Revija SRP 31/32

Tomazh Kosmach

 

ZHENSKE STVARI

 

Nisem rabil kavsne. Premikal sem se pochasi, lahkotno, komaj zaznavno, brez hitenja. Bil sem chisto drug chlovek - harmonichen, miren, svoj. Bolj sem se blizhal mestu, bolj nemiren sem postajal. Vame so slishno in chutno vdirali ljudje.

Vechkrat sem med chloveshkimi telesi nesamozavesten, bojech, ponizhen. Vchasih me je strah in zgradim alkoholno lupino. V strah nisem ujet brez razloga. Vech je ljudi, vechja je nevarnost. Posameznik je enak bojazljivec kot jaz. V gruchi dobi pogum. Zashchitenega z mnozhico prevzame prvinski nagon: Povzpeti se nad druge(ga). Poteptati, unichiti, zbrisati.

Kljub upanju, da bom zmogel zlesti v vrvezh barbarstva samo z notranjo mochjo, sem se vseeno moral zatechi v naravo in obrniti zharnico. Ni omamila. Ljubezenska toplina je spuhtela, nisem pa bil vech boksarska vrecha. Bil sem pripravljen za vstop v ring.

Silvana je previdno pozevala skozi vrata.

“Si sam? Upam, da si sam! Ne vodi vech Pupe k meni, ker je smotana! Podarila mi je par cunj, zdaj gobca po mestu, da berachim! Tu imash in nesi nazaj njene usrane cape,” je rentachila in srdito metala vse zhivo iz omare.

“Zmenita se med sabo,” sem rekel, “jaz bi se rad v miru napil.”

Cepal sem dobro bulo. Nichesar ni marala od mene. Tudi pozhirka ne. Zanalashch sem rekel, da ga je kupila Pupa. Cel liter je ostal meni. V zadnjem kozarcu sem omenil, da grem v betulo.

“Povabim te. Gresh v spremstvo? Chastim, kar hochesh!”

Narochila je chaj in dodala:

“Lahko she rum?”

Ko sem nesel drugi deci ruma, me je nashla Vila:

“Bi kadil travo?”

“Si zhe kdaj skochila s kakshne shtenge s trdo iztegnjenimi nogami?”

“Sem.”

“Potem vesh, kakshen pretres doleti teshto. Tako vpliva trava name,” sem jo zavrnil. “Raje pijem.”

S Silvano skoraj nisva komunicirala. Skozi kraval hrupne gneche in tam-tam muzike sem naslednjo rundo dolgo rinil do shanka in vzel she zheton za biljard. Vrgel sem ga na zeleno igralno podlago in chakal, da pridem na vrsto. Vila je bila zopet ob meni.

“Znash igrati? Rabish pomoch?”

“Rabim.”

Podajala sva si palico in slonela na njej, zadeta vsak na svoj nachin. Chrno kuglo sem poslal v luknjo in zajebal dobljeno partijo.

“Moral bi mi prepustiti udarec,” je rekla Vila, “zmagala bi.”

“Ni pojnt v zmagi,” sem se nashobil.

“V chem pa?”

“V igranju. Se kdaj igrash z zhivljenjem?”

“Delala sem samomor.”

“Resno?”

“Bila sem na intenzivni.”

Tisti trenutek sem se zatreskal vanjo. Jaz sem delal samomore za hobi. Vshech mi je bila zhe prej. Kdor razmishlja o smrti, razmishlja tudi o smislu zhivljenja. Rariteta.

“Pa zdaj? Si srechna? Zadovoljna?”

“V bistvu nisem.”

“Zakaj?”

Ni povedala. Shel sem k shanku in na puf dobil dve buli. V roki sem stiskal zheton, da bi ohranil Vilo ob sebi. Ni je bilo vech. Tudi Silvana me ni pogreshala. Z rumom je nashla kompanijo. Bruhnil sem na plano. Zatikalo se je v grlu in nogah. S flashama v rokah sem globoko vdihnil svezh zrak. Okrog vratu se je ovila Vila. Nekaj je shepetala na uho. Nisem razumel, nisem vedel, kaj naj storim. S parkirishcha jo je poklical ukazovalni glas iz avtomobila. Kot pes je stekla k njemu. Vzel sem pot pod tace in se naslikal pri Pupi. Izvlekla je shampanjec in se nasmejala:

“Ubogi, vse ljubezni ti uidejo, le jaz ostanem.”

“Ampak samo tebe ljubim! Vse ostalo je flirt,” sem skushal biti iskren. Zjutraj sva chepela objeta pred cerkvijo in trapala o poroki. Zadnja bula je jemala konec. Pupa je rekla:

“Greva k Silvani!”

Bil sem dovolj nachikan, da sem upal tvegati. Namignil sem na zadrzhke, nisem pa izdal vsega. Pupa je rekla:

“Prav zanima me, kaj je spet narobe! Rada bi razchistila!”

Silvana je odprla in zaropotala:

“Ti vstopi! Pupa, ti pa kar spizdi! Da te ne vidim vech! K meni nimash vech vstopa! Poberi se!”

Pupa je nameravala nekaj izustiti, potem je odvihrala po stopnishchu. Neodlochen sem obstal na pragu, ga prestopil in vstopil. Silvana je vzela litrco iz hladilnika. Natochila je in chutil sem se krivega.

“Kako lahko prenashash tako kurbo?”

“Rad jo imam. Ne vem, mogoche jo ljubim. Mogoche je ona tista popolnost, ki jo ishchem, pa se ne zavedam.”

“Kako lahko ona ljubi tebe?”

“Ker sem popoln!”

“Ti si pijanec! Totalni tepec!”

“Kakor za koga.”

Zadovoljna v dvogovoru sva zhrla. Mene pa je kvihtalo: Za hudobo je potrebna mnozhica, za strup pa samo dve zhenski.