tezhke. Goste. Ostane trpek priokus. In slishi klice. Smeh.

"Zvrnil ga je kot mozh," strmi v podrhtevanje prostora.

"Napil se bo," slishi glas matere. S tezhkimi koraki zre v glasove, v valovanje pesmi in nasmeh nochi.

Govore z bobnechimi glasovi. Zadrzhuje plaz pogledov. Nihanje teles. Teche, teche, vzdolzh pregrad.

Zadrzhuje utrip besed, ki navzemajo podobe. Sprevrachajo se v nalichja davnih mest. Skritih obzidij in prehodov. Daljnih, mrkih, potopljenih v srebrnkasta nabrezhja ugaslih rek. Sprehaja se po spletih tesnih zgradb. V tihoti trgov, osvetljenih s srebrno prevleko neskonchnega odmika. Utaplja se v prebliskih prostorov. Tezhkega, kovanega pohishtva, obrazov vrat, odbleska stekel in ugaskov sonc. Znova shum besed. Lilastih glasov zhuzhelk. Plahutanje perutastih oblakov. She dalje jadra. Do obrisov sijochih mest. Samotnih skal na morski poti. Udrtih pomolov. Sladkega opoja bozhajochih rok, ki razpadajo v dotik. Znova se poda na pot. K utrinku neznanega pristana. V udrte oknice spomine. Drevesa so dlani neznanih prstov. Razpadla oblichja temnih brezen. Prebodeni pogledi. Ljudi. Malikov. Njihovih glasov. Zaznava jih v tishini. Drobce komaj nachetih besed. Rozhljanje misli. Prepadne stene iz sijochih barv. Shkrlat. Zlato. Odtenki dneva, cvetja. Ustnice dekleta. Tihi kriki iz globin. Sprevrachajo se vsi pred njim. Krhkost bitij in obzidja mest. Sanje njihovih teles. V veselju, petju. Nato polze v razpoke let, stoletij in tishine. Ostajajo obkrushki davnega chashchenja, opijanja, mochi, posmeha. In glas, izvije se kot drobec tezhkega kristala ter pada v razpoke skalnih sivin. Prek vsega hiti, prek nevidnih drobcev, pepela, semen, ugaskov, listov, ki prhne. Chez vse hiti. Preskochi zid. Prek gmajne.

"Kdo bo prvi na vrhu?" zakliche bratu in glasovi ostajajo za njim.

"Ivo. Ivo... Pochakaj."

"Prehitel sem te."

"Zadnjich sem bil jaz pred teboj."

Strmi v odmev nemih podnic. Zastrte okvire obraza, v prashno sled ochi. Nichesar ne najde v njih, prav nichesar iz preostalih prichevanj. Ostaja ves nemiren in zagnan. Z jasnim videnjem stvari. Preproga gub. Nasedlih vek. Odsev lovi v nemih oknicah prostora. Hropenje v zharchenju nichi. Oko znova zre v krinko prezhivetih dni. Preshine ga kot val. V spokojnem pregibanju izparin, sopenj ujetja, se dvigajo telesa. Razpira zastor. Vpetost zhenskih prsi. V vetru razpushcheni lasje. Sijochih pogledov stopajo po cestah v vsakem hipu dneva in nochi. Blesteche v jutru, polnem zaslepljenih drgetanj. Vihrajocha krila. Tesne preobleke telesa, vklenjene pred njim. V slepechem siju, brez lichila, gub, z nezhnostjo v ocheh. Obletava ta neznana telesa. Nezhne chrte ustnic, pregibov, narochja vzburkanih trepetov. Sijocho polt drhtenja. Ochi, ki nosijo daljave. She enkrat se sestavijo pred njim, ti delci lic, oches, spletov las in znanih gibov. Ves je prezhet z dihanjem strasti. Sanja njen pogled. She ves nemochen. Strt. Zamaknjen. Klic lepote, ki je zasidran v njem. Oglasha se iz zginulih videnj, nezhnosti, pozabe. Beseda, ki nastaja v njem. Neskonchna zrkla pesmi, ki tko podobo v shrambo sanj. Kriki, ki poljejo lochitve in sloves, chas snidenja in molka. Vsa zadrzhanost, ki seva v jedko predirljivost. In zre dalje v obraze, od katerih ni odziva.

Tok. Tok. Dotik zemlje odgovarja. Sklonjen je k brazdam. Listi se zibljejo nad njim. Prislushkuje rasti prebujenja. Sokovom zemlje. Zemlja je pristan zhivljenja. Prt spreobrnitve in chashchenja. In oddaljeno morje v zalivu. Mesto. In pomoli. Bela jadra pod skeletom obal. Dotik stoletij. Ta odmev, ki se razmika v izrez.

Obstane v objemu sten. Ta dotik. Dotik koraka, ko se odganja po pobochju. Zastane pred kamnitimi ogradami. Chaka. Znova se dotakne tal. In tu, pred njim. Ostre, trde poteze obraza. Blag pogled.

"Prvi sem pritekel na vrh," strmi v ocheta.

"Tomo, si ti? Ivo ni prishel?"

