Revija SRP 33/34

Andrej Lutman

 

ZHVECHENJE SMOLE

 

Zniten s pajki v vetru, podojen z rafali sikov zraka in: zagrabil je listje, ki je drevju zhe odsluzhilo, in ga strosil nad kupolo kotla, da je vzshel veter vseh golobic, in tisti z vzhoda in tisti, ki menja smeri, in tisti, chigar smer je nedolochljiva.

Ja, lahko bi bila severni veter, severna sapa, je pomislil, pa: kateri in kdo je tisti veter, ki nazhene vlago v les, da vlazhi saje v dimniku pechi; in dim sili k tlom? In: katera je ona sapa, ki ne prekine ritma dihanja, ampak ga dopolni in razniha na vse strani smeri? je premishljeval, ko se je vrachal, bolje recheno, ko je nadaljeval brezkonchen niz korakov v obliki vodoravne osmice in se na enem mestu ustavil. V nochi je v svetlobi kandelabra uzrl dalech pred seboj, na plochniku, machko, po vsem sodech chrno, in psa, ki se je z druge strani ceste zagnal vanjo in jo z lajezhem pregnal. Ja, in ko je tako tja zrl, je odmaknil pogled v levo k tlom, v zemljo poleg plochnika, in zagledal mish, ki mu je zrla v ochesi, pa hipoma shvignila mimo njegovih nog in se kar odkotalila chez cesto proti reki. Tako se je znashel v precepu: naj postane zrno mishi ali' psu zver? Tedaj je posumil, da je bila morda psica. In on in mish in psica in chrna machka.

Nikoli she ni bil imel chrne machke. Imel je belo, pa belega muca, pa belo mishko v veliki stekleni posodi; o psicah pa nekako ni razmishljal do obiska na kmetih, ko se je zgonil z gospodarjevo. Mlada chrna mrhovinarka, ki je zelo rada polegala po pomijah za hisho.

Dan pred tem obiskom je v izlozhbi, kateri zhe nekako iz navade ni posvechal pozornosti, zagledal popolnoma leskecho se chrno porcelanasto machko. Skorajda brez razmishljanja je vstopil in jo kupil. Ni sicer she popolnoma zagotovo vedel, kaj naj bi pochel z njo, a ga je preveval - nekako - obchutek, da ni napak ravnal, in poravnaval je vse tisto, kar se je bilo sprijelo in nagrbanchilo na in v njegove misli o zhivljenju nasploh.

Ja, totalna pizdarija! Naj postane zrno ali zver? In pa: sicer se me pa to tukaj tako malo tiche je samovoljno pomodroval, pa se vseeno spomnil svojega prvotnega in edinega namena, da se je bil namenil - nekako -, da bo tisto chrno machko podaril chrnolaski, zhenski, ki je stanovala v tisti ulici tam, kamor je brzchas pobegnila machka v noch spod kandelabra.

Ja! je veselo pljunil ven kos smole, ki se mu je bila prijela za zobe tisti vecher, ko je taval po gozdu in lovil listje, ki je s severa tavalo na jug.

 

