Revija SRP 31/32

Rodef Gloria de Zhigi

ODPELJI KI SI NALOZHIL II

 

ODPELJI KI SI NALOZHIL III

SHESTO POGLAVJE

Moja predstavitev v ljubljanski komunali, njena nepogreshljivost za mesto.
Spet tezhave z izobrazbo in plachano chakanje na izpraznitev delovnega mesta.

 

Spal sem skupaj en dan in dve nochi, tako da sem se shele pojutrishnjem zbudil. Zbudim se torej pojutrishnjem, kar pomeni zhe danes zjutraj, opravim vse potrebno in se odpravim predstavit se v komunalo, kjer bom po cesarjevem priporochilu dobil sluzhbo. Na cestah zunaj ni bilo nich drugache kot prvi dan po moji vrnitvi v prestolno mesto, le tezhko oblozhenih voz ni bilo vech na cesti. Ochitno so bile vse obchinarske in drzhavne rezerve zhe izpraznjene, pa tudi v trgovinah ni bilo vech opazit blaga. Le tu ali tam je na policah she samevala kakshna Kalodont zobna pasta ali napihnjena Choka jetrna pashteta. Lokali so bili she zmerom polni ljudi, le da so imeli vsi po vrsti podplute ochi, zahripan glas, zmechkane hlache in opotekajoch korak.

Uprava ljubljanske komunale je stala na zelo chudnem kraju. Zazdelo se mi je, da gre tu za bermudski trikotnik, le da ni bil trikotnik, ampak mnogokotnik, septagon, na katerega ogljishchih, oddaljenih od uprave kakih sto, dvesto ali najvech tristo korakov, so bile locirane naslednje ustanove: prestolna kaznilnica, rakov inshtitut, dezhelna norilnica, mestna klavnica, prosektorij, se pravi mrtvashnica s secirnico, in zavetishche za ljubljanske klosharje. Skratka, vse vitalne funkcije mesta na enem kraju.

Preden, dragi bralec, nadaljujem s svojim opisom dogodkov, mi dovoli, da ti na kratko razlozhim, s chim vse so se takrat, ko sem shel jaz tja vprashat za sluzhbo, na komunali ukvarjali, da bi bilo zhivljenje v mestu lepshe, kulturnejshe in sploh mogoche. Saj je znano, da na komunali mesta stoje in padajo. Skratka, brez komunale gre vse v maloro. Hvala bogu, da to komunalci dobro vedo in se zato ne dado kakshnemu zhupanu ali drugi visoki zhivini meni nich, tebi nich ugnat v kozji rog. Posebno takrat ne, che gre za povishanje plach ali za zahteve po vechji izobrazbi vodilnih.

Zato so od vekomaj in bodo do vekomaj v komunali chisto lepo zhiveli, zraven pa se po malem ukvarjali s pokopavanjem pokojnikov, prizhiganjem in ugashanjem cestnih svetilk, odvazhanjem gospodinjskih in skrivanjem nevarnih odpadkov, skrbeli za to, da bodo smrdljive odplake iz hish tekle v pravo smer, kasirali pristojbine za uporabo javnih stranishch, vrteli porno filme v kinu Sloga, sadili rozhice in mashili luknje v cestah. Oh, da ne pozabim. V okviru komunale je tudi psihiatrichna klinika, ki lepo zaokrozhuje komunalno dejavnost, storitve posebnega druzhbenega pomena in bozhje stvarstvo.

Tako sem torej prishel na komunalo. Nobenega razburjenja ni bilo videti tu, kot da general sploh ne bi napovedal vojne. Le odgovorna oseba za SLO in TO, torej poveljnik verkshuca je begal gor in dol po hishi in preklinjal, da so se Bosanci krizhali, a kot sem pozneje videl, to ni bilo nich posebnega. Tako je bilo tudi takrat, ko ni bilo vojne.

Najavim se torej pri tajnici generalnega direktorja. Jaz sem ta pa ta, cesar mi je rekel, naj se javim pri vas v komunali, kjer bom dobil sluzhbo.

“Da, tovarish Nogizh, smo zhe obveshcheni. Trenutek pochakajte, da se tovarish generalni vrne. Trenutno kontrolira program v kinu Sloga.”

Chakal sem vech kot tri debele ure. Pa kaj bi se razburjal, che gre za sluzhbo, chlovek marsikaj potrpi. No, da, kavico so mi zhe dali, in tudi vinjak Rubin. Glede tega v komunali niso umazani. Tudi tajnica generalnega me je kar lepo gledala. Izgleda, da tu poznanstvo in priporochilo cesarja kar nekaj velja, pa tudi zhenska srca niso neobchutljiva. Kaj se ve, si misli ona, morda mi bodo njegove zveze she kdaj koristile, pa tudi tako grd ni, da bi morala kar stran pogledat. Tudi jaz sem nekajkrat zabliskal z ochmi proti njej, zakaj s tajnico generalnega je zmerom dobro imet poblizhnje odnose. Se zhe ve, zakaj.

Potem se je, sopihajoch, konchno le primajal generalni - zajeten mozhakar ostrega pogleda in petelinje frizure. Izgledal je kot spitan Tarzan v penzionu, primeren za lepotno tekmovanje parnih valjarjev.

“Tovarish Nogizh vas zhe chaka!” je zagostolela tajnica.

Vstanem in dam roko: “Nogizh Rodef.”

“Zmagor Bedina,” odvrne in mi stisne roko, ki je bila parfumirana. “Mi je zhe predvcherajshnjim telefoniral cesar zastran vashe zaposlitve. Kar naprej stopite. Kar naprej!”

Stopila sva v njegovo pisarno, kjer me je posadil za konferenchno mizo, na kateri je stala ne vech chisto svezha ikebana. Narochil je kavo in vinjake, kot je pri hishi v navadi.

“Ja, lepo tovarish Nogizh,” je zachel, “lepo, da ste se odlochili pri nas zdruzhevati delo in sredstva. Da ste opustili svoj poklic, mi je omenil cesar. Kaj vas je k temu navedlo?” je vprashal.

“Ja, veste, tovarish generalni, predvsem leta. In zakonodaja.”

“Zakonodaja?”

“Ja, veste, seksologi, sam sem bil seksolog, she nimajo priznanega benificiranega delovnega stazha, kar pa bi bilo pri tem poklicu nujno. Pa tudi vojna. Kadar je vojna, ni potrebe po seksologih. Tako mi je cesar predlagal, da bi s svojo izobrazbo pomagal pri komunali.”

Medtem sta prishla na mizo kava in vinjak.

“She kozarec vode prinesi, moram vzeti tableto!” je tajnici ukazal generalni.

“Ste rekli izobrazba,” je nadaljeval in z vodo poplaknil tableto, vodo pa z vinjakom.

“Da,” sem odvrnil. “Tu in tam sem diplomiral na visoki sholi.”

“Po nashem mishljenju na komunali je visoka izobrazba nepotrebna, da, celo shkodljiva. Vsekakor pa brezvezna. Tu na komunali imamo na psihiatriji same dohtarje in profesorje. Pa ni nich z njimi. Che jih kaj vprashash, ti zachnejo postavljati neumna vprashanja, potem te gledajo v ochi, pa she s kladivom po kolenu. Na koncu ti she predpishejo tablete, kot da si jih zanje vprashal. Che mene vprashate, jaz ne bi svojega palirja zamenjal za ne vem kakshnega dohtarja ali inzhenirja. Na palirja se chlovek lahko vsaj zanese. Tako je to! Izobrazba, to ni nich. Poglejte cesarja Jannesa I. od Trsta. Tudi on nima kaj dosti vech kot osnovno sholo, pa kako visoko je zlezel. Kako je uspeshen.”

“Uspeshen je zhe, uspeshen,” rechem, “ampak to je zato, ker ima plemenito poreklo, tako rekoch plavo kri.”

“No, da,” ga je bila sama skromnost, “tudi jaz nisem chisto brez plave krvi. Povedano mi je bilo, da moj priimek nedvomno pricha o tem, da moji predniki izhajajo s cesarskega dvora ali vsaj grofije.”

“Potem res ne more biti dvoma,” sem namignil, “pa tudi vash polozhaj v druzhbi ni sluchajen. Vendar, zadnje chase se vedno bolj in bolj zahteva tudi poslovnost.”

“Poslovnost? Ni problema! Poslovnost je pri nas tako rekoch v familiji. Zhe stara teta je imela sodavicharstvo, ded pa je bil premozhen trgovec s kraherlom in shabeso.”

“Ni kaj, ni kaj,” mu pokadim, “seveda v tem primeru imate vse pogoje, povsem upravicheno so vas izbrali za polozhaj generalnega direktorja komunale, na polozhaj, ki je eden najuglednejshih v prestolnem mestu, takoj za cesarskim.”