"To je bilo davno... Davno!"

"Kaj nisi umrl?" se zachudi.

"Nihche ne pride k meni," spregovori oche.

"Ivo, Ivo, je umrl!"

"No bosh vech delal v vinogradu? Ne gremo domov?"

"Tudi mati je umrla!"

"In ne moremo nazaj?"

"Vesh, ne zhelim she umreti!"

"Zagotovo pridesh za menoj!"

Zastrmi se v svoj odsev. Tam nastajajo glasovi. Stopajo v mrmranje. Love se v praznino utrujenih razdalj. Vrachajo se iz brezna pozabljenih besed. Teles. Sonc. Sijaja. Se privijajo. Drhte. Nihajo kot glave trav. V osipanju semen. V odmev korakov, ki done kot zvon... Zvon... Chisti zvon daljav, ujetja, zablod in razpada. Besni klopchich vseh ujed, ki trgajo meso.

 

***

 

Obstane na pomolu.

Znova strmi v to obalo, doke in ladijska skladishcha. Od gladkih kamnitih skladov se prsheche odbija svetloba. V motni upognjenosti prozornih senc so ujete sledi neshtetih korakov. Gladke stopinje. Nestrpni pogledi. Solze slovesa. Razbita prichakovanja. Ladje, ladje so hropeche tipalke celin. Iz njih sevajo dotiki neshtetih pomolov. Dotiki cvetochih mest. Dotiki razblinjajochih se obal. Vonj daljnih predmetov... besed... Motna sled neskonchnih poti, razgrnjena v soju odlochitev, klicev odmevov... Ob vsakem trenutku dneva in nochi so v razpetju let ujeti prihodi in odhodi ladij. Izgube. Vrachanja. Lochitve. Vse hkrati in vse razgrnjeno v chasu, vse zdruzheno v enem samem pogledu kot sredi bobnechega kotla, v katerem je od nekdaj prekipevalo veselje.

Vse, prav vse predstavlja pogled, ki strmi k obrazom daljnih celin. Ostaja prisoten v pritajenem zhdenju ladij, ko podrhtevajo jambori odhoda. Ostaja v nihanju vrvi, svetilk. Ostaja v odmevu korakov na ladijskih stopnishchih. Daljave se stezajo iz chloveka k meglenim horizontom. K izmishljanju ciljev, rojevanju ovir. Vechnih ovir, ob katerih chlovek dopolnjuje vernost svojih izrochil. Loteva se prividov in utvar. Prepoznava spachenost nachrtov in premagovanj... Preostajajo odtenki zhalosti. Veselja. Pomislekov. Izbruhov. Umiritev. Nezhnosti. Morda smotrnosti zajetja. Iz vseh zgovornih pomenov razdejanja.

Ostane na pomolu.

Preostajajo kot priche pravkar izpolnjenih dogodkov. Vrste ogromnih skladov, kamnitih jader, nabreklih bokov, nagnjenih v kipenje. Chrte pomolov, ki od nekdaj govore o skladnosti, nedotakljivosti obal, so se sesule kot zagozdeno gorovje. Ogromni kamniti bloki preostajajo skrivencheni, nacheti, obkrusheni in nametani, odpahnjeni z mogochno roko, ki je v hipu zanihala zaliv. Nich vech ne govore o treznosti, preudarnosti chloveka. Preostajajo trpki in molchechi, kot da bi prichakali zaton stoletij. V ujetih brazgotinah vechnega poletja tonejo zblodela bitja: trpka, siva, rjasta. Parajo obalo. Kipe iz globin. Zakrchena ob izhodu daljnih cest. Zastajajo na sidrishchu ubitih zhelja. Neme line razbitin. Zverizhenih zhelezij. Pochrnelih bokov. Razpadlih zheleznih gmot. Tonejo razcefrani trupi ladij, nagnjene palube, drseche krme, zastale na poslednji vozhnji. Zadrzhane od muljnatih nanosov stoletij. Drobci na zrcalu zamegljenih izginotij. V dokonchnem ugrezu kazhejo svojo spreobrnjeno podobo. Motno, izginjajocho, kot da she v tem trenutku plovejo v razpad. Obdane od sluzastih priveskov. Mrtvih, izvotljenih prostorov, zapahnjenih vdolbin, prekipevajochih prehodov, za katerimi zhde obrazi. Obrazi ladij in ljudi, ki niso nikoli priplule v pristan. Dalje v zalivu, v prelivajochih se ustnicah tokov, v koprenastih zastorih globin, v muljnatih ugrezih zhde razpolovljeni trupi, raztrgane kovinske stene. Medlecha telesa, nihajo v negibnih dotikih. Prezhrta zrkla in udrte rane, razbichani dotiki, negibna okostja. Odhajajo v zajetje valov, v razbolele barve modrikastih pridihov, na negibni gladini poletnih dni. Pretakajo se skozi ta pogled v zaliv. Usipajo se k dnu. Poslavljajo v prislushkovanje... Povsod, povsod, kamor je zashel, lovi ubezhnike iz sanj, prichevanja davnih let in zhalost preobrazb. V vencih in zastavah, v udrtih obokih, v dimu razbitin, povsod ugashajo plameni. Kot pljuski krogel v oknice spomina.

