Revija SRP 33/34

Boris Vishnovec

JUBILEJNO LETO I

JUBILEJNO LETO

II.

Mislim, da v prvem sestavku nisem dokonchno obdelal vseh vidikov svoje obletnice oziroma jubileja. Dogodke iz otroshtva sem komaj nakazal. Tudi v chasih, ki so jih mnogokrat obravnavali moji sorodniki s Primorske. Njihov spomin je segal v chase Franca Jozhefa, ki so mu vsi po vrsti odpustili vse, kar so imeli proti njemu, ko je moral oditi iz Trsta. Obdobje fashizma, pod Italijo med obema vojnama, je odlochno zaznamovalo njihova zhivljenja. Ne bi nashteval, koliko let jech in konfinacije so si nabrali, she preden je izbruhnila druga svetovna vojna. Ta pripoved niti ne spada najbolj v jubilejno pisanje, ki sem ga zastavil malo bolj lahkotno. Toda hotel sem povedati, da tudi v najtezhjih chasih niso izgubili svojega mediteranskega humorja. Odmev tega humorja sem nashel v Dalmaciji, ki je mnogim nadomestila izgubljeno morje ob trzhashkem zalivu.

V tej luchi tudi chutim lochnico med obalo in hribi, med veselim razpolozhenjem lahkotne igrivosti in temachnostjo gorskih dolin, kjer polka deluje kot zdravilo. Pri Primorcih pa je vsako srechanje, vsak praznik ali priprava kosila zhe prilozhnost za shov. - Ali naj dam v juho rizh ali makarone? me je sprashevala teta, ko sem prishel na obisk. Premishljeval sem, ker mi je bilo chisto vseeno. Vchasih sem dejal rizh, drugich pa makarone. Ona pa je vedno odvrnila obratno: Morda pa bi rajshi rizh? Neumno se mi je zdelo, mislil sem si, briga me, pa nisem nich pripomnil. Ampak sedaj razumem, da je bilo bistvo v pregovarjanju, v nachinu konverzacije, v potrebi po pogovoru in da ni pomembno, che so na mizi sardele ali rizhota, temvech da smo skupaj, da se dobro pochutimo, da smo veseli drug drugega. Tudi oche je med vojno vechkrat pripomnil, da gre raje vesel na drug svet, in je ob vecherih prinesel liter vipavca. Druzhinsko kosilo v sproshchenem vzdushju je bilo kljub tezhavnim chasom vedno praznichno.

Ta dolgi uvod sem namenil zato, ker sem hotel nekaj napisati, da se me je ta lahkotnejshi pogled in pristop v zhivljenju prijel in se verjetno odrazil tedaj, ko sem pred dvema desetletjema pisal za tednik Mladina svojo nadaljevanko Moderni chasi. Daljshi humoristichni sestavki pod skupnim naslovom Moderni chasi so izhajali vech kot dve leti. Serija je tekla veselo, sam sem se zabaval ob objavah in ob pisanju, ideje so sproshcheno prihajale in se vtisnile na papir. Nabralo se jih je za celo knjigo. Potem pa se je naenkrat zataknilo, ko je izshlo nadaljevanje o prestopkih in je sestavek krasila Habicheva karikatura. Kar stisnilo me je, ko sem jo ugledal, kako nekdo meche bombo in govori bla, bla. In res sem od tedaj srecheval na cesti mrke poglede, prevetrili so me in mi pogledali pod prste (ne mislim na urednishtvo, ki mu izrekam vso chast). V urednishkem predalu je oblezhalo tudi nadaljevanje Freud na delu, ko sem skushal na zabaven nachin prikazati, kako so moshki manipulirani od zhenskega spola, in zato ves trud glede poskusov dviga standarda v obliki limuzin, vikendov in potovanj, in kako se to konchno pokazhe, ko nastane luknja v prorachunu. Sicer je imel zhe Napoleon tezhave, ko je hodil na vojne pohode, njegova tovarishica oziroma uradna kraljica pa je med tem redno prirejala sprejeme z dva tisoch gosti. Seveda je tedaj rabila mnozhico godbenikov, igralcev in zabavljachev.