Kar videlo se mu je, kako mu moje nalaganje laska, rekel pa ni nich. Zato sem nadaljeval:

“Shkoda, da je moj rod lumpenproletarski, skratka, nich posebnega. Morda bi tudi jaz uspel, ko bi imel tako ugleden pedigre kot vi, vashe prirojene dispozicije in dimenzije, “ sem otozhno zajavkal in zamolchal svojo nedvomno potrjeno krvno povezavo s Habsburzhani ali vsaj s celjskimi grofi. Nekoliko nelegitimno, a vendar. Kri ni voda. Pa tudi to sem zamolchal, da sem imel pradeda, chigar tovarna je zalagala pokojnike v Savinjski dolini s poslovilnimi zabojniki, tja gor do Slovenj Gradca. Bolje je bit o tem tiho, drugache si bo generalni she mislil, da ga hochem izrinit z njegovega direktorskega stolchka, in mi zato preventivno ne bo dal sluzhbe. Zato sem raje rekel:

“Pravzaprav tudi jaz ne dam dosti na izobrazbo. Sploh pa sem na visoke shole hodil pomotoma in zato, ker za delo nisem bil posebno rochen.”

Potem se mi je zdelo, kot da se je generalni nekaj zamislil. Vprashal je:

“Vash prejshnji poklic je bil seksolog?” kot da mu tega ne bi zhe povedal.

“Da, seksolog sem bil, ampak leta so storila svoje, in cesar je rekel, da v vojnem chasu...”

“V komunali vojne ni, komunala mora funkcionirati, che je vojna ali sveti vecher. To ne vpliva. Ampak kaj sem zhe mislil? Aha! To, da seksoloshka izobrazba ni brez vsake rabe. Ni, da bi jo chlovek metal v isti kosh kot druge visoke shole.”

“Morda res, ampak jaz sem se odlochil, da s tem poklicem enkrat za vselej prekinem,” sem vztrajal, “zato pa sem vse potrebno opravil, da sem dodatno usposobil vishnjanskega poshtarja za ta poklic. Tako moje izkushnje ne bodo shle v nich.”

“Shkoda, shkoda, pravzaprav. Pa pustiva to. Imam odlichno sluzhbo za vas. Imate srecho. Trenutno je sicer she zasedena, a dosedanji arhivar ne bo vech dolgo. Kvechjemu do Martina.”

“Zakaj do Martina? Bo shel takrat v penzion? Mu takrat poteche odpovedni rok?”

“Ne, ne nich takega. Pach pa bo najkasneje ob martinovanju odplahutal k vechnim vinskim mushicam, se pravi v obravnavo k TOZD Zhale.”

“Kaj pa naj jaz do tedaj pochnem? Brez cvenka se ne da zhivet!”

“No, kar nich ne skrbite. Do takrat vas bomo zaposlili kot svetnika za samoupravne odnose, kjer vam bo prav prishlo vashe znanje iz seksologije. Seveda zachasno, dokler se ne vrne moj pomochnik Bogo, ki zadnje chase nekaj boleha in ga ni v sluzhbo. Prav gotovo gre spet za kakshno profesionalno obolenje, ki traja dalj chasa.”

“Tovarish generalni, to pa ne bi, che se le da,” sem zamijavkal, “saj veste, sklenil sem...”

“Ne vztrajam, tovarish Nogizh, ne vztrajam. No, vas bomo pa vodili na delovnem mestu namestnika za samoupravne odnose, saj razumete zakonska dolochila. No, po placho pa le pridite, ena placha se pri nas sploh ne pozna. Po martinovem pa se javite na mesto glavnega arhivarja. Velja?!”

“Velja,” sem mu odgovoril.

Potem je vstal in mi dal roko. Tako sva se poslovila. Ko sem zapushchal predprostor, kjer je sedela tajnica, sem zaslishal, kako je generalni zarjul iz svoje pisarne: “Marusha, poklichi vishnjegorsko poshto! Poshtarja hochem!”

 

 

 

SEDMO POGLAVJE

 

Arhivarska sluzhba nudi neposredno povezavo z onim svetom. Dobro je imeti urejene odnose z duhovi umrlih. Plechnik in Kershevan. Prijetna odmaknjenost, vmes pomenljivi dogodki.

Po razgovoru s tovarishem generalnim direktorjem Zmagorjem Bedino sem odshel domov. Do pozne jeseni sem opravljal svoje stvari in hodil vsakega petnajstega po placho. Na delo pa se seveda nisem prikazal. To je bilo v tistih chasih she mogoche, vsaj nekaj chasa. Seveda si zato moral imeti priporochilo cesarja ali pa si moral biti ugleden chlan stranke...

Naj je bilo tako ali drugache, v tem chasu sem opravil drzhavni arhivarski izpit, ki je bil potreben za pridobitev privilegija, in uredil vse potrebno, da sem se reshil svojih prejshnjih sluzhb in zadolzhitev v zvezi s seksologijo. Vchlanil sem se v drushtvo za varstvo okolja, kar pa je posebna zgodba, ki ne sodi sem. Zadovoljen sem s seboj, sem si rekel, zdaj bosh zhivel mirno, spokojno zhivljenje, zraven bosh lahko she malo pisal in risal in delal tisto, kar si si zmerom zhelel. Zato sem si nakupil barvic za risanje in oshilil svinchnik, s katerim bom napisal znanstveno delo Osnove obche seksiatrije s klinichno seksologijo, s podnaslovom Kamasutra II. Ni da bi prepushchal svoje bogate izkushnje sluchaju in spominu vishnjegorskega poshtarja, che prav pomislim. Je zhe lepo in udobno, che ljudem zaupash, kot na primer poshtarju, vendar ni, da bi se prevech zanashal. Objavljeno znanstveno delo pa je le knjiga in to, kar je notri zapisano, ne more kar tako v pozabo.

She enkrat: risal in pisal bom! Sedaj bom imel chasa obilo, ne bo se mi vech treba vsevdilj ubadati s problemi onegavljenja, v arhivu pa bo moja vrednost sama po sebi rastla, tako kot antikvitetam, starim knjigam, dokumentom neprecenljive vrednosti ali starim vinom.

Zadovoljen se zatorej po Martinu odpravim na Komunalno upravo. Zhe od dalech sem zagledal na prochelju v rahlem vetrcu veselo plapolajocho chrno zastavo. Aha, arhivarja je pobralo! Vse gre po predvidevanjih, kot je obichajno na komunali. Na komunalce in na palirje se chlovek res lahko zanese, vse niti drzhijo v svojih rokah.

Vzel sem torej pri vratarju kljuch od arhiva. Ponovno mi je bilo povedano, da se delovni chas na komunali prichne ob shesti uri zjutraj, lahko pa tudi prej, ker imajo drsech delovni chas. Delat bom zachel jutri, danes pa bom she pospremil pokojnega arhivarja k vechnemu pochitku. Naj mu bo rahla zemljica! Naj pochiva v miru! Njemu luch, meni kljuch!

Kot recheno, centralni komunalni arhivar je nameshchen v upravni zgradbi opushchenih starih Plechnikovih Zhal, poleg pokopalishcha.

Upravna zgradba Zhal je sestavljena iz dveh delov, simetrichno postavljenih levo in desno od vhoda k mrlishkim vezhicam. Oba dela sta povezana med seboj s stebrishchem v toskanskem slogu, kar celotnemu vhodu daje vtis Propilej.

Znotraj parka stojijo mrlishke vezhice, zelo individualno oblikovane, s chimer je arhitekt hotel povedati, da je vsakdo, ki bo v njih lezhal, neponovljiva in enkratna stvaritev, tako pri zhivem telesu kot v vechnih lovishchih, kamor bo po poslednji sodbi priklicano tudi zachasno pokojno telo. Iz te mojstrove naravnanosti, mojster so rekli arhitektu Plechniku, je sledilo vsaj dvoje. Prvich, vsaka vezhica mora biti enkratna in neponovljiva kot chlovek, zato si ne smeta biti niti dve podobni, kaj shele enaki. In drugich, neponovljivost chloveka se nikakor ne sme prilagajati zhenski ali se brusiti obnjo, saj se tako izgublja plemenita neponovljivost. Zato je mojster ostal vse zhivljenje neozhenjen, pa tudi drugache se je zhenskam na dalech izogibal. Vendar. V nechem ni bil neponovljiv, enkraten, zakaj tudi on je bil iz mesa in krvi. Zato bi pravzaprav lahko bil tudi moj pacient. Pa to ni vazhno.

Vazhno je to, kako je preganjal svojo krvomesnost ali polnokrvnost, kot temu danes rechejo. Kajti meso je slabo, duh pa dober. In najbolj zlozhna pot do duha, pot ven iz kraljestva zhensk, mesenosti, ponovljivosti, Polentarske police, Dionizma - je smrt. Razmishljanje o vechnosti. Preventivno zamishljena posthumnost. V takih pogojih lahko vzdrzhujesh svojo neokrnjeno neponovljivost narcisoidne kakovosti. Lahko vzdrzhujesh, vendar ni nujno, prav nasprotno je lahko tudi res. Spomnite se, kaj je rekel cesar: Potem ti preostane samo smrt in Feldbordel. To za Plechnika in menihe ne velja. On si je izbral. Zato njegova arhitektura kliche smrt, prisotnost duha prednikov in somrak bogov, Daemmerung der Goetter, kot na stopnishchu NUK. Che si je pri tem pomagal z mrtvo arhitekturo Starih in s podobnostjo sestavin slovenskih cerkva poleg pokopalishch, je njegov problem in ponovljivost enkratnosti. Vazhno je ravnotezhje in videz enkratnosti ponovljenega. Izvirnost repeticije. In zahtevnost eklektike. Umetnishka obvladljivost spoznanja uchinkov. In njihovo harmonichno sobivanje. Nereshljiva naloga prihodnosti.

