Revija SRP 31/32

Tomazh Kosmach

 

NAJBOLJSHI PRIJATELJ

 

Vrtelo se je okrog tistega zajebanega bozhichnega chasa. Kakor vsako leto so me posiljevali z dzhinglbelsi, poticami in butastimi ksihti. Sami nasmeshki, v ocheh pa blaznost. In jaz sem pil, dnevov niti shtel nisem vech, oshtarije so zaprli in znashel sem se v parku. Zmrznjen sneg je shkripal pod nogami, praznichne luchke so utripale in zvezde so migetale na nebu. Mestna razsvetljava je metala pramene svetlobe na zhlednato grmovje. Brskal sem med vejevjem, kamor sem skril vino, in led se mi je usipal za vrat. Konchno sem zatipal vrechko in jo potegnil k sebi. Vzravnal sem se, otresel ledene kaplje s kosmatega plashcha in ugledal Gnoma. Z dolgo brado in lisichjimi ochmi je slonel ob drevesnem deblu. Bil je majhen in okrogel. Zamazan, pomechkan, sluzast.

“Gnom?” sem previdno vprashal.

“Kosmo, si to ti?” se je vidno razveselil. “Kaj pa ti tukaj?”

“Prishel sem po ozimnico,” sem zarozhljal s flashami.

“Daj, takoj daj!” je zahropel.

Okvirno sem bil zmenjen za prenochishche pri nekem oddaljenem znancu, zato sem se obotavljal in se najprej pozanimal:

“Gnom, bom lahko prespal pri tebi?”

Vneto je pokimal in bilo je odlocheno. Znanec je postal prevech oddaljen, cheprav sem mu naznanil prihod s pijacho. Nachela sva bulo in Gnom je vztrajno sopel:

“Ti si moj edini zaveznik! Rad te imam!”

Videla sva se mogoche enkrat na leto. Najvechja prijatelja, pa ja! Njegovo bivalishche – odpad! V stari bajti je najel levo garsonjero. Dva prostora in sekret na hodniku. V vechji sobi so bili nakopicheni shtedilniki, crknjene sklede, zarjavele podgane, grmade cunj, pa polena, flashe in krompirji v gajbah, gubasti in z gomolji. V manjshem prostoru enaka zasvinjanost. V kotu je lezhal pleten kosh. Vanj sem zmetal sharo, da sem odkopal fotelj in poveznil svoje truplo na shtrleche vzmeti. Chez kup navlake na mizi sem uspel zagledati barvno televizijo in rachunalnik.

“Torej she nisi prodal?”

“Ne, ne, to je moj zaklad,” je pohitel, vrgel she resho in par klobchichev zhic, pa nekaj plochevine na mizo, da je odkril posteljo, kjer naj bi zasmrchala.

Ekrana ni bilo vech moch videti. Smrdelo je pri njem, Gnomu usekanemu, po prezhganem olju. Chesarkoli sem se dotaknil, se je lepilo na tace.

S fotelja sem se zvalil na posteljo, se chez rumene rjuhe prebil do najblizhjega okna in hotel odpreti polkna, da bi vsaj za silo prezrachil brlog. Stegnil sem se, kakor bi plaval, toda:

“Ne, nikar ne odpiraj! Strah me je ljudi, samo slabo mi zhelijo! Radi bi me ubili,” me je ustavil s hlinjenim jokom in vlekel za nogo navzdol.

Prevrnil sem se nazaj na fotelj in natochil. Gnom je bil zhe nag. Gledal sem v njegov cevast, majhen, stojech kurchich in pochasi, zamishljeno srkal iz vrchka. Nisem odmaknil pogleda, ko je opletal z njim okrog moje glave, in hipnotichno razmishljal, ali sem dovolj mochan, sposoben, da se odlepim na pot k oddaljenemu znancu. Razmishljal in nalival, Gnoma nisem niti prav slishal ne videl, registriral.

