Revija SRP 31/32

Nevin Birsa

PODARJAM TI ZHIVLJENJE

Z VISHAV JE PRILETEL ANGEL

 

Z vishav je priletel angel:

(prebijal sem se skozi zamolkel dan).

Davnina kruha in isker

v gorechem vzvodu

chasa:

tu, brez joka, brez brenchanja igel,

me bo odkril

hropechi jezik, poln bradavic:

iskal sem,

in nashel v mishicah chasa in sipkih

poteh vodá, iskal sem

v rekah ljubezni in pokonchnih zastavah

zvezdá,

in bom, morda zhe v tem tisochletju,

priplul v svoje oko, od koder

bom strmel

v odbijajoche steklo zemlje,

zemlje, moje zemlje.

 

PRICHNE SE IGRA

 

Druga pot me pelje tja:

pot zemlje in pot neba,

zbezhite iz tega iskanja srca, zbezhite dalech,

med prashnike svinca, sonca, antracita, sonca,

v bleshchechi klic

soli:

o ochi moje matere, ki prihaja ob vecherih v moje sanje,

in dolgo se hranim z vrochico

neba in sipke odsotnosti, in prihajam

v glas, od koder se vrachajo

cholni, v sikanju zvezd, prostornine in blaga,

v okusu: nesite skozi prah iskrechega

konja samozavesti papir in ogenj,

saje in zhafran krvi, prt edinega

klica, in vrbje onemelega potoka

se rushi v modrini, v prihodu, od koder

tipajo slabotne luchi mogochno luch.

Potem slishim,

kako se razbesneli zvonci lotevajo

chrepinj neba,

potem slishim grom samote med oblaki,

in sorodniki prihajajo v mrest

svetlobe: tu, prichne se igra,

v petju.

 

ODHITEL SEM SKOZI JANTAR

 

Odhitel sem skozi jantar ochi,

nabral smole in zhuzhelk,

stopil v risbo

nad vhodnimi vrati,

zaklical splasheno ime,

se oddaljil:

rozhe so nosile

tisto pravo ime, kozha vode,

nabrane v shop skrchenih fotografij,

pa je bila hrana in pijacha,

medlo stokanje morskih zvezd,

in vse drugachnejsha drzha

telovadcev je opeharjena blestela na konju,

v koridorju stopal so se iskrile veshche,

in po malem se je mnozhice lotila besnost.

Na meridianih nenadnih solz,

kristalnih solz, lesenih koch,

so prihajali lovci,

z rdechimi glavniki obupa

so streljali svoje ime,

opeharjeni

so se lotili tajanja svojih oblek

in klobukov, blizhali so se

vezalkam rose in dinamichni, hitri

naboj krvi

je

spolzel v mleko jutranjih zvezdá:

konchno se je devica umila

v studencu nestrpnosti in trav,

suhi sadezhi so blagoslovili

oblichje psov in kach.

 

POISKAL BOM DREVO

 

Objemi, objemi, objemi!

Otroci prihajajo v tvoja nedra,

krhke trave ihtijo v spechih ocheh,

radozhivih ocheh, sijochih ocheh:

igrajo se s celuloidnimi otrochki.

Poiskal bom drevo, globoko v gozdu,

in ga vsadil

v nasip sonca in ognja, v tekochino,

ki cvrchi kamnolomu kot

nabrekla zhival.

Potem bom odhitel

v kocho, splasheno kot mravlje,

potem se bom tisochletja hranil

z mislijo (prikazni bodo v zarodkih

umirale in naplavile bregove,

in bregove, ki

spijo dalech v davnini).

 

PODARJAM TI ZHIVLJENJE

 

Poslushaj me, brat, ki cefrash

vode in paviljone, trobentice in oblake,

pod napushchem zhlebov

si iskal svoje srce, sinje zhuborenje

duhá je bilo globlje od smrti,

in vozovi so vozili gnoj in knjige

skozi mrches chasa, kamenje

se je usipalo v mojo rdecho barvo.

To ti govorim

s pladnja posluha in muzike,

s koshchki zhivljenja ti podarjam zhivljenje,

z zvonom ti pishem vechnost

na kozho in obljubljeno luch

v zenicah

divjadi,

sleherni vzgib je

kakor greben, od njega

se nauchish novega zhivljenja:

peruti,

in chrnilo - (dalech).