Revija SRP 31/32

Nevin Birsa

 

PODARJAM TI ZHIVLJENJE

 

Z VISHAV JE PRILETEL ANGEL
 
Z vishav je priletel angel:
(prebijal sem se skozi zamolkel dan).
Davnina kruha in isker
v gorechem vzvodu
chasa:
tu, brez joka, brez brenchanja igel,
me bo odkril
hropechi jezik, poln bradavic:
iskal sem,
in nashel v mishicah chasa in sipkih
poteh vodá, iskal sem
v rekah ljubezni in pokonchnih zastavah
zvezdá,
in bom, morda zhe v tem tisochletju,
priplul v svoje oko, od koder
bom strmel
v odbijajoche steklo zemlje,
zemlje, moje zemlje.

 

PRICHNE SE IGRA
 
Druga pot me pelje tja:
pot zemlje in pot neba,
zbezhite iz tega iskanja srca, zbezhite dalech,
med prashnike svinca, sonca, antracita, sonca,
v bleshchechi klic
soli:
o ochi moje matere, ki prihaja ob vecherih v moje sanje,
in dolgo se hranim z vrochico
neba in sipke odsotnosti, in prihajam
v glas, od koder se vrachajo
cholni, v sikanju zvezd, prostornine in blaga,
v okusu: nesite skozi prah iskrechega
konja samozavesti papir in ogenj,
saje in zhafran krvi, prt edinega
klica, in vrbje onemelega potoka
se rushi v modrini, v prihodu, od koder
tipajo slabotne luchi mogochno luch.
Potem slishim,
kako se razbesneli zvonci lotevajo
chrepinj neba,
potem slishim grom samote med oblaki,
in sorodniki prihajajo v mrest
svetlobe: tu, prichne se igra,
v petju.

 

ODHITEL SEM SKOZI JANTAR
 
Odhitel sem skozi jantar ochi,
nabral smole in zhuzhelk,
stopil v risbo
nad vhodnimi vrati,
zaklical splasheno ime,
se oddaljil:
rozhe so nosile
tisto pravo ime, kozha vode,
nabrane v shop skrchenih fotografij,
pa je bila hrana in pijacha,
medlo stokanje morskih zvezd,
in vse drugachnejsha drzha
telovadcev je opeharjena blestela na konju,
v koridorju stopal so se iskrile veshche,
in po malem se je mnozhice lotila besnost.
Na meridianih nenadnih solz,
kristalnih solz, lesenih koch,
so prihajali lovci,
z rdechimi glavniki obupa
so streljali svoje ime,
opeharjeni
so se lotili tajanja svojih oblek
in klobukov, blizhali so se
vezalkam rose in dinamichni, hitri
naboj krvi
je
spolzel v mleko jutranjih zvezdá:
konchno se je devica umila
v studencu nestrpnosti in trav,
suhi sadezhi so blagoslovili
oblichje psov in kach.

 

POISKAL BOM DREVO
 
Objemi, objemi, objemi!
Otroci prihajajo v tvoja nedra,
krhke trave ihtijo v spechih ocheh,
radozhivih ocheh, sijochih ocheh:
igrajo se s celuloidnimi otrochki.
Poiskal bom drevo, globoko v gozdu,
in ga vsadil
v nasip sonca in ognja, v tekochino,
ki cvrchi kamnolomu kot
nabrekla zhival.
Potem bom odhitel
v kocho, splasheno kot mravlje,
potem se bom tisochletja hranil
z mislijo (prikazni bodo v zarodkih
umirale in naplavile bregove,
in bregove, ki
spijo dalech v davnini).

 

PODARJAM TI ZHIVLJENJE
 
Poslushaj me, brat, ki cefrash
vode in paviljone, trobentice in oblake,
pod napushchem zhlebov
si iskal svoje srce, sinje zhuborenje
duhá je bilo globlje od smrti,
in vozovi so vozili gnoj in knjige
skozi mrches chasa, kamenje
se je usipalo v mojo rdecho barvo.
To ti govorim
s pladnja posluha in muzike,
s koshchki zhivljenja ti podarjam zhivljenje,
z zvonom ti pishem vechnost
na kozho in obljubljeno luch
v zenicah
divjadi,
sleherni vzgib je
kakor greben, od njega
se nauchish novega zhivljenja:
peruti,
in chrnilo - (dalech).