Revija SRP 31/32

Rajko Shushtarshich

Chlovekov razvoj

Iz zgodovinskega spomina nekega sistema

VREDNOTE SISTEMA
(Ali traktat o svobodi ali vrednotni sistem mochnih institucij)

I.

Kot lahko zhe z naslova razberete, bomo to pot skushali razgrniti ali razvozlati vrednotno utemeljitev sistema. Natanchneje recheno, zanima nas vrednotni sistem institucionalne strukture ali (krajshe recheno) legitimiteta sistema, (she krajshe) sistem, ker sistem je najprej vrednotni sistem - vrednotna utemeljitev institucionalne strukture. Ta nas najprej zanima sploshno, t.j. kot vrednotna utemeljitev kateregakoli sistema, potem pa, in obchasno tudi vmes, se bomo vprashali she o izstopajochih konkretnih posebnostih vrednotne utemeljitve "nashega sistema". Ko danes uporabimo besedi "nash sistem", mislimo na Slovenijo kot samo zachasni ali prehodni sistem ali sistem v tranziciji v nadsistem Evropo. Slednja je nash novi zheleni sistem oz. sprva she nadsistem. Navadno sistem enachimo kar z drzhavo. Vendar to ni chisto pravilno, ker je drzhava lahko utemeljena kot sistem (npr. totalitarni sistem), lahko pa jo skoraj v celoti predstavlja najmochnejshi subsistem (v nashem primeru politichni podsistem ali kratko politika), npr. politokratski sistem ali sistem, v katerem dominira strankokracija. In konchno, drzhava bi lahko bila le najmochnejsha institucija v sistemu. Takega primera v nashi civilizaciji seveda she ni bilo, ali pa vsaj meni ni znan niti priblizhek chesa takega. Vsaj upamo lahko, da se bo to nekoch vendarle zgodilo. Cheprav nich ne kazhe, da bi se to lahko zgodilo EU. Unija ima zhe zdaj velike unitarne tendence, vsaj take, kot so jih imele nashe predhodne unitarne oz. federativne drzhave (nad-sistemi): Kraljevina SHS, FLRJ - SFRJ. Dvakrat smo z velikim (za)upanjem vstopili v sistem "skupnost bratskih narodov" in dvakrat se je konchalo enako, z veliko morijo. In drama nashega zadnjega, t.j. nekdanjega ponesrechenega nad-sitema, na jugu dezhele, she ni konchana. Nekateri stavijo svoje upanje na UN, ki pa ni institucija zdruzhenih narodov, ampak je institucija zdruzhenih drzhav. In UN je institucija bolj simbolne kot dejanske mochi na nashem planetu Zemlji (t.j. v suprasistemu chloveshtva).

Che sem v raziskovanju obchih vrednot skushal dojeti in izraziti vrednote kot neposredna dejstva zavesti in kolikor mi je bilo mogoche priblizhati se njihovemu skritemu pomenu, pa se v teh poglavjih zadrzhujem bolj na povrshinskih nivojih zavesti in vrednote bi tu skorajda lahko oznachil kot institucionalno posredovana dejstva zavesti ali kar institucionalizirane vrednote. Vrednote tu skorajda niso vrenote, ampak so bolj vrednosti, so ekvivalent zamenjave posredovanih dejstev zavesti, so utemeljevalke institucionalne strukture, so manipulabilni in manipulativni regulativi ravnanja institucionalnega chloveka, to je individuuma - subjekta, reduciranega na skupek kljuchnih vlog v zapletenem sistimu hierarhije vlog v institucijah in hierarhiji institucij v sistemu.

Ne bi mogel rechi, da so vrednote v vrednotnem sistemu institucionalne strukture strogo definirane, vendar pa so opredeljene v okviru sistema, ki ga skusham predstaviti kot hevristichni model institucionalne hierarhije (strukture podsistemov, institucij). Njihov pomen je torej zozhen. Cheprav so simboli - besede, ki oznachujejo institucionalizirane vrednote, velikokrat iste, kot so pri oznachevanju obchih vrednot, njihov pomen ni vech isti, so zgolj enakozvochnice (homonimi). Tudi jezik in stil izrazhanja se bo bistveno razlikoval od tistega, ki sem ga uporabljal v poglavjih o obchih vrednotah. Bolj tog bo in bolj shematski in bolj mrtev, kakor se pach temi prilega. A kdaj pa kdaj se bom vseeno moral zatechi k nekoliko bolj sproshchenemu in nejasnemu izrazhanju. Ta razlika v vrednotah individuuma in sistemskega chloveka nam je she najbolj razvidna na premeni poklica, njegovi transformaciji v vlogo oz. skupek vlog. A o tem malo kasneje.

Lahko je teoretizirati, boste rekli, problem je konkretnost. Res je. Vmes je bila vojna in v vojni sem se ubadal z Analizo vojne (vojashke) propagande, kasneje sem ta del dokumentarno objavil tudi v Traktatu (leta 1992), zdaj pa ga bom le tu in tam malo popravil. Pa poglejmo sedaj, kako sem se she nedavno tega, med vojno za neodvisno Slovenijo, motil glede konkretne opredelitve nashega sistema:

“S l o v e n i j a "konkretni sistem": DANES ZHE LAHKO RECHEM, DA JE SLOVENIJO MOGOCHE OPREDELITI KOT SISTEM! Slovenija je sistem, njen nadsistem je Evropa, preostala Jugoslavija pa je njen mejni sosistem!:

... Sistem je Slovenija in ne vech Jugoslavija, nadsistem je Evropa in ne vech "Balkan". Razmejitev nadsistema je sedaj taka: Severozahodna Evropa in Jugovzhodna Evropa. Zadeva je za nas pomembna zaradi aktualnih vrednotnih orientacij, ki so se dejansko zgodile, in katere opisujem ravno v chasu njihovih dejanskih - ochitnih sprememb (k. op.: to je v chasu vojne za Slovenijo). Dejanske institucionalne spremembe, ki bodo sledile spremembi vrednotnih orientacij v sosistemih in v nadsistemih, so za nasho analizo drugotnega pomena. Pomembne so za nashe samozavedanje in predvsem za ugotavljanje predvidljivosti sprememb v vrednotah oz. v legitimiteti sistema.

Tako je osnovna resnica naroda Slovencev ta, da hochejo biti narod subjekt. Enako velja za vsak narod v nekdanji Jugoslaviji (ki to res resnichno hoche biti).

Tezhko pa bi rekli, da je osnovna resnica Jugoslovanov ta, da hochejo biti drzhava bratskih narodov na Balkanu, she manj subjekt z narodno identiteto ali narod Jugoslovanov. Ta vrednotna orientacija je bila kratko malo neiskrena in neresnichna. Kakega pol stoletja je sicer obstajalo tako propagiranje "enega samega jugoslovanskega bratskega naroda". A ko kolo zgodovine zashkriplje, se izkazhe, da so take institucionalne utemeljitve nenaravne, veljajo le kratek chas v omejeni zavesti, so le konstrukt dejanskosti, ki nima resnichne podlage v zhivi zavesti prebivalcev dezhele, in da so bile vzdrzhevane s silo - mochjo: armade, medijske propagande, mentalitete zakulisnih iger lobbyjev lozh. Sistem, ki je pretezhno vzdrzhevan s silo, je prehodnega daha, njegova najvechja slabost je nestabilnost.

Resnica naroda, ki se svetu kazhe kot neunichljiva, temelji na obchi pravici vsakega naroda, da je subjekt po sebi. Nich ne pomaga Evropi, che vneto zagovarja chlovekove pravice, pravico individua, da je subjekt, in hkrati ne priznava dejanskih pravic narodov do njihove subjektivitete. Tako krshi te iste chlovekove pravice milijonom individuumov, krni jih tako rekoch enormno. (Evropa nas takrat nikakor ni hotela priznati kot samostojno drzhavo.)

Tu je she vrsta nam ochitnih dejstev (nashe zavesti), ki jih zahodna propaganda ne more ali noche uvideti. Slovenija je za demokratizacijo Balkana zachetek. Vse se je zachelo na severu nekdanje drzhave, od rushenja personalne legitimitete sistema do konca Titove shtafete - simbola kulta osebnosti, tako tudi vojna. Preostala Jugoslavija ji tezhko sledi. Zadnji vzdrzhevalec "boljshevistichnega" totalitarnega sistema je ravno "JNA". Trdim pa, da je ta aparat grobe sile, vzdrzhevalec sistema s silo, sedaj ne le nachet, ampak zlomljen. Agonija lahko she nekaj chasa traja, a regeneriral se ne bo nikoli vech. Izgubil je bistveno vrednotno legitimnost, namrech to, da je kristal mase. Masa je razpadla v mnozhice, drhali. V kratkem bo v nekdanji Jugoslaviji vech vojska in resnichno upam, da med njimi ne bo slovenske vojske. Teritorialna obramba je mochnejsha od vojske, mogoche jo je vzdrzhevati, posodobiti, opremljati z najsodobnejshim, izkljuchno defenzivnim orozhjem, predvsem pa je mogoche motivirati njene pripadnike tako dobro kot v redko kateri dezheli. Resnichno pa ne potrebujemo ne tankov ne letal, she manj vojashke organizacije armade, she manj vrednot vojske. (Vendar vech o tem v drugem poglavju.) "Zdaj le zakljuchek: Slovenija je postala avtonomni sistem s sebi svojsko vrednotno strukturo, Slovenci so postali narod subjekt z vojno. Najprej je bilo treba dobiti vojno, pa naj govore generali in vojashki propagandisti, kar hochejo. In Slovenci so si (ali pa si she bodo, ker vojna she ni chisto konchana) pridobili mir le z vojno. Tudi mirovnikom ta teza nedvomno ne bo ugajala. A najprej je bilo treba dobiti propagandno vojno na masovnih medijih, zlasti na radiu in televiziji Slovenije, z dobro vojashko propagando, potem she vojno na svojem ozemlju.”

Tako sem torej she nedavno tega, v chasu vojne gledal na nash sistem, sistem pa je shel nekako po svoje. Danashnji komentar skoraj ni potreben, pa vseeno, che zhe hochete: V konkretnostih sem se tu in tam grdo zmotil, da pa so se mnogi she dosti bolj, to seveda ni pravi izgovor. Hudich je torej v konkretnostih. Lahko bi se tolazhili, da ravno ta nepredvidljivost sistema dokazuje, da ima svobodna volja individuumov (posameznika in naroda) dosti vechjo vlogo, kot jima jo pripisujem(o), pa najbrzh ne bo chisto tako. Sistem je namrech dosti bolj kompleksna tvorba kot posamezna institucija. Za boljshi uvid premen sistema je pach potrebno poznati enormno vech informacij. Med dosegljivimi dejstvi zhal prevladujejo posredovana dejstva zavesti in kronichno primanjkujejo kljuchna dejstva - kljuchnih igralcev iger sistema - torej tista iz mondialnih lozh.

Kako bi zdaj opisal transformacijo nashega nekdanjega sistema, na kratko? Sistem se je v svoji notranji vrednotni utemeljitvi bolj malo spremenil. To opazimo vsakich, ko se ubadamo s kako njegovo trdovratno uganko. Od neke drzhave Jugoslavije v vech manjshih drzhav, to zhe, in kar je vsaj za nas bistveno, v vech manjshih sistemov. V bistvu pa smo zhe bili relativno avtonomni sistem, skupaj nas je bilo osem (6+2 a.p.) takih, bolj ali manj avtonomnih sistemov ali sistemov relativne avtonomnosti. Ta se je vechala vse do razpada sistema. Drzhavam dodamo ali nekaterim odvzamemo nekaj ozemlja, spremenimo imena in tu so nove drzhave: shest drzhav ali pa l zvezna in 4 samostojne, ne pa sistem ali sistemi. Sistemi so po svoji vrednotni utemeljitvi v bistvu she dolgo taki, kot so bili. Trdovratno so aktualni. Njih posebnosti pa se seveda izraziteje pokazhejo, pridejo na svetlo vchasih v svoji krvolochni manifestaciji, posebej v odnosu do bratskih narodov. Vendar tudi "etnichno chishchenje" in "konchna reshitev" nista balkanski izum. Civilizirana Evropa ju je izvajala she v letu 1945. Ochitno pochno sistemi najvech grozodejstev takrat, ko "delajo zgodovino", vanjo vstopajo in hkrati izstopajo iz nje.

V odnosu do drugih so-sistemov - sistemov, s katerimi se je nash sistem povezoval in na njih navezoval, je bilo tudi nekaj izrazitih posebnosti. A te bomo obravnavali kasneje, pri "horizontalni strukturi sistema", posebej pri povezovanju dominantnih subsistemov (ekonomike, politike in religije).

Med izstopajochimi zgodovinskimi posebnostmi - travmami nashega prejshnjega nadsistema - sta pred njegovim zlomom vsekakor izstopali dve, obe pa sta bili porojeni iz transnacionalnih navezav politichnoideoloshkega subsistema. Razkol z matico komunizma - SSSR, t.im. resolucija Informbiroja kom. partij 1948. leta, je bil pred tem razkol dveh PL, stalinizma in titoizma. Ko je slovenska ZK v letu 1990 zapustila zvezni partijski kongres, je povzrochila nagel razpad ZKJ, a to je bilo zhe po gospodarskem zlomu in propadu komunistichnega bloka - vzhodnega naj-sistema. V ozadju internega razpada pa je bilo uveljavljanje (6+2) PL, propad kolektivnega predsedstva, nemozhnost vzpostavitve nove vladavine enega - Edinega. Da pa ne bomo krivichni, ne pozabimo na svetlejsho stran Janusovega obraza. Najprej, "socialistichno samoupravljanje" v 60-ih in 70-ih letih je prav gotovo zgodovinska posebnost nashega nekdanjega sistema, cheprav je propadlo kot utopichna ali zgolj deklarativna vrednotna utemeljitev sistema. Potem pa je tu she zgodovinsko slavna epopeja nashega, t.j. Njegovega voditeljstva neuvrshchenih "tretjega bloka" v blokovsko bipolarno razdeljenem suprasistemu oz. na nashem planetu. Kakor je prishla, je tudi odshla, s personalno legitimiteto Enega in edinega - Tita - simbola jugoslovanskih narodov in jugoslovanstva.

Kako pa bi na najkrajshi nachin opisal transformacijo nashega vrednotnega sistema v PL? Najprej, na dolgo in zavito sem to storil zhe kar nekajkrat. Na kratko pa je to malo tezhje: nash vrednotni sistem - personalna legitimiteta - se je imenoval: titoizem. Uveljavil se je med vojno in revolucijo in se zgledoval ali navzel te deviacije VS v PL od dominantnih sistemov nashih najvechjih prijateljev in sovrazhnikov, od Stalinovega boljshevizma in Hitlerjevega nacizma ter Mussolinijevega fashizma. Gotovo pa ima nash sistem vladavine Enega neke posebnosti, ki so izvirne in svojske prav za nash in samo nash sistem. Najbrzh ni bilo nobene mozhnosti, da bi se nash vrednotni sistem ne de-formiral v titoizem Josipa Broza. Che ne titoizem, pa bi nam vladal kak drug -izem. Nash prispevek v zakladnico zgodovine vladavin "Enega in edinega" je bil neizogiben. Morda bo kot najvechja znamenitost, za posebnost nashega nadsistema zgodovinsko obveljala prav trdovratnost njenega nadaljevanja (PL). Kot da se je vladavina Enega preobrazila v shest ali sedem ali osem (tu ne bodimo prevech natanchni) manjshih vladavin. Kot da gre za primer neminljivosti, skoraj reinkarnacije PL. Je mogoch kak drug kot samo tragichni konec vsaj nekaj Njih? Slovenska posebnost podanishtva med jugo-podaniki pa je morda le ta, da se dokaj hitro navelichamo gospodarja in si takoj, ali she prej, zazhelimo drugega.

O mogochem koncu vladavin, koncu neke epopeje zgodovine bratskih narodov, ki ga she ni, ker se she dogaja, prav dandanes, skorajda ni mogoche pisati drugache kot na zgrozhen (literaren) nachin. Nekaj takega sem poskushal v prispevku "O narodu iz metastvarnosti" (v Reviji SRP 29/30, februar, 1999). Sicer pa sem za opise PL v malem in velikem, to je na razlichnih nivojih hierarhije mochi, porabil kar veliko svoje energije in precej poguma. Tema je namrech zelo aktualna, nadvse zanimiva in tudi dokaj tvegana. Morda sem le premalo poudaril, da je vrednota "podanishtva" najprej v nas. Torej ne gre le za magichno - karizmatichno moch voditelja, ampak je pred njo chastihlepnost poltroncev in strahopetnost podanikov "Enega edinega tirana", kot je to dejal zhe Étienne de La Boétie:

 

“Ob tej priliki bi rad dojel, kako to, da
toliko ljudi, toliko mest in vasi, toliko njih narodov
prenasha kdaj pa kdaj (v svoji zgodovini) enega edinega tirana,
ki ima samo tisto moch, ki mu jo oni dajo;
ki ima le toliko mochi, da jim nashkodi, kolikor oni
sami dopushchajo;
ki jim lahko stori zlo le, che so ga oni brez nasprotovanja voljni trpeti.
 