CHRTA

Zgledal ti je bil visok, chrn in hkrati rdech chlovek, prodornih ochi v barvi plamena. Lahko bi bil vechni mornar, krotilec vulkanov, si pomislila, ko te je poiskala otochanom poznana otozhnost oaze. Na barskem stolchku si se zelo dobro pochutila: prava vishina za komolca na pultu, da si lahko zijala proti vhodu in chez plesishche. In na mechevalca te je spomnil, chudno, si si nagibala chelo. Popravila si svojo novo zeleno obleko, ki te je vse prevech zakrivala " ko sta se pogleda srechala, si mu razprla koleni. Zardel je v strasti. Za hip si videla, kot bi nosil zlati rokavici. Zharel je v sonchnati kozhi. Do nedavna se ne bi bila zmenila zanj: lahko bi bil kakshen podivjanec. Tezhko se jih reshish: prisesajo se nate s svojo slino. Ne sesajo, le vse zapacajo. Ampak - temu se je slina sproti sushila. Niti trznil ni, ko si se prek miz napotila nadenj. Uspel je she dobiti narocheno pijacho, pa zhe hop po njem: Dragec, te nocoj kaj goni? Tako si vroch, da se mi kar slachi ob tebi. Se vidi, da na suho shvicas. Daj, se greva malce pozibavat, daj, a? si kar zhlobudrala in prav pretirano zategovala besede, kot da hochesh pridobiti na chasu in vtisu. Ja, lahko bi bila falirana shtudentka, lahko bi bila kar karkoli, novinarka, zdolgochasena gospodinja, samohranilka, pustolovka brez primere, kaj? In videz je zgolj videz. Znanja igralk so nenadomestljiva. Kot bi te razumel. Kot da si mu to zhe vsaj enkrat rekla; kot da se ni bilo vmes nich kaj dosti pomembnega zgodilo. Kot da je spet vloga. Ponovitev oblike. A tisti ogenj. Tudi prostor ..., ista, kar enaka svetloba, bolj temachnost, barve s plesishcha. V tishini si rdel. Pravi igralec, pravi kaliber, pravi zmnozhek vsevednih nakljuchij. V molku je odpil pozhirek. Vrgel smeh nate. Zhe dolgo je od takrat. Od trenutka, ki je zdaj bil. Tisti smeh in ta nasmeh. Uh, ne zmorem nadaljevat, si bleknila tishe, da je tvoj zvok zakrila glasba z ritmi, vabechimi nitmi glasov. Greva plesat? Na shiroko si razprl prsi, dvignil glavo, te je objel prek komolca, da si skoraj zastala od presenechenja, a je bil ritem srca premochan za kakrshnokoli oklevanje, saj si natanko vedela, da takshen pride le enkrat. Ja, kar prerachunljivost te je popadla, pa veliko ljubosumje se je pravkar pripravljalo na zadnji, pogubni val posesivnosti, pa te je smeh zlomil. Tvoj in njegov: rezget krohotov. Ko je dobrodoshlo vse, kar ni beseda. In dotiki v taktu. In lepljenje las na kozho. In ples ochi in likov. Zharomet teles. Pepelnat vranec mesa je razpel svoja rezgetanja ostrog. Vila si ples, ki je vabil zveri, naj zhro truplo, naj pijejo vrocho kri v ritmu vriskov sonca srca. Angel jezdi kacho, mah glasov bije bitko s tishinami med gibi teles. V smehu machjih ochi si v objemu zenic shtela sence, ki jih je metalo njegovo nago telo chez somrak zdimljenega lokala. V okolju nisi srechala nobenih srepechih ochi. Pogledi lova. S komolcema si se naslonil na mizo zadaj, saj se je napetost hrbta zanihala z navelichanostjo glasnosti prostorov. Dim kadil je nachenjal sokove zhelodcev. Pravi chas za she en nalet v splet plesishcha, pa nekaj svezhine ob telefonu za taksi, pa pod tush svezhih rjuh: kot nalet tkiv in kit in njih tetiv. Zanetila sta soj stojechih vod rechnih rokavov in sipke megle in meglic vrochin poletnih popoldnevov med kamni in v zatishju, ko zrak sika. Kdaj da se koncha dolgchas? Si se odlochala le iz bridke navade prevrachanj po postelji? Ko je jutro legalo v ude in se je penil dan, je po sapi stekel v sobo vonj, ki te je spominjal na pomladne pozhige plevela, na dim preperelega prahu. In odmev semena.

 

ZHUBORENJE KOT PISMO

Hoj, ljubezen!

Mislim, da bo chez chas prepozno.

Vesh, da ne mislim ozhivljat spomina na tiho zhdenje v najinem zublju, brenchanje utripanj najinih vek je bilo edini zvok prostora - a vedi, da te hochem. Jutro je. Koza mi she dishi po tebi. Vem, da ne spish naga, da se lahko potem pred mano vedno znova sleches.

Zatorej kar hitro, kar vmes med branjem se pripravi, se prichni slachiti, da bo moj prihod res dogodek v vsej zhlahtnosti sle.

Vedi, da skrbno opazujem in da je vsak tvoj gib ali zastoj meni v chast in slast. Ne obiraj se torej, prichni vlechi raz sebe vse te obleke in tkanine vsakdana, daj, pretegni svoje kitaste ude in nategni ta oklepajocha te tkanja. Slishim pokljanje po tvojih zrachnih kosteh. Hm, naj chutim tvoj vonj zhe zdaj! ko si kozho manesh zame.

Kdo ga bo imel notri, te prasham, kdo?

Mrachi se. Stol, na katerem zleknjen lezhim in misli sipljem vate, se staplja z mrakom, s koprenami ulichnih luchi, v polmrak in mlado noch. Ja, z nochjo pridem. Ha, saj ti je kozha rok vsa zharecha.

Vidim vonj izpod tvojih pazduh, ko sili v ozrachje sobe. Komolec je bela lisa, ki sunkovito ponavlja gibe, ko vleches hlachke chez peti. Nabreknem v srzhi ihte mednozhja, ko te slutim v vsej godnosti.

