Revija SRP 31/32

Tomazh Kosmach

 

VERA V LJUDI

 

Pir in velika bevanda. Klasika. Pupa je plachevala in mi posojala kesh. Klasika. Rekla je:

“Preprichana sem, da bi midva lepo shajala skupaj.”

“Ne zheli si tega! Lajf v dvoje ni mogoch. Kot bi prelomil svobodo na pol,” sem pametoval. “Prej ali slej pride da krega. Zhivljenjski krog se zozhi. Nazadnje se ljubezen sprevrzhe v navelichanost, pikrost, zlobo, odvechnost. Ostane grenkoba in mogoche kakshen pamzh.”

“Pa che bi imela vsak svoje stanovanje?”

“To, je pravi recept,” sem pokimal, “ljubezen je treba znati pravilno dozirati.”

Po tretji rundi je prijazna natakarica konchala sluzhbo. Zamenjala jo je zoprna beshtija, ki je vsako jutro vstajala z levo nogo. Zhe njen ksiht je izdajal zajebanost. Bila je zoprna do obisti. Takoj je na radiu zamenjala glasbo s porochili. Stranke so obmolknile in se zredchile. S Pupo sva jim sledila skozi vrata. Zhivljenjski agens kelnerce je zmagal. Spet bo lahko v miru nasajena do spanca, sitna bo zdrknila v posteljo in naslednje jutro ponovno nataknila levi copat.

Pupa je morala na popoldansko tlako.

“Se dobiva po shihtu?”

“Koliko bosh zadet?”

“Ne vem.”

“Saj je vseeno. Pridi k meni,” je odskakljala v osemurno tegobo.

Shel sem v gozd in do vechera nabiral telohe. Smilili so se mi, ampak ... Tako jim je bilo sojeno. Bil sem njihov rabelj, kaj morem. Tik pred zaprtjem shtacun sem kupil nekaj bul in potrkal Lesenemu.

“Kdo je?” je zavpil iz postelje.

Vedel sem, da lezhi. Iz brloga je prishel samo desetega v mesecu. Toliko, da je na banki pobral socialko. Potem je zopet poniknil. Zanimivo zhivljenje, jebiga.

Predstavil sem se.

“Vstopi! Ni zaklenjeno!”

Zlozhil sem se na zguljen fotelj in razpostavil boce predse. V chumnati je bilo temno. Svetlobo je dajala le prizhgana chrnobela televizija. Lahko bi bila tudi barvna. Itak ni lovila programov.

“Oprosti, pozabil sem, da rabish anteno,” sem se takoj spomnil obljube z zadnjega obiska.

“Pa drugich! Rabish prenochishche? Kavch je zaseden. Lahko lezhesh k meni ali pa na tla.”

“Samo nekaj ur bi rad zabil. Kje imash kozarce?”

“Odpri tri flashe, pa basta! Kaj se bomo delali fine?!”

Leseni je moral imeti fluorescentne Ochi. Kakor machka. Jaz v tisti votlini nisem razpoznal nichesar. Ampak - zakaj nacheti tri litrce? Zaslutil je moje vprashanje. Pravi Tarzan.

“Mrazko,” je rekel.

Seveda, omenil je kavch. Moral sem odpreti luch in poiskati odpirach. Nikoli se nisem nauchil snemati aluminijastih zamashkov s chekani ali kovanci. Kovance sem redko premogel, chekane pa, zhalibog, tudi. Vsako leto je izpadel vsaj eden. K zobarju nisem upal. Sprva sem se bal bolechine. Zobar ali Mengele: isto sranje, drugo pakovanje. Kasneje me je bilo sram ponizhanja. Zdaj imam shkrbine, strah in sramoto. Niti smejati se ne smem. Ne znam. Pozabil sem. Zmeraj ruknem taco pred kapnike.

Brlecha zharnica je obsijala zatohel shpajz in razbit obraz Mrazkota. Spodsekalo me je. Vsa kri je butnila v chelado. Zapopadel me je strashen glavobol. Ne prenasham krvi, nasilja, she tezhje posledice. Globoka ureznina na chelu, kraste in modrice na zabuhli faci, sploshchen nos, mamutske ustnice. Zatekla roka je molela izpod odeje. Rana na chelu je kakor odprto zhrelo zevala vame.

“Podrl ga je avto,” je mirno povedal Leseni.

“Kdaj?” je bilo vse, kar sem zmogel rechi.

Glas se je posushil in postal grlen. Mrazko je mukoma pravil, da ga je avto torpediral chez cesto v strugo reke, zhe vecher poprej.Ko se je zbudil iz nezavesti, se je boleche, dolgo, zelo dolgo, plazil nazaj na cesto. Uspel se je privlechi do Lesenega.

“Pa voznik?” nisem mogel razumeti.

“Menda ponujash vino,” je rekel Mrazko in zaobshel odgovor.

Tudi jaz sem rabil pozhirek. Raje bi se dal sam poshkodovati, kot da bi gledal zlomljeno bitje. Nezavedno sem prevzel trpljenje nase. Lazhje sprejemam udarce, kot jih dajem, vracham. Pa nisem mazohist!

Mrazko je srknil par kapljic in utonil v spanec.

“Je bil v shpitalu?” sem vprashal Lesenega.

“Ne bodi, no, otrochji! Komu je sploh mar kloshar?”

Meni! Toda, kdo sem jaz?!

“Si lachen? V loncu imam malo mineshtre.”

Ugasil sem luch. Da bi zakril morebitne solze. Ko sem pijan, sem samaritanski kot hudich! Ampak bil sem trezen! Naglo sem eksal pol bule in se oddahnil. Gmota zakrite emocionalnosti. Pravi chlovek.

Leseni je stradal, pa vseeno ponudil hrano. Leseni je preshtel vsak makaron, pa vseeno nakupil chaje za Mrazkota. Povrnila se mi je vera v ljudi.

“Naslednjich se oglasim z mandarini in anteno,” sem zaprl duri za sabo. Ali z rozhami, che bo Mrazko poginil.

Telohe sem odnesel Pupi. Dala jih je v vodo.

“Kje si bil?” je vprashala.

“S klosharji.”

“Zakaj ne pri Silvani?”

“Dolgo zhe nisem obiskal Lesenega.”

“Pa Silvano?”

“Zakaj me drkash?” sem bil zhalosten.

Nista se marali. Vech! Nekoch sta se.

“Se bosh tudi mene odkrizhal, ko bosh nashel boljsho?”

“S Silvano nisem nikoli spal!”

“Pa bi rad?”

“Vseeno mi je.”

“Ljubim te!”

“Tudi jaz tebe,” sem rekel, cheprav ne povsem preprichano.