Preprichan sem, da so mi tedaj prevetrili karakteristiko in ugotovili vse sorodnike v tujini. Najboljshi nachin, da so se znebili glasnih nergachev, je bil, da so takim tipom ponudili kakshno funkcijo. She Mishko Kranjec je moral najprej poslati Edotu pisalno pero, z utemeljitvijo, da ga ne potrebuje, nakar je shele dobil odpustek, da se lahko posveti pisanju. Tedaj sem dobil zoprni obchutek, da sem nekako nadzorovan, da krozhijo o meni neresnichna namigovanja. Hkrati pa si z najvechjo lahkoto naletel na znance ali bezhne znance, ki so udrihali po sistemu, in sem se potem prichel sprashevati, kako to, da jih puste pri miru, kako to, da jim nihche ne stopi na prste. Verjetno so samo pomagali loviti kaline, ki so bili tako naivni, da so nasedli provokacijam. Vendar je bil tudi molk sumljiv. Moral si kritizirati, vendar tedaj, ko je prishla direktiva, in kazati nekam navzgor, ker si bil tedaj angazhiran, kar je bilo pozitivno ocenjeno.

Skushal sem ohraniti razdaljo in zadeve vedno premisliti, saj sem slutil, da so med nergachi tudi nesposobnezhi, ali da skushajo kompenzirati kompleks, ker jih doma nazhira zhena. Povsem resno pa sem vzel namig znanca, ki ga sicer cenim tudi kot enega izmed redkih, ki mu je mati narava dala smisel za humor. Vechkrat sem ga srechal v starem delu mesta, ko je krizharil po bifejih in mi zaupno shepnil na uho:

- Pusti tisto pisanje, drugache bo pochilo!. Kaj je mislil s tem? sem si belil glavo. Morda je vedel za zabelezhke, ki so jih gotovo vodili o pisunih, saj je imel zveze. Po svoje pa je to dobro, saj bodo bodochi rodovi gotovo iskali vse podatke o meni. Bojim se namrech, da se mi ne zgodi tako kot tistemu ruskemu pisatelju, ki je emigriral na zahod in se pritozheval, da se nihche ne zmeni zanj. V rodni majki Rusiji se je zanj zanimala vsaj KGB. Zato sem se sedaj ob jubileju prestrashil, da se mi v demokraciji utegne zgoditi prav to, da me povsem ignorirajo, ker nekoch ni bilo boljshe reklame tudi za povprechne pisune, kot che so jih vtaknili za nekaj chasa pod kljuch. Imam zaupanje, da so vsaj nekatere sluzhbe pri nas dobro delovale in da imajo njihovi podatki she vedno uporabno vrednost.

Priznam pa, da nisem bil nikoli povsem na tekochem z aktualno politichnim dogajanjem. Vedno malo pred njim ali pa za njim. Priznam, da sem bil tudi malce neurejen, v vseh ozirih. Tako se v sluzhbi nisem redno posvetoval z direktorjem, kadar sem kaj objavil. Delal sem namrech pri neki izobrazhevalni ustanovi, kjer smo garali kot norci. Toda priznati moram, da mi je dril pozneje poshteno koristil. Presenetil me je dogodek v veleblagovnici. Tedaj sem bil namrech napisan kot chlan urednishkega odbora pri Novi reviji. She ko je izshla 57. shtevilka, sem hodil brezskrbno po Ljubljani, ker sem bil preprichan, da tistega pisanje, razen nekaj pametnjakovichev, nihche ne chita. Zato me je povsem presenetil napad v veleblagovnici, kjer sem si ogledoval predpraznichne aranzhmaje, in zaslishim neko vpitje. Ker je vpitje le dolgo trajalo, sem konchno pogledal okoli, in spoznal, da je vpitje namenjeno moji malenkosti. Saj mi do tedaj v reviji niso objavili niti pishkavega prispevka, chemu pa potem ta hrup? Starejshi mozhak, na prvi pogled si lahko ocenil njegovo provenienco, je strmel vame in krichal: -Kdo je pa to vse skup spravil? In v tem stilu naprej. Nashteval je dosezhke sistema, se repenchil in ni in ni odnehal. Svoje obchutke sem sestavil z latenco, saj po svoje nisem bil nikakrshen nasprotnik rezhima. Tudi satiro sem pojmoval dobrohotno, kot prispevek k premisleku in zdravljenju tesnob, s katerimi smo Slovenci bogato oblozheni, saj sem pred tem pri Mladini dolgo pisal besedila in eseje ter reportazhe, ki so obravnavali socialno patologijo Slovencev. Che bi pa se kakshna malenkost izboljshala, bi imeli vsi koristi od tega. Saj je bilo snovi na pretek, od izumiteljstva in patentov do zlorab in pokvarjenosti.