Uf, vshech mi je gubanje tvoje kozhe, ko slachis majchko. Razkorachish se in pretegnesh v vishino svoje telo. Stopish na prste, da je lok, ki ga opisheta roki, pravzaprav vzmet - izstrelish se v spust, v poklek, v udobno namestitev med rjuhe in blazine. Dolgchas te vabi v izmishljije, pripravljenost telesa ti tke soparico in shumenje zhlez je zelo omejen opis za stanje, ko me chakash. Dan je svetel.

Ko me pogledash, se ti priblizham do najblizhe, do vlazhnih tekanj iskrivih vzklikov,

Sprehajaj se s svojim nagim telesom po prostoru, do okna in nazaj, postoj in se pochasi obrachaj.

Tako ljubim tvoje brezbrizhno otresanje z udi, tako pijem tvoje votle poglede, da mi ni mar, che svoja pochetja dvorjenj prelagash z roko med nogi za ugodje in hlipanju za podobami v spominu in predstavljanju svoje najzheljenejshe zhelje dotika.

Zdaj si na vrsti, da kronash napore v blizhanju in poseganju v razkacheno grapo. Prihajam kot tvoja noch.

Popoldansko sonce razzharja lesk las, ki jih spushchash po telesu, da postajajo griva dnevu, ki je dozorel. Oo, zaorjem vate, v tvoj shchemenja poln objem ugodja in sline. Zhe chutim prizhig ust, ko me poljubljash. Z bolshchanjem me vabish nad svojo zleknjenost. Telo ti zhari v barvah hrasta med plameni. Kar planem iz sedenja in zrenja vate, saj me dviga moch gona mednozhja nog, da zakorachim in v odrivu zalezhem lego tvoje sence, ki te zaljsha.

Izprsi svoj izmet v gonu giba, naj ti dojka zasije s svetlobo mleka! - zaobjame te v notri, da te bozhanje uspava, da te moj jezik vzdrami v krik telesa: she! vishe, saj vesh, kako te spochnem chez zleknjenost in mehkobo stikanja kozh in dlake. In v jezho se podava, da v kipenju navzgor in na sochnem zdrizu navzdol, da je vsak izlochek blagoslov slasti, ko se topot po prostoru kar brez odmeva razlega. Bo dir in bo strmo. Bo mir in bo drlo po nama slapovje.

Zdaj ozri se vame: sem tvoj odsev sline, sem ti senca, ki v temi nochi se vate zheljan zazira in del telesa vate usmerja. Ta pot, ki naju lochi, je pach znoj blizhine. V skok vabi razdalja, daj! zri vame.

Nagni se nadme s svojim nagim in mrzlim telesom, vzhgi moj skok soka s svojimi drobci zherjavice, ko zazharish v hladu zvezd. Sem vrenje znoja, ko chutim tvoj dih in sopih v mojem. Bova v dihljaje pognala chrede najinih livad in zharkov morja v soli kozhe.

Noch trosi svoje saje. Ko spustish ta list z besedami stran od sebe, bom vstal iz naslanjacha; se v temi spustim v smeri vonjev tvoje sochne preje. Nagoni te po praproti vriskanj in vzdrhtov. Po ocheh ti vidim, da konchujesh. Ne bom lepil znamke, pach pa tebe prelizhem.

 

OBISK

Zhivish v sobi stanovanja, ki ima she kuhinjo, predsobo in kopalnico s stranishchem. Tloris kazhe pravokotnik, ki je najprej razdeljen na polovico, ena polovica she na pol ter ta chetrtina she na pol. Soba, ki tako zavzema povrshino polovice stanovanja, z eno steno meji na otroshko sobo sosednjega stanovanja, z drugo na hodnik, s tretjo na ulico, chetrta stena pa ima dvoje vrat. Ena vodijo v kuhinjo, ki meji na ulico in kuhinjo drugega sosednjega stanovanja, pa seveda na predsobo in kopalnico s stranishchem, kamor vodijo druga vrata. Ti dve osminki stanovanja nista ogrevani. Kopalnica ima pri tleh blizu stranishchne shkoljke in nad njo dva zrachnika z loputama. Ko odpresh okni v kuhinji in sobi ter vrata predsobe in kopalnice, se ustvari kar zgleden tekokrog zraka, ki ga lahko dopolnish she z odprtjem spodnjih vratic pri loncheni pechi. Z zapiranjem in odpiranjem oken, loput, vratic in vrat lahko uravnavash vlazhnost in toploto celega stanovanja. Steni sobe in kuhinje, ki mejita na sosednji stanovanji, sta zgrajeni iz votlakov. Tudi delilne stene v stanovanju so iz njih, razen stene, skozi katero je speljana vodovodna napeljava. Nizhji stanovanjski blok tvori del prometne ulice. Blok nima dvigala, tako da vsi koraki zgornjih stanovalk in stanovalcev odmevajo po glasnih stopnicah. Zrachne stene pridno prevajajo pokljanje, tekanja, krike, govor, vmes sega hrum vozil, ki ustavljajo na ulici. Spremljash dretja in petja otrok, cele roje shumov, nedolochljivih zvokov in ubranih ritmov. Tishina je tako rekoch redka gostja, popolna pa sploh.