Stvari so se potlej dogajale drugache. Plechnikove Zhale so opustele. Tam je zdaj centralni arhiv komunale, jaz in she nekaj drugih sluchajnih stvari. No, da, pa she tezhave oblasti, kaj bi z Zhalami, saj to, kar je zdaj notri, oblastem ne dela ravno chasti, saj Plechnik je postal tako slaven in znan, da se lahko she Presheren za njim skrije. In Friderik Baraga.

Plechnikove Zhale so opustele, sem povedal. Zakaj? Kdo je tako odlochil proti volji vechine meshchanov? Tu je bila po sredi druga naravnanost. Lahko temu rechemo tudi ideologija? Oblast je rekla, v smrti smo vsi enaki, pa tudi zhelezni zakoni zgodovine, po katerih se zdaj vsi ravnamo, ne dajejo nikomur prednosti. She oblasti ne, ker je potrebna samo she zato, da je potem vech ne bo. Neponovljivost osebnosti, so rekli, je shkodljiva, protinaravna in protizgodovinska, ker vodi v izkorishchanje chloveka po chloveku, kar je isto kot zlochin. Neponovljivosti osebnosti tako rekoch ni, zato pa imamo avantgardo. In zgradili so nov poslovilni objekt s krematorijem, nove mrlishke vezhice in pogrebno Upravo.

Zgradili so Nove Zhale. Hvala bogu, da so dobili novega mojstra, ki je znal v arhitekturi izraziti duha nove dobe. Mrlishke vezhice so vse enake in chisto podobne garazham, cela stavba neverjetno spominja na Aeroport ali kakshno drugo napravo za vzletanje. Vse je zelo funkcionalno, she sama smrt. Arhitekt se je posebno pri kompoziciji glavne stavbne mase zelo izkazal z vsebino avantgardnosti. Edina malenkostna pomanjkljivost, che zhe ne prednost velichastnega upravno poslovilnega objekta je morda ta, da so vse mrlishke vezhice oziroma garazhice chisto enake, tako da se vchasih chlovek zmoti in jih zamenja. Seveda gre potem ponevedoma za pogrebom chisto drugega pokojnika, kar pa ne spremeni namena. Saj so itak v smrti vsi ljudje enaki, kar je chisto v redu, ker je s tem zhe dosezhen komunizem.

Pridem torej ob shestih zjutraj. Bila je she tema kot v rogu in megla, da je z dreves kar dol kapljalo. Nekako se pritipam do Propilej Plechnikovih Zhal in pomislim, koliko znancev in sorodnikov sem tu zhe pospremil, ko so jih nesli z nogami naprej. Zato mi je bilo nekoliko tesno pri srcu, ampak sem tesnobo, to zoprno chustvo, stran pregnal z odlochnim ne, ter stopil naprej do vrat desnega krila stavbe. Tu bom sedaj uradoval in arhivil, sam, brez zhive dushe, s katero bi spregovoril besedo, med starimi papirji in plahutajochimi sencami. So rekli, naj si poishchem prostor, kjer je bila nekoch pisarna tajnice direktorja pogrebnega zavoda. Tam je bil tudi pokojni arhivar, elektrichna svetilka in pech. Elektrichna napeljava sicer v hishi je, ampak luch gori samo v tej sobi. Arhiv je zgoraj v nadstropju, kjer je bila vchasih shramba za poslovilne zabojnike, dol v klet pa naj ne hodim, ker tja nihche ne hodi. V kleti da je bila vchasih priprava pokojnikov, sedaj pa je tam vse razmetano, poleg tega so tam she stare, neuporabne truge za vechkratno uporabo, kamnite mize z odtokom in preperele gumijaste cevi.

Stopim torej noter, potem ko sem odklenil tezhka hrastova vrata, prizhgem vzhigalico, da bi kaj videl. Potem prizhgem spet drugo vzhigalico in tako naprej, dokler nisem nashel prostora, kjer je bila pisalna miza, stol in pech. To bo prava pisarna, si rechem, se pritipam do stikala, ki je obichajno ob vratih in ga obrnem. Luch se je prizhgala. To bo, si rechem, samo najprej bo treba ven zmetat vse te flashe po tleh, da bom imel kam stopit. Ta arhivar pa je bil res hud vinski bratec! Potem sem kar koj zachel spravljat flashe ven, kar v hodnik pred vrati, do tja, kamor je segala luch iz pisarne. Jih bom zhe kasneje znosil bolj stran, ko bo dan. Ko sem jih nosil ven, sem trdo korachil in glasno rentachil, ropotal s steklenicami, kar se je le dalo, tako da sem imel vse pod kontrolo. To daje chloveku obchutek varnosti.

Potem sem zakuril pech in pobrisal prah, na hitro in povrshno, ni da bi bil v tem temeljit, saj nisem strokovnjak za brisanje in pospravljanje. V svoji amaterski temeljitosti bi lahko napravil she kakshno nepopravljivo napako! Ves upehan torej sedem, pech mi je prijetno dajala toploto pod noge in tihota je zavladala. Saj tu je kot v grobnici, si rechem. Grobnica z ogrevanjem? Ni slaba ideja. Saj mi jo lahko kakshen kandidat za pokojnika she ukrade!

Kar zaslishim shkripanje zgoraj v lesenem stropu. Ah, saj ni nich, si rechem. Zaradi toplote se les razteza, pa zato shkriplje. Potem se vsuje nekaj belega iz rezhe med deskama v stropu. Pogledam v kot pisarne zadaj za vrati, kamor se je tisto vsulo. Bil je bel kupchek. Potipam. Izgledalo je kot kostna moka. To zhe ne bo kostna moka, si ukazhem, to bo lesna moka, kakrshno delajo lesni chrvi in lubadarji, ki jih je povsod polno. Potem se nenadoma odprejo vrata in mrzel pish zaveje noter. Kdo me zhe navsezgodaj moti in mraz noter spushcha, se jezen vprasham in pogledam, kdo je zunaj.

Nikogar ni bilo. Le spodaj iz kleti se je slishalo, kot da nekdo chofota po vodi, vmes pa obchasno tresk, kot da drugi podira keglje. K vragu, si rechem in she jaz s treskom zaloputnem vrata. S treskom je zmanjkalo elektrike. Ostal sem v temi. K vragu, pa taka sluzhba, kjer she luchi nimajo! Kar vstanem in grem. Pritozhim se! To rekshi, si v temi oblechem plashch, se pritipam do izhodnih vrat in jo mahnem proti blizhnjemu Merkatorju na kavo, saj je moralo biti zhe blizu sedme, ko take lokale odpirajo. Tudi prva svetloba je zhe pochasi zachenjala naznanjati prihajajochi dan.

Korachim proti Mercatorju. Najprej spijem kavo, potem grem na Upravo in se pritozhim! Saj res, to shkripanje pa chofotanje (kasneje, ko sem se opogumil, sem pogledal v klet - poplava, vode do kolen, ker je pochila odvodna cev) in druge chudnosti. Nenavadno, nenavadno. Pa ne da duhovi pokojnih ne najdejo miru onkraj? Podnevi se zalezejo v shpranje, preduhe in kljuchavnice, ponochi pa delajo direndaj. Iz takih krajev jih she s chrnimi bukvami ne prezhenesh ne z zhegnano vodo... Ah, lari fari starih praznovernih bab. Vrazhe. V svetu znanosti tega ni vech, to je vendar jasno. Ja, si rechem, ampak tisto, kar mi je docela jasno, je neprijetno, tu ni kaj. Bolje se je izogniti, drugache jasno ni vech tako jasno, zmerom manj je jasno, dokler ni spet chisto jasno, da si v norishnici.

Popijem kavo v Mercatorju in jo mahnem na komunalno Upravo.

“Tovarish generalni. V arhivu ni pravih delovnih pogojev, ker je pokvarjena elektrichna napeljava,” mu rechem. “V temi se ne da dosegat delovnih zmag.”

“Da, to mi je znano. Saj bi dali popravit, a kaj, ko ni denarja za take zadeve. Ampak ni problema. Doslej si imel drsech delovni chas od shestih nazaj, tako kot mi. Sedaj bosh imel drsech delovni chas od shestih naprej, tako da bosh lahko v sluzhbi ob dnevu. Podnevi pa ne rabish luchi. Zadovoljen?”

“Zadovoljen,” sem se zahvalil in odshel pomirjen zaradi enkratne lahkotnosti odlochanja v komunali. Che je treba kdaj kaj postorit ali plachat, se vsakich najde kakshna udobnejsha in cenejsha pot.

Naslednje jutro sem odshel v sluzhbo zhe pri dnevu. Megla je sicer she visela nad tlemi, ali skozi njo je zhe streljalo sonce. Odprl sem tezhka hrastova vrata v stavbo Arhiva. Vstopil sem. Z rahlo tesnobo. Vendar sem skoraj opazil, da so se zloveshchnosti zmanjshale na sprejemljivo in znosno mero. A popolnoma niso izginile, k chemur so svoje prispevale tudi vlazhne stene, od katerih je odpadal belezh, zaprashene pajkove mrezhe po kotih in umazane okenske shipe, skozi katere je bolj malo prodirala svetloba. No, da, to se bo dalo popravit, si rechem in zakurim pech.