To je zagotovo velika, pa vseeno tako vsakdanja stvar,
da bi bilo bolje razzhalostiti se, kot pa biti presenechen,
ko na milijone ljudi bedno sluzhi, upognjenih glav pod jarmom
brezsramnim;
pa ne zato, ker bi jih k temu primorala neka vechja moch, mochnejsha prisila,
pach pa zato, ker so obsedeni in ocharani, vse tako kazhe, z imenom
Njega Edinega, ...”

Njega ali njih bi morda lahko odstranili, a s tem bi kaj dosti ne storili, zamenjal bi ga drug ali vech njih. Njegova pre-moch, obstoj osebne vladavine je torej v podanishtvu poltroncev, hierarhiji podanikov, v podanishtvu samem. V dejstvu, da je vrednotni sistem deviiral. Ker, ko ta zavlada, je trdovraten. Noben sistem si ne opomore kar chez noch. Vchasih to stori shele zunanja sila - mochnejshi sistem, nadsistem "vis major", se razume samo po sebi.

Najizrazitejsha posebnost nashega prejshnjega sistema pa ni bila le nasha. V osnovnem odnosu chlovek : sistem prvi ni kaj dosti veljal, slednji pa skoraj vse. Skratka, sistem je bil po bistvu totalitaren, individualnost individuuma je zasenchil duh kolektivizma, svojskost naroda pa duh "proletarskega internacionalizma".

 

 

KRATEK SHEMATSKI OPIS OSNOVNEGA ANTAGONIZMA
CHLOVEK : SISTEM
(Chlovek v sistemu ali sistem proti chloveku)
 

Che rechemo shematski, to pomeni, da ga skushamo na neki nachin prikazati, vendar se zavedamo, da je ta prikaz abstrakten, nezhiv, nezhivljenjski, skratka shematski.

Na kratko bi lahko problem predstavil z osnovno relacijo, na kateri je vrednotno utemeljen (legitimiran) sistem. To je zgodba o chloveku in sistemu ali ravno nasprotna: o sistemu in chloveku. Nekoliko poenostavljeno ji lahko rechemo tudi zgodba o chlovekovem razvoju ali zgodba chloveshke civilizacije, ki je sochasno zgodba njegove institucionalizacije.

Na eni strani je torej chlovek - individuum, na drugi sistem - struktura sistema.

Eno je narod - narodova svojskost, identiteta, drugo je nacija, drzhava, sistem.

Na eni strani so obchechloveshke vrednote individuuma / na drugi vrednote institucij, sistema. Individuum tezhi k integriteti (o)sebe - svojskosti sebe. Sistem se razvija, je uchinkovitejshi tako, da tezhi k vedno vechji kompleksnosti, razchlenitvi vertikalne in horizontalne strukture sistema, podsistemov, institucij in individualnih vlog v njih, od generalnih vlog posameznika do njegovih lahko na videz manj pomembnih delnih ali stranskih vlog. Vsaka na videz she tako nepomembna vloga v sistemu je vrednotno utemeljena s celotno institucionalno strukturo. Ovrednotena ali sistemsko osmishljena je shele v okviru legitimitete sistema.

In na eni strani je svojskost - subjektiviteta naroda, na drugi (zoper njo) je uniformnost Nacije, njena tezhnja po dominaciji, ekspanziji drzhave - sistema.

Lahko rechemo, da ta nereshljivi antagonizem poganja civilizacijo, razvoj sistemov, sistemskega chloveka, hkrati pa dehumanizira oba subjekta, individuuma(e) in narod(e), in jima omejuje njuno nacheloma neodtujljivo svobodo.

Che problem she malo analiziramo ali nadalje shematizirano, seveda ugotovimo, da je v osnovi ta antagonizem vrednotne opredelitve v vsakem od nas:

na eni strani je v nas chlovek s svojo integriteto in narodno identiteto, na drugi delni chlovek, ravno tako chlovek, isti chlovek, vendar je ta reduciran na skupek vlog, ki so sistemsko utemeljene. Lahko poenostavljeno rechemo, da je delni chlovek, ko deluje v sistemu, uchinkovitejshi, gospodarnejshi, mochnejshi, bolj veren, bolj in bolj izobrazhen, kulturen, socializiran, itn., hkrati pa vedno bolj dehumaniziran, izgublja individualnost, integriteto, skratka sebe, svojo svojskost.

Razlika med antipodoma chlovek : sistem je za povrshno zrenje tezhko opazna. To je razlika med chlovechnostjo chloveka v svojem narodu in vlogo chloveka v sistemu. Vloge igramo, chlovechnost zhivimo. Pri tem moramo skrbno paziti, da chlovechnosti ne zamenjamo s podobo (imageom) o svoji chlovechnosti. To je namrech ena od vlog, ki jo seveda spet igramo. Igramo jo sistemu v radost in sebi, sebstvu svojemu v zhalost. In she na nekaj moramo posebej paziti, da sebstva sebe - svojega bistva ne zamenjamo za svoj ego. Naj ponovim, razlika je na videz majhna. Institucionalne vloge sodijo v red iger sistema v shirshem smislu. Igre sistema se ne dogajajo le v podsistemu iger ali eskapistichnem subsistemu, kot mu tudi rechemo, ampak v celotnem sistemu institucij, vlog, torej v vsakem od nas. In prav vsakdo lahko ta antagonizem neposredno preveri, v sebi.

Sedaj me ta shematika sili, da se vprasham: zakaj se spet lotevam vrednot sistema oz. njegove aktualne utemeljitve? Odgovor je vedno skoraj enak. Namrech, najprej zato, ker ta enigma sistema nikoli ne bo dovolj razjasnjena in pojasnjena. Ker sistemski vlogoslovci tega nikakor nochejo ali se vsaj meni zdi, da je tako, in ker tudi meni ne bo nikoli do konca jasna. Vedno se mi kazhe v novih in novih razgaljanjih, in ta uganka se mi, ko zhe mislim, da sem jo za silo razreshil, sproti zakriva, zamegljuje s strani reprezentantov sistema.

Potemtakem se problema ponovno lotevam morda zato, ker smo konchno enkrat dobili svojo - neodvisno drzhavo Republiko Slovenijo, ki bi lahko vsaj teoretichno svojsko sooblikovala nash sistem, pa cheprav samo za hip ali za silno kratek zgodovinski chas, in she to samo toliko, kolikor se neki sistem v odnosu do drugih, mochnejshih sistemov in nadsistemov lahko oblikuje svojsko, po svoje? To ni ravno veliko, vendar je bistveno za razvoj sistema, za njegovo, njemu lastno posebnost. Ko bo to kratko zgodovinsko obdobje mimo, se nam bo prilozhnost zdela nepomembna. Pravzaprav je zhe zdaj jasno, da nam je zhe bolj v breme kot v radost. Saj mi vendar hitimo v EU - nash novi sistem. Hitimo brezglavo, za vsako ceno, ne glede na izgubo tega, kar se vsaj meni zdi najpomembnejshe tudi za sistem, t.j. svojskost naroda in po njej tudi sistema (kolikor je le-ta mogocha "po meri njegovih ljudi"). Da bom bolj jasen, nash sistem ne ohranja in ne razvija svojstva sebe, to ni sistem s svojim poslanstvom - vizijo narodne identitete: slovenstva Slovencev. Ta sedaj ni vech niti zachasno tolerirana taktichna postavka, kot je bila she v prejshnjem rezhimu, namrech v strategiji internacionalistichne ideologije. Nashi vodniki tega dejstva nochejo ali ne zmorejo videti. Oni ishchejo vizijo. Z luchjo pri belem dnevu ishchejo "nashega chloveka", in "nacijo nasho" v sredi svojega naroda, she v svoji dezheli.

Vsaj nekaj je, tako upam, v mojem dosedanjem raziskovanju iger sistema nedvoumno, namrech moja osebna opredelitev. Opredelil sem se za individua in narod in zoper sistem. Vendar ne chisto zoper sistem, to je tako samo shematsko poenostavljeno recheno, ker chisto zoper sistem chlovek ne more biti, ker je del njega, v pretezhnem delu njegovega ravnanja je tako, in vechinoma je to tako. Svoboda individuuma in naroda pa mi vendarle pomeni neizmerno vech kot katerikoli sistem. Lahko bi rekel, da vsaj poskusham - se razume, po svojih mocheh in na svoj nachin - braniti chloveka in narod, ki ju ogrozha sistem. Pa saj to je po definiciji liberalizem (ali "svobodnjashtvo" - ali kako she bolj diskreditirano ime za nek "-izem" ...), boste rekli: to vendar imamo, vladavini liberalizma se moramo zahvaliti za nasho "zgodbo o uspehu" in za "nasho evropsko prihodnost" tudi! Seveda bom ugovarjal: to so apeli PP - propagandna slepila politichne propagande. Pa to me niti tako zelo ne moti. Bolj mi gre na zhivce dejstvo, ki me kot tako ne presenecha vech, saj je pravilo institucionalnih vrednot, namrech ta flagrantni vrednotni obrat. Che imamo vladavino liberalizma, o chemer ne dvomim, saj je ochitna, potem mi pojasnite, prosim, kako ta liberalizem ("svobod-nazad-njashtvo") vsakdanje prakse - nashe dejanskosti brani chloveka (individuuma in narod). Tega namrech ne pochne ochem vidno, in tudi che bi to iskreno hotel, bi tega ne mogel pocheti. Ker liberalizem na oblasti reprezentira sistem, potemtakem brani oba subjekta predvsem pred samim seboj! Liberalizem ("svobodnjashtvo") je lahko v svojih posebnostih in zgodovinskih premenah marsikaj, le vladavina ne more biti. Na oblasti v sistemu mu mesta ni. Ker ko bi se mu ta velika nesrecha vseeno zgodila, potem lahko zastopa sistem zoper chloveka in narod in samega sebe. "Pravi liberalizem" je namrech le she liberalizem, ki se je sprevrgel v svoj antipod, svoje najvechje nasprotje, in to tako po definiciji ali zgolj po hipotezah kot v nashi vsakdanji praksi, v nashi dejanskosti slovenstva, v nashi zachasno neodvisni Sloveniji. Nash, ali natanchneje, Njihov liberalizem se je zarotil zoper "nashega chloveka" in slovenski narod in samega sebe! Je to liberalizem? Naj bo odgovor kakrshenkoli zhe, vsekakor je na napachni strani tega antagonizma.

Mishljen in obravnavan je liberalizem kot prevladujocha vrednotna orientacija v sistemu institucionaliziranih vrednot. To pa seveda najbolj "pooseblja" - predstavlja organizacija - institucija Liberalne stranke, stranke, ki she najbolj obvladuje sistem. Polastila se je sistema s sopotniki, t.j. liberalno orientiranimi "dezhurnimi" nosilci kljuchnih vlog v sistemu, posebej ekonomskem podsistemu, ali pa se je zgodilo ravno nasprotno, namrech, da so se ti polastili nje. Kratko recheno, sistema se je polastila "liberalna zdruzhba". S skrajnim vrednotnim relativizmom obvladujejo sistem. Mi imamo tako rekoch dobesedno "sistem svobode". Posledica je razkroj obchih (obchechloveshkih) vrednot. Skrajni vrednotni relativizem v dejanskosti pomeni liberalizem zanje, ki obvladujejo sistem. Svoboda mochnih in mogochnih, ki vladajo sistemu, je v njihovih rokah. Velika politichna moch peshchice njih in kljuchna lastnina in kljuchi lastninjenja sistema so institucionalne vrednote, ki so zanje najbolj pomembne. Rezultat prevlade te vrednotne orientacije se kazhe nekako takole: "dezhela je prodana", "narod umira", "chlovek v sistemu ne pomeni dosti, skoraj nich". Sistem ga je potisnil na rob. Shtejejo le vloge, med njimi le kljuchne za sistem. Tak je, na kratko, chlovekov razvoj v nashem sistemu.

Razkroj obchechloveshkih vrednot in izgubljanje narodove identitete lahko individuum in narod pripisheta sebi, boste rekli, saj nihche ne more vsiliti chloveku in narodu nechesa, chesar sama nocheta, nechesa, na kar subjekta ne pristajata. Saj obchih vrednot ni mogoche sankcionirati, tega ne more noben sistem. Zhe res, vendar chloveka boli, che se to dogaja, in to ne samo zaradi sochutja. Vendar to, kar presega mero socialne tolerance, je skrajno relativiziranje institucionalnih norm sistema. Rahljanje norm ali tudi normativni relativizem konchno privede sistem do diferencirane legitimitete. Che se izrazim preprosteje, bi rekel takole: norme za nekatere veljajo, za druge tudi veljajo, le nekoliko manj! Enostavno in neponovljivo seveda je to opisal George Orwell v pravljichnem sistemu "Zhivalska farma", ki se nam vedno bolj kazhe kot dejanskost: “Vse zhivali so enakopravne, toda nekatere zhivali so enakopravnejshe od drugih!”

To se je zgodilo na "Zhivalski farmi", in to se je zgodilo in se dogaja pri nas. (Glej: "Vrednote socialne stratifikacije", Matjazh Hanzhek - Rajko Shushtarshich, Pogum Revije SRP 1999/1, Ljubljana.) To isto se toliko bolj dramatichno dogaja ob premeni vrednot sistema v obdobju t.im. tranzicije, pravilneje transformacije ali preobrazbe socialistichnih - "socrealistichnih" sistemov v kapitalske, torej tudi v nashem sistemu. To vrednotno premeno, predvsem pa njene ne nujne anomalije skusham opisati v nadaljevanjih in sproti, kot zhe recheno, kot nasho specifiko in nash prispevek k vrednotni premeni nashega sedanjega in, skromno, tudi prispevek k nashemu prihodnjemu sistemu, to je EU, kot zhe vemo.

Seveda boste rekli: “Che ne Oni, pa kdo drug. Liberalizem ali kak drug -izem, in rezultat bi bil vech ali manj podoben, gospodarsko she slabshi”. Zhe mogoche, prav lahko, da bi bil namesto Njih kdo Drug, in bi potem gospodarstvo she slabshe stalo. Res je, -izmov ne zmanjka nikoli, ponudba je vechja od povprashevanja. Lahko bi v sistemu vrednot prevladal npr.: nacionalizem, klerikalizem, neokonservativizem, prenovljeni neointernacionalizem, globalizem. Nikoli vech pa: proletarski internacionalizem, pa kmetstvo tudi ne, njun chas je zgodovinsko potekel, minil. Vlogi delavca in kmeta - farmarja za moderne sisteme nista vech ne shtevilni ne pomembni kot nekoch. Vendar che bi se silnice nashe zgodovine odvile nekoliko drugache in bi se liberalizmu ne posrechilo to, kar se mu je in kar sem skushal shematsko opisati v "igrah sistema" - med chlovekom in sistemom, potem bi imela igralca, za katera navijam v tej igri, individuum in narod, nekega mochnega zaveznika na svoji strani. Vsaj teoretichno. Tak liberalizem bi bil vrednotna orientacija, ki bi bila v oporo chloveku in narodu pred vsemogochnostjo sistema. Njuno svobodo, integriteto, svojskost, pravice chloveka in narodno identiteto slovenstva bi branila konkretno in resnichno pred tistim -izmom, ki bi se polastil sistema, mu po svoje obarval, ali bolje, izpridil vrednotno orientacijo sistema in konkretno pred kljuchnimi in najmochnejshimi institucijami v sistemu. In she konkretneje, branil bi - vsaj teoretichno - chloveka kot individuuma pred redukcionizmom chloveka na "zgolj vlogo" in redukcionizmom - predstavljanja sistema z zgolj kljuchnimi vlogami - v institucijah mochi, v hierarhiji mochi. In uspeshen bi bil lahko, vsaj teoretichno, v obrambi vrednot sistema zoper njegovo deviacijo v personalno legitimiteto sistema, t.j. vladavino Enega, ki smo mu nekoch delegirali nasho svobodo, ki naj bi bil she posthumno svoboden za vse nas.

Che sedaj na grobo povzamem posredovana in seveda po svoje razchlenjena ter svojsko izrazhena dejstva zavesti - institucionalne vrednote sistema na relaciji chlovek : sistem, bi rekel Slovencem - ljudem moje dezhele - nekako takole:

“Dezhela je prodana. Chlovek in narod ogrozhena, kot she nikoli doslej. Ogrozha ju njun lastni sistem! Narod izgublja identiteto - svojskost sebe. Sistem pa se nam zhe kazhe v svoji novi razsezhnosti. EU je nash novi sistem, ki nam bo jamchil pravice chloveka - individuuma in narodov. Nekaj, chesar mi sami nismo zmogli ali nismo hoteli, ko se nam je za hip ponudila zgodovinska prilozhnost.”

 

O SISTEMU V LUCHI SISTEMSKE TEORIJE IN MALO DRUGACHE

Sedaj sem dolzhan izrechi she nekaj malega o sistemu abstraktno, v luchi vrednotne sistemske teorije in she malo drugache. To malo drugache je zgolj osebna obremenjenost z meni svojskim videnjem sistema in videnjem tistih, ki vidijo sistem nekako podobno, seveda nikoli enako. Najkrajshe recheno, vidim ga kot vrednotno strukturo institucij, institucionalnih orientacij, institucionalnih vlog. Predstavljam si ga kot neko piramidalno strukturo. Posebej so vrednote, ki zidajo vertikalno os piramide, in so druge, ki utemeljujejo in regulirajo njeno horizontalno os. Piramida je dvojna, zgornja je vidna in pod njo je manj vidna zvrnjena piramida, tista, ki nas manj zanima, katere sploh nochemo videti. Che ilustriramo horizontalno os, je ta najbolj vidna na nivoju podsistemov, to je v dejavnostih sistema, ki se utemeljujejo s svojimi lastnimi vrednotami. V primeru, ko so dejavnosti predominantne, pa utemeljujejo tudi druge dejavnosti sistema. Zgodovinsko so to le tri dejavnosti: religija, politika, ekonomika. Ostale dejavnosti kot: znanost, kultura, sholstvo, sociala, vse tja do podsistema iger, zabave, se shele skushajo avtonomizirati. Njihova vrednotna utemeljitev je neavtonomna, je v senci enega od dominantnih podsistemov, vchasih tezhko zaznavna. Tako je ta neavtonomnost izrazita zlasti v integralnih ali totalitarnih sistemih.