Tisto pripombo v sluzhbi, kjer se je direktor hvalil, da tam samo na knof pritisnejo, pa lahko poslushajo vsak pogovor, sem enostavno preslishal. Saj sem imel pomembnejshega dela na pretek, evforija pri snemanju prvih filmov, objave v resnih chasopisih, pa she kakshna fotografska razstava mimogrede. Res me je mnogokrat spremljal osebni avto z oznako, ki sem se je nauchil na pamet, in se je pojavljal povsod, kjer sem hodil. Che bi govoril o tem, bi me imeli za fliknjenega, nanashalnost se to imenuje strokovno, in me nihche vech ne bi jemal resno. Nergachi so mi shli malo na jetra, ker je bilo tega ochitno prevech. Tudi ne bi hotel prevzeti avreole zhrtve, ali pa da bi me celo zashili. Imel sem strah pred uniformo zhe od otroshtva, ki sem ga prezhivel med drugo vojno, pa tudi od spomina, kakshen je prishel oche iz aresta med italijansko okupacijo. Konchno, kaj nam je bilo slabega? Mesec dni morja vsako leto. Chlanke in reportazhe sem pisal po lastnem preudarku. Sluzhbo so ti ponujali na vsakem koraku. In tudi honorarnega dela pri tovarnishkih chasopisih in na natechajih, kolikor ti je srce pozhelelo. Nisem imel posebne ambicije, da bi se rinil navzgor. Kdor pa se odlochi za svobodni poklic, je v vseh rezhimih problematichen. Morda pa tudi z njim ni vse chisto v redu, na podstrehi, mislim? Redki so taki, ki so rojeni za genija, vech pa je takih, ki si to vse zhivljenje samo domishljajo. Zahteve okolja tudi niso pretirane. Rajshi te sprejmejo kot povprechnezha. To spoznavam sedaj, ko mi je Boshtjan Hladnik omenil, da je preprechil sinu, da bi se vpisal na filmsko rezhijo. Govoril je nekaj o sranju in da je sedaj fant na jezikih. Tudi znani scenograf in oblikovalec mi je povedal, da je hcherko, ki je naredila sprejemnega za oblikovalsko, lastnorochno izpisal in prepisal na ekonomijo.

Teta, mamina sestra, je porochena z Dalmatincem. Vech desetletij je bil radiotelegrafist na ladji. Iz imenitne dubrovnishke druzhine in hkrati potomec senjskih uskokov. Enciklopedija humorja in tudi modrosti, zhivljenjskih izkushenj. She v letih sharmanten in mochan, vzor pravega dedca, da je imela teta prekleto srecho, ko ga je spoznala na pokopalishchu, kjer sta objokovala, ona prvega mozha, on prvo zheno. -Ujela me je na kuhanje, mi je priznal. Hkrati pa je ostal veseljak, cheprav je prezhivel tri logorje, nemshkega, chetnishkega in partizanskega. -Nikoli nisem nikogar ubil, - mi je prisegel. –Vesh (imel me je za naivnega revezha, kar sem tudi bil) - che se zanimash za politiko, gresh v arest, ali pa se ti zgodi she kaj hujshega, che pa se zanimash za zhenske, te pustijo pri miru. Zapomnil sem si to zhivljenjsko modrost chilega mozha, na katerega so se kar lepili zhenski pogledi, in je zhenske hipnotiziral zhe s svojim humorjem in galantnostjo.

Kaj pa naj jaz, saj sem kar simpatichen, toda nastop in tudi ostalo. Zanimajo se samo tako mimogrede, kot za redkost, malo povohajo in gredo. Che bi bil vsaj malo fliknjen, pa me je mati narava obdarila z resnostjo in preudarnostjo, moral bi biti vsaj malo pokvarjen, tako pa me shishajo vsi po vrsti, in mi odpeljejo z limuzinami najlepshe prav pred nosom. Kako naj chlovek po vsem tem, in po vseh perturbacijah, ne morem rechi, da se me ni dotaknila klavnica na Balkanu, da sem utihnil s svojimi humoristichnimi zapisi in za dolgo opustil to zvrst pisanja. She vedno nisem povsem dojel, da gremo res v kapitalistichno Evropo, da se nam je naenkrat odprl ves svet. In kaj sedaj?