Stopa po tihem molku kamna.

Oddaljuje se po stezah, kvishku, od obale proch. V odtiske skal. V bele hishe rozhnatih cvetov. Mrtvi in zhivi ostajajo v porah zemlje. Vrachajo se v zgovornih preoblekah, v blizhini domachij, pradedov, trt in breskvinih dreves.

Oddaljena gladina v zalivu zakriva sledove razdejanja. Dotakne se kamnite mize na terasastem dvorishchu. Odpro se vrata v zgradbe, kuhinje, stopnishcha.

"Si prishel?" stopajo pred njega.

"Prezhiveli smo!"

"Ta vojna je bila mnogo hujsha kot prva."

Stisk dlani. Nasmehi v ocheh. Presenechenja. In radost.

Vroch utrip razgretih lic. Vprashuje. Objema prijatelje in znance. Strmi v znane obraze. Razpadli so v preblisku let. V ginevanju in smrti. In se vrachajo v pridih.

"Prezhiveli smo!" stopajo pred njega.

"Vsi niso bili tako srechni," odgovarja.

"Mnogi se niso vrnili... Iz jech... Iz taborishch..."

"Mnogi so padli v zadnjih dneh vojne."

"Tudi spodaj. Ob obali."

"Bil sem v pristanishchu. Vse je razdejano."

"Za hisho smo imeli bunker."

"Kako je bilo pri vas?"

"Ves chas vojne smo bili zaprti v mestu. Obdani z bodecho zhico... Nismo vedeli, kdaj pridejo po nas."

"V gozdu so imeli pushke. Lahko so se branili."

"Cela mesta so izginila v ognju."

"Samo to je pomembno, da smo dochakali konec vojne."

"Sedaj se bomo lahko vechkrat videli."

"Da. Lahko se bomo obiskovali."

Zhiveti. Vrachati se v sledi veselja. V razcvete pozhelenj. Stopa po kamnitih stopnicah. Iz obokane vezhe v razprtost oknic, ki odstirajo daljno obzorje. Pogled zastaja v njem kot pred davnim potovanjem. Pred tezho odlochitev, ki zblede v siju enega zhivljenja. Negibne luchi pristana. Prosojna jadra v mesechini. En sam preliv majskih nochi, ko senca svetilnika drhti v daljavo... In znova se poda na pot. V sledove strelov, ki so parali zaliv. Zajedali so se v prochelja. Ugashali zhivljenja... Bezhi. Bezhi. Slede mu koraki. Vzpenja se prek zidov. Bezhi skozi vinograde. Teche prek skal. Udarec zaniha v odmev. Kot dotik neznane roke. Motne. Tezhke. Vzpne se chez zid. Razprostrte dlani. Drsi, drsi ob steni. Tone v globine. V polzenje. V odtekanje krvi. V globoke curke, ki barvajo spomin.

Zhivi... Mrtvi. Omahujejo z utrujenimi ochmi. Zahajajo v sledove sonca. Pozna njihove misli. In besede. Dihanje. Nasmeh... Vrachajo se iz krajev groze... V objem zhivih. Znova sedajo za mizo. Kamnito mizo pod latnikom. Zgoraj nad obalo. Pogovarjajo se v noch. S pogledi obrnjenimi v odseve, ki parajo valove. Vrachajo se z ladjami v pristan... Prek velbov zdrdra vlak. Prostor zapolni odmev hitenja, razpredanja koles... Udarcev, ki se vrachajo od sten. In se stegujejo v zaliv... Nich vech ne odhajajo na morje. Ne stopajo v vinograd. Ne stiskajo sokov iz voljnih jagod.

Ne grade domov. Ne nosijo tovorov... Obrazi teh zhena. Polnih in v razcvetu let so. Razprtih dlani. V nezhnosti vecherov se pregibljejo pogledi, podaja se mehka voljnost las. Kot pesem. V noch... Vprashanja. Shum glasov. Vonj jedi. Dih zamaknjenih pozhirkov. Polnih. Z okushanjem prelivov, barv, sokov, opoja zemlje. Od enega do drugega obraza. Od zaliva v pobochje. Od vrat do vrat. Od oknice k oknici. Iz ochi v ochi. V dolgi trenutek pozabljenj... Za kaj bomo poslej zhiveli. Prebedeli ostanke let. V zagovor mrtvim. V zahvalo maju. Nachrtom. V zavetju navad. Priuchenih besed. Pogledov. Pod obokom sanj.