Vertikalna strukturiranost temelji na vrednotni opredelitvi sistema, ki je navadno drzhava. Vendar, kot je zhe v uvodu recheno, to ni nujno tako. Sistemska teorija je v tem pogledu fleksibilna. Drzhava je lahko tudi shirshi sistem, nadsistem ali pa zgolj institucija v politichnem podsistemu. Tako na primer, che opredelimo Slovenijo kot sistem - drzhavo, potem je bila Jugoslavija shirshi sistem: skupina drzhav shestih republik in dveh pokrajin (ne drzhav ali morda nikoli drzhav), ali pa je bila Jugoslavija opredeljena kot sistem, ki se je enachil z eno drzhavo. Opredelitve seveda niso poljubne, ampak izhajajo iz aktualnih vrednotnih orientacij v supra-sistemu. Che nadaljujem, v vertikalni strukturiranosti sistemov je bil za nas naslednji nivo sistemske hierarhije Srednja Evropa ali Vzhodna Evropa ali pa "neuvrshcheni blok drzhav". Zadnji najvishji nivo sistemske hierarhije je skupen vsem sistemom in podsistemom, imenujemo ga pogojno Organizacija zdruzhenih narodov. V resnici je organizacija - institucija drzhav in ne narodov in ne sistemov. Zdaj je to za nas zhe skoraj pozabljena zgodovina. A spomnimo se, da je bila vrednotna orientacija nashega prejshnjega sistema she nedavno samoumevna, dokler se supra-sistemsko kolesje zgodovine ni zavrtelo tako, da je nasha sedanja zhelena vrednotna orientacija v nad-sistem EU. Tudi ta je, sedaj za nas, samoumevna, cheprav shele nastaja. Po razpadu vzhodnega bloka v bipolarnem svetu je zdaj na planetu le en sam naj-(nad)sistem. Najbrzh ni treba rechi, da je to USA. Tretja "U" (unija-sistem), recimo ji "EA" ("Eastazija" ), je she v porajanju.

Navzdol se vertikalna utemeljitev sistema razveja po podsistemih, nato po njihovih institucijah, vse tja do vlog posameznika v konkretni instituciji. Za nas je pomembno to, da je vsaka posameznikova vloga vrednotno utemeljena v celotnem sistemu, tudi ko tega nochemo videti, ko je utemeljena z nevrednotami, ki utemeljujejo tisto drugo, manj vidno piramido. Res pa je, da chim vishe zremo po vertikalni osi navzgor, toliko tezhe nam je razvideti celotno vrednotno utemeljitev vsake nashe vloge. Mi smo nekje spodaj in zremo navzgor v mogochni sistem. Vrednotna struktura je prazna, dokler je ne napolnimo z dejanskimi socialno-veljavnimi vrednotami. Deklarirane "naj-vrednote" le blokirajo refleksijo vrednotnega sistema in aktualizacijo "tu-vrednot", t.j. dejanskih vrednotnih orientacij. Spremembe v vrednotni orientaciji dolochajo spremenjeno predstavo o strukturi sistema. Smer vrednotne orientacije je tista, ki dolocha spremembo vrednotne utemeljitve in ni ravno narobe, kot smo vajeni slishati. Zopet pa vrednotna orientacija ni chisto poljubna. Che je na primer v svetu - vrednotnem supra-sistemu aktualna orientacija k avtonomiji in ekspanziji znanosti, bo taka prej ali slej v vseh sistemih, ali pa se bodo sistemi, ki jo blokirajo ali zavirajo, premikali v smeri spodnjega dela piramide, tistega, ki se manj vidi. Mondialna mirovna vrednotna orientacija - demilitarizacija in razorozhitev sistemov je seveda tudi deklarativna. Dejanska je ravno nasprotna, namrech militarizacija mochnih sistemov in modernizacija njihovih armad. Sistem, ki bi blokiral dejansko vrednotno orientacijo suprasistema, kot sitem ne bi prav dolgo obstajal. Podobno velja za civilizacijo. Sistemi namrech, ki so dejansko humanistichno vrednotno orientirani, ogrozhajo sami sebe v obstojechi hierarhiji sistemov - obstojechi mondialni vrednotni orientaciji. In tako, na primer, nasha prejshnja sistemska uganka (6-ih+2-eh) shestih ali osmih ali ene same drzhave, in tudi sedanja (16+n+1) shestnajsterice, niso zgolj nashe, ampak se najprej porajajo v svetovni vrednotni orientaciji. Ko v svetu izraziteje prevladuje ekspanzivna orientacija k integraciji sistemov (zdruzhevanje Evrope, globalizacija sveta), se to sochasno dogaja tudi na nivojih subsistemov (v trans-nacionalnih ekonomskih institucijah, pa ne samo ekonomskih, tudi politichnih in religijskih). V tej luchi so torej nashe dileme glede svobodne orientacije sistema zhe malo manj dramatichne. Konkretno pa nas pomikajo bodisi k dnu, bodisi k vrhu piramide. Zhal v obeh primerih na rachun subjektov: individuuma in naroda. Samostojna drzhava potemtakem ni tako zvelichavna rech. Kar se mene tiche, bi kraljestvo takoj zamenjal za konja, drzhavo za narodovo identiteto. Pravite, da nam ravno nasha samostojna drzhava jamchi svobodo, identiteto, integriteto. Lepo vas prosim ... Perspektiva moderne drzhave je, da postane zgolj institucija mochi. Drzhava izgublja status sistema in politika status predominantnega podsistema. Drzhava prenasha svoje funkcije na svetovno drzhavo. To dela tudi EU. Dogajanje je simbolno, a ne pozabimo, da govorimo o vrednotnem dogajanju, ki je pred onim vidnim, domnevno dejanskim dogajanjem, ki ga belezhijo statistichni kazalci institucionalnih oziroma sistemskih sprememb. A tako smo vajeni videti zaradi nashega preprichanja o primarnosti dejstev stvari. To je vrednotni ontoloshki obrat, ki ga imenujem "ontoloshka prevara tisochletja". Institucionalne vrednote si predstavljamo kot nadgradnjo institucij. Iz kalkulacij izkljuchimo subjekta in tako rachun bistveno poenostavimo. V dejanskosti pa se izkazhe, da zadeva ni tako preprosta in kolo zgodovine - sistemsko kolesje - se kaj rado zavrti po svoje. Intervenirajochi variabli: individuum in narod sta vzrok, da se dejanskost in sicer - vsaj teoretichno - lahko predvidljiva prihodnost vchasih strahovito zapleteta.

Sochasno z integracijskimi vrednotnimi orientacijami se aktualizirajo trendi avtonomizacije nizhjih nivojev strukture celotnega sistema. Vendar ne po drzhavnih mejah, pach pa po zhivih sestavinah sistema, in to sta narod in individuum. Le ta dva subjekta ozhivljata vrednote, vrednotne orientacije, skratka osmishljata sistem, njegove dejavnosti, njegove institucije. Enostavno recheno: le dva avtonomna subjekta sta, ki dajeta smisel bivanja chloveku v svetu. Vsaka posamezna vloga v instituciji ima tudi individualni smisel za chloveka in ne samo sistemsko utemeljenost v mrezhi vlog, strukturi institucij, nivojih sistema. Znova in znova (ne neprestano) se sistem vrednotno utemeljuje. Brez dveh zhivih entitet - subjektov je sistem mrtev, je zgolj mrtva abstraktna struktura.

Za sistemsko vrednotno teorijo je znachilno she to, da nima ideoloshke redukcije, zamenja jo zgolj funkcionalna optimalizacija urejanja institucionalnega zhivljenja chloveka na tem planetu, che naj prezhivi, najprej chlovek, kasneje morda she planet. Konceptualno je sistemska teorija otrochje enostavna (v primerjavi z marksizmom na primer). Njen antagonizem je: chlovek in sistem in pa narod in njegove institucije; zhivo proti mrtvemu. Nikoli ni dokonchna, fleksibilna je, neprestano variira. Edini nachin njenega preverjanja je dojetje dejanskih socialnoveljavnih vrednot. Edini nachin usklajevanja med ljudmi je po njej mogoch s toleranco vrednot, z njihovim ozhivljanjem v vedno novih in novih pomenih. V tem vsebinskem pogledu je nepojmljivo kompleksna. Che se prevesi na stran zhivega, k chloveku, k narodu, pa je le vprashljivo, ali je to she sistemska teorija vrednot.

Veliko sem se ukvarjal z analizo vrednotnega sistema institucij, a ko gledam nazaj na to svoje prizadevanje, nisem ravno zadovoljen. Izrazoslovje je zapleteno, tekst vechinoma neberljiv, ne bi vas rad prevech izmuchil s tem. Obchasno poskusham popestriti svoje izvajanje z opisom nashih chloveshkih problemov v luchi teorije vrednotnih sistemov. Torej ne le teze ali trditve o nashem sistemu, marvech osebna opazhanja dejstev, s katerimi se kot drzhavljan tudi sam ne strinjam!

Za popestritev tega abstraktnega in skrajno dolgochasnega uvoda o institucionalnem sistemu in njegovi vrednotni utemeljitvi sem prvotno uporabil poglavje o poklicu. To bom storil tudi sedaj, cheprav sem zgodbo "O poklicu" uporabljal tudi v propagandne namene. Tu ni zato. Gotovo bo kdo rekel, da ni vazhen namen, ampak uchinek. Ta ponavljanja zgodbe o poklicu in drugih zgodb, posebej tistih, ki se zachno z "O", npr.: "O narodu", "O personalni legitimiteti", "O vrednoti delo", in tako naprej in tako nazaj, so O-ji v funkciji propagande. Seveda, strzhen propagande, tudi kulturne, je v ponavljanju. Cheprav nova tehnologija komunikacije, novi informacijski mediji npr. internet, narekujejo spremembo v tehnologiji nashega izrazhanja, vplivajo na nachin posredovanja in izrazhanja misli, pa nikakor ne vplivajo na njih bistvo, t.j. svojstvo. Glede propagiranja kulturne propagande (KP) bo vsekakor potrebno she kaj dorechi, sproti pogruntati. Ker che tega "kult-propagandisti" ne bomo storili sami, nam ni pomochi. Tega nam mogochni konkurentje iz EP, PP, RP prav gotovo ne bodo, saj se mochno trudijo v nasprotni smeri, ko uveljavljajo, kolikor se da, mnenje, da je ponavljanje v KP nespodobno, nepotrebno itn. Tako bi naj po njihovo bilo idealno, che bi npr. neko pesem objavili samo spodobno malokrat, che se da nobenkrat. Nasprotno pa bi veljalo za ode vladarjem, institucijam, sistemom. Reklamo, politichni slogan, molitev naj bi posredovali, svoji in drugi publiki, sto in tisochkrat, che bi bilo mogoche neskonchnokrat. V vrednotnem sistemu institucij mochi je to samoumevno. Obzirnosti in spodobnosti pri dominantnih propagandah in propagandistih seveda nihche ne prichakuje. Lahko so kdaj v zgodovini mochno rivalitetne - usmerjene druga proti drugi, na koncu pa se le nekako zbogajo - tolerirajo - dopushchajo in celo dopolnjujejo. Avtonomne KP soglasno ne priznavajo, zelo pa podpirajo njeno vkljuchevanje. Skozi vso chloveshko zgodovino je kultura dekla vsaj enemu od premochnih subsistemov: religiji, politiki, ekonomiki!

Poklic je nekoch predstavljal osnovno entiteto strukture institucij. In na razgrnitvi strukture poklicev se she vedno najlepshe ilustrira sistem oz. njegova institucionalna oz. subsistemska struktura. Ta je seveda takshna, kot jo uveljavi vsakokratna aktualna vrednotna utemeljitev. Sedaj je to mesto prevzela chistejsha in abstraktnejsha entiteta, t.j. vloga v instituciji, in naprej seveda polozhaj institucij in podsistemov v sistemu.

NEKAJ O POKLICU IN SISTEMU

Poklic je beseda - simbol, ki ima izredno shirino, bogat diapazon pomenov, bogata je zgodovina tega simbola. Nekdo nekoga kliche in ta je po njem poklican, kliche ga in vabi, ga usmerja, ustolichi, zavrzhe, zaobljubi, zaposli ali zaprisezhe. Poklicani se odzove nekemu klicu, klicu nekoga, za nekaj in s tem je po klicu poklicno zavezan, lahko je zhivljenjsko zavezan ali zasuzhnjen ali opredeljen za vechino svoje dejavnosti v zhivljenju ali celo za njen osrednji, poglavitni del. Lahko je tudi srechen, osrechen, sprejet med sebi enake, v njihovo druzhbo in zdruzhbo. Lahko pa vse to ni, ker je lahko nesrechen in ker mu poklic ne pomeni mnogo, ker se mu zdi, da je zgreshil poklic, da je bil poklican za chisto nekaj drugega. Poklic je bil nekako blizu in tesno povezan s smislom njegovega bivanja.

In kdo ga kliche? Mnenja o tem so zelo razlichna, kot so si razlichni ljudje med seboj. Eni menijo, da jih kliche ljudstvo, narod, rod ali pa celo chloveshtvo in vchasih le gilde (stanovi), stranke pa strate, razredi, ali pa le nekdo od blizhnjih, starshi ali prijatelji ali pa prav dolochena oseba, ki hoche svojega naslednika. Che imajo srecho, jih kliche nekdo, ki se na to spozna, je za to prav posebej poklican kot na primer nedavno tega duhovnik in uchitelj na vasi, domachi vzgojitelj. A klichejo ga lahko tudi sovrazhniki, dolga je vrsta njih in zopet bi lahko nashtevali znova in znova: sovrazhniki ljudstva, naroda, roda in tako po vrsti skoraj brez konca. Drugi zopet menijo, da slishijo ta klic povsem od drugod: kliche jih sam bog ali sam vrag, duh mrtvih prednikov ali slavnih ljudi, klichejo jih neznane sile, goni, nagoni, glas v njih in izven njih, glas, ki ga ni mogoche opisati.

Pa she vprashajmo, koga to kliche? Na to je na videz lahko odgovoriti: prav vsakogar od nas, brez izjeme. Vseh teh klicev, ki jih je toliko in se bijejo med seboj, da jih skoraj ne slishimo vech, ne moremo, da jih ne bi poslushali. Videti je, kot da jih poslushamo, ne da bi jih sploh kdaj slishali. Dandanes je nasha gluhost vse bolj opravichljiva, hrup propagande je oglushujoch. Vendar je prav mogoche, da kdo od nas ne da ne slishi, ampak sploh ni poklican.

Toliko besed sem porabil, da bi komaj malo naznachil, kako poln pomen je imela ta beseda poklic. Ni she izumrla in povsem nikoli ne bo, le nekam arhaichen pomen dobiva, nekam se umika pred nechim. Vso to njeno nejasnost je bilo treba razjasniti in sistematizirati, ker njeno mesto prevzema jasna in chista beseda: vloga, vloga na delovnem mestu, vloga v institucionalni hierarhiji vlog, vloga v sistemu.

Sedaj je mozhno vse te klice strniti v nekaj njih ali pa simbolichno v enega samega: chloveka - individuuma kliche sistem! Sistem je skupni imenovalec vseh vlog, ki jih zasedajo sistematizirani ljudje, zato lahko rechemo, da chloveka individuuma kliche le she: sistem, institucija, organizacija; cheprav ne kliche njega, ampak njegovo delnost - del njega se bo moral vesti predano, kot da se je v celoti predal temu delu, mu posvetil vso svojo sposobnost, se predal z dusho in telesom, le tako bo zadrzhal svojo vlogo v sistemu, napredoval bo po vnaprej sistematizirani hierarhiji, to je hierarhiji sistema. Naj kratko simbolichno ponovim apel: sistem kliche chloveka.

Sistem sistematizira, usmeri, razporedi vloge - delne individue, jih podruzhbi. Sistem individue socializira in registrira, skratka, ima jih, jih poseduje. Sistem ni malenkosten in zanimajo ga kljuchne vloge posameznikov, vsaj mnogo bolj kot stranske, a tudi teh ne zanemarja. Sistem tezhi k popolnosti, popolnost vkljuchuje vse, zato je naravno, da sistem tezhi k itegralnosti, k totalnosti. Sistem mora slej ko prej sistematizirati vse mozhne vloge posameznika, mu dolochiti osnovno ali vsaj temeljno vrednotno orientacijo njegovega deja, delovanja, smisla bivanja. Skratka, sistem dolochi konchni smisel individualnega bivanja.