No, iskanje je bilo tako poplachano. Prava lega stanovanja je zhe takoj nakazala ugodno reshitev. Ko so postale znane she dolochene podrobnosti iz zhivljenja prebivalcev in prebivalk enega izmed vhodov razpotegnjenega stanovanjskega bloka, pa je bila odlochitev o nakupu kaj lahka. Tako so se bili v tem delu stavbe zbrali ljudje od vsepovsod. Imeli so razlichne zhivljenjske ritme, razlichne sluzhbe, polozhaje, razlichna prijateljstva in drugachna preprichanja. Razlikovali so se toliko, da se med sabo niso druzhili. Niso nastale zdruzhbe ob pijachi, obiskovanja in pogovarjanja o vsem mogochem. Vljudno pozdravljanje s prijaznim nasmeshkom sta tako takoj preshla v navado.

Odlochish se, da zachnesh. Pogledash skozi okno in ugotovish, da bo sonce kmalu posijalo v sobo. Poldan bo, ko prichakujesh obisk. Do takrat morash konchati. Malo she posedish in si predochish slike namena: kako se spet veseliti. Usnjeno spodnje perilo je vpilo mazilo. S pogledom popotujesh po na novo pritrjeni verigi nad posteljo. Prejshnja pach ni vzdrzhala obremenitev, zdaj pa je nova izvedba prava pasha za ochi in kar vabi nase.

Dvignesh se in odidesh v kopalnico, kjer se zgledno uredish in komaj zaznavno nadishavish. Belochnici sta ti beli in bleshchechi, kozha napeta in chas pravi. V predsobi she prizhgesh kadilo, z loputama v kopalnici usmerish dim v zheleno smer, vrata v sobo pustish priprta, da se toplota razlije tudi sem. Sicer pa dash she par vechjih polen na zherjavico, izberesh priljubljeno vzneseno glasbo in se ob poslushanju zastrmish v spomine na skomine, ki sta jih bila s sobo delezhna.

V letih prichakovanj so izkushnje prerasle v samodejno in jasno slutnjo o chasu prihoda novih dogodivshchin in veseljachenj.

Pristavljash vodo za chaj, ko pozvoni. Ja, kar odlochen zven. Le katerega spola je tokrat, se sprashujesh. Bodo tokrat vprashanja o varovanju okolja ali o najnovejshem slovarju. Morda pa bo prodaja. Kaj je lepshega, kot da povabish v stanovanje, udobni sedezhi, prijetno ozrachje, chlovek se razgovori. No, morda bo pa zgolj kak obrtnishki pregled stanovanja, hja, pa saj ni vazhno, da le pride in vstopi.

Ha, seveda, zhe po prvem zvonjenju ti je bilo jasno, da bo she enkrat. Odlochnost izdaja. Prav pochasi se prichnes blizhat vratom. Prijetna je misel na lasten izum, kako se pokvari kljuchavnica, pa nastanejo chakanja, o! in mnoge prilozhnosti. Takrat dishave naredijo svoje. Tudi svetloba pomaga, poslikava sten, ki vselej vodi po pripovedovanjih v predsobi do chaja in slastnega peciva, ki stori, da se chas ustavi, da kar traja in raja sozhitje namenov. Vrachanja so kasneje pogosta.

Ja, ja, zhe hitim, zamomljash glasneje od glasbe, ki bo sprostila tisto zachetno zadrzhanost in napetost ob srechanju z nechim prav novim, svezhe vabechim in veselja prinashajochim. Taka in podobna besedichenja si zmishljujesh, ko pochasi odklepash, potiskash kljuko navzdol in pripravljash pravshen izraz obraza, ki ochara in zachara, da je potem spoj tako rekoch na dlani.