Znova se vzpne nad mesto. Znano, negotovo kot dotik. Mogochne kupole zastirajo poglede. V prosojne ovijalke so oviti kipi, negibna jezera v parkih, kamnite maske, razpadli skladi, zamaknjeni v obrise. Tezhki. Negotovi. Skljucheni. In nemi. Nad njimi so sijoche trave, prosojni poganjki iz zelenja. Temne silhuete izbochenih dreves. Nizajo se v daljavo, da zastirajo okraske listov. Chrtajo robove gozda. Razpadejo v mrezhaste vzorce na obrobjih hish. Domovi ujeti v drevesna debla. Domovi pod nabuhlimi kroshnjami, sulichastimi, vklenjenimi, negibnimi. Pogled se obracha v dolino, k spletom hish, zavojem tesnih ulic, podobam reke, k mostovom, ki se nizajo v daljavo, preudarni nad zelenkasto gladino, ko uklepajo pogled in misli, razpadajo v svitke meglenih preoblek, drhte v pogovorih nochnih strazh in hlinjenju vetrov. Potuje dalje, k robovom mestnega obzidja; obstane v krajih, iz katerih je odshel, med prosojnostjo razprshenih obrazov, ki so vtkani v prochelja zgradb, ujeti v sledove na stopnishchih, skriti v belezhu svechanih prostorov. Na sechishchu cest se spreletava kot metulj. Visi tezhko jadro nochnih mor, spletenih v chrte, ujete v zelenje vlazhnih kamnov, rdechi vzbuh besed, prezhet z iglami ognjenih jezikov. Temne obale preoblek, ujetosti sozvochij in kipenja. Odmevi misli in udarjanje valov, zajeti v negibnih sobah, katerim zre v obraz. Spreletava se v njihovo notranjost, ujet v gibe rok. Sekajo iz temnega ozadja, da zazhare v pogledih, v ovijalkah marmornatih zhelja. Kamen. Tezha. Barve. Misel. Polje v preobrazbi daljnih bitij. Zajema vse sledi zhivljenja. Odtise plochnikov. Balkonov. Oken. In dvorishch. Obrazi vztrajajo v molku; silni so, ko tonejo v stoletjih. Vrste se sprevodi in chashchenja, slava in brokat, chashe in pozabe. Vitki, prozorni listi iz kristala, stekla, izrisani cvetovi, gib dekleta, let ptic in skok srnjadi, zaljubljenih teles. Chashe poljubov, charanja besed, zvokov, izhlapevanje minut, nihanje kipechih kupol, izginjanje obokov, senc, molka in glasov.

Padajo oklepi nochi. Utrujena obzidja in tok misli. Razblinja se dim kadila. Razcvet pepela. Rastejo razpoke. Sikajo drobne kaplje. Utrujeni so kamniti skladi. She vztrajajo obloge vitkih stolpov, vechnih stolpov, prizadevanj davnih del, vzponov, vrachanj, ognjenih krogel, topotanje bitk, jezdecev, najezhenih plamenov. Obstane prah nochi. Plazijo se ozhgana bitja, razbitine udov. Stekle ochi, bijejo z zelenimi jeziki. Smeh ledeni v pozabo. Obstane pish vetrov. Obstanejo kamniti obrazi silnih jezdecev. Bolshche iz mraka nochi. Z votlimi obrazi. Razpadajo nadzidki, odtrgana telesa, brez kit, mishic in kosti. Obrazi se izgubljajo pod oboki. Sonce tone v daljavo. Izgublja se odsev nochi. Omahujejo kamnite sobe. Sesipajo se v odtiske skal. Klichejo za prezhivetjem. Upijajo vonj daljav, jutra, zhametnih vecherov, loke zvezd, prepade misli... She sam se navzame chudnih preobrazb, zastane, v dokonchnosti, v kraju, ki ga je zapustil. Kamor se she vedno vracha z dolgih potovanj, begov in iznichenj.

 

***

 

Dan in noch... V tishini se izgublja odmev sunka topovske cevi. Rahlo zadrhte stene, kot senca preleta vetrovnega jezika. Shvistenje krogle se oddaljuje k oddaljenim pobochjem gozda. Izgublja se nad blatnimi preoblekami mochvirja. Zastane v sikanju okrushkov vej in oguljenega listja... Mesto je vklenjeno na rob ravnice, postavljeno k dotikom gozda. Prislushkuje zamolklim stopinjam nochi, ujeto v opechnate, motne rdechkaste strehe, negibne pod strmim pobochjem grajskega gricha. Vonj trohnobe se izvija iz pobochja. Polzi v hodnike in stopnishcha, zadrzhuje se za prochelji in motnimi stopnishchi, ki vodijo ob brshljanastih dvorishchih navzgor k platanam in nadzidkom, ki zastekljenim cvetlichnjakom, kjer okrasne rastline prezhive zimo. She sem sezhe vonj utapljanja, polzenja, negibnosti tezhke barjanske chrnice. Meglichasti hlad se zajeda v oknice, temne, tesne hodnike, votlinaste oboke vhodov in zapahnjenih vrat. Stokajoch se pregibljejo podnice, oboki omahujejo pod tezho stoletij in molchechih stopinj negibnosti. Negibnosti, ki zaznamuje mochvirja in blatne kolovoze, v katerih se utaplja zvok. Izvotli smeh in besede... Ostaja boleche podrhtevanje tal, ko zajeche stene, zadrhti grich in obzidje in grajski stolp nad mestom in tonejo sunki topov v globino pobochja in se izprozhijo nad ravnico. Votlost odmeva se razraste in zastane v pogledih, mislih, prislushkovanju, ko so govorica vojne... Znova zadrhti pobochje v salvi izstrelkov. Obroch oklepa mesto. Jeklena zrkla pushkinih cevi zhde v vdolbinah bunkerjev. Negibne so ulice. Dvorishcha. Zamolkle oknice. Zapahnjena dvorishcha. Odmev kovanih chevljev zaseka po kamnitem tlaku. Krizhari po ulicah predmestja. Zapira izhode, sechishcha ulic, shirino trgov, ujetost zgradb.