Dasiravno sistem tezhi k popolnosti, te nikoli chisto ne dosezhe, ostane le she "nebistven" preostanek, le she smisel individualnega bivanja, she nekako skrit v besedi poklic (po klicu), vendar je zhe dobil mochan dodatni pomen. To je klic sile, klic v sili, klic mochi. Moch je sedaj moch sistema nad posameznikom, je premoch nad njim. Mi imamo sedaj nomenklaturo, bolj in bolj narashcha v njej shtevilo poklicev, redki so she stari sposhtovani poklici med njimi, ker se porazgube v mnoshtvu novih, ki jih proizvaja red sistema. Kar pa je poklic izgubil na kvaliteti, mu mora sistem vrniti s povechano in sistematizirano kolichino. Ker poklic izgublja nejasnost in z njo polnost, bi ga morala povsem nadomestiti vloga. Tezhko je verjeti, da je bil chlovek za vlogo reduciranega chloveka poklican. Tezhko je odkrito trditi, da je bil poklican za to, da strezhe stroju, ali da ga je poklical stroj. Naj bo to aparat za izdelovanje levonavojnih matic npr., ali pa vse "zdruzheno delo". Sociologu pa, ki preuchuje vloge v sistemu, bi potemtakem morali rechi sistemski vlogoslovec in sociologiji odkrito sistemska veda. Tako bi vsaj vedeli, kdo komu sluzhi in kdo se koga posluzhuje. Odpadle bi mnoge nejasnosti, kot na primer, ali je bil direktor - "individualni poslovodni organ" - manager poklic ali vloga ali oboje hkrati in zakaj opravlja ta poklic toliko njih, ki so bili sholani za nekaj chisto drugega? Vendar so to malenkosti, za katere lahko upamo, da jih bodo sistemi v blizhnji prihodnosti s popolnejshim sistematiziranjem nomenklature chloveka odpravili sochasno z vprashanjem o smislu sistematizacije.

Kakorkoli ga obrachash, poklic je za vrednotne sisteme kljuchni kazalec, dasi je malo misteriozen. V vrednotnem sistemu institucij pa nas predvsem zanima ta trdovratna zasidranost poklicnih orientacij v nashi zavesti. Vrednote socialnih sistemov prodro v nasho zavest posredno, prek propagande. Propaganda pa je nachin ekspanzije dominantnih podsistemov tako, kot to hierarhiji dominacije pritiche. Enak princip velja za institucije in hierarhichne vloge v njih. Tako sistem she vedno propagira atraktivne poklice, take, ki reprezentirajo sistemsko vrednotno orientacijo posameznika, ne pa pozicij v hierarhiji sistema in ne mehanizmov selekcije in mobilnostnih kanalov hierarhije sistema. Poklic je torej indikator vrednotne strukture sistema in v njenem uveljavljanju nevede sodelujemo, potrebne so nam le obchasne korekcije, usmerjanja, poravnave s strani sistemskih ekspertov: agitatorjev, propagandistov. Ni pa nujno, celo zazheleno ni, da pregloboko razmishljamo o svojem polozhaju v druzhbi oz. v sistemu, kar pomeni, da ni priporochljivo, da vrednotni sistem jasno in v celoti reflektiramo. Tako so med nami velike razlike v nashi osebni vrednotni orientaciji, in kako deluje vrednotni sistem institucionalnega razvrshchanja, najbolje poznamo iz nashega referenchnega okvira. Drugache recheno, vrednotni milje vidimo iz nashe perspektive v hierarhiji sistema. Zato smo tudi empirichno ugotovili, da so ljudje iz nizhjih strat natanchneje razvrshchali status manj cenjenih ali bolj zanichevanih poklicev, medtem ko so oni iz vishjih strat z vechjim soglasjem in natanchneje ugotavljali prestizh uglednih, sposhtovanih poklicev. Poklic nam je sluzhil za ilustracijo vrednotnega sistema socialne stratifikacije, ki ni preprost, a v primerjavi z legitimiteto sistema (vrednotnim sistemom institucionalne hierarhije) je enostaven.

Analizo vrednot, ki utemeljujejo sistem institucij ali institucionalno strukturo podsistemov, dokaj zapleta dejstvo, da vrednote drugache deklariramo, kot one dejansko delujejo. A v tem je skrivnost vladanja, misterij mochi je utemeljen na nashi razdvojenosti. Deklarirane vrednotne sisteme mnogo lazhe zaznamo, ker o njih in njihovi utemeljenosti kar naprej poslushamo, lepo in natanchno so formulirani. Tudi zato toliko tezhe razpoznamo socialno veljavne vrednotne sisteme, vendar imamo to srecho, da nas z njimi soochi dejanskost, popravi nas osebno izkustvo, che jih le nismo dovolj natanchno dojeli, ker oni so dejanski regulativi nashega ravnanja. Sistem nas z njimi dejansko usmerja in mi smo del takega sistema. Che so nekateri poklici zelo sposhtovani, cenjeni in privlachni, imajo she vedno neko magichno moch in predstavljajo neko pomembno dejavnost druzhbe in neko pomembno socialno vrednoto, torej reprezentirajo tudi relativno sklenjen podsistem hierarhiziranih institucij in kljuchnih vlog v njih. A vech o tem kasneje.

Naj se po hvalnici poklicu she tako chudno slishi, je vseeno treba rechi, da poklic (v vsakdanjem pomenu besede) she vedno ni tisto, za kar je chlovek poklican. To dejstvo lahko ugotovi vsak posameznik - individuum, in ne le tisti, ki ni ravno zadovoljen s svojim poklicem. Che le hoche. Chlovek je namrech poklican, da uresnichi svojo integriteto - chlovechnost, poklican je, da presezhe svojo delnost - zgolj skupek vlog v sistemu. Individuum je namrech edini korektiv in hkrati upanje sistemu. Po svoji presezhnosti, t.j. mogochi integriteti, je namrech vech kot katerikoli posameznik, reduciran na zgolj vlogo v mogochni instituciji, sistemu. Je vech kot posamezna institucija, sistem, celo vech, kot vsi sistemi skupaj. Ker sistem je le skupek vlog, komleksen, strukturiran, vendar delen. V svoji osnovi je vrednotno utemeljen (temelji) na delnosti vlog. She tako kompleksno strukturirana, mochna in mogochna delnost pa ni celota. To je lahko le idividuum, on tezhi k preseganju delnosti po svojem chloveshkem bistvu - sebstvu sebe. In vsak individuum, ki se v vzgibu spontanitete prebujeni chlovechnosti zoperstavi nehumanemu vrednotnemu sistemu, pochne - udejanja - prav to. Vedno znova in znova ali skozi vso chloveshko zgodovino dokazuje prav to, namrech da je celota za sebe, da je vech kot sistem. Individuum udejani integriteto sebe. Udejani jo v sebi zoper svojo delnost vloge, vlog, institucij, sistemov. Za to je namrech resnichno res poklican. Podobno velja morda le she za narod. Narod je namrech drugi mogochi subjekt, ki nedeljivo, t.j. celostno udejanja sebe - svojo identiteto.

 

IN KAJ NAM POMENI RAZVOJ VREDNOTNIH SISTEMOV?

Razvoj je ekspanzija vrednot subsistemov, brez ozira na skladje med njimi. Usklajuje jih sistem, a sistem je prazen prostor v nashi zavesti, ki ga zasedejo dominantni podsistemi bolj kot drugi (nedominantni), in che je eden prevech prevladujoch (predominanten), potem je sistem totalen, je totalno usklajen, lahko rechemo, da je totalitaren in se integralno razvija. Doslej so nam - nashi zgodovinski zavesti znani le trije tako integralno usklajeni sistemi. Imenovali smo jih teokratski, politokratski ali militantni (slednji je namrech posebna variacija istega), ekonomski ali kapitalski ali gospodarski, kakor hochete. Imenovali pa smo jih tudi: redi, nachini ureditve sistema. Red je namrech vrednota institucionalne ureditve same. Red sistema, urejenost sistema se lahko utemeljuje le v odnosu do njunih lastnih antipodov: neredu, neurejenosti. Obe vrednoti pa sta modaliteti osnovne vrednotne relacije institucionalne hierarhije, to je: hierarhije - anarh(e)ije (hierarhe - anarhe). To bi bilo nekako vse bistvo vrednotne utemeljitve sistema. Seveda si tega bistva nisem izmislil niti ga nisem mukoma skonstruiral. Tako ono je, tako je utemeljen sistem. Samo izlushchil sem ga na svoj nachin iz njegove zapletenosti, zakrinkanosti. Trdim le she to, da ga je mogoche preverjati, kot je to mogoche vse vrednote, ker one so neposredna in posredovana dejstva zavesti. Pri slednjih je potrebna le nekoliko vechja pazljivost, previdnost morda, gre namrech za sistem institucij in strahovito moch v njih.

 

IN KJE JE TU PROSTOR ZA CHLOVEKA IN NJEGOVO SVOBODO?

Menda ravno v tem praznem prostoru sistema in sistematiziranosti, kajti che bi ga ne bilo, bi bili sistemi zhe izpopolnjeni in povsem deterministichni. Tako pa jim she manjka samo ta malenkost, ki ji rechemo dokonchna urejenost chlovekove svobode, cheprav so neverjetno stabilni in togi, taka je namrech njihova globalna strateshka vrednotna orientacija, pa vendar ne morejo predvideti svojega razvoja niti za krajsha, kaj shele za daljsha obdobja ravno zaradi te drobne malenkosti: svobodne volje individuuma. Ta lahko vsak trenutek odpove, izgubi vero v socialno veljavno vrednotno orientacijo, she prej pa v vrednotni sistem deklariranih vrednot. Zato je bila in she bo glavna skrb vseh sistemov: kako definirati svobodo. Sistemski magi trdijo, da so to zhe storili in da je svoboda posameznika v njihovem sistemu najvechja; kar pa pomeni le, da ji je posvechena velika pozornost. Rezultat tega prizadevanja je viden v vsakem delu sistema, ki se ga ideologi temeljito lotijo. V celoti pa, che nismo prevech natanchni, je vidna velika stabilnost, morda she bolj trdozhivost socialnih vrednotnih sistemov in malo dejanske svobode. Chlovekovega razvoja pa vseeno ni mogoche zadovoljivo planirati. Tudi takrat, ko ga planiramo kot nepretrgano (cheprav pojemajocho) rast, bo socialni sistem na neki nepredvideni tochki svojega razvoja nujno stagniral, in ko bo dozorel njegov chas, zatonil. Tega pa sistemski chlovek ne more in ne sme videti; kako bi si sicer razlagali, da noben sistem ne planira svojega zatona ali vsaj nerazvoja ali neurejenosti v sistemu. Niti za neko, recimo, krajshe zgodovinsko obdobje. She prej, preden se je neizogibno zgodilo, pa je razpadel vrednotni sistem, kajti svoboda je neulovljiva, ne da se je podariti, ne objaviti, sploh pa ne trajno utesniti v sistem. Z deklarirano svobodo si ne moremo kaj prida pomagati. Klic v sili je klic vpijochega, je klic chloveka, je klic svobode, je klic chlovekovega bistva.

Che tega nikakor nochete ali ne smete videti, potem povejte, kateri sistem v zgodovini chloveshtva je doslej zavestno ali vsaj tajno nachrtoval svoj lastni propad? A ne sklicujte se na preroke ne na proroke, oni niso sistem, pa na nore vladarje tudi ne, kajti za nore so bili razglasheni naknadno. Pa vendar mogochni sistemi propadajo, sesujejo se vase, ne toliko zaradi zunanje sile kot zaradi notranje nemochi. Njihovi vrednotni sistemi okostene, deviirajo in razpadejo, niso vech sposobni razvoja, premene temeljnih utemeljujochih vrednot sistema.

Gledano z vidika posameznika pa je prav zhalostno dejstvo, da je toliko njih, ki so vechino svoje zhivljenjske energije potroshili za to, da bi zadrzhali svojo vlogo v instituciji ali da bi se povzpeli za nekaj mest v hierarhiji institucionalnih vlog. Prav spricho tega dejstva so sistemi togi, okoreli, nezhivljenjski, a trdni in stabilni, vse do nekega dne, ki ga ne zhele pred-videti. She bolj zhalostno je dejstvo, da so tako nemochni in da je tako malo teh, ki si prizadevajo, da bi dali svojemu zhivljenju smisel v instituciji in izven nje, utemeljen z vrednotami, ki she zhive, ki she niso institucionalizirane.

 

 

HEVRISTICHNI MODEL LEGITIMITETE INSTITUCIJ
(Shematski del vrednotnega sistema institucionalne strukture)

II.

 

Ko pristopamo k analizi vrednot institucij, legitimnosti njihove vrednotne utemeljitve in prikazu njihovega strukturiranja, skushamo reflektirati tudi sam postopek analize.

Kot prvo je treba rechi, da je vrednotni sistem institucionalne strukture (sistema) abstraktni, analitichno locheni del vrednotne utemeljitve socialne segmentacije. Tu pa sta vsaj she dva pomembna aspekta druzhbene segmentacije oziroma njune vrednotne utemeljitve: vrednotna utemeljitev razredne strukture druzhbe in vrednotna utemeljitev socialne stratifikacije. Nashe analitichno prizadevanje je v tem, da v institucionalni analizi vrednot izlochimo, kolikor se le da, tako razredni kot stratifikacijski vidik vrednotnega utemeljevanja druzhbenih segmentov. Povsem se to gotovo ne da, ker pach nasha zavest ni zgolj analitichna, ampak je tudi sintetichna (celostna) in to lochevanje se ji upira. Rechi je torej treba, da legitimiteta sistema she zdalech ni celostna podoba vrednotnega sistema druzhbe, da pa je institucionalni vidik segmentacije oz. strukturiranosti druzhbe she najbolj pomemben. Posebej izstopa v obdobjih utrjevanja vrednotnega sistema druzhbe in se aktualizira kot sistem socialno veljavnih vrednot in kot vrednotna utemeljitev segmentacije druzhbe. Na deklarativnem nivoju vrednotnega utemeljevanja sistema pa lahko she dolgo dominira vpliv razrednega ali partijnega vrednotnega utemeljevanja. Dovolil bi si le she osebno pripombo, da je razredni pristop desetletja dominiral v nashi zavesti. Dominiral je v druzhboslovju, v institucionalnih znanostih, v konkretnih raziskavah, skratka, bil je poglavitna ovira v preuchevanju vrednot, vrednotnih orientacij, sistemov. V raziskovanju vrednot je konkretni ideoloshki interes, ideoloshko afektirana zavest, zamegljeval to, kar naj bi razjasnjevali. She posebej pa je marginaliziral raziskovanje vrednot. Celostni pristop k razjasnjevanju vrednotnega sistema neke konkretne druzhbe gotovo omogocha uvid v shirshe razumevanje njene vrednotne utemeljitve, a mogoch oz. smiseln je shele, che smo razchistili z ideloshko motnjavo in opravili vsaj grobo analizo vsakega od treh nashtetih vidikov druzhbene segmentacije.

Za sistemsko terminologijo pa moram rechi, da jo uporabljam zato, ker ne poznam druge, ki bi bila primernejsha za opis hierarhije institucij, za shematski prikaz segmentov sistema. Je pa ta terminologija suhoparna in tako sem prisiljen, da jo mestoma nekoliko popestrim z vsakdanjim izrazhanjem, kar pa terja svojo ceno v mogochih terminoloshkih nesporazumih, ker smo tako naucheni, da kaj radi preidemo v vojno zaradi besed, ko bi morali razjasnjevati pomene, ki so za oz. pred njimi. Kljub svoji enostavnosti, stabilnosti ali celo togosti pa vrednotni sistem ni analogon kibernetskemu sistemu vodene rakete, na primer. Cheprav regulira in utemeljuje sistem druzhbenih odnosov, je po svoji naravi nedeterministichni sistem, in treba je dodati, sistem prav posebne vrste. V njem je trajno prisotna svobodna volja posameznika, vsaj kot mozhnost. V stopnjevani institucionalizaciji vrednot sistema je odlochujocha ravno nasprotna intenca, svobodna volja individuuma namrech. Tezhnja sistema je, da usmerja, fiksira, venomer opredeljuje in omejuje ravno to entiteto spontanitete sistema. In samo zato, ker se mogochost uveljavljanja svobodne volje v sistemu relativno malo sproshcha, ker usmerjenost iznichuje spontaniteto, je legitimiteta sistema (in institucij v njej) tako stabilna in zato jo (jih) lahko opazujemo kot relativno togo strukturo. Svobodna volja ni le nepredvidljivost, ki moti urejenost, ampak je predvsem kreatorski princip vrednotne orientacije.

Che bi to skushal razlozhiti nekoliko enostavneje, bi rekel, da posameznik v institucional(izira)ni hierarhiji ne misli, ampak je preprichan, da je nesposoben samostojno utemeljiti svojo kreativno dejavnost, in mnogo zhivljenske energije posveti obrambi in prikrivanju te domnevne nesposobnosti. Njegova nezmozhnost je posledica absurdnega redukconizma vlog v okorelih institucijah. Njegova negotovost izvira iz shtevilnih institucionalnih omejitev, zozhevanja njegovih (z)mozhnosti, njegove svojskosti. Kar posameznik pripisuje svoji nesposobnosti, je dejansko institucionalna paraliza spontanitete, odsotnost samoregulacije, samoupravljanja, samoutemeljevanja. Neprestano chakanje na direktive, usmeritve, regulative, smernice, povelja in tako naprej in naprej (mnogo je teh oznachevalcev institucionalizacije) chloveka paralizira, postane neustvarjalen, negotov vase, skratka neavtonomen. V tem si seveda vzajemno pomagamo.