Potem sedem. Ni, da bi chlovek zhe navsezgodaj zachel delat, zakaj v takem primeru se ti kaj lahko dogodi, da bosh ves dan delal, pa sam ne bosh vedel, zakaj. Zato je, kot recheno, najbolje najprej sest in razmislit, zakaj bi delal, ob tem pa morash posebno zavzeto pazit, da si na vprashanje, zakaj bi delal, ne odgovorish - zato, da zasluzhim denar, zato, ker vsi delajo, zato, da koristim drugim, zato, da te ne vrzhejo iz sluzhbe itd. Zakaj taki odgovori so banalni, prostashki in docela neinventivni. V skrajnem primeru si she lahko odgovorish - delal bom zato, da mi potem ne bo treba delat. In potem malo delash. A vselej morash pri tem paziti, da ne delash nichesar takega, kar bi te lahko odlikovalo pred drugimi in te pred ljudmi lahko postavilo vishe od tam, kjer zhe si, saj se potem zmeraj najde kakshen kaplar ali general, ki ti vse zamochi in pokvari.

Take misli so mi prihajale tisto jutro, ko sem sedel pred veselo plapolajochimi drvmi v pechi in se grel. Potem si rechem: Kako moresh vendar tako misliti, tako nisi nikdar mislil. Vedno si hotel nekaj po svoje, gnal si se za svoj prav, no, da, tudi popushchal si, saj ni, da bi se z vsemi kregal. Seveda vse zaradi taktike. Strateshko si bil usmerjen vishe, naprej, skratka, vsevdilj. Sedaj pa tukaj sedish in she uzhivash ob tem, ko slovo si upu, strahu dal. Saj to vendar nisi vech ti - si rechem. Seveda nisem vech to jaz. Pa kaj zato! Je she bolj komodno. Pa she mir bom imel za Kamasutro II.

Iz teh misli me prebudi trkanje in kljukanje po vhodnih vratih. Grem in pogledam. Nikogar. Pa ne, da bi duhovi pokojnih tudi podnevi chesa ne naklepali? Prislushkujem. Nich. Le narahlo, komaj slishno je zajechalo iz stropa. Grem pogledat po hishi, si rechem. Saj je svetlo. V kleti je bilo vode do glezhnjev, drugache pa tiho in mirno. Grem pod streho. Omare, vrste zaprashenih fasciklov in drugega zlozhenega papirja. Deske pod nogami so mi shkripale, vse skoraj normalno. Le fascikle bo treba od chasa do chasa obrisat, jih poravnat ali pobrat s tal, che jih bo kdo ponochi prevrnil s polic.

Vrnem se dol v toplo pisarno. Za vrati pogledam, kupa kostne moke ni bilo vech tam. To je dobro. Pospravili so. Podnevi mi ne bo hudega, si rechem, tudi tisto stokanje v stropu in kljukanje po vratih je na moch diskretno. Kljub vsemu je le nek red. Potem spet potrka po vhodnih vratih. Kdo, hudicha, pa je spet to? Jezno grem tja in odprem zaklenjena vrata. Pred vrati sta stala dva chrno oblechena starejsha moshka z upadlimi lici, rahlo odprtimi usti in steklenimi ochmi. Eden od njiju vprasha z glasom, kot bi mu prihajal iz trebuha:

“Se tu prijavljajo pokojniki za pogreb?”

“Ne,” sem odgovoril z mrkim zlovoljnim glasom. “Uprava pogrebnega zavoda se je preselila v Krematorij, eno postajo naprej. Tam se zdaj prijavljajo mrlichi in narochajo pogrebi.”

“Hvala za pojasnilo,” sta odvrnila in odshla.

Vrnil sem se na toplo, dan je bil zhe visoko, zato sem postal lachen. Treba bo iti iskat kaj za jest. Odpravil sem se v blizhnji Merkator v Savsko naselje. Kupil sem si Choka pashteto, ker je bila zelo polna in sem zato mislil, da je notri nekaj vech. Zhal sem potem ugotovil, da je napihnjena. Kupil sem she dve zhemlji. Dovolj bo za danes. Potem grem mimo police z alkoholnimi pijachami. Kupim Vecchio. Da se ne zgubi arhivarska tradicija. Pa tudi kakshen prijatelj me lahko obishche, da bom lahko nalil in bo krajshi chas, si rechem. Che ne bo nikogar v ta chuden kraj, bom pa sam s sabo prijateljeval. Potem stopim she v blizhnji bife. Bom spil pivo, da se odzhejam in bo krajsha pot nazaj. V bife so prihajali oficirji iz blizhnje garnizije in narochali zhgane pijache. Ko so eni popili in odshli, so prishli drugi. Tochajka je rekla, da je to vsak dan, odkar je bila preklicana vojna napoved.

V pisarni sem pojedel, kar sem kupil, odprl Vecchio, ga ruknil shtamperle, dva, posedel, razmishljal o udobnosti in nichevosti zhivljenja do druge ure. She enega ruknil in odshel domov, poln poduhovljenosti in sanj o dobrem domachem kosilu.

Potem so si bili skoraj vsi dnevi enaki. Zjutraj sem zakuril pech, stopil na podstreho, pobral fascikle, ki so bili na tleh, jih obrisal in poravnal, potem sem malo pochival, shel po malico, jo pojedel, malo popil in odshel domov. Vmes sem po malem pisal svoje znanstveno delo in dajal informacije o tem, kje se prijavljajo mrlichi.

Tako se je ponavljalo dan za dnem, kot je zmerom enak dnevni red v kaznilnici. Vmes pa so bili dnevi, da, vchasih vech dni skupaj, ki so kot zvoniki shtrleli ven iz sive vsakdanjosti moshchanskih streh. In takrat so se dogajale chudne stvari, vesele prigode in nevarni pripetljaji. Vmes pa ni bilo nichesar peresa vrednega.

 

 

OSMO POGLAVJE

 

Dojetje absolutne pravichnosti chakanja v vrsti. Moja krivichna usoda in njeno srechanje s kirurgom. Zlata roka. hprichakovanju najhujshega ali kako se izogniti izgubi dedishchine po teti.

Pravzaprav se ni nich zgodilo, dasiravno je bilo vmes vech kot samo nekaj dni. Nekaj vech ali nekaj manj je pravzaprav vseeno, saj je bila tako vse skupaj ena sama megla in sivina, tako da o tem chlovek nima kaj povedati in se mu zato zdi, kot da tega chasa sploh ni zhivel. Res je, dan, v katerem se nich ne dogodi, ne dozhivi vsaj manjshega duhovnega vzgiba ali zamaknjenosti, ni noben dan in je zato docela nepotrebno, da je v koledarju. So pa seveda tudi drugachni dnevi, se pravi pravi dnevi, o katerih brez tezhave napishesh chrtico, novelo ali kar cel roman, kot Ivan Denisovich.

Tako sem razmishljal dopoldne tistega dne, ko je vse kazalo, da z dnem ne bo nich in je treba zato spet pochivati ali opravljati kakshna chim manj utrudljiva dela in naloge.

Potem, ko sem ravno sklenil, da ta dan chrtam iz koledarja, kot da ga nikdar ni bilo, me doleti sporochilo iz Uprave, da se je danes zgodil denar, kar pomeni, naj pridem po placho. Ne si sedaj mislit, da je dan, na katerega dobish denar, kaj posebnega, oziroma raje bom rekel, normalnega, chloveka vrednega, da je tak dan sam po sebi lahko kakshna pomembna tema, dogodek ali chustvo, skratka zadeva, o kateri bi bilo vredno pisati, komponirati oratorije ali slikati alegorije. Kaj ne! Res pa je, da se na tak plachilni dan chloveku napolni vedno prazna denarnica in zato chlovek postane bolj korajzhen, sposoben za vsakovrstne vragolije in druga velika dejanja.

Si rechem, morda she ni vse izgubljeno: reshimo, kar se reshiti da. S tem seveda ne mislim, da bi jaz osebno kaj resheval, kaj she, zadevo bom prepustil Usodi, pa naj se izkazhe. Ko tako prepustim vse skupaj Usodi, sem takoj vedel, da bo eno veliko sranje, kot takrat, ko sem prepustil gradnjo moje hishe nekim juzhnjashkim zidarjem. Same tezhave. Nobene prave strokovnosti. Vegasti zidovi in stopnice.

Saj se ne pritozhujem, tudi ne penim, ampak kar je prav, je prav. Najprej na Upravi dobim v roke nek pildek namesto denarja. S tistim pildkom moram v banko, kjer lahko dvignem denar, vendar bom moral chakati v vrsti, da bom chrn. Ob tem chakanju pa se chloveku lahko pripeti marsikaj. Lahko od izchrpanosti pade v nezavest, lahko pobesni, lahko se mu zachno delati zholchni kamni ali ga doletijo druge neprijetnosti. Zato vsakich hodim po denar v banko v Klinichnem centru, tako da imam, che je treba, pri roki takojshnjo zdravnishko pomoch.

Klinichni center v prestolnem mestu je imenitna ustanova. V njem dobish nemudoma vsakovrstno izvrstno zdravnishko pomoch, che te le pravochasno opazijo in prej ne umresh. Poleg prostorov za strokovni tretman pacientov imajo tam she cvetlicharno, poshto, banko, bife, trafiko, knjigarno in she druge chudezhne stvari. Che bi imeli she bordel, potem bi chlovek lahko z gotovostjo sklepal, da so vse storitve v hishi zarachunane in obdavchene.