Nekaj o stolchkih in koritih. Pa tega so vsi chasopisi polni. Rad bi samo strnil svoja opazhanja, kako obchutim spremembe in tranzicijo v smislu svoje nadaljevanke Moderni chasi. Obiskali so nas mormoni, srechal sem ljubko Japonchico. Pozdravljam prenose oper iz Metropolitanke. Ti so me najbolj razveselili. Mamca je spletla nogavice za princa. Torej smo she ohranili stare vrednote. Anglezhinje tega ne zmorejo. Razprodaje, lastninjenje in take zadeve. Mnozhica luksuznih avtomobilov, tudi v okolici shtudentskih domov. Torej investiramo v mlado generacijo, manj pa v delnice domachih podjetij. Voditelji so bili vedno na chelu. Che bi zapisal she to, bi pripomnil, da je narod odshel pred voditelji na zahod, in da so mu voditelji v tranziciji sledili. Sicer pa se vse dogaja petsto let po Kolumbu in so parcele chez luzho zhe oddane. Odstotek motenih osebnosti je priblizhno enak v Sloveniji kot v Ameriki. Rajshi rechemo prizadetih. Po kriminalu se priblizhujemo razvitim. Vodimo po prometnih nesrechah in samomorih. Zhensko vprashanje bom obdelal posebej. Dobro situirani so she bolje situirani. O revezhih bi v Sloveniji tezhko govoril, ko vsakdo natepava tri sluzhbe. Po aferah in prepirljivosti smo tudi med vodilnimi. Pa she svetovni prvaki v trnkarjenju in balinanju, kar gotovo fascinira ves svet. Tako majhni pa tako uspeshni. Moram paziti, da se ne zamerim sedanjim voditeljem. Sicer pa, che sem se prejshnjim, predvidevam, se lahko tudi sedanjim.

Sedaj lahko preskochim v novo dobo. Najboljshi nachin, da se vsem zamerim, je, da hvalim prejshnji rezhim in rajnko drzhavo. Tak mora biti pristop umetnika, ki je vedno v opoziciji. Toda dobro smo se drzhali, ko smo nagrizli staro drzhavo. Vikendice, hishice, posojila, kongresi in potovanja, pa bolnishke in neobdelana zemlja, pa she zgreshene investicije. Ni bilo slabo. Zavestno sem se odlochil za zhivljenje v Jugovini, cheprav sem imel cel kup sorodnikov tudi v zamejstvu. Hodil sem k mamini mami v okolico Trsta. Kako lepo jim je bilo! Takrat sem imel petnajst let. Fantje z dvorishcha pri stari mami, od petnajst do trideset, so po cele dneve chistili uplinjache pri vespah in chitali Giornaline, stripe ter gledali risanke. Mi pa smo tekmovali v atletiki in se potili na tekmovanjih, delali na delovnih akcijah, chitali Dostojevskega in se prebijali pozneje na univerzi. Tam pa: dolche far niente. Vseeno se mi je zdelo vrtanje po motorchkih le premajhno psihichno dejanje, da o intelektualnih dejanjih niti ne govorim. Morda sem se nekoliko nerodno izrazil? V Ljubljani so me gledali z obchudovanjem, ker sem hodil na pochitnice chez mejo. Tudi puncam sem bil vshech. Preprichane so bile, da se tam kopljejo v bogastvu. Pa so natepavali mineshtro in radich ter sardele. Stric, mamin brat, je kot klepar imel na vespi na zadnjem sedezhu majhen zabojchek z orodjem in je popravljal pipe ter zhlebove. Popoldne pa delal v vinogradu. Pozneje so se samo chudili, odkod mnozhici obiskovalcev iz socializma toliko limuzin, ki so zatrpale vse plochnike v Trstu. Pa izseljevanje v daljne dezhele, geto, v katerem so bili kot izolirani. Kdor pa si je pridobil kakshno znanje, pa proch od doma. Takrat sem se odlochil, da si raje izberem Jugovino.

Ampak sedaj, po tranziciji. Ne vem, che tranzicija she vedno traja? Zastoji so na avtocesti, kjer stoje limuzine in se premikajo po centimetrih. Nisem vech preprichan, da smo novce najbolj pametno vlozhili. Ne bojim se vech, da bi nas chisto spregledali tisti, ki so za to zadolzheni, in da bi se nam zgodilo tako kot tistemu ruskemu piscu, za katerega se nihche ni zmenil. Modernizirali smo se in zgloncali stil. Knjige izhajajo na kile, kako pa je z avtorji? To je drugo vprashanje. Problem je le ta, da kdor se je navadil na losose in shkarpene, se bo tezhko privadil na sardele in mineshtre. O sorodnikih pa ne bi vech izgubljal besed. Vsi po vrsti so bili tako ali drugache pri rdechih. Vsaj eden naj bi po vojni potegnil chez mejo z belimi. Bi jaz imel vsaj kakshno mozhnost za obisk v Ameriki ali v Avstraliji.

Toda pomembno je, da se mi je vrnil obchutek za humor. Zato sem sestavil ta zapis. Vsaka stvar je konchno za nekaj dobra. Prichel sem, ker sem bil slabe volje ob jubileju. Sedaj pa postajam boljshe volje, ker sem se izkashljal. Upam, da bom tudi nadaljeval v tem razpolozhenju.

JUBILEJNO LETO III