Sistemski teoriji pa dolgujemo she, lahko bi tako rekli, tehniko relativno fleksibilnega definiranja nivojev sistema. Tako na primer govorimo o institucionalni strukturi sistema, ko sistem opredelimo tako, da je njegova osnovna entiteta institucija. O strukturi subsistemov (relativno avtonomno utemeljenih dejavnosti sistema) pa govorimo takrat, ko sistem opisujemo po horizontalni osi, tako je njegova osrednja entiteta subsistem ali podsistem. V tako opisani strukturi sistema so subsistemi analogno pomembni elementi strukture sistema, kot so strate in razredi v vrednotnem sistemu socialne stratifikacije in razredne strukture. Fleksibilnost v opredeljevanju izhodishchnega nivoja strukture sistema omogocha variacijo pomena, ki ga skushamo izraziti v modalitetah:

- vrednotni sistem sistema (legitimiteta sistema),
- vrednotni sistem subsistemov (legitimiteta podsistemov sistema),
- vrednotni sistem institucij (legitimiteta institucij sistema)

To je pomembno predvsem zato, ker nivojska terminologija sistema nakazuje relativno, nedefinitivno ali, kot smo tudi rekli, fleksibilno predstavitev izhodishchnega sistema in tudi vidik nedeterministichne strukture vrednotnega sistema, ki se togemu definiranju upira.

Vrednote skushamo analizirati tako, kot se one aktualizirajo v nashi zavesti kot: vrednotne utemeljitve in regulativi vlog v institucijah, vrednotne orientacije in regulacije institucij, vrednotne utemeljitve in regulativi subsistemov (med njimi samimi v sistemu in chezsistemsko), vse tja do suprasistema. Vendar hevristichni model mora imeti neko obcho veljavo. Kajti che bi se udejanjal poljubno, kot se je npr. v nashi samoupravni zavesti, bi bil zgolj konstrukt "nashe zavesti" brez vsake univerzalne veljave. Obchost pa po drugi strani ne izkljuchuje posebnosti, kajti vplivom nekih nashih posebnosti se gotovo ne bom mogel izogniti. Priznati moram she to, da je tak uvod v hevristichni model legitimitete institucij res nekoliko zapleten. Che vas volja ni minila, ga bomo odslej le she razpletali.

 

 

SHEMATSKA FORMALIZACIJA NIVOJEV INSTITUCIONALNE STRUKTURE
(Kratek opis nivojev hierarhije in njihove vrednotne utemeljitve)
 

Najvishji nivo sistemske hierarhije je suprasistem. Je najshirshi okvir institucionalne strukture. Je hierarhichno strukturirani sistem sistemov ali struktura sistemov. V obchem jeziku bi mu lahko rekli institucionalizirana obchechloveshka druzhba ali kar obchestvo. Vrednotna utemeljitev chloveshtva, dasi je o njej tezhko govoriti, je oz. naj bi bila tvorba strukturiranih obchechloveshkih vrednot. In ne smemo pozabiti dodati, da le institucionaliziranih obchih vrednot. V nashi zavesti obstaja legitimiteta suprasistema predvsem kot deklarativna vrednotna struktura ali, drugache recheno, kot deklarirani vrednotni sistem suprasistema. Organizaciji Zdruzhenih narodov bi komaj lahko rekli, da je zasnova institucije suprasistema, to je sistema nad vsemi sistemi. Pach pa se dejanska integracija suprasistema nekoliko bolj kazhe kot ekspanzija subsistemov chez okvire lastnih sistemov. Multinacionalne druzhbe so taka ekspanzija ekonomskega vrednotnega utemeljevanja, vrednotne orientacije, ki jo simbolizira univerzalnost profita, neomejenost kapitala, ki ne priznava omejitev lastnih sistemov, njegovih meja. She prej pa se ta premena dogaja kot ekspanzija ekonomske propagande v propagando ekonomike sveta. Univerzalnost vrednotne utemeljitve ekonomske zavesti, njenih vrednot, je ta, ki prebija meje, rushi obstojeche vrednotne utemeljitve obstojechih sistemov; enako velja za internacional(n)e - politichne organizacije (transnacionalne stranke), ki svojo politichno moch utemeljujejo planetarno, in medkontinentalne vojashke pakte, ter enako za transnacionalno ekspanzijo religijskih vrednotnih orientacij v svetovne religije. Ravno po vechji univerzalnosti "ekonomskih vrednot" - vrednosti je legitimiteta ekonomike v rivaliteti z versko in ideoloshko dosegla dolocheno prednost in z njo vechjo fleksibilnost nivojske ekspanzije, to je ekspanzije vseh nivojev vrednotnega sistema (institucij) prek meja svojih sistemov.

Shele sistem je tisti nivo institucionalne strukture, ki pretezhno dominira v nashi zavesti, kar pa, bi rekli, ne velja za vse sisteme. Sistem je tipoloshka struktura podsistemov (sistema), zhe priblizhna oznaka za katerikoli druzhbeni sistem pa ga lahko dolochi (identificira). Tako je bil na primer (nash nekdanji) "sistem samoupravne socialistichne druzhbe" zhe samo s to oznako dolochen in imena mu niti ni bilo treba vech dodati. Vsak sistem ima neko tako specifichno oznako, ki je zgolj njegova posebnost, ki zgolj njega oznachuje, ker vsak sistem tezhi k originalni, enkratni samoutemeljitvi (sebe - sistema).

Ne moremo pa kratko rechi, da je sistem drzhava, ker drzhava je res lahko definirana kot sistem, navadno je tako, lahko pa le kot sistem neke politichne ureditve, kar pomeni, da ne gre za sistem, ampak subsistem. In drzhavo lahko definiramo le kot nad-institucijo, to je najmochnejsho upravno administrativno institucijo v sistemu. Zaenkrat je ta mozhnost le teoretichna. Drzhavo lahko oznachujejo manjshi sistemi - sestavine sistema, ki imajo analogno institucionalno strukturo, kot je to bilo v primeru (nashe nekdanje) federacije republik in pokrajin. She bolj izrazito velja to za vse konfederacije. Tudi che bi hoteli definirati razliko med druzhbo, drzhavo in sistemom brez predhodne primerjalne analize utemeljitve njihove vrednotne strukture, bi se zelo zapletli in na koncu bi bilo razvidno predvsem to, da je taka definicija stvar preprichanja, to je nashe vrednotne orientacije, o kateri smo preprichani, po deklariranih vrednotah sistema seveda.

Subsistem pa je tisti element nivojske institucionalne strukture, ki je za analizo vrednotnega sistema dalech najpomembnejshi, je institucionalni okvir vrednotno avtonomno utemeljenih dejavnosti sistema ali pa je struktura vrednotno sovisno utemeljenih institucij, kakor hochete. Vrednotenje subsistemov, odnos rivalitete med njimi oziroma njihovimi propagandami dolocha tip sistema. Subsistemi so tako pomemben nivo strukture celotnega vrednotnega sistema zato, ker je na njih najbolj razvidna horizontalna vrednotna utemeljitev sistema. Kot zhe recheno, poznamo tri dominantne subsisteme: religijskega, politichnega in ekonomskega. Ti so v vrednotnem utemeljevanju tako avtonomni in mochni, da njihova vrednotna orientacija (obchasno) prezhema celoten sistem. Ko je to prezhemanje ekstremno dominantno (predominantno), govorimo o integralnih ali totalitarnih sistemih, pa bi pravzaprav morali govoriti o integralnih, totalitarnih subsistemih. Znane so nam tudi le tri pre-mochne propagande, ki temeljito oblikujejo nash vrednotni sistem. Te so zopet: religijska, ekonomska in ideoloshka ali politichna.

Vchasih se v opisu vrednotne strukture sistema ne moremo izogniti sub-sub-sistemom, ki so tako mochni, da se zdi, da segajo po statusu subsistema in chez, vse do nadsistema. V tej ekspanziji je najmochnejshi in najilustrativnejshi vojashki pod-podsistem ali, kratko recheno, vojashki aparat, vojashki stroj, vojska. Vojashki mondialni pohodi, osvajanja vchasih sezhejo po dobrshnem delu chloveshtva (supra-sistema), vrednotne orientacije vojske pa she nekoliko dlje. Ne glede na povezanost z drugimi nivoji vrednotne strukture je fokus vojashke ekspanzije najprej razviden v hipertrofiranosti militantne propagande (militarizma). Kot poseben primer bi lahko navedel simbiozo militarizma in religijskega fanatizma. Njuna prezhemajocha vrednotna dominacija je v nekem sistemu vidna mnogo prej, preden ta zachne s krizharskimi vojnimi pohodi ali pa z islamskimi svetimi osvajanji, oboje navajam samo kot primer ekspanzije militantnih religij. V nobenem primeru pa te ekspanzije ne moremo pripisati zgolj religijskemu militarizmu ali militantnim religijam, ker bi v tem primeru spregledali simbiotichno prezhetost obeh propagand, spregledali bi njuno bistvo. In pozabili bi na njune sisteme.

Institucije pa so tisti nivo institucionalne strukture, ki nam simbolizira sámo institucionalizacijo. Institucionalizacija vrednot, vrednotnih orientacij je pojem za opredeljevanje in definiranje vrednot, je pojem za redukcionizem vrednot in hkrati pojem za manipulacijo z njimi. Vsakdo izmed nas ima svojega rablja, svojo institucijo ali nekaj njih, ki mu dnevno utrjujejo institucionalni vrednotni sistem, ga oblikujejo tako mochno, da se skorajda zdi, da jim je dokonchno uspelo izpeljati redukcionizem posameznika, se pravi pouzhiti individualno vrednotno orientacijo, she prej pa, da jim je uspelo povsem definirati vrednote institucij. No, na srecho se ta socializacija v celoti nikdar ne posrechi, cheprav so med nami ravno v tej prilagodljivosti institucijam izredno velike razlike. Che vechina individuumov v mogochem razhajanju ali celo spopadu z institucijo potegne krajshi konec, se ne moremo prevech chuditi. Kajti premoch institucije je velika. Temelji na mochi njene hierarhije.

Sicer pa je institucijo mogoche kratko opredeliti kot hierarhichno strukturo vlog. Institucionalne vloge vrednotno opredeljujejo in regulirajo nasho osebno pozicijo v institucionalni hierarhiji na neprimerno razvidnejshi nachin kot drugi vishji nivoji institucionalne strukture, skratka, regulirajo nasho vsakdanjo dejavnost. Od fleksibilnosti nashe osebne vrednotne orientacije, predvsem pa od dometa nashega reflektiranja nivoja vrednotnega utemeljevanja (vlog) je odvisen nash mogochi vzpon po institucionalni hierarhiji, ki se mu reche promocija, napredovanje, priznanje, skratka, nam dobro znane in prijetno zveneche besede. Vem, da boste ugovarjali, se sklicevali na posameznikove sposobnosti, njegovo motivacijo, pa na razlike v izhodishchnih mozhnostih posameznikov, po poreklu na primer, in tako v nedogled po vseh dimenzijah socialne stratifikacije. Gotovo, razlike med posameznikovimi mozhnostmi so velike, vendar je vechina razlik zhe vrachunana v sami vrednotni orientaciji. Kako bi sicer razlagali skoraj neverjetne vzpone posameznikov ali pa njihovo obdrzhanje v hierarhiji sistema kljub njihovim vidnim pomanjkljivostim. Namrech, tiste naknadno opazhene in priznane odlike slavnih nosilcev vlog so zopet vrednotenje, so produkt propagande. To ni on, to je njegov image. Podoba o njem traja le toliko, kolikor je trajna aktualna moch propagande. Posameznik se z zasedbo vloge v instituciji vrednotno bolj zavezhe in opredeli, kot se to njemu zdi. Institucije na sploshno ne podpirajo chlovekovega individualnega reflektiranja smisla in smotra in polozhaja individuuma v instituciji, kritike same institucionalizacije vrednot pa she manj. To je monopol institucij, monopol njenih specialistov (sistemologov - vlogoslovcev).

Naslednji nivo institucionalizacije je nivo vrednotnega utemeljevanja delnih vlog. Je institucionalizacija znotraj-institucionalnih vlog (v instituciji). Lahko bi rekli tudi nadaljnja institucionalizacija posameznika ali prepletanje in krizhanje delnih vlog na posamezniku - individuumu. On je namrech tisti element institucionalne strukture, na katerem se krizhajo vse mozhne vrednotne utemeljitve, in je konchni cilj institucionalizacije. Reduktibilnost individua na vlogo(e), zopet bomo temu rekli institucionalizacija, se torej stopnjuje v parcializaciji vlog(e) v nedogled. Struktura (vrednotnega utemeljevanja) delnih vlog je za analizo vrednot institucij (legitimitete posamezne institucije) izhodishchna. Za nasho analizo vrednotnega sistema pa je prepodrobna. Podobno, che ne enako, velja za strukturo delnih vlog v instituciji druzhine, ki ni tako imenovana "temeljna celica druzhbe", ampak sistema. Institucionalizirana druzhina, vrednotno utemeljevanje institucionalne dodelitve (strukture) vlog v druzhini je prepodrobno izhodishche za analizo vrednot sistema. A pri analizi vrednotnih orientacij socializacijskega subsistema se druzhini kot instituciji tako imenovane "primarne socializacije" ni mogoche ogniti. Najbrzh ni treba posebej poudariti, da je (do)delitev oziroma struktura vlog v posamezni druzhini najprej vrednotno utemeljena, po njej druzhina obstaja, je razdeljena in razdrobljena, po njej je institucionalizirana.

Individuum je in ostane kljuch za analizo vrednotnega sistema, ki ga na nobenem nivoju ni mogoche izkljuchiti, abstrahirati, brez shkode za institucijo, sistem. Ko to vseeno venomer delamo, smo zgreshili, spregledali bistvo. Posameznik - individuum je tista "entiteta strukture sistema", ki se edina v tem ustroju ponasha s svobodno voljo in se vsak chas lahko soochi z zunajinstitucionalno (obcho) vrednotno samoutemeljitvijo. (Poleg njega morda she narod, morda.)

Shematski prikaz nivojske vrednotne utemeljitve bom ilustriral v Novoreku. She nedavno tega bi v nashem vsakdanjem ideoloshkem jeziku rekli priblizhno takole: "Zdruzhevanje dela in sredstev v temeljni organizaciji zdruzhenega dela v okviru delovnih (oziroma sestavljenih) organizacij zdruzhenega dela z omejeno (odnosno neomejeno) solidarnostno odgovornostjo", kar bi nekako pomenilo: institucionalizacijo individua v neki instituciji ali preprosto zaposlitev delavca. Vendar omenjena skovanka (enako pa velja za danes aktualne) ni samo to, she zdalech ne. Je namrech mochan slogan, ki neprestano prezhi, tako rekoch dnevno in na vsakem koraku para nasho zavest. Je pripravljanje nashe zavesti na to, kje naj bo referenchni okvir nashega reflektiranja institucionalnih vrednot (vrednotnega sistema). Da je ritual te magije nekoliko svechanejshi, sledi she faustovska zaveza, pogodba z institucijo, ki je podpisana ob nashi institucionalizaciji, a prav lahko bi rekli tudi iniciaciji. Podpisali smo namrech "kolektivno pogodbo", prej pa smo temu rekli "samoupravni sporazum o zdruzhevanju dela in sredstev" s "temeljno organizacijo zdruzhenega dela ... (naprej pa tako veste, saj se je neshtetokrat ponavljalo). V resnici pa smo podpisali nekaj mnogo pomembnejshega, podpisali smo utemeljitev institucionalne hierarhije, njeno organizacijsko shemo, opis del in nalog po delokrogih in svojo izhodishchno pozicijo v institucionalni hierarhiji. Podpisali smo zgodbo, ki jo tu opisujem, nasho prihodnost. Krajshe recheno, z institucijo smo sklenili zavezo, dali smo ji osebni pristanek, legitimiteto.

Che pa bi hotel opisati nekoliko celovitejsho podobo institucionaliziranega individua v samoupravni druzhbi, bi moral dodati she institucionalizacijo tega istega individua kot krajana in obchana v krajevnih in obchinskih skupnostih, pa v druzhbenopolitichnih in druzhbenih organizacijah, samoupravnih interesnih skupnostih in tako naprej in naprej v nedogled. Pa ni treba, ker se je medtem opis tovrstne vrednotne parcializacije - institucionalizacije na nasho srecho sesul, in na nasho nesrecho premenil, sofisticirano dopolnil, izpopolnil.

Arhaichna predstavitev institucionalizacije v staroreku, npr.: nameshchenci v ustanovah ali delavci v tovarnah, pa ne bo nikoli vech primerna, njena vrednotna utemeljitev je bila zhe razkrinkana, prehitro bi jo spregledali kot nashe vrednotno (pre)usmerjanje. Vrednotna orientacija v modernih sistemih je osredotochena na delovno vlogo, ta naj bo fokus osebnega vrednotnega sistema, tu naj bo delokrog zavesti, tu naj se zavest zadrzhuje, chim vech, da ne bo tavala zunaj okvira, ki ji ga inzhenirji dush dolochajo, dnevno aktualizirajo, vechinoma na zelo preprost nachin, z neskonchnim ponavljanjem apelov, parol, sloganov. Jezik se menja, spreminja, bistvo nikoli. Jezik, ki so ga do nedavna uporabljali nashi eksperti za institucionalizacijo vrednot, je bil NOVOREK. Njegova glavna naloga je bila in je, da nam s hipertrofijo oznachevalcev zozhuje pomene ali pa z njihovo neprestano premeno krni preglednost vrednotnih orientacij. Domet nashega reflektiranja celote vrednotnega utemeljevanja hierarhije sistema se zmanjshuje, in nam se ozhi zavest.