Stopim zatorej, she zdrav, v Klinichni center, v Klinichnem centru pa v dolgo vrsto pred shalterjem. V dolgi vrsti so stale same bele in zelene in modre halje, prav take kiklje, hlache in brezrokavniki. No, da ne pozabim na bele cokle in tu pa tam na kakshno dihalno gazo, ki je tu pa tam visela komu okoli vratu. Vse bleshcheche v marmorju, rostfraju in steklu. Velichasten vtis, ki chloveka navda z notranjim mirom in pravichnostjo, kakor Mrtvashki ples v Hrastovljah, ki ga pleshejo skupaj ta bogati in ta revni, bolni in zdravi, plemeniti in ta ordinarni. Vsi smo umrljivi, vsi smo chakajochi. Nasha skupna Usoda, ki ji ni ochitati neprofesionalnosti. Che pa uposhtevam dejstvo, da moram tudi jaz chakati kot kakshen zamorec, me utrjuje v preprichanju, da je moja osebna usoda v nasprotju s skupno usodo navaden fushar in bo zato treba prej ali slej vzeti stvari v svoje roke. Zdi se, da trenutno za tako dejanje situacija she ni docela zrela, zato chakam in chakam, da sem zhe ves otekel.

Che bi bila torej moja osebna usoda izvedena, izsholana, izprashana in bi se dvignila nad diletantizem, bi se mi moralo dogoditi v banki in v Klinichnem centru variantno in nujno naslednje:

l. varianta - Mnozhica chakajochih bi takoj, ko bi me opazila prihajajochega po stopnicah navzdol, zachela frenetichno ploskati, vmes pa bi moshki organizirano vzklikali Ip-ip-ip-hura, ori se za Nogizha. Bolj obchutljive zhenske bi od razburjenosti in ganotja, ker me lahko vidijo tako od blizu, padale v nezavest. Vsi varnostniki Klinichnega centra bi se na mah zgrnili okoli mene in me s svojimi telesi branili pred potencialnimi atentatorji, saj je znano, da razni Aliji Agce, Leeji Oswaldi in drugi norci komaj chakajo, da bi pihnili takshno ugledno osebnost, kakor sem jaz. To, da sem jaz prishel v Klinichni center, bi se nemudoma razvedelo in mrtvoudni pacienti s prerezanimi trebuhi na operacijskih mizah in drugi zhe izdihujochi pacienti bi takoj skochili s svojih lezhishch in zdrveli v klinichno cvetlicharno po cvetje, s katerim bi me obsuli. Potem bi se veselo vzklikujocha mnozhica razdelila na dvoje in naredila shpalir do banchnega okenca, kjer bi jaz takoj in brez chakanja dobil svoj denar.

2. varianta - Jaz bi od izchrpanosti padel na tla in izdihnil. Zato bi se vsi fikusi, palme, krotoni in aralije v banki na chudezhen, skrivnosten nachin posushili, stranishcha bi se zamashila, direktor banke in njegova tajnica pa bi dobila drisko. Kmalu nato bi, na iniciativo shirokih ljudskih mnozhic, sestavili parlamentarno komisijo za postavitev mojega spomenika. Na tem spomeniku bi bil v bronu upodobljen jaz, lezhech mrtev v vrsti pred shalterjem. Ali pa she bolje, ne bi lezhal na tleh, ker to ni dovolj ugledno, temvech bi mrtev, z belim prtom okrog ledij pochival s hranilno knjizhico v roki v narochju lepotice z visoko kurbish preklano kikljo, ki bi simbolichno ponazarjala mojo ozhjo domovino (shirsha domovina ni kaj prida). To bi bilo zelo alegorichno in bi spominjalo na Pieta. Ta monumentalni kip, izdelan iz kararskega marmorja, bi bil postavljen na podnozhju iz pohorskega tonalita, velikega vsaj tri krat tri krat shtiri metre in tezhkega 200 ton. Na podnozhju bi bile vklesane besede:

Svojega ni denarja uzrl

delavec, obdan, v vrsti chakajoch, trudne je ochi zaprl.

Blagor njemu! chuje se iz tisoch grl.

Tako! Tako bi se moralo variantno zgoditi, che bi bilo kaj pravice na svetu in che moja osebna usoda ne bi bila pishkavega oreha vredna. Ne pa, da tu stojim, chakam tako, da postajam bolj in bolj otekel in chrn, ter se tolazhim: potrpljenje je bozhja mast, pochasi se dalech pride, kdor chaka, dochaka, in she na druge neustrezne zastarele nachine.

Med tem razmishljanjem sem zakljuchil, da je usoda moje neponovljive in enkratne osebnosti samo beden derivat vsakokratnih in vsakokrat neustreznih druzhbenih odnosov. Opazil sem, da je pred menoj v vrsti samo she petnajst chakajochih, kar je vzpodbudno pomenilo, da je moch moje usode chasovno omejena, hvala bogu. Izkushnja pa mi je povedala, da se prav v trenutkih, ko popushcha moch usode, vendar she ni v celoti potrebno, da chlovek, se pravi jaz, vzame stvari v svoje roke, dogajajo najbolj presenetljive stvari, kot na kresno noch.

Resnichno, resnichno povem vam, prav takrat pride dol po stopnicah neko zhensko bitje, zrihtano in mochno diskretno nalicheno. Ko je shla mimo mene, je rajsko omamno zadishalo. Krilo je imela usnjeno, visoko, visoko preklano, bezh barve. Zachutil sem osebno neponovljivo belino njenih zaobljenih stegen. Zgolj pripadnost racionalistichnemu svetovnemu nazoru v tem trenutku mi ne dovoljuje, da bi she naprej opisoval to charobno Valpurgino inkarnacijo in si ponovno delal sline. Che pa bi bila prilika! No, bolje, da nich ne rechem. Zarechenega kruha se najvech poje! Ko se je to zhensko bitje spustilo po stopnicah dol v etazho chakajochih pred banchnim okencem, se je sprehodilo, verjetno do konca vrste chakajochih, ki se je izgubljala v nerazlochnosti perspektive kot zheleznishki tiri. Chez dolochen chas se je vrnila, shla mimo mene, tako da so se mi nehote spet povrnile poprejshnje greshne misli. Ne za dolgo.

Med menoj in njim so bili she trije, shtirje chakajochi. On je bil manjshi, droben mozhic srednjih let, ki mu je she visela tista gaza ali nagobchnik okoli vratu.

“Henrik, a ti si?” je zazhvrgolela. “Vesh, kako sem vesela, da te spet vidim!” je vzkliknila in mu polozhila lepo oblikovano roko na ramo. Henriku je na obraz pripolzelo ugodje.

“Videl sem te zhe, ko si shla dol,” je rekel, nakar se je njun pogovor prevesil v shepet, tako da nisem nich slishal. Pach pa sem videl, zakaj takrat, ko chlovek ne slishi, bolje vidi, v njenih rokah hranilno knjizhico in seveda nobene namere, da bi se njena lastnica postavila na konec vrste, kamor po pravichnosti in naravnem pravu sodi.

Ne bosh, sem si rekel: lepota, pa uzhitki, pa seks, pa bleda luna gor ali dol. A mi lahko mirno in poshteno chakamo v vrsti, tako da se nam zhe blede, drugi pa ne? Kakshen red je vendar to, che nekateri hodijo mimo vrste, pa she v Klinichnem centru, kjer je en sam red, strokovnost, poshtenost in chlovekoljubnost! Pogrelo me je. Kadar pa mene zares pogreje, takrat si naj zhenska svojo lepoto, drazhestnost, ljubkost, seksualno privlachnost in druge atribute kar za klobuk zatakne. Vseeno sem se delno obvladal, oziroma samo fakultativno razburil, saj ne kazhe, da bi chlovek podrl vse mostove za seboj, ker je bilo ob tem jasno, da zhenska ubogega Henrika samo zlorablja; mene seveda ne bo, ker me bo neskonchno ljubila. Tej njeni veliki ljubezni do mene vendarle nisem v dovoljshni meri zaupal, zato sem postal pretezhno jezen in rekel:

“Tovarishica, ali niste morda zgreshili vrste?!”

“Ne, tovarish, jaz sem tu zhe prej chakala!” me osorno zavrne, ne da bi me sploh dobro pogledala, cheprav sem vreden celo daljshega opazovanja. O tem se vsakdo lahko prepricha na UNZ.

“Ne bo drzhalo, jaz bi vas prav gotovo opazil, che ne drugache, zaradi vashe lepote, negovanosti in drugih sicershnjosti,” sem zlobno zahumoriral, “te nikoli ne uidejo mojemu pogledu.”

Potem sta se vmeshali she dve drugi zeleni ali plavi halji, morda plavi, morda zeleni, kaj vem. Kadar me pograbi huda volja, vidim vse rdeche-belo. Ti dve rdeche-beli halji, ki sta stali pred menoj v vrsti, sta se torej vmeshali in plaho dejali, da se tudi oni dve nich ne spomnita gospodichne, ki da naj bi stala pred njima v vrsti.