She vedno prislushkuje shumom nochi. Sopechim ognjemetom minevanja... Ven... Proch... Iz oklepa. V prostost. Da se reshi pred zasledovalci. V odprtost besed. Iz nagibov sten, kjer so zapahnjeni izhodi. Ostajajo klici nochi. Zamolklo vrachanje nekdanjih sunkov, podrhtevanja, molka oknic in vozil, ki se lahko vsak hip ustavijo na cesti... Gozd je svoboda. In morje je svoboda. Zaspala je ob njem. Tiho. Rahlo se preobrne v spanju. Nerazlochno zamrmra. Ali prislushkuje oddaljenim korakom? V negibnost jutra. Ko je najprej konec ali lahko tudi nov dan. Pozneje... Po vojni. Ko se ljudje smejejo. Ko se odpro poti v daljave. Pozabil je, kakshen je svet brez vojne. Prvi poljub. Rojstvo otroka. Ljudje na sprehodu. Domache omizje. Klepet s prijatelji. Stopinje po mehkem pesku ob obali. Skloni se, pomochi dlan v morje. Ponese k ustnicam. Vonj po morju. Zazveni bolechina, da zapolje v tesnobo. Nato ugleda pred seboj znan obraz. Vchasih zapolje iz bolezhice, iz bledih sledi, ki prekrivajo pokrajino v neslishni svet ledenih preoblek.

"Prav tak si kot jaz," reche fantu, ki vstopi v sobo. "Namuchil se bosh v zhivljenju... "Potem pride konec, potem je vseeno, she pomisli... ali pa morda, morda ni vse brezmiselno.

"Kmalu bo pomlad. Ozdravel bo," reche fant, pred kratkim she dechek. Vendar ne bo tako kmalu odrasel, negotov je, in brez samozaupanja, pomisli bolnik.

"Nikoli vech se ne bom vrnil domov," reche Tomo, ko ga za hip zapusti vrochica. "Tu zima, tam doli pa zhe pomlad."

"Da. Ob morju. Ga pogreshash?" reche fant.

"Hisho smo imeli, blizu obale, na pobochju. Vse pristanishche in zaliv, vse je bilo tako blizu, da bi se lahko dotaknil z roko... Ves Trst."

"She vedno ti je zhal, ker si odshel?"

"Bil je preklet chas... Pa spet vojna. Mati je prodala, tudi zaradi brata. Tigrovec je bil... Tudi jaz sem moral proch."

"Mnogo nashih ljudi je tedaj zapustilo domove," je zamishljeno dejal fant.

"Hotel sem delati, da bi odkupil po vojni nazaj nashe posestvo. Mislil sem, potem, ko bo vojna konchana." Naenkrat je govoril jasno in preudarno, kot ob nenadnem razsvetljenju. Ves chas, vsi dogodki in ljudje so se pricheli risati jasno in razlochno.

"Chlovek ni nikoli vech srechen, che mora zapustiti domache kraje. Posebno tisti ne, ki se rodi ob morju. Raje na drugi konec sveta, v Avstralijo ali Ameriko, samo da si ob morju."

"Tudi tam se je gotovo marsikaj spremenilo. Gotovo ni vech tako kot tedaj, ko si bil mlad," je zrelo dejal dechek, da je bil Tomo presenechen.

"Misel na dom ti pomaga, da prezhivish. Tudi v vojni, tudi ob bolezni, tudi ob velikih razocharanjih. Navezanost na domachi kraj. Vinogradi. Trte. Cvetje. Choln ob privezu. Prijatelji."

"Prijatelji so povsod," reche fant. "Sedaj si vsi zhele, da bi potovali. Dalech po svetu. Ljudje gredo tja, kjer imajo delo. Tudi zaradi shole, zaradi poklica, izpopolnjevanja."

Besede trdo udarjajo, a domishljeno. Tomo se zave, da fant ne more presojati iz razdalje let, iz izkushenj vsega zhivljenja. Za marsikaj mu je bilo prizanesheno. On je bil v fantovih letih v jarkih ob Sochi. In potem vsi drugi pretresi, nove in nove preizkushnje. Otrdel je, postal odrasel. Zato te vojne, komur se uspe izvlechi.

"Eno je umiranje in drugo je zhalost... Zhalost ubija ljudi. Nihche ne prezhivi brez pretresov... Ampak ti si mlad, shele maturo si opravil. Vem, lovish se. Ne vesh, kaj bi pochel v zhivljenju. Najti morash delo, ki te bo veselilo, vprashati morash sebe, ne druge," odgovori Tomo in vchasih ne ve, ali ga fant poslusha ali odgovarja samemu sebi.