Isto, malo drugache recheno: Nasha institucionalna zavest je tista, ki je hierarhizirana na prav poseben nachin. Utemeljevanje in regulacijo institucionalnih odnosov generira nasha zozhena zavest, nashi medsebojni odnosi, nashe institucije so le njen materialni substrat - materialni ali materializirani simbol. MI smo potrebovali NOVOGOVOR zaradi sprenevedanja in vedno bolj sestavljen in kompliciran je bil, samoupravno smo ga negovali, vsi smo pri tem pridno sodelovali, to je pri novotvorbah jezika. Che je George Orwell sijajno prikazal zozhenje zavesti v totalitarnem sistemu z Novorekom, ki je temeljil na siromashenju pomenov in besed, smo MI izumili temu modificiran nachin, cilj je bil seveda isti, siromashenje pomenov s hipertrofijo besed, konchni cilj sistema pa ostane vedno isti, ta je ozhenje zavesti individuuma - institucionalizacija. In ne mislim, da tale moj jezik ni tak, ravno tako je soprodukt institucionalizirane znanosti.

Potreben je mochan analitichni napor, da se prebijemo chez samoumevno utemeljenost "vrednotnega sistema institucionalne strukture", da presezhemo dojemanje zgolj nivoja, ki nam je zaupan, v ozaveshchanje celote, ki nam je po naravi blizu. Namesto tega raje vsi skupaj pridno v okviru svojih zmozhnosti soutemeljujemo togost in rigidnost institucij, skupaj s preprichanjem, da delajo to institucije z nami in ne mi z njimi! V tej nepreglednosti vrednotnega utemeljevanja vlog je taka pomota samoumevna. Abnormna institucionalizacija nashe nekdanje samoupravne druzhbe ni bila razlozhljiva samo s hipertrofirano (prerazvito) normativno dejavnostjo sistema, narashchanjem samoupravnih aktov v milijone, pa zapisnikov brez zhivljenja in brez trohice bistva v bilijone. Razlago tega pojava je mogoche najti na nivoju vrednot, v vrednotni utemeljitvi norm. Nasha samoregulacija je bila taka, da je vredna posebne pozornosti. Nashe samoupravljanje je bilo posebnost brez primere, drastichen primer napora nashe zavesti, kako obvladati in usmeriti nasho lastno spontaniteto, ko je ta deklarirana kot samoupravna, kar je pomenilo, da smo imeli deklarirano samozavest, sistemsko regulacijo "zavednosti". Nevarnost, da bi se posameznik ozrl (reflektiral) chez tolerirano mero zozhene institucionalizirane zavesti, je vseeno bila neprimerno vechja, kot v druzhbenih redih - ureditvah - sistemih, kjer samoregulacija vrednot ni deklarirana. Imeli pa smo she to nesrechno posebnost, da smo skushali tako imenovano samoupravno druzhbeno zavest za vsako ceno uskladiti na nivoju interesov. To sfero zavesti, ta "pluralizem samoupravnih interesov" smo ekstremno ozaveshchali. Hipertrofiranost interesov v zavesti posameznika pa nujno pomeni, da mu skushamo zavest zozhiti na nivo interesov. Pot od interesa do vrednote, od interesne do vrednotne orientacije pa je kar lepa in naporna pot v nashi zavesti.

Krizo institucionalnega vrednotnega utemeljevanja dozhivljajo tudi sistemi, ki se lahkotno poigravajo z deklariranjem svobode ob sochasnem povechevanju njene institucionalizacije. To se nam utegne dogajati dandanes in she bolj v blizhnji prihodnosti. Nasha zavest je bila ob nastajanju nove slovenske drzhavnosti in nenadni eksploziji politizacije, pluralizma politichnega zhivljenja strank v posttotalitarnem sistemu nujno politichno preafektirana.

Upravljanje svobode in svoboda upravljanja sta konfliktni vrednotni relaciji. Dejansko zhivi svoboda samo v svobodnem subjektu (v nashem svojstvu-sebstvu in nashem mistvu), zhivi kot vrednotna utemeljitev subjekta: individua in naroda. Samoutemeljitev, samodolochitev subjekta je sprejemanje njemu lastnih dolochitev, sicer je le kontradikcija nezdruzhljivega: "institucionalne svobode" ali "sistemske samoorientacije", ne glede na zaporedje obeh oznachevalcev.

 

 

VREDNOTNA UTEMELJITEV (SAMIH) NIVOJEV INSTITUCIONALNE STRUKTURE

 

Z institucionalizacijo vlog(e) v institucionalni hierarhiji je vloga ne le opisana z vrsto znanj, sposobnosti, opravil, skratka s tem, kar se od posameznika prichakuje, ampak je predvsem vrednotno utemeljena na neki koherenten nachin. Tudi posameznik vloge, ki jo je zasedal, ne menja le zato, ker se je ravno v tej vlogi izkazal uspeshnega in uchinkovitega ali pa nasprotno, neuspeshnega in neuchinkovitega. Za tem mora biti she neki globlji razlog, ki je za institucionalno hierarhijo bistven. Kako bi sicer razlozhili tako pogost pojav, skoraj zakonitost negativne kadrovske selekcije v hierarhiji institucij? Razlaga, da je taka negativna selekcija kadrov posledica delovanja neformalnih kanalov mobilnosti posameznikov, ne zadoshcha, tudi zato ne, ker se po istih kanalih obchasno odvija tudi pozitivna selekcija posameznikov pri zasedanju hierarhiziranih vlog. Obchi razlog moramo iskati v vrednotni utemeljitvi same hierarhije. Tezhava je samo v tem, da je ta zelo redko jasno izrazhena, to je v nobenem javnem opisu, razpisu vlog je ne bomo nashli. Tudi med neformalnimi selekcijskimi mehanizmi sistema je treba poiskati najprej vrednotno utemeljitev za sam pojav selekcije. Tako se nam v utemeljevanju hierarhije delnih vlog najprej izpostavi dobro znana vrednota lojalnost kot vrednota, ki utemeljuje in utrjuje institucionalno hierarhijo. Brez nje ni zasedbe vloge ne njenega obdrzhanja, she manj napredovanja po hierarhiji, skratka, brez nje ni hierarhizacije institucionaliziranih vlog.

Lojalnost - nelojalnost je vertikalna vrednotna relacija, ki utemeljuje hierarhijo na nivoju vlog. Lojalnost je torej modaliteta osnovne ali temeljne vrednote, ki utemeljuje celotno institucionalno hierarhijo. V nobenem socialnem romanu, drami, filmu je ni mogoche spregledati, a che rechem, da je med dramatiki eden, ki jo je opisal bolje kot vsi drugi, mi ga imenovati ni treba. Umetnost nedvomno bolje reflektira vrednote od znanosti in che se hochemo o vrednotah kaj bistvenega nauchiti, jo moramo vzeti resno.

Che bi sedaj hotel opisati lojalnost kot zhivo vrednoto, bi bil tak moj poizkus reven, deplasiran. Moja naloga je le ta, da jo predstavim shematsko. Modalitete vrednote lojalnost imajo shirok diapazon, vdanosti vseh vrst so to, vedno pa vdanost hierarhiji. V osnovi te vrednote je vdanost chisti hierarhiji, mislim taki, ki je ochishchena svoje konkretne pojavnosti. V konkretnem reflektiranju nivoja hierarhije je vrednota lojalnost aktualizirana kot lojalnost do vloge, lojalnost do institucije, lojalnost do dejavnosti sistema, lojalnost do sistema in she nadsistema. Dlje ne sezhe. Lojalnost je v hierarhiji razklana vrednota. Je lojalnost do vishjih (na nivoju hierarhije) in sochasno nelojalnost do nizhjih (vlog v hierarhiji oz. do njenih nosilcev). Kot funkcionalna utemeljevalka hierarhije nastopa v modaliteti nadrejenost - podrejenost, to je nadrejenost v odnosu do nizhjih in podrejenost do vishjih vlog v hierarhiji institucij. Vrednote avtoriteta, avtoritarnost, avtoritarizem, subordinacija, subordinantnost (z njihovi antipodi) so ravno tako modalitete osnovne vrednote, ki utemeljuje hierarhijo v variacijah. In mnogo je she njenih modalitet, skoraj neopisna je raznolikost in barvitost oznachevalcev vrednotnega utemeljevanja hierarhije. She bolj barvite se mi zde modalitete lojalnosti, ki s svojo vechpomenskostjo zabrisujejo svoj izvorni, a temeljni pomen, ki ga imajo v aktualiziranju - nenehnem vzdrzhevanju vrednotnega sistema hierarhije. Take so n.pr.: zvestoba, servilnost, podanishtvo, skratka sluzhnosti vseh vrst in pa za nas tako aktualno (zhe opisano) hlapchevstvo v nas samih in hlapchevstvo nashega mi-stva.

Chlovek bi se vprashal, od kod sistemu taka moch ponizhevanja in povishevanja (nosilcev) vlog ali dodeljevanja le-teh? Morda izvira iz vzdrzhevanja institucionalne strukture s sankcijskim sistemom? Cheprav vrednot ni mogoche neposredno sankcionirati, jih je mogoche posredno. Tako je tudi z vrednoto lojalnost. Nelojalnost je najprimernejsha vrednotna orientacija avtonomnih posameznikov ali skupin, da ti izgube vlogo, pozicijo, polozhaj v institucionalni hierarhiji. Kajti ekstremna sankcija sistema je izlochitev. Vendar institucionalna hierarhija ne more nichesar trpeti, kar bi bilo izven nje, nichesar ne more izlochiti, (pre)pustiti zunaj svoje institucionalizacije. Zato sankcija ni le preselitev sankcioniranega individua na obrobje sistema (marginalizacija ali izlochitev), ampak ponizhanje v zvrnjeno ali obrnjeno hierarhijo. Chim hujsha je sankcija, tem nizhji bo polozhaj sankcioniranega oz. tem vishji v negativni hierarhiji. Izredna aktualnost negativnega sankcioniranja je torej v vrednotnem sistemu pomembna kot posredno, a preprichljivo vzdrzhevanje hierarhije oz. vrednotnega sistema. Povsem analogno velja za pozitivno sankcioniranje, sistem oz. mehanizem nagrajevanj, povishanj, chashchenj, itn., itn. Vrednotni relaciji sankcioniranje - nesankcioniranje lahko rechemo, da je instrumentalna vrednota, ki vzdrzhuje, utrjuje, regulira socialni red, hierarhijo sistema.

V vrednotnem sistemu socialne stratifikacije smo jo imenovali vzdrzhevalna vrednota, ki vzdrzhuje in utrjuje celotno stratifikacijo, tako tisto bolj vidno - pozitivno stratifikacijo kot tisto manj vidno - obrnjeno ali negativno stratifikacijo. Obe vrednotni strukturi sta v tem analogni, sta sestavljeni piramidi, vsaka od njiju ima vidno in njej komplementarno manj vidno, zvrnjeno piramidalno strukturo. Iz raziskovanja vrednot socialne stratifikacije vemo tudi, da z instrumentalnimi vrednotami ne moremo utemeljiti nobene druge vrednote, ker je tako utemeljevanje vrtenje v krogu, utemeljevanje ene vrednote z drugo, circulus vitiosus. Ostane nam torej odprto vprashanje, katera vrednota, katera modaliteta je temeljna in hkrati chista vrednota, ki utemeljuje celotno vrednotno strukturo institucij oziroma legitimiteto sistema? Ishchemo torej eno samo vrednoto, tako nam govori tudi pravilo institucionalnih vrednot, po katerem imajo vrednote sistema svoj evaluacijski predznak - pozitivne ali negativne vrednote. Preostala nam je ena sama vrednota (vrednotna relacija), ki utemeljuje institucionalno hierarhijo - legitimiteto sistema, po kateri imajo vse vrednote institucionalne hierarhije istosmerno evaluacijo, ta je: hierarhe - anarhe (hierarhija - nehierarhija). Vrednota hierarhija je utemeljevalka legitimitete sistema. Po njej je utemeljena hierarhija institucionalnih vlog, hierarhija institucij, hierarhija v sistemu, hierarhija sistemov. Nehierarhichnih vrednotnih sistemov institucij ni! Hierahija je tudi tista socialno veljavna vrednota, po kateri se legitimiteta sistema imenuje tudi "institucionalna hierarhija". "Hierarhija je!" je simbolna oznaka socialno veljavne vrednote. Deklarira pa se vechinoma po svojem antipodu "nehierarhija naj bo", "mora biti", nadalje v modalitetah nehierarhije: enakopravnost, enakost, demokratichnost (vlog, institucij, subsistemov, sistemov). Sama hierarhija kot chista vrednota (hierarhe - anarhe) je organizacijski princip vrednotne strukture in je vrednota, ki sama nima evaluacijskega predznaka po nobeni drugi vrednoti institucionalne strukture, ker je njena utemeljevalna (temeljna) vrednota.

Nehierarhichnih vrednotnih sistemov, kot zhe recheno, preprosto ni, mogoche nam je le, da ne vidimo njihove hierarhizacije, posebej che je ta za nas nenavadna, nedoumljiva in che tega nochemo iz praktichnih razlogov. Tudi aktualizacija vrednote v modaliteti "anarhija, anarhizem" temelji na hierarhiji, ker pomeni le rushenje, razgrajevanje ali razvrednotenje neke obstojeche socialno veljavne hierarhije, ne pa hierarhije same. Hierarhija kot chista vrednota je zunaj institucionalizacije oz. je nad njo. Vrednotni sistem institucionalne vrednote nujno strukturira, t.j. hierarhizira in evaluira v vrednote in nevrednote ali v pozitivne in negativne vrednote le po temeljni vrednoti sistema "hierarhija je". Tolerantnost - netolerantnost do svojskega hierarhiziranja vrednot sistema se spreminja, hierarhija ostane.

Taka je kratka, diagonalna razlagalna - hipotetichna vrednotna utemeljitev (samih) nivojev institucionalne strukture in vrednot, ki jo utemeljujejo.

Zhelim le she opozoriti na problem, ki se mi vedno pojavlja v eksplikaciji vrednot, namrech, da je razlaga eno, dokazovanje pa drugo in dojemanje je tretje prizadevanje. Najprej je tu (v zavesti) dojemanje vrednot, vrednotnih orientacij, vrednotnih sistemov, to je celostno, nikoli povsem razlozhljivo. Termine vrednot - njih oznachevalce bi lahko brez vechje shkode zamenjali, njihove vsebine ne, njihovo sovisnost, prezhemanje she manj. Zanasham se na to, da so vrednote vsakomur preverljive kot neposredna in kot posredovana dejstva zavesti. Zato jih poskusham ilustrativno nakazati, chim manj dokazovati, ne jih instrumentalizirati, t.j. ne izpeljevati ene iz drugih. Vse to vodi v konstruktivizem, stran od dojetja, ki je bistveno, vchasih se zdi apriorno, nikoli ni povsem predochljivo.

V nadaljevanjih bomo skushali utemeljitev legitimitete sistema tudi preverjati. Utemeljitev vrednotnega sistema institucij bomo (v nadaljevanju) preverili, najprej z vrednoto "delo". Ker ravno ta konkurira za mesto temeljne ali utemeljevalne vrednote sistema, t.j. v utemeljevanju hierahije vlog, institucij, sistema. She pred kratkim je veljala za tako tudi v nashem "proletarskem sistemu" - "drzhavi delavcev in kmetov" - "vladavini delavskega razreda".

 

 

MODIFIKACIJA OZNACHEVALCEV INSTITUCIONALNIH VREDNOT
PO NIVOJIH VREDNOTNEGA SISTEMA
(She o vertikalni strukturi vrednotnega sistema)
 

Z nivojskim premikom izhodishcha vrednotenja (to je vidno v pomenskem poudarku simbola) imajo isti vrednotni oznachevalci za vrednote oziroma vrednotne orientacije modificiran pomen. Natanchneje recheno, izhodishche za njihovo operacionalizacijo in reducirano definiranje v okviru vrednotnega sistema institucionalne strukture je nivojsko fleksibilno.