Mishljenje, da dotichna gospodichna ni bila v vrsti, je tako zachelo kazat znake preprichanja vechjega shtevila ljudi, kar bi v dolochenih okolishchinah pomenilo kritichno razpolozhenje baze, tako rekoch prilozhnost za intervencijo JNA. To je takoj opazila tista majhna ogobchena zhaba, ki ji je vrinjenka prej pokazala pozornost. Ochitno mislech, da se mora zaradi svojih posebnih interesov za vrinjenko potegnit, zaobrnit tok dogodkov, pokazat svoj vpliv v instituciji in svojo moshko suverenost, ki zhenskam she kako prija, se obrne proti meni in mi z ustrezno osornostjo, ki ne trpi ugovora, vendar niti preglasno niti prevech chustveno obarvano, reche:

“Nama se izredno mudi.”

To in nich vech. Kot da je to dovolj. Nobenih lepih manir. Prichakoval sem docela nekaj drugega. Na primer: Dovolite, primarij doktor Henrik ta in ta. Potem bi se predstavil jaz: Rodef Nogizh, diplomiran tukaj ali tam. Izvolite, gospod profesor, kaj vam lezhi na dushi? Potem bi on rekel: Oprostite, ker se vmeshujem, gospod Nogizh, veliko mi je na tem, da obranim chast in resnicoljubnost dame, za katero posredujem in tako naprej. Nich od tega. Nama se mudi! Kot da gresta pobijat domobrance.

“Pa se vama menda ne mudi na urgentno operacijo?!” se rezhim sam pri sebi, saj vem, da kirurgom, kadar se znajdejo v nerodnem polozhaju ali pa bi se radi od nekod zmazali, vedno v pomoch priskochi urgentna operacija, ki odlocha o zhiveljenju in smrti pacienta. Potem se obrne k meni tista poblajhana ledrasta kikla:

“Da, na operacijo, che ste zhe tako neznosni!”

“Pa ja ne bo operiral vas, saj izgledate tako, kot da se vam mudi nazaj na Pigalle ali na Schillerstrasse, ne pa pod nozh!”

Po tej moji zhaljivi repliki je izgleda zavrelo tudi tistemu zelenemu penzeljnu, vendar ne tako, kot se spodobi za zdravega moshkega mochnih nravi in dobre vzgoje. Ni mi vrgel v obraz belega nagobchnika in me tako pozval na dvoboj niti me ni prijel za reverje, me grozeche pogledal in rekel: Vi, Vi! ali kaj podobnega, kar naredi grozech in mogochen vtis na nasprotnika in prisotne ostale. To, s chimer mi je potem zagrozil, me je prizadelo, ne zaradi mene, zaradi njega.

“Tudi vi, tovarish, sem se vas zapomnil, boste she prishli k meni v Klinichni center v smrtnem strahu iskat zdravja, se bova takrat pomenila!”

Res je, ta njegov nastop je trenutno name uchinkoval. Obchutil sem nekaj med obzhalovanjem njega kot chloveka in strahom, kaj che bi se to, kar je rekel, res lahko zgodilo. Vendar me ta chustvena misel ni okupirala dlje kot za en pomislek. Tako sem se zhe videl, kako prihajam k njemu, primariju Henriku, v zadnjih vzdihljajih, ko bi me reshil samo njegov takojshen kirurshki poseg. Dr. Henrik pa se usede poleg operacijske mize, na kateri lezhim jaz, pravzaprav zhe skoraj ne vech jaz, ampak moje truplo, in zachne: No, zdaj se pa bova pomenila. Zato sem postal zloben in sem zarohnel:

“Nikdar me ne bosh videl! Zakaj vedel bom, kdaj bo Matilda posegla po meni s hladno roko. Takrat bom poslal po gospoda, potem pa urno v jamo na sveti Ka-tarini. Nikdar me ne bo videla tvoja shintarija, v njej chloveka rezhete, ga martrate in mu lazhete, da ne bo umrl. Tako se ubozhec she vdano na smrt pripravit ne utegne, se spravit z bogom in z ljudmi. In she to vam ni zadost, potem pa v prosekturo, kjer te razrezhejo kot svinjo za maloprodajo, da she za pogreb nisi vech spodoben. Kvechjemu za kafilerijo.”

Ko sem tako odpel svojo arijo, sem se zavedel. Izbil sem sodu dno, nachenjam zdravnishko osnovno substanco, sredstva enostavne reprodukcije, svetosti poklica.

“Tovarish, to presega vse meje! Odstranite se!” zakrichi zariplo.

“Kdo me bo odstranil? Ti, zelena rega? Bo zhe moral priti kakshen vash nosach mrlichev, che bo sploh utegnil!” Videlo se mu je, da mu ogorchenje prehaja v sveto jezo, izbuljil je ochi kakor far, ki v zakristiji zaloti svojo kuharico, kako z mezhnarjem opravljata nechedne rechi.

“Apage satanas!” sem slishal, postalo me je strah, kaj bo napravil. Zdelo se mi je, da bom she poceni prishel skozi, che me bo samo prijel za reverje in zagrmel: “Vi, vi, kaj si drznete!”

Preden je karkoli storil, je z buljeche preiskujochimi ochmi pogledal okoli sebe bele, plavkaste in deloma zelene halje in ugotovil, da me vse sovrazhno gledajo. Potem je zarohnel:

“Sam si je sodil!”

Dvignil je svojo zlato roko, kakrshno imajo samo kirurgi, visoko v zrak. V neonski luchi lesketajocha se roka je postajala vse vechja in vechja. V strahu me je spreletelo - che me ta kresne, she za sveto olje ne bom vech dober. V pest stisnjena roka se je she naprej vechala. Ko je dosegla, tako se mi je zdelo, zhe velikost kipa Svobode v New Yorku, ga pocuka za rokav druge roke tista ponuda s preklano kiklo in mu prishepne:

“Richi, pusti norca, denar je!”

Tedaj se mu je roka kakor po chudezhu zachela zmanjshevati, ochi so lezle nazaj v jamice, sveto jezo pa je postopoma nadomestil izraz vzvishenosti in prezira. Pochasi se je obrnil proti kupu denarja,ki ga je chakal na shalterju. Prichel je shteti. Kot da se ne bi nich zgodilo. Prsti so mu vajeno, rutinirano shteli denar. Ta chlovek bi bil dober blagajnik, mi je prishlo.

Ti kirurgi so res eni chudni ljudje. Ko je nekega dne zbolela moja teta in ji je bilo recheno, da jo bodo rezali, mi je bilo narocheno, naj stopim s plavo kuverto do primarija tega in tega, ki je najboljshi. Zato, da teta ne bi prishla v roke kakshnemu vajencu ali nepreverjenemu zachetniku, ki bi vse zafushal. Tako se danes dela, so mi rekli, che chlovek zheli priti iz bolnishnice zhiv. Vzamem torej plavo kuverto in jo mahnem po predhodno pridobljenih zvezah k dotichnemu primariju s proshnjo, da bi teto operiral on in ne kdo drug. Potem, ko sva se vse lepo domenila, mu diskretno pomolim kuverto, rekoch: “To za vash trud, gospod doktor primarij, in za kakshen priboljshek v danashnjih hudih chasih.” Takrat so mu stopile ochi iz jamic, dvignil je zlato roko, ki je postajala vse vechja in vechja... Kazalec desne roke se mu je ushpichil v smeri proti plavi kuverti. Rekel je: “Odnesite to!” Samo to je rekel.

Vzel sem plavo kuverto in jo odkuril, da bi chimprej izginil iz dosega nevarne zlate roke. She opravichit in poslovit se sem pozabil. Slabe vesti in dvomov poln, sem se pesh vrachal domov po Ciril Metodovi ulici. Hotel sem se znebit zoprnih misli, zato sem se miril: kaj bi cvikal, saj je primarij obljubil, da bo teto sam operiral. Besede menda ne bo kar snedel in jo prepustil kakshnemu zachetniku. Saj bo vse v redu, sem se troshtal, sicer pa ni treba it meni pod nozh. Teti bom lepo vrnil denar. She vesela bo, saj imajo stari ljudje itak vedno premalo denarja, chetudi ga imajo prevech. Po tem dodatnem preudarku se mi je zazdelo, da se mi je povrnilo duhovno ravnotezhje in dushni mir. A kaj, ko se mi je trenutek za tem v duhu prikazala teta in me nadrla:

“Bedak neumni! Ta, ki si mu nesel denar, gvishno ni najboljshi, ker ne mara denarja. Bog vedi, katerega mazacha si hotel podmazati! Nate se chlovek res ne more v nichemer zanest. Razocharal si me, nechak! Zelo si me razocharal. To bo vplivalo na mojo oporoko!”