Sredi nochi sem spoznal, da lezhim v postelji. Zhe tako je bila pri njem nenehno tema, ker je zhivel v zatemnjenosti kot netopir. Hotel sem se prevaliti na drugo stran in s prsti zadel v svaljkasto rit. Gnom je lezhal ob meni. Pretegnil sem se in sluchajno s pogledom odkril uro. Kazala je devet. Nisem vedel, ali zjutraj ali zvecher. Pomencal sem ochi, a se mi je kar vrtelo v chebuli.

“Kje imam ochala?” sem skushal priti k sebi.

“Ponochi se je angel spustil na mojo ramo, prav sem,” je pokazal Gnom s prstom, “in rekel, da se ne smem dotikati moshkih. Ostal sem mochan, cheprav sem te tako zhelel otipavati!”

Zaspano sem se pogledal. Bil sem oblechen, celo v plashchu.

“Nisem moshki, ampak fant,” sem zagodrnjal, “prishel sem se ga uzhirat, ne pa valjat s tabo! Je jutro? Kje so moja ochala?”

Bolj me je skrbelo zanje, kot pa za nedolzhnost. Gnom se je pochasi oblachil in rekel:

“Buzarant sem!”

“Kot da me to kaj briga,” sem zavzdihnil, “zaradi mene si lahko tudi poshtar ali rudar, me prav en kurc prizadene!”

Najprej sva med dekami nashla nedotaknjeno bulo, shele zatem, s pazljivim arheoloshkim raztresanjem, moje svete shpegle. Brez njih sem mrtev. Manj bi pogreshal ochi kakor ochala. Poveznil sem pogled na meglene zenice. Ko je Gnomu pripadel zadnji pozhirek, sem rekel:

“Adios!”

“Kar odhajash? Me bosh kar pustil tu?” je zacvilil.

“Kaj pa naj?! Ne morem vech tankati!”

Lokavo je zrl vame in zasmilil se mi je.

“Greva v " Nebesa" ! Povabim te na kosilo,” sem rekel.

“Me res, me res?? Lahko narochim, kar hochem?” je zhlobudral celo pot.

Ne vem, kaj je zhrl. Zase sem vzel samo solato in bevando. Zanj shnops. Po treh kratkih je zachel fantazirati:

“Vesh, tisti je res peder! Lezhala sva skupaj in zjutraj je z dvignjeno ritjo zahteval: she, she! Eden me je nazhgal z metlo. Uzhival sem, bilo mi je vshech, ampak ta bi me stolkel bolj, kot bi hotel! Danes pa je angel sestopil na mojo ramo in ...”

Narochil sem mu she en shnops in se presedel za sosednjo mizo. Videl sem Gnoma, kako je pluzhil skozi izhodna vrata. Potem sem malo zaspal.

Noch sem prezhdel v kleti. Izgubil sem plashch in zmrzoval sem kot pingvin. Raztrgal sem par kartonastih shkatel ter se pokrival z njimi. Zjutraj sem poskakoval, da bi se ogrel, in zatem, objemajoch se z udarci prek ramen in s stisnjeno prpo, leseno korakal skozi mesto. Na mostu, pred shtopom, sem naletel na Gnoma, ki je hitel na prvi nula– tri.

“Mi dash 230 tolarjev, da se spravim domov?” sem trepetajoche zaprosil. Skril je denarnico mojim ochem, se obrnil s hrbtom, shtel mancho in neuravnovesheno hlastal:

“Zheja, zheja, moram piti, moram piti!”

Dal mi je dvesto. Skupaj sva shla na avtobusno postajo. Gnom k shanku, jaz v zmrzovalnico, chakalnico. Pet minut pred voznim redom sem se mu priblizhal. Shnops so mu kelnarice dolivale v chaj. Spet je bil potrjen. Med vlechenjem she tridesetih tolarjev iz zhepa se je na ves glas shopiril:

“Ne pridi k meni danes, peder! Ne pridi nikoli vech k meni, peder!”

Pohitel sem na avtobus. Ko sem se z okna ozrl navzdol, se je praskal po jajcih...