Individuum navadno reflektira "celotni" vrednotni sistem iz svojega izhodishcha, to je iz pozicije njegove kljuchne vloge v institucionalni strukturi. Redkokdaj pa posamezne vrednote in vrednotne orientacije reflektira chez sistem tja do nadsistema. Doslej sem se z opisom vrednotnih relacij pretezhno zadrzheval na nivoju vlog in njihovih vrednotnih utemeljitev v okviru institucij, obchasno pa sem skushal nakazati tudi njihovo vertikalno sovisnost. Vendar so vloge hierarhichno strukturirane vse tja do suprasistema, njihovo vertikalno orientacijo, ki operacionalizira hierarhijo vlog, pa relativno dobro simbolizira vrednotna relacija nadrejenost - podrejenost. Spomnimo se, da ima ta svoj evaluacijski predznak vrednote ali nevrednote le v odnosu do temeljne vrednote "hierarhija je!", zato je "nadrejenost" tudi operacionalizator vrednote hierarhija. Vloge v celotni hierarhiji so evaluirane z vrednotno relacijo "nadrejenost - podrejenost" in ravno tako z njenimi modalitetami. Ne velja pa nasprotno, kar je v nashi zavesti bolj udomacheno, bolj predstavljivo, namrech, da je vrednota nadrejenost in njene modalitete utemeljena z zasedbo vloge (da iz nje izhaja). Vloge so: vodilne - nevodilne, pomembne - nepomembne, upravljavske - izvrshevalske, izvajalske, kljuchne - postranske, dominantne - nedominantne in tako naprej, zato ker je celotni vrednotni sistem utemeljen na hierarhiji vrednot, hierarhija vlog je le predstavljivejshi videz te hierarhije. Za nas je pomembno, da je pomenski poudarek nivoja vrednotnega sistema lahko simboliziran z neko dolocheno modalnostjo osnovne vrednote hierarhije. Jezik dolochene oznachevalce vech ali manj fiksira ali rezervira prav za dolochene nivoje strukture. Tako se na primer nadrejenost - podrejenost aktualizira predvsem na nivoju vlog v instituciji, na nivoju subsistemov pa jo navadno nadomeshcha modaliteta: dominacije - nedominacije. (Govorimo o dominatnih in nedominantnih podsistemih in v stopnjevani dominaciji o predominantnih subsistemih.) Vendar je to tezhava jezika, njegovih simbolov (oznachevalcev vrednot), njihove vechpomenskosti, ki pa jo je mogoche razbrati iz konteksta, che je le-ta dovolj naznachil okvir vrednotnega sistema in njegovo referenchno izhodishche, ki ga v celotni vrednotni strukturi zheli osvetliti.

Institucije so vrednotno hierarhizirane s celo vrsto modalitet hierarhije, tezhko je rechi, katera od njih je najbolj aktualna. Naj jih nekaj nashtejem: pomembne - nepomembne, mochne - shibke, neomejene - omejene (solidarnostne odgovornosti), posebnega druzhbenega pomena - brez njega, osrednje, centralne - periferne, pa nadinstitucije - she ne institucije; in ko njihovo hierarhichnost dolocha regionalni princip, potem so te: federalne, regionalne, lokalne, pa nadnacionalne, multinacionalne ali le nacionalne institucije, in tako skoraj v nedogled. Zelo pomembne institucije imajo nadsistemsko ali sistem presegajocho razsezhnost. Te so praviloma institucije dominantnih subsistemov, kot zhe recheno, to so: multinacionalke ekonomskega podsistema, internacionalne politichne organizacije, svetovne religijske institucije (cerkve), pa tudi manj vidne, a ne manj pomembne tajne organizacije sveta (mondialne lozhe). To nashtevanje naj bi nam sluzhilo le za ilustriracijo fleksibilne razsezhnosti vrednotnih orientacij institucij po nivojih vrednotnega sistema vse tja do nivoja suprasistema.

Modalitete vrednote dominantnost - nedominantnost, za katero smo zhe rekli, da najbolj neposredno oznachuje hierarhizacijo subsistemov, so: vladajochi - obvladani, avtonomni - neavtonomni, favorizirani - zapostavljeni (ali celo iz sistema izlocheni), pa produktivni in neproduktivni subsistemi, in tako naprej. Vrednotno oznachevanje hierarhije subsistemov je pomembno, je njihovo vrednotenje samo; tako lahko rechemo, da je v nashem vrednotnem sistemu tipichna oznachitev subsistemov za neproduktivne tako oznachene podsisteme razvrednotila, deplasirala in s tem utemeljila njihov nerazvoj in ekspanzijo v sistemu. Konsekvence takega vrednotenja so daljnosezhne ne le za nasho znanost in kulturo na primer, ampak sochasno za celo vrsto poklicev v teh dejavnostih, ki so tako dobili status neproduktivnih poklicev, manjvredne dejavnosti tudi v drugih subsistemih. Kako trdovratne in dolgotrajne so konsekvence vrednotnega utemeljevanja, bi skoraj ne mogli videti lazhje kot ravno na tem primeru, a kaj ko je razvidnost nedefinitivnosti in enostranskosti vrednotnega definiranja mogocha shele potem, ko je v socialno veljavnem vrednotnem sistemu tako definiranje vrednotne orientacije zhe prezhivelo, ko evidentno blokira razvoj celotnega sistema. Tako nam danes postaja vse bolj jasno, da se produktivni subsistemi ne morejo izlochiti kot naddejavnosti sistema ali nasprotno kot nov tip mondialnega subsistema, ampak s tako vrednotno preorientacijo blokirajo tudi svojo lastno sistemsko produktivno vrednotno utemeljitev.

Tip sistema opredeljuje dominacija in predominacija v vrednotnem utemeljevanju najmochnejshega subsistema. Pri nas sta to bila (in sta she) dva in sistem bi po njiju lahko imenovali politichnoekonomski sistem ali red ali politichnoekonomska ureditev. Preenostavno pa bi bilo, che bi bili vsi konkretni sistemi le razodevanje relativno chistih tipov subsistemske dominacije. Zato bi prej lahko rekli nasprotno, da danes dominantni subsistemi le redko utemeljujejo svojo dominacijo zgolj na svoji avtonomni vrednotni orientaciji. Ravno tako bi lahko rekli, da v vechini danashnjih sistemov dominirajo ekonomskopolitichni ali pa politichnoekonomski subsistemi v nekakshni simbiozi vrednotnega utemeljevanja z nekim pomembnim dodatkom, namrech, da se vedno bolj utemeljujejo in regulirajo z razvojem neavtonomne znanosti. Sama znanost pa, ki ni razvila avtonomne propagande, ne more biti niti avtonomno vrednotno utemeljena, kaj shele dominantni subsistem. Sistemi, ki bi se utemeljevali na znanosti, bi bili racionalistichni sistemi, vendar takih danes ni. Danashnje sistemsko in subsistemsko orientiranje znanosti favorizira ekspanzijo vrednotnega utemeljevanja "razvoja subsistemov" na tehnoloshkih dosezhkih, na razvoju aplikativnih znanosti, a tako utemeljevanje je evidentno neavtonomno, je pod dominacijo kapitala in politichne mochi. In kot kazhe, ima tu kapital dolocheno prednost. Znanost, znanstveniki, njihove vrednotne orientacije, vrednote, so bolj kupljive, kot pa so uklonljive mochi in fanatizmu ideologije.

V rivaliteti nivojskega vrednotnega utemeljevanja pa je kultura (kulturni subsistem) izrazito hendikepirani subsistem, tisti, ki nam sluzhi za primer subsistemske deprivacije. Kot zakleto se kulturi to venomer in venomer dogaja. She Platon je pesnike izganjal iz drzhave. In vendar je to subsistem z najvechjim potencialom vrednot in prav nobena propaganda si svoje ekspanzije ne more niti zamisliti brez uporabe kulture in umetnosti, njene ustvarjalnosti v ustvarjanju magichnih simbolov vrednot in vrednotnih orientacij, vrednotnih utemeljitev. Vendar to delata hiper-institucionalizirana kultura in hierarhizirana umetnost, in le tako si lahko razlagamo njuno tradicionalno neavtonomnost in samozatajevanje v vrednotni samoutemeljitvi in vrednotni utemeljitvi sistema. Za vrednotno utemeljitev na vertikalni osi vrednotnega sistema institucionalne strukture je znachilno, da so tudi subsistemi hierarhizirani, na nivoju subsistemov bi ji lahko rekli: "vrednotni sistem subsistemske dominacije".

Na nivoju sistemov pa se osnovna vrednotna relacija aktualizira v modaliteti: razvitost - nerazvitost, je zopet le modaliteta temeljne vrednote hierarhija, v tem primeru hierarhija sistemov. Sistemi so razviti ali nerazviti v medsebojnem odnosu, to je v odnosu do hierarhije sistemov ali, drugache recheno, znotraj hierarhije suprasistema. Podrobnejsha eksplikacija gotovo ni potrebna, je dokaj samoumevna, deloma pa sem jo zhe opisal na nizhjih nivojih sistemske strukture. Evaluacija vrednot ni le analogna tej na nizhjih nivojih vrednotne strukture, ampak je v celotnem vrednotnem sistemu istosmerna in ne more biti poljubna. Tudi vrednotna orientacija sistemov od nerazvitosti k razvitosti ne more biti le njihova lastna orientacija, ampak je neizogibna. Ne tiche se le sistema in ni poljubna, ker je istosmerna po izvensistemski orientaciji, je istosmerna znotraj suprasistemske vrednotne utemeljitve. Poljubnost ali vechje odstopanje od pravila vrednotnih relacij pa je, kot tudi zhe recheno, mogocha predvsem v deklarativnem vrednotnem utemeljevanju sistema. To pa je nekaj povsem drugega. Za dejansko, socialno veljavno vrednotno utemeljevanje sistema je deklarativno predvsem ovira mozhni vrednotni orientaciji, ne more pa biti njena razveljavitev. Temeljne vrednotne orientacije so torej univerzalne, univerzalnost je dolochena na najvishjem nivoju, to je v suprasistemski vrednotni orientaciji. Naj nashtejem she nekaj modalitet osnovne vrednotne relacije na nivoju sistemov, ki pa so she bolj problematichne, kot so bile one na nizhjih nivojih vrednotne strukture. Sistemi so: samostojni - nesamostojni (relativno), svobodni - nesvobodni (in zopet je treba dodati: relativno), zakaj, to zhe vemo, so bolj ali manj fleksibilni - togi, demokratichni - nedemokratichni, ekspanzivni - defenzivni, in tako naprej brez konca oziroma do njihovega konca, ker noben sistem ni vechen.

Ob ilustriranju sovisnosti vrednotnih relacij in nivojskega prelivanja vrednot sem aktualizacijo modalnih vrednot na najvishjem nivoju hierarhije zhe opisal, zato naj zaradi shematike samo povzamem temeljno utemeljitev. Suprasistem je hierarhiziran le navznoter. Navzven se nima do chesa utemeljevati, naprej se ne more hierarhizirati. Ko pa bi se imel in mogel, naj navedem samo v ilustracijo, kot je to v znanstveni fantastiki, bi se zrushil celotni vrednotni sistem, ki ga strukturira nasha institucionalizirana zavest, in bi se prestrukturiral po novem nadrejenem sistemu, rechi bi mu morali vrednotni sistem supra-suprasistema ali nadplanetarni vrednotni sistem ali celo medzvezdni vrednotni sistem. Nikoli pa vesoljni, ker sistem je konchen in vedno konchno definiran. Razpadel pa ne bi zaradi zunanje sile, velichine nad-vrednotnega sistema, ki bi bil nedvomno popolnejshi, etichno razsezhnejshi, ampak zaradi svoje notranje sile in napetosti, ker se je vzdrzheval s silo, rigidno mochjo, ki je institucionalizirala obche-chloveshke vrednote.

Obstajajo she transcendentalne institucionalne vrednotne utemeljitve na vrednotnih orientacijah institucionalizirane religije, nadalje transideologije, lahko jim prishtejemo tudi ekonomske utopije. Redko se uveljavijo v posameznih nad-sistemih, le v primerih izrazite predominacije in ekspanzije njihovih pre-mochnih subsistemov v zhe omenjenih: teokratskih, kapitalskih in politokratskih sistemih. Ne morejo pa se uveljaviti na nivoju suprasistema. Institucionalizirano transcendentalno vrednotno utemeljevanje je treba lochiti od transcendiranja obchih vrednot. Razlika je namrech zelo pomembna in ochitna. Je v tem, da vrednote nujno transcendirajo, sistemi s svojo vrednotno institucionalizacijo pa se kvechjemu transcendentalno utemeljujejo. Kolikor se posamezni sistemi tako (presezhno) vrednotno utemeljujejo, je njihova legitimiteta teokratsko - integralna, totalitarna ali kapitalsko - integralna.

Modalitete vrednotne relacije, ki utemeljuje institucionalizirano transcendentalno hierarhijo, so: absolutnost - neabsolutnost, vsemogochnost - nemogoch(n)ost, vesoljnost, vechnost, itn. Zopet je treba dodati, da vsaka od modalitet nosi neki bistveni pribitek, ta je nelochljivost od svoje, sebi lastne institucionaliziranosti oz. svojega pojmovanja hierarhije. Tako bi temeljni vrednoti institucionalne strukture na tem transcendentalnem nivoju morali dodati oznachevalec institucionalne transcendentalnosti: "hierarhija je transcendentalna" - "institucija je vechna". Skupna oznaka bi lahko bila: "institucionalna hierarhija je absolutna"! Zopet je tu, ta znani zaplet kontradiktornosti v vrednotnem utemeljevanju. Ker vemo, da nobena institucionalna hierarhija prav gotovo ni absolutna, in vemo, da absoluta nikakor ne moremo institucionalizirati. Che pa je hierarhija obcha vrednota, potem nujno transcendira, ker je tako strukturirana nasha zavest, dasi mislim, da hierarhije kot take - obche vrednote - v sistemih ni. Kolikor o njej sploh lahko govorimo kot o uveljavljenih dejstvih nashe zavesti, pa nasprotno suprasistem utemeljujejo kot omejen svet, kot da je ta delnemu (institucionalnemu) chloveku razpolagalen, kot da ga ta vedno bolj obvladuje in je tik pred tem, da ga bo konchno obvladal. Zato bi lahko modalitete osnovne vrednotne relacije na nivoju suprasistema, kot so na primer: obvladovanje - neobvladovanje sveta, chloveka, narave, dalje tudi: vladanje chloveku, obvladovanje vesolja, prej lahko oznachili kot nadutost, norost, utopijo kakor pa veljavno vrednotno utemeljitev neskonchnega in nedoumljenega. Da bi lahko neki obstojechi (konkretni) vrednotni sistem ali neka izredno ekspanzivna vrednotna orientacija kot npr. mondialno ekspanzivne religije ali totalitarne ideologije ali neskonchno vabljivi totalni konzumerizem integrirali suprasistem, pa ni verjetno. Ni le utopija, vera, norost, ampak je predvsem grobi nesporazum. Taka okupacija vrednotnega "suprasistema" se notranje zrushi mnogo prej, kot je to razvidno v njeni manifestni propagandni ekspanziji. Po njej je vrednotni sistem nivojsko sklenjen tako, da je svet pojmovan kot hierarhija chloveshtva. To pa bo najbrzh huda zmota institucionalnega chloveka. Ta zmota sledi iz preproste ekstrapolacije vrednotnega utemeljevanja od nizhjih k vishjim nivojem vrednotne strukture. Vse je lepo in prav, dokler ne zadene na neznanko, ki je absolut(na). V svetu vrednot je ta meja mogochega utemeljevanja institucij, sistemov neprestano prisotna. Izkazhe se kot brezupen poskus institucionalizacije obchih vrednot.

 

 

O NAJ-SISTEMIH

 

O naj-sistemih ali velikih sistemih-unijah ali blokih smo zhe rekli tole: Po razpadu vzhodnega bloka v bipolarnem svetu je zdaj na planetu le en sam naj-(nad)sistem. Najbrzh ni treba rechi, da je to USA. Drugi nad-sistem - unija: EU shele nastaja. Tretji "U" (sistem - unija), recimo ji "Eastazija" , je she v porajanju. Seveda ne prichakujem glede gornjih trditev kakshnega velikega soglasja. A tako se to kazhe v suprasistemski vrednotni orientaciji. Pogled s suprasistemskega, recimo, razgleda ali vidika nam kazhe en sam VELIKI SISTEM ali NAJ-SISTEM. Lahko tudi rechemo, da je to sistem v vseh razsezhnostih svoje samoutemeljitve.

Zakaj je to tako, zakaj se nam tako kazhe? Prvo dejstvo smo zhe povedali: ker je drugi blok razpadel, kar sesul se je sam vase. Drugo tudi: ker naslednji blok ali unija shele nastaja. In tretja unija je morda shele v trpnem porajanju.

Glede njegove vrednotne samo-utemeljitve, ki je dejstvo dejstev, pa bi rekel, da je naj-sistem ochitno odigral sistemsko igro na pravo, zmagovito kombinacijo. Ta je, che jo samo na kratko naznachim, takale:

1. Ima najrazvitejshi kapitalski sistem v svetu (suprasistemu). Ekonomski subsistem mu je najpomembnejshi, najdominantnejshi. Kapitalska ekspanzija je v sedanjem svetu ochitno prava, najbolj propulzivna in dalech najbolj zazhelena.

2. Ima najmochnejshi vojashki aparat. Vojashki sub-sub-sitem je tak, ker ga omogocha najmochnejshi kapitalski sitem in ker ga razvija najrazvitejsha znanost. Njegov atlantski, chezoceanski ali transkontinentalni pakt NATO ni samo vodilna, ampak je supra-vojashka institucija v suprasistemu (na planetu).

3. Tretjo karto je stavil na subsistem znanosti. Znanstvene potenciale je chrpal z vsega sveta, najprej s stare celine, nato iz ostalega razvitega sveta. Znanosti in znanstvenikov ni zasuzhnjil, ampak kupil, natanchneje, kupila sta jih omenjena najprodornejsha subsistema (kapital multinacionalk in vojska).