"Kako naj torej zhivim?" vprasha fant, ki je navezan na ocheta, na njegov zgled. Premishljuje o njegovih besedah, she dolgo potem. Toda deluje negotovo in brez samozavesti, nekakshen razcep je v njem, ko je vedno poslushal te daljne zgodbe o begu, o vojnah, o mrtvih sorodnikih in je doma tu v Ljubljani, mestu blizu planin, ves chas pa v njem utriplje kot daljni odmev glas morja.

"Vsak chlovek ve, kaj si sam najbolj zheli. Odgovori so v nas... Meni je najvech pomenil dom ob obali. Zhelel sem se vrniti. Cheprav so se norchevali iz nas, mandrijarji, rozhnarji, tezhaki, kamnoseki. Tudi iz nashega jezika so se norchevali. Potem, saj vesh. Morali smo proch... Prazniki. Trgatve. Prijatelji so prihajali k nam. Na poskushnjo vin... Sedaj ni nikogar k meni. Odkar sem zbolel, me nihche ne obishche. Nino, skupaj sva bila v prvi vojni. Pa prijatelji, ki so mi pomagali pri kupchiji... To sem cenil v zhivljenju. In potem, ko sem postal samostojen. Nikogar nad seboj. Sam svoj gospod. Ko ukrepash, kot mislish, da je najbolje. Ampak ostati morash chlovek. Ne s prevaro, ne z lazhjo. Tudi pri kupchiji se ceni poshtenost. Glas, ki si ga sam ustvarish o sebi. Dober ali slab. Samo ne s prevaro. Tudi denar ni najpomembnejshi..."

"Saj se bova she pogovarjala, oche," reche fant.

"Imel sem srecho. Tedaj, ko sem spoznal tvojo mamo... Dokler zhivi chlovek sam, ni nich. Tisto ni pravo zhivljenje. Vedeti morash, chemu delash. Nisem se trudil samo zato, da bi odkupil posestvo. Tudi ti bi imel delo, che bi she imeli nasho trgovino."

"Saj ne vem, che bi me veselilo delati v trgovini," je fant v dvomu, sedaj ko se odlocha zaradi shtudija, vech poklicev mu roji po glavi. Najprej pilot, potem shportnik, morda bi shtudiral jezike, morda, she vedno se odlocha, ali pa bo sploh nashel sebe?

Vracha se v nemir. Nemir, ki zapolje v chloveku... Kjer so prizori vrachanja, lepote, in pozabe. Kjer se rojeva sok zhivljenja. Pot razuma. Razigranosti. Sanje v odsevih jutra in presevanja vechera. Zastrtost misli in vprashanj. Od zemlje k zvezdam. Iz tezhkih brazd, krhkih in nachetih, v daljna prostranstva neskonchnih sevanj in propadov. Iz rojevanja v nich. Znova v besede, delo in ljubezen. Iz sreche v bolechino. Kjer nastajajo silnice iskanj, navdih in skrb. Znova gre na daljna potovanja. Oddaljuje se od lastnih misli. Nato znova zapoljejo v njem. Omahovanja. Zlomi. Se vracha v narochje dni, ki so pritajeni v njem.

"Z bratoma smo odhajali k obali. V poletnih vecherih, po sonchnem zatonu... Plavali smo dalech od obale. V prebliskih mesechine. Na odprtem morju. Vchasih so se nam priblizhali delfini."

"Vse bo she dobro," slishi kot daljni odmev.

V trenutku preleti vse to svoje preteklo zhivljenje, ki je bilo nekakshno tavanje. Pa je uspel toliko, ker je bil lahko samosvoj, dozhivel je trenutke, ko si je lahko dejal, da lahko svobodno odlocha, da je zhivljenje polno in uspeshno. Vse ni bila samo zhelja po boljshem zhivljenju, ampak prej poskus, da bi nekako izstopil v tem svojem hotenju, bil enkraten in tudi zadovoljen. Zato je sledil neki svoji notranji zhelji, pa cheprav vedno v nekakshni opoziciji. To je bil zven tistega daljnega, neponovljivega obchutja iz svobodnega mesta, ko se chlovek zheli povzpeti in ima tudi mozhnosti, ta odprtost, ta polet. Vendar se chlovek tega ne zave, che pred tem ne okusi blizhine smrti in izginjanja, povelj, ki se mu zde nesmiselna in so samo odzven chlovekove nemochi ali pa zhelje nekoga, da bi se povzpel in uveljavil. Zdrav, samosvoj um pa se tudi intuitivno temu upira. Kot se je on, ko je iz zavozhene trgovine v stari Ljubljani ustvaril dokaj ugleden lokal in je imel she vedno pred seboj neki cilj, cilj, da v tej samoprevari, ki jo je vedno znova obnavljal, odkupi svoje posestvo, dom svojih starshev ob obali.