Madona! mi je prishlo, ne smem ji vrniti denarja! Che ji ga vrnem, bo izgubila vso vero in zaupanje v kirurshki stan, saj ta, ki sem ga skushal podkupiti, je res najboljshi. Boljshega ni. Che ji vrnem denar, bo ona trepetala za svoje zhivljenje, jaz pa zaradi oporoke. In sem sklenil: v njeno dobro ji ne vrnem denarja. A oglasila se mi je vest: che ji ne vrnesh denarja, je isto, kot che bi ji ga ukradel. Tat si. In spet so se v meni pricheli notranji boji. Le kaj naj storim, le kaj naj storim? Vse, kar bom storil, bo narobe! Tako sem dolgo trpel, vsaj tja do Preshernovega spomenika pred franchishkansko cerkvijo. Tudi Presheren je trpel, kot trpish ti, sem si rekel, in oko se mi je v upanju zazrlo v cerkev, posvecheno svetemu Franchishku, ki je vse svoje imetje razdal v dobrodelne namene. Tedaj mi je shinila odreshilna ideja: daruj tudi ti tetin denar pomochi potrebnim! To je tako, kot bi daroval bogu. On pa denarja she nikoli ni zavrnil. Che teti ne more pomagati na tem, ji bo pa onem svetu! In sklenil sem, kar takoj, takoj pristopim k dejanju dobrodelnosti! Da ne pozabim ali da v zamisli spet ne odkrijem kakshne napake!

Notranje trden in neomahljiv, odlochno stopim v Messing.

 

 

DEVETO POGLAVJE

 

Kaj pochneta mrtva Shveda na republishkem restavracijskem centru. Ko se
Shvedinja vrne iz stranishcha, se dogodek razcepi na dvoje. Terapevtski uchinek ljudskega reka: baba je baba, najboljsha je slaba. Kaj pochne Fredi, kadar dela nadure.

V vmesnem chasu do vcheraj se tako kot mnogokrat ni zgodilo nich, ali vsaj nich omembe vrednega. Vse je bilo, temu bi rekel, normalno. Nobenega strahu ali euforije ni bilo, vse je izgledalo, kot da bo za vechne chase tako. In res je zmerom tako. Takrat, ko se nich pretresljivega ne dogaja in je vse v nekakshnih majhnih zadovoljnostih in uzhitkih, chlovek le redko zazna ali pa tudi noche zaznat, kako se nekaj pripravlja, kar se bo zgodilo, kar se ima dogoditi. Pa kaj bi se trapil s tistim, chesar she ni, si rechesh in se z zadovoljstvom zatopish v igro vsakdanjosti, ki ima zadovoljiv videz nenevarnosti. Zavarovana, vzpodbudna igra zhivalskih mladichev.

Iz teh razlogov sem potem shel k restavratorjem starih umetnin, k tistim, ki imajo svoje obrtne delavnice nasproti mene na Zhalah. Zhe dalj chasa me ni bilo tam, sem si rekel, pa poglejmo, kako se imajo in che se jim da izmakniti kakshen v redu odlitek starega kipa. Zaradi vzpodbudne igrive nevarnosti, ki jo prinesejo majhne kraje, nepomembne lopovshchine in nedolzhna namigovanja, ki poleg kupovanja, gledanja televizije in nachelnih prepirchkov popestrijo vsakdanjost.

Pogledam torej, ali imajo kaj novega! Nich. She vedno so bili povsod tisti leseni pomalani in od zoba chasa hudo nacheti leseni kipi krizhevega pota iz Shmarij pri Jelshah - same spake postavljene ob stenah ali lezheche na velikih mizah, vmes pa tudi kakshna chrviva devica Marija. Pa vendar sem opazil nekaj novega, chesar zadnjikrat she ni bilo tu. Tam v kotu pri zaprtem oknu, zakaj restavratorji zmerom delajo pri oknih z zaprtimi polknicami in pri umetni svetlobi, vidim lezhati dva Shveda. Moshkega in zhensko. Skrcheno lezhita na kraju mize, vsa potresena z odkrushki od fresk, koshchki spraskanih barv, delci sadre od odlitkov in drugimi smetmi.

“Kaj pa tu, ta dva Shveda?” vprasham.

“Kako pa vesh, da sta Shveda? Morda pa sta Malajca?” se mi zarezhi Pero v zmerom popacani nekoch beli halji.

“Ne me vlecht, to sta Shveda!” sem rekel, ne vedoch, zakaj sem preprichan o tem, da sta res Shveda.

“Oprosti, res sta Shveda, saj razumesh hec, ne?!” spravljivo reche Pero.

“Pa kaj tu pochneta, menda ju ne mislite restavrirati?” sem hudobno zahumoriral, vedoch, da vrli restavratorji vse, kar ne miga ali jim ne uide, imajo za predmet svojega poklica. Zato rechejo, che ne bi bilo restavriranja, bi vse vzel hudich, vse bi propadlo in se izpridilo. Govorilo se je celo, da je vodja delavnice Momo nekoch restavriral svojo zheno med spanjem. Seveda je bilo to golo natolcevanje.

“Seveda bi ju restavrirali, che bi shvedska ambasada plachala!” izjavi Momo v poslovnem tonu. “A zhal noche plachati.”

“Pa saj je ves svet blazen!” sem bil zaprepashchen, “menda se ne bi lotili chloveka pri zhivem telesu?!”

Pero, ki je medtem brusil skalpel za Nusho, je mirno in neprizadeto pripomnil: “Nich takega. Ta dva Shveda sta zhe tri mesece mrtva.”

Ta lakonichna brezchutnost me je pogrela, tako da se nisem niti predhodno pozanimal, kako sta sploh sem prishla, kdo ju je prinesel, ampak kar naravnost protestiral:

“Dobro, che sta zhe mrtva, pa jima privoshchite vsaj malo pietete in vsaj ne stresajte nanju smeti in odpadkov!”

“Saj bi stresali odpadke kam drugam,” reche Fredi, ki je bil zadolzhen za vzporedna dela in naloge, “a kam, zunaj je smetnjak nabito poln, nihche ga ne odpelje, pa tudi navajen sem stresati smeti v ta kot, kamor sta se namestila Shveda. Saj ju nismo mi tja polozhili. Kam pa naj da chlovek smeti kot v kot, che jih nima kam dati? Menda ne v sredo prostora. Od tam bi jih spet naokoli raznashali, jaz pa bi imel spet nepotrebno delo. In chasa za ustvarjanje bi mi zmanjkalo. Sploh pa, kaj je to vazhno! Saj se Shveda nista she nich pritozhila!”

“Pa ju spravite kam drugam, na ustrezen kraj!” sem vztrajal.

“Kam?” me vprasha Peter.

“Na Zhale! V mrlishko vezhico ali v hladilnik!”

“Tam ju nihche ne mara prevzeti, ker ni jasno, kdo bo plachal njuno skladishchenje, pa she drugi problemi in ovire so.”

“Kakshni problemi in ovire?” sem se naprej razburjal in brskal po glavi, da bi citiral kakshen odlok ali zakon, ki zagotavlja umrlim miren pochitek v zemlji, dostojen sezhig in obelezhje na grobu. Ker pa mi ni padlo nich pametnega v glavo, pa tudi, che me spomin ne vara, v Sloveniji she za domache ljudi ni topogledno poskrbljeno, kaj shele za tujce, sem sploshno floskuliral o naravni, tako rekoch sveti pravici do pokopa umrlega in citiral stare tragede, Antigono, sestro Polinejka, in Spomenico, Tinetovo zheno. Ko sem tako obdelal kulturni in arhetipski vidik uzemljitve pokojnikov, sem pogledal po navzochih, kakshen vtis sem napravil. Izkazalo se je, da nobenega. Torej bo treba zastaviti drugache, ker na kulturne argumente in sveto pravico do pokopa tu nihche nich ne da. Sklenil sem zatorej izpostaviti praktichni vidik: “Che ju ne boste dali pokopat, se bodo v njih zaredili chrvi in bosta zachela smrdeti.”

“Nich takega ne bo!” me zavrne Pero. V nashi restavratorski delavnici je vse tako prepojeni s chrvocidi, baktericidi, pesticidi, fungicidi in she drugimi kemikalijami, da se ne morejo zarediti chrvi in ne more nich razpasti. Tudi jaz ne.”

“Hochesh rechi, Pero, da bosh chez tri tisoch let, ko te bo izkopal Schliemann, ravno tak, kot si danes?”

“Ravno tak ne. Po smrti ne bom mogel vech migat, pa tudi ruknit ga ne bom mogel vech vsake toliko.”

“To bo pa zhalostno!” rechem.

“Res bo zhalostno”, odvrne, “bo pa koristno. Che ga ne bom mogel vech srkat, se bo prihranil kak dinar, tako da bom lahko placheval najemnino TOZD-u Zhale za svojo poslednjo parcelo. Vesh, nochem, da bi v moje pochivalishche dali kakshnega neprepariranega drzhavljana, ki bi smrdel in bi se iz njega po meni cedilo. V takih pogojih se ne da pochivat v miru.”

Ko je vse to povedal, ga je Pero spet ruknil, da se ne bi kaj zamudilo, jaz pa sem opazil, da je eden izmed obeh Shvedov, prikupna, mlada blondinka, vstala, stresla raz sebe prah in smeti, snela z zheblja za vrati starinski zarjavel kljuch, ki je tam visel in brez besed odshla.

“Kam pa gre?” sem vprashal in srh me je preletaval. “Scat!” odvrne Fredi.

“Kako scat? Od kdaj pa mrtvi shchijejo?”

“Mrtvi v glavnem ne shchijejo, nasha dva pa shchijeta vsake toliko. Sta rekla, da ju prav zaradi te navade na Zhalah ne vzamejo, ker za take navade da tam ni poskrbljeno, pa tudi v ceniku nimajo uporabe stranishcha za tovrstne kliente.”