Potem so tu she razlogi, ki izvirajo iz osnovnega antagonizma vrednotne utemeljitve sistemov. Znachilni oz. izraziti so v vsakem top-sistemu oz. naj-(nad)-sistemu in she posebej veljajo za USA. Za amerishko samopredstavo o uspehu ti razlogi oz. njihova razlaga najbrzh niso sprejemljivi. Res na kratko o njih. Potencirano so razvili sistem na rachun obeh subjektov: naroda in individuuma.

1. USA je tipichen sistem, ki kazhe krizo narodne identitete. Naj bodo Americhani she tako uzhaljeni, oni niso narod. Narodi pri njih ne shtejejo dosti. V amerishkem kotlu narodov so se le-ti stalili, novi se niso identificirali, en sam nov narod Americhanov ni nastal. Staroselce Indijance je sistem tako rekoch iztrebil. Evropski priseljenci so skozi generacije izgubili svojo staro narodno identiteto. Africhani, ki so jih pripeljali za suzhnje, niso mogli vzpostaviti narodne identitete, najprej ker je she niso imeli, sedaj ne, ker so v Ameriki. Shtevilni priseljenci iz Juzhne Amerike, "Hispanosi", so morda zadrzhali she najvech svoje identitete, a ne pozabimo, da so v sistemu - talilnici narodov. Tu so zhe valovi novih priseljencev (narodov) z vseh kontinentov planeta. Vsi pa so v nekem shoku iskanja korenin - narodne identitete. Nacija je sinonim za drzhavo, natanchneje nad-sistem - unijo: USA. Amerishko ljudstvo, pravilneje ljudstva, kot recheno, niso narodi - niso subjekti z lastno razvito identiteto.

2. Svoboda individuuma je sistemsko urejena, zajamchena. Americhani se ponashajo s tem, da je njihov sistem "sistem svobode". Res je mnogo posameznih obelezhij, ki kazhejo na zavidljive pravice chloveka - posameznika. A kako je s tem po bistvu? Svoboda posameznika, chlovekove pravice so deklarativne in deklarirane, sistemsko so zajamchene, urejene. Dejansko je sistem tako mochan, premochan, da je subjekt - individuum neznaten. V primeri z mogochnim in mochnim naj-sistemom, seveda. Tezhko bodo poravnali rachune, nastale iz tega neravnovesja v prid sistemu. Chlovekov razvoj je bil zhrtvovan razvoju sistema. Skratka, to je fantastichen razvoj sistema na rachun obeh subjektov: chloveka in narodov!

Vprashamo, kaj so Americhani (USA)? So narod? So skupnost (unija) narodov?

So superiorna Nacija? Kaj je to? Zvezna drzhava? Naj-sistem na planetu?

So sistem z najbolj natanchno izpeljanim oz. aktualnim vrednotnim sistemom socialne stratifikacije (9-ih strat). Kot konfliktne posebej izstopajo naslednje stratifikacijske dimenzije (SD): rasa, ostanki ali zametki nacionalne, religijska, vsekakor tudi premozhenjsko-dohodkovna (oz. lastninska SD), kjer je distribucija posameznikov od revshchine do bogastva ekstremna. So potemtakem kotel, talilnica: ras, narodov, ver, ... ? Kotel. ki utegne nekega dne zavreti. Za Americhane je kljuchno vprashanje uspeshnosti, nadaljnje ekspanzije na planetu: kako uveljaviti legitimiteto svojega sistema za ves planet: "globalizacija sveta!" To je, kot recheno, ekonomska ekspanzija, vojashka dominacija, superiornost znanosti, che navedem samo tri poglavitne "vashke znachilnosti" ekspanzije naj-sistema v svetovni vasi (global vilage). Globalizacija je za USA tako boj za obstoj legitimitete sistema kot za dominacijo na planetu. A kaj, ko se kolo zgodovine vchasih zavrti po svoje. Sicer pa smo nakazali zhe kar nekaj razpok, ki so tako hude, da jih reshi morda samo she projekt znanstvene fantastike ali znanstvene religije.

In che se za hip ozremo k drugemu razpadlemu naj-sitemu - vzhodnemu bloku: SSSR in drzhavam pakta, ugotovimo, da ni bil uspeshen v subsistemski kombinaciji. Igro sistema je igral na napachne karte, na slabo kombinacijo predominantnih (sub)sistemov. Samo shematsko bom nakazal zlom neke legitimitete:

1. Pre-dominacija politichnega subsistema. Bil je to ideoloshki sistem komunizma. Izredno uspeshen v ideoloshki ekspanziji, prodrl je pred vrata sovrazhnemu bloku. Bil je to totalitarni sistem partije in diktatura Stalinove legitimitete (PL).

2. Ekonomsko je sistem zaostajal. Na vishku vesoljske slave Sputnika se je sesul sam vase: solhozi, industrializacija, elektifikacija, vojska, vse je shlo navzdol.

3. Vojashki sistem - Varshavski pakt je le nosil posledice ekonomske in ideoloshke neuspeshnosti, krize subsistemov v integralno utemeljenem sistemu in tudi z ideologijo zavrte znanosti. Razplet te igre sistema je pouchen, che zhe zabaven ni.

Kaj pa preostali svet? V teh igrah sistema igrá na razlichne karte, na razlichne (sub)sistemske kombinacije v vrednotnem utemeljevanju institucij, sistemov. Kultura (kulturni subsistem) pa je nepogreshljiv za tiste sisteme, ki se hochejo ohraniti kot relativno avtonomni sistemi v okviru mochnih nadsistemov ali ob njih. Dzholija v igrah ostalih sistemov sta le dva subjekta: individuum in narod.

 

O SISTEMU: IZ PARALELNE STVARNOSTI
(Propagandni dodatek kult-propagande)

Za popestritev prvega poglavja naj v zakljuchku dodam she nekoliko drugachno priobchitev bistva obravnavanega problema, v bolj sproshchenem literarnem nachinu izrazhanja: Nekaj odlomkov iz zhaloigre "Oldtimer Slovinia - Vesela barka Slovenika", in sicer odlomke iz "Paralelne igre administrativni parastvarnosti - Shusove teorije videnja oz. predvidevanja iger". (Revija SRP 23/24, oktober 1997)

Paralelna stvarnost je Shusu pomenila vse bistveno, tisto, chesar nikakor ni mogoche izpustiti, zamolchati, ne da bi s tem zmalichili resnico v navadni stvarnosti.

Paralelna stvarnost, ki stvarni igrivo sledi, jo razkriva, je samo v pomoch dramaturshkim teamom za lazhjo razchlenitev in uprizoritev oz. neuprizoritev kochljivih prigod nastopachev.

Sicer pa sta zanj v igri paralelne stvarnosti le dva igralca. Eden je individuum svobodne volje in drugi igralec je igra usode. Igra je v tem, da se posameznik neprestano poigrava s svojo svobodo, vechinoma na rachun svoje slave; se svobodi odreka, vchasih izmika v korist (determinizma) vloge. Zato pa se obchasno z njim grdo poigra usoda. V njej, paralelni stvarnosti namrech, se (bistveni) dogodki dogajajo sochasno. Le po neki napaki transcendence, v neki chudni zanki chasa lahko posameznik (individuum) vidi. Che se dovolj poglobi, poduhovi ali dovolj vzhivi vanjo, vidi, kaj se bo v navadni stvarnosti zgodilo, ker se je v paralelni stvarnosti zhe zgodilo oziroma se pravkar dogaja. Ochitek, da so v igri zhenske vloge zapostavljene, premalo usodne, je povrshen. Saj je usoda, tudi ko je pojmovana kot politika, zhenskega spola. Vchasih so stari mornarji verjeli, da zhenska na barki prinasha gotovo nesrecho, da je usodna. Imeli so dovolj razlogov za tako preprichanje. Ljubosumnost mochnih samcev (posebej satirov) je pogosto vodila v tezhke spore in boje med njimi. Vchasih pa, v legendah seveda, je povzrochila cele vojne. Dandanes gotovo ni vech tako, dasiravno se nekateri romantiki she vedno oklepajo le te razlage.

Preden preidem k povsem drugi stvarnosti, moram vsaj z nekaj besedami opisati Shusovo teorijo in prakso predvidevanja. Moram she rechi, da je shtel za zelo pomembno, da se je ne mesha s teorijo (o) jasnovidnosti ali kakrshnimkoli prerokovanjem. Slednje je imel (kar je she dandanes dokaj nenavadno) za eno od sredstev Njihovih manipulacij. Pravi nekako takole: da so si Oni uzurpirali razlago nejasnosti in nedorechenosti v napovedih chlovekove in chloveshke prihodnosti, she posebej katastrof(e). Vzemimo za primer najbolj znane manipulacije z Nostradamusovimi prerokbami. Prav sedaj pa so v igri sistemov znamenita "kremanska prorochanstva". Pogosto jih uporabljajo, to je zlorabljajo za najrazlichnejshe namene, za plasiranje svojih scenarijev. Mnozhichni mediji (mediji mas) so jim (po)sredniki. Z velikansko uchinkovitostjo manipulirajo in so tudi sami manipulirani. Ko sejejo praznovernost mnozhicam, zhanjejo oz. sluzhijo mastne denarce. Najpomembneje zanje pa je, da shirijo svoj vpliv in moch. Bistvo Njihove manipulacije je v tem, da omenjene nejasnosti v prerokbah priredijo, posodobijo in vkljuchijo v svoje scenarije vodenja sveta. She pogosteje pa jim sluzhijo za opravichilo za njihove najvechje spodrsljaje - pomote v velikem scenariju svetovne zgodovine. Da, vchasih se grdo zmotijo, to je napachno predvidijo tok dogodkov, in zgodovina oz. posamezni njeni nastopachi in vodniki povzroche strahovita razdejanja, mnogo vechja, kot so jih Oni predvideli. Enak postopek uporabljajo manjshi regionalni, lokalni mogochniki in mogochnichki institucij, z manjsho, a she vedno preveliko mochjo, in pa seveda njihove oprode (poltronci), sive eminence. Za najvechjo slabost te teorije je Shus shtel njeno pristranost in Njihovo enostranost, namrech, da jih zanima le zhivljenje velikih ljudi, znamenitih osebnosti, ki so tako postale she bolj velike in znamenite, kot jim to v resnici gre.

Che se sedaj vrnemo k Shusovi teoriji predvidevanja, je zanjo mogoche rechi, da je mnogo manj atraktivna od pravkar opisane. Trdi, da posamezniki ravnajo vechinoma (nekako priblizhno v devetdesetih delezhih svojega vedenja) po determinizmu svoje (socialne - institucionalne) vloge. To je, preprosteje recheno, tako, kot se od njih prichakuje. Zato Shus zelo skrbno preuchuje vrednotne sisteme institucij. To je nekaj, kar je nad pravili igranja vlog, nad zakoni. Nekoliko "kunshtneje" recheno, zanimajo ga vrednote institucij sistema, ki utemeljujejo zakone in druga pravila ali norme ravnanja, obnashanja. Preostale poteze vlechejo individuumi (to je kakih deset delezhev svojega ali svojskega ravnanja) po svojih nagnjenjih oz. karakternih potezah. Kadar se Shus zmoti v predvidevanju ravnanja posameznika ali skupine, se navadno ne zmoti zaradi nepoznavanja njihovih znachajev, she manj posebej ne-znachajev nastopachev. Ti imajo namrech neverjetno podobne vzgibe ravnanja, razlikujejo se po nachinu izvedbe dejanja, ampak to je she vedno v okviru prichakovanega ravnanja in je v skladu z njihovo vlogo, ki jo igrajo. Zmoti se, ko individuumi zazhive spontano, ko ravnajo v skladu s svojo svobodno voljo. Problematichni so torej manjshi deli (oz. redkejshi vzgibi) chlovekovega spontanega in zato nepredvidljivega (oz. nerazumljivega) ravnanja. Ti so aktualni pri redkih posameznikih in she pri njih ne prav pogosto.. "She dobro (se rad poshali), da ta svoj najvechji dar redki njih tako redko uporabijo." Dobro je seveda za tiste, ki zhele predvideti, kar se da natanchno, kaj se z njimi dogaja, in she bolj za tiste, ki jih uravnavajo, upogibajo, zasuzhnjujejo, skratka za tiste, ki jim vladajo. V resnici pa je Shus zelo cenil svobodno voljo, resnichno jo je shtel za najlepsho dobrino chloveka, ki jo ta, zhal, zelo reko uporabi. Profesor Zweifelgeist ga je drazhil, da je to svojo teorijo pobral po teoriji kvantne mehanike, pa ne bo tako. Ta Shusova teorija ni njegova, stara je zhe vech kot 2000 let. Nasprotno pa je najbolj sovrazhil zakon mnozhice - drhali, njen linch in brezumne pogrome, morije brezglavih vojska. Bolj od te pa le she njihove zvodnike, hujskache.

"Saj to ni res, ne more biti!" je rekel Shus in se chehljal z levo roko po bradi, se chudil, da je to mogoche, ko je kaj posebno dobro predvidel. Svoje teorije Shus seveda ni drzhal zase. Tajnosti sploh ni maral in jo je ob prvi prilozhnosti, ko je bilo mogoche, izdal v nekakshnem prirochniku Traktat o svobodni volji individuuma in oz. Proti diktatu determinizma vloge in vrednotnih sistemov institucij. V tem prirochniku je razodel skoraj vse svoje recepte o predvidljivosti predvidljivega. (Kasn. op. av.: Pa niso zanimali nikogar, bili so prevech abstraktni, ochishcheni konkretnosti. Zato sem se odlochil, da konkretnost vracham v igro sistema.)

Kot recheno, sta zanj v glavni igri le dva igralca, eden je individuum svobodne volje in drugi igralec je igra usode. In igra je v tem, da se posameznik neprestano poigrava s svojo svobodo na rachun slave in (dodajmo) mochi (oblasti), se ji odreka v korist (determinizma) vloge. Tu se zachno igre paralelnih (ne)stvarnosti nizhjega reda. Med posameznika in usodo se namrech vrinejo Oni, ki se izdajajo za usodo, pa to niso! Vechinoma nastopajo impersonalno, kot zbor ali imaginarno iz ozadja, kot "usodna politika" (ali politika, ki se kazhe kot usoda). Zato se nujno pojavijo protiigralci, spielverderberji, ki zhele zakrinkano oziroma lazhno usodo na vsak nachin razkrinkati. Oni pa seveda zhele spielverderberje na vsak nachin ukiniti. Tudi ta paralelna igra, v variaciji poimenovana tudi "Paralelna igra (administrativne ali zapisnishke parastvarnosti)", je lahko dokaj dramatichna. Vendar je primernejsha za nadaljevanko ali nanizanko kot za uprizoritev igre. Takoj bom pojasnil, zakaj. Njena najvechja slabost je v tem, da nima pravega konca, she zachetek je lahko poljuben, poljubno se lahko razvleche za nazaj. Teoretichno je torej neskonchna. Kljub temu ali pa ravno zato je ta nova zvrst iger eden najvechjih izumov kult-propagande. Z njo je uspela obsesti in pasivizirati zasvojence, njene obchudovalce, tako zelo kot she nobena vrsta iger doslej.

________
Opomba avtorja: Tega povzetka seveda ne izvajam samo na osnovi tega, kar je tu zapisano in razchlenjeno o vrednotnem sistemu in o aktualnih vrednotnih orientacijah. Kot recheno, slednje sluzhijo bolj za ilustracijo sicer dokaj abstraktne tematike. Ne, ne izgovarjam se. Z vrednotami sistema se ukvarjam zhe nekako od zachetka 70-ih let. She najvech o tem pa sem pisal v knjigi "Traktat o svobodi", Lumi 1992, Ljubljana, in v dosedanjih prispevkih Revije SRP tudi vechkrat. V traktatu sem se si posebej prizadeval, da sem teoretski II. del "Vrednotni sistem institucionalne strukture" kar se da ochistil konkretnosti. Te so ali naj bi bile ilustrirane v III. delu, "Dodatku", v poglavjih o konkretnih propagandah in seveda v nekoliko literariziranem spopadu posameznika z institucijami (na najkonkretnejshem, t.j. mojem osebnem odnosu do institucij sistema). Danes mislim, da taka delitev ni bila dobra. Prevech je abstraktna in redkim razumljiva. Zdaj skusham zadevo predstaviti drugache: sploshno - abstraktno strukturo VS - prepleteno s konkretnim. Kot recheno, hudich je v konkretnosti. Prevech pa tega pisanja ni in ga ne bo nikoli. Premoch sistemskih vlogoslovcev je ochitna. Naj she dodam, tudi zagovarjam se ne vech, ni se mi vech treba, ni tozhnika. V nadaljevanjih bom skushal prikazati predvsem horizontalno vrednotno utemeljitev sistema, to je po dominantnih in nedominantnih subsistemih: od politike, ekonomike, religije do znanosti, sholstva oz. socializacijskega subsistema, zdravstva oz. socialno varstvenega ali zavarovalnega ali solidarnostnega podsistema, podsistema iger (na srecho in zmago), vse do kulture.
 
______
Op. ur.: Rubrika "Chlovekov razvoj" v Rerviji SRP bo objavljala prispevke, ki nastajajo ob nacionalnem "Porochilu o Chlovekovem razvoju" (Human Development Report), ki se v Sloveniji izvaja v okviru Urada za makroekonomske analize in razvoj R.S. za United Nations Development Programe.

VREDNOTE SISTEMA III, IV