Zave se, da je vse skupaj samo utopija. Utopija pa pomaga prezhiveti, che si dovolj preprichljiv. In v tem zrcalu svojih misli skusha she vedno nekaj dopovedati sinu, ki she ni povsem odrasel, ki morda ne bo nikoli povsem samosvoj, kajti ne ve, ali je podedoval njegovo vztrajnost in zagon. Samega sebe je potrebno vedno znova preprichevati, da si na pravi poti. Prava pa je tista pot, ki jo slutish v sebi in ki je hkrati izrochilo. Nekaj, kar lahko preda naprej. Samo to mu lahko rechem, svojemu sinu, vse drugo je odshlo, enkrat po eni vojski, drugich po drugi, to, kar je oprijemljivega v chloveku in kar je vredno. Morda pa je zhe to veliko, da je uspel v nekoga preliti svoje sanje in da zhivljenje ni odteklo v prazno.

Vracha se drhtavica, kot iznenaden pish burje. She pred hipom jih je opazoval le iz daljine. Temne sence modrine, ki jih zatrpajo oblaki. Prepredejo svetlikanje, obtezhene in skrivenchene, zapognejo ob dotiku iznenadnih neviht. Zastrejo pogled v daljavo, v prepadne stene kristalnih prebujenj. Vechne, vechne sanje obmolknjenih besed. Mehko sedajo v daljne odmeve svetlobe. Pojoch odzvanja kamen. Gibek in zaobljen. Polzi in se ugreza. Spreletava se kot jata ptic. V sledi pljuskov, ki se odbijajo od skal, se dotaknejo stopinje. In sperejo sledi. Izginejo v medlih odsevih vechera. Val... Rahel. Kot dotik ustnic. Tople besede v kamnu. Zasopljena svetlikanja. Drobec morskega dna. V prshechi soparici migljajev. Se ugreza v dotik. Rahel drget... Prepletanje ugaskov. Voljni kamni. Zglajeni v tisochletjih, v odtekanju voda. Cvetovi morja shepetajo z daljnimi preleti. Shushte z dotikom. Zazvene v ugrez. Obmolknejo v globini. Polze v neznano. Izginejo za vselej. V plitvih brazdah preobrazb.. Val. Pojoch se vrzhe na obode shkoljk. Na jezike trav. V ugreze mulja. Temna chrta nochi. Splet zvezd. Grozdi ugaslega vesolja... Val. V dotiku preobrazhenih stopinj... Zaiskri se ob zamahu roke. Spolzi ob obrazu. In se prevrzhe do naslednjega oboda. Drobci morja v cvetovih nochi. Prezharjene kresnice valov. Polze v mehkobi. Zamah... Zamah...

Preliva se skoz njega. Zadah soli. Trepalnice obzorja... Zamah... Izdih. Pogled se spleta v globino. K igrivim prebliskom drobnih oches. Oches vetra, v katerega spolzi tok srebrnega pogleda. Pljusk misli. Prestrezhe jih delfin. Igrivo se poganja ob njem. Srebrni trup. Odsev ochesa. Se vracha, oddaljuje... Zamah. Izdih... Val. V trzajih plavuti se oddaljuje srebrnkasti sopotnik. Dvojnik ujetih daljav. Samo misel mu sledi... Val. V pozdrav. Oznanjevalec daljnega obzorja. Zachuti vso njegovo moch. Soj plavuti. In odmev. Zamah... Odvracha bolechino. In nemir, ko ostaja ujet v tok valov. Igrivih mest. Svetlih otokov. Ladijskih sledov. Potopljenih obrazov. Nemih zrkel ribjih jat... Hiti prek njih. Drobna ribja ochesa. Vitki trupi. Tisochi teles... She zamah. Obstane... Ko ga nosi val. V sprelet obal... She en zamah. V kipenje pred ochmi. V zapoznelo spoznanje obzorja.

Se vracha z rahlimi zamahi. S pogledom, uprtim v pesek obale. V dotik kamnov, ki jih teshejo valovi... Pochasneje... Pochasneje... Zamah... Ostaja pred njim. Temna sled obale. Oddaljen lesk rozhnatih vecherov. Vracha se. V zhar, ki preseva razbitine notranjih podob. Med otoke lastnih videnj, po tihi, gladki povrshini, v slepechih odsevanjih poldneva. Razbrazdane skale. Telesa v razkroju dezhja, sonca, zemlje. Kot bitja z neznanega planeta. Udarci vetrov v sipki pesek ladijskih lupin. Zven glasov, ki postavajo nad pomoli: belih, vitkih, prezharjenih ochi. Pinije in bori. Trte v soncu. Kamen in izviri. Trsja in zamolkel hlad. Mraz polje od prehodov, vrat in oken. Stezajo se chrne roke gozda. Pogledi dreves. Grape. Chrnikaste povrshine mochvirij. Zatrepeta v odmevu izgovorjenih besed. Vracha, vracha se v razpadanje. Ujet. Tone v globino nedotaknjenih slepil... Molk. Zakrichi... V sebi... Ni vech odmeva. Le shepet predmetov, ki jih spodnasha plaz in se izgubljajo v tishini. Kot daljna ozvezdja nemih prich. Pada. Pada v shum izvira. Nori zvok koles. Nich vech pomladi. Dalech... Dalech... Kot zimski dan. Vrochica se vracha kot nihanje zablod. Drvi udarjanje shtevilchnic. Vzpenja se. Ujet v ojnice poti. Za hip v slavju. Vozovi. Okrashena kolesa. Nozdrvi konjev. Pesem. Obrazi stopajo pred njega. Klici. Klici. Smeh. Odmev tishine, ki preostaja na sledeh. Prhkih, obtolchenih lobanj. Zabuhlih, sluzastih izcedkov. Sopenja, ki izstopa iz telesnih por. Tezha prezhivelih let in davnega sveta. Z zastrtim videnjem daljav.