Dragi bralec, pravzaprav nisem vech vedel, ali sanjam ali bedim, misli in chustva so se meshala, nich pametnega mi ni prishlo na misel, zato sem bleknil:

“Kako si razumel, kar sta ti povedala, saj ne razumesh shvedsko!”

“Seveda ne razumem shvedsko,” odvrne Fredi, “pa saj ni treba. Mrtvi Shvedi govorijo vse jezike.”

Saj nima smisla razmishljati. Kar ni mogoche, je mogoche. Nich ni nemogoche v brezchasju. In misel tako rada sega prek chasa. In nazaj v chas. Nihche se she ni vrnil od mrtvih, da bi povedal, kako je tam. Vendar?! Saj nisem tu. Tisto, kar je tu in kar se da dokazati, je to, kar imam. Potem misel, ki hiti tja prek, ni moja, ampak nikogarshnja, tudi ne last svechenikov.

Medtem se je lepa Shvedinja vrnila. Obesila je kljuch nazaj na zhebelj za vrati. Nazaj k Shvedu je imela iti mimo mene. Stegnil sem roko, da bi jo ustavil. Prijel sem jo za ramo, a njene rame nisem chutil. Kot je ne bi bilo. Vendar se je ustavila. S poveshenimi ochmi je stala pred menoj.

Tedaj se je dogajanje chudno razcepilo v dve smeri, v dve razlichni videnji, podobno kot pri Rashomonu, le da sem bil jaz sochasno razbojnik in njegova zhrtev.

Po enem izmed videnj je Shvedinja dvignila pobeshene ochi in me pogledala izzivalno, koketno, tako da je v trenutku pritegnila nase vse moje libidualne energije. Takoj sem vedel, da moram nekaj rechi, da bi zaokrenil potek bodochih dogodkov v pravo, se pravi meni koristno smer. Ker nisem takoj vedel, kaj bi bilo najbolje rechi, sem kar tako bleknil: “Kako je kaj v nebesih?” “Lahko bi bilo bolje!” je odvrnila, kot da je samo po sebi umevno, da bi se dalo marsikaj izboljshati, “che nas ne bi silili poslushati konkretne glasbe in zijati v nekonkretne slike.” “To je pa res duhamorno,” sem se strinjal z njo. “Duhamorno je, ja! Potem se nekaj chasa pochutim chisto turkey in moram scat. Ko bi vsaj kdaj prishel gor kak Orfej z elektrichno kitaro.” “Jaz pridem gor,” sem se ponudil in se spomnil, da sem tudi sam vchasih ropotal na tak inshtrument. “Naredil bom takshen direndaj, da te bodo morali spustiti nazaj na zemljo. Che to ne bo pomagalo pri tistih nazadnjakih zgoraj, bom zagrozil s prihodom genocidnih Hrvatov ali zahteval prikljuchitev Nebes Srbiji.” Tako sem nalagal samozavestno, ona pa me je prezirljivo pogledala in se zmrdnila: “Kaj bosh ti, revshe! Ti, revshe!” je she ponovila in odshla nazaj na mizo, se posula s smetmi in sadrenimi okrushki ter se pochila v lezhecho pozo.

Ko je rekla tisto - ti revshe, me je zagrnila tema, iz teme pa je prishel ukaz: “Zadavi hudicha babjega, tako da she scat ne bo mogla!” Zhe sem hotel ukaz izvrshiti, se tako oprati sramote, eksistenchne ponizhanosti in osvoboditi napachno investirano libidualno energijo, ko zaslishim drug glas, ki je prihajal iz abdominalnega predela: “Ne smesh je zadaviti! Zhenska je. In zhenske rodijo otroke!” Glasova sta se bojevala med seboj in jaz sem vedel: ne smesh se premakniti. Che se premaknesh, jo bosh ubil. In potem bosh pogubljen. Tako sem ostal, ves skrchen, v polozhaju, ki me je zatekel ob tistem - ti revshe.

Drugo dejanje, ki je potekalo vzporedno s prvim, je bilo docela drugachno. Pred seboj stojecho Shvedinjo, ki je imela pobeshene ochi in se mi je zazdela lepota sama, sem vprashal s tihim glasom, polnim hrepenenja: “Je lepo v nebesih?”

“Ah, lepo,” je odvrnila. “Gledamo lepe slike. Najraje gledam Renoirja. Ali pa prepevamo in muziciramo. Najraje igram Mozartov Koncert za violino in orkester. Ah, lepo je tam chez.”

“Ali bom tudi jaz lahko pel, kar bom hotel, ko pridem tja?” vprasham.

“Lahko bosh pel, kar bosh hotel.”

“Potem bom pel arijo Orfeja iz Gluckove opere, oh, Evridika!” sem skoraj kriknil.

Shele tedaj je dekle dvignilo svoje plave ochi in me pogledalo, kot bi se hotela preprichati o resnichnosti mojih besed: “Bosh res prishel in zapel Orfejevo pesem? Bosh res prishel?”

“Bom, che sem rekel!” ji odvrnem.

“Potem pridi kmalu, pridi chimprej, vesh, kako trpim, ker se moram vrachat v ta umazani svet stranishch. Kajne, da bosh kmalu prishel?” Tako je rekla, polna upanja.

“Pridem, pridem,” sem chudno zajecljal, ker sem hotel to storiti kar takoj, a nisem vedel kako.

“Vem, da ti lahko zaupam, verjamem ti, v sebi chutim tako,” sem jo slishal, ko je odhajala. Hotel sem she zaklicati za njo: “Ostani!”, a besede ni bilo iz mojih ust. Ostala je neka strashna praznina.

In Momo je rekel: “Ne sekiraj se, Nogizh. Baba je baba, najboljsha je slaba.” S temi njegovimi besedami je izginila dvojnost chasa, oba dogodka sta se spet zlila v enega. V tej spremembi se sprva nisem dobro znashel. She vedno sem v chustvu nihal med nagonom po ubijanju in davljenju nje, ki sem jo tako sovrazhil in sochasno tako neizrekljivo ljubil in hrepenel po njej, da se mi je moja lastna smrt zazdel she najboljshi izhod, smrt kot uresnichitev hrepenenja. Neznosno se mi je videlo bivanje v tem svetu, kjer je neresnichno vse tisto, kar je edino resnichno. Hrepenenje! A zachuda, shele ko je neznosnost neznosna, postane sprejemljiva.

“Vse to je brez veze,” je nadaljeval Momo. “Vesh, Nogizh, z zhensko je tako kot z umetnino. Che ne skrbish zanjo, che ti je vseeno in ji ne dajesh dolzhnega sposhtovanja, jo unichijo gniloba, trohnoba in chrvi. Takrat ji tudi nobena restavratorska veshchina ne pomore vech do njene prvinske lepote. Vem, da ne. Sam sem preizkusil. Ali pa se spremeni, kot se je spremenila slika Doriana Graya. Tako je to. Zhenske so danes emancipiranke, sufrazhetke in liletke. In ko jih pobere, postanejo erinije. Teh pa she Orfej ne bi pripravil do tega, da bi odshle od tam, kjer so.”

“Kaj pa ta?! Kaj pa ta potem tu dela?” sem pokazal na Shvedinjo, s katero sem govoril, nasprotujoch njegovi teoriji o ireverzibilnosti erinij v zhenske.

“No, ja,” odvrne, “v zachetku prilagajanja na onostranstvo se s hudobnimi nameni she vrachajo v svoja telesa, da gredo scat. Zato imamo poplave. Ali pa se na Dan mrtvih hodijo past na pokopalishcha. So pa she drugi razlogi, zakaj se vrachajo na ta svet, zakaj sta tu ta dva. Vprashaj Fredita. On zhe ve, zakaj, ha, ha!” je zaokolishil, kot da on zhe ve.

“To pa zhe ni res, kar ti mislish, kar mislite vi vsi!” je ves rdech v obraz odjeknil Fredi.

“Jaz zhe ne delam zato nadur ponochi in ob nedeljah. Nadure delam zato, da bi nadomestil minus ur, ki sem si jih nabral zaradi plavih. In vse bi bilo v redu, che ne bi Shved vmes mezhikal in naju motil.”

“No vidish, Nogizh, kakshne mi delajo, ker sem prevech popustljiv. Pa se ne bom sekiral. Bom raje eno lozovacho. Bosh tudi ti eno, vesh, domacha je”. “Kaj meni pa ne bo nihche ponudil?!” je brezuspeshno protestiral Fredi. “Daj she en kapselj!” poprosim chez chas.

Med tem dogajanjem in razgovori je Nusha sedela in marno lushchila s skalpelom kasnejshe odvechne nanose barve na kipu svetega Antona iz bogsigavedi katere kapelice ali oltarja. V domachi vasi in na restavratorskem centru so ji rekli Dolenchev pob. Jaz pa sem si od zmerom predstavljal zhensko tako, kot je ona. Sedela je polna neke zhalostne notranje svetlobe. Praskala je in pri tem skrbno pazila, da ne bi poshkodovala prvotnega barvnega sloja. Mislila je na svojega mornarja, ki je bil tam nekje dalech na Pacifiku.

 

________
Iz knjige: Rodef Gloria de Zhigi: ODPELJI KI SI NALOZHIL; zalozhilo omizje Messing, Ljubljana, 1991. (Op. ur.)