"Tedaj, po vojni smo shli lahko znova domov," spregovori.

"Lahko sem obiskala ochetov grob," slishi zhenin glas.

Novi svetovi vstajajo v pepelu. Preostaja zven valov. Tiha upanja vecherov. In vprashanja o ginevanjih, vrachanjih ter rojstvih. Shale. Smeh otroshtva. Zbrani so za kamnito mizo.

"Chemu, chemu ni nikogar k meni?" vprashuje.

"Tu sem. Ob trebi," pravi zhena.

"In fant, bo prishel... Nikogar ni od nashih. So vsi umrli?"

"Ozdravel bosh. Prishel bo zdravnik."

"Nich vech ne pomaga... In ta sneg, ki neprestano naletava."

Preostajajo poti, ko se izvijesh bolechini. Ujet v hlad ledenih cvetov. Ozharjenih oseb. Tihih gibov. V prelet davnih misli. Zaniha v svod lastnega obzorja. Daljnega. Odmika se v naletih iz tesnob. Lepota zarje, nezhnosti, smehljaja, sonca in besed. Pozna jih vse. Prihajajo ob njem. Glasni. In zgovorni. Mu segajo v dlani. Tonejo v stene nochi... Izgublja se odmev glasov. Samo klici. Brez odmeva... Zastaja dih... Val. Val. Tihe brazde sonchnatih planjav. Besed, ki pushchajo sledove.

She zre v razbeljene podobe.

She pogled. Tok. Tok. Povsem ob njem. V dotik zemlje. Tezhke, prhke, steptane v rdechkaste pridihe... Zemlja... Zemlja je dom. Ovit v liste trte. Kaplje vina. Prelivanje brazdastih dlani.

TOK... TOK...

Koraki po stopnishchu.

Odpro se vrata na hodniku. Zhena odgrne plashch, ves namochen od snezhink. Otrese vlago s chevljev.

"Kar naprej snezhi," se ozre k Marku, ki ji prihiti nasproti.

"Kako je z ochetom?" vprasha sina in se napoti proti spalnici. Zatrepeta in odmakne pogled, ki ji pozheljivo sledi. Skljucheno lezhi in podrhteva, da je vse kot v nekakshni omotici. Neskonchno ji je blizu v tistem trenutku, ko samo pokima, nekoliko obtozhujoche, chesh, kod si pa hodila.

So poslednji trenutki ob njem in je konchno vsak trenutek lahko poslednji. Toda v globini pogleda je preblisk sonca in tiste zvestobe, o kateri ji je Tomo vedno govoril. Ali je to dotik resnichne blizhine? In je lepota, ki je skrita kot biser v shkoljki, ta chudezh prezhivetja tudi v neizrekljivem. Tu je bil konchno vedno njun dom. In tu so she vprashanja, ki jih vedno postavlja sin Marko. Kam so odshli vsi tisti, ki se niso nikoli vrnili? Morda mu bo to lahko kdaj pojasnila? Morda bo kdaj pozneje vse sam ugotovil? Obrazi, ki so ga spremljali, pogledi, ki so obstali na njem. Da. To bo mogoche nekoch pojasniti!

In so odhajanja, ki so dokonchna. Nepreklicna. Tedaj, kadar se porushi vez med dvema chlovekoma. To pa chloveka zavezuje. To vztrajanje. Ta chloveshka blizhina.

"Prinesla sem zdravila," reche Berta.

"Bil sem ves chas pri njem," odvrne Marko.

"Tomo, vzeti morash zdravilo. In merila bova vrochino."

"Tako se trudita okoli mene. Ampaků" zadrzhi pogled in obmolkne.

"Ne govori tega," reche zhena.

Utaplja se v vrochichno odmaknjenost, v notranjo zatopljenost, ko se razpira prostor in ostaja telo brez tezhe. Samo notranji drget preleti telo, da zahrope in se poskusha dvigniti na blazino. Nato malce omahne in pogled poleti po prostoru, kot da namerava odstreti stene in se premakniti, rahlo, nezhno. Telo pa postaja ohlapno. Samo she neke sence in spet se prikradejo glasovi.

Dotik gladine. Pregib valov.

Pochivati morash. Kmalu bo pomlad..."

"Ali vesh, da je bil moj oche, Jozhe, pri meni?"

"Oche!"

"Kaj ni bil? Zagotovo sem govoril z ochetom!"

"Bil. Bil," odvrne ona in zastane brez besed.

TOK... TOK...

 

_________
(odlomek iz daljshega teksta)