Revija SRP 31/32

Lev Detela

WALSERJEV LITERARNI VODOMET

 

Leta 1927 v Wasserburgu ob Bodenskem jezeru rojeni Martin Walser sodi k najpomembnejshim sodobnim nemshkim avtorjem starejshe generacije. V shtevilnih proznih in dramskih delih na kritichen nachin posega v nemshko polpreteklost in sedanjost. Posebno uspeshno zna naslikati zagate sedanjega nemshkega meshchanstva. Njegova literarna pozicija raste iz zakoreninjenosti v domachem okolju. Zato ni chudno, da je mikrokozmos njegovega Wasserburga ob Bodenskem jezeru tudi v shirshem smislu in kontekstu literarno vzpodbuden in tvoren. To she posebej velja za njegov najnovejshi roman, neke vrste avtobiografsko prozo Ein springender Brunnen (Vodomet), ki je v drugi polovici leta 1998 izshel pri zalozhbi Suhrkamp v Frankfurtu na Maini. V platno vezana knjiga obsega 416 strani in stane 50 nemshkih mark.

Na shirshem nemshkem prostoru priljubljeni pisatelj opisuje v svojem najnovejshem delu neko otroshtvo in mladenishko dorashchanje v obdobju 1932 -1945, ki je bilo dramatichno tako za Nemchijo kot svet. Kraj dogajanja je Walserjev rojstni kraj Wasserburg in njegovemu mlademu glavnemu junaku je ime Johann. Takoj je jasno, da je to drugo ime za samega pisatelja Martina Walserja, njegov drugi jaz z opisi zunanjega in notranjega dozhivljanja v treh razvojnih fazah: 1932/33, 1938 in 1944/45.

Mali Johann je sprva izrazito nepolitichna figura - in prav zato sredi vedno bolj politichno zaostrenega dogajanja nadvse prepriprichljiva. Zhe od vsega zachetka je Johannovo glavno razpoznavno znamenje ljubezen do jezika oziroma do besedi. Protagonistov oche je prav tako kot pisateljev resnichni oche gostilnichar, vendar se bolj kot za gospodarstvo zavzema za lepoto duha z najrazlichnejshimi zasebnimi konjichki od ezoterike, teozofije, magnetizerstva v zdravilne in razpoznavne namene. Johann dozhivlja nastop in vzpon nacionalnega socializma v idilichnem domachem Wasserburgu sprva zgolj kot estetski fenomen. Politichne parole chasa so za enajstletnega dechka zanimive kot del mladinske " kulture" . Uniforma ga navdushi zaradi oblike kroja in barve. Kar Johanna pri politiki in politikih najbolj zanima, so kretnje, geste, nachini javnih nastopov. Privlachi ga retorichna dovrshenost govorov kulturnega in propagandnega ministra dr. Göbbelsa, vendar sprva ne zazna demonije, ki jih ti nastopi demonstrirajo in tem bolj tudi napovedujejo. Na podoben nachin ga privlachujejo pridige patra Chrisostomusa iz Meßkircha z njihovo znachilno katolishko barochnostjo in chustveno zanosnim patosom. Morda ne preseneti, da mladega Johanna pritegne tudi potujochi cirkus " La Paloma" z deklico Anito, s katero gre glavni junak skupno k prvemu svetemu obhajanju - in se seveda v dekle pri tem tudi nesmrtno zaljubi.

Dobrshen del romana zrcali Johannovo duhovno in chustveno oziroma tudi seksualno prebujanje. Ko kot osemnajstletnik prvich spozna pravo zhensko ljubezen, zachuti, da brez pravega cilja zhivljenje ni dosti vredno in tudi ni smiselno. To velja tem bolj za literaturo, za lepo besedo in zanimivo zgodbo, kateri bi se junak rad zapisal.

Leto 1945 ni v romanu nich drugega kot datum nemshke kapitulacije in francoske zasedbe obmochja ob Bodenskem jezeru. To je tudi leto, ko Johannov brat pade na fronti. Francoski vojaki ustrelijo najljubshega znanca njegovega dedka, sirarja Othmarja Räuchleja. Hkrati pa se v tem chasu odlochilneje sprozhi proces junakovega - pisateljevega - novega razumevanja jezika in besed. Namesto da bi ciljal na efekt, se zachenja predajati besedam in zaupati jeziku. Zdaj bo morda zmogel splavati v pisateljevanje.

Walserjev roman Vodomet je v nekem smislu pisateljevo kljuchno delo. Nazorno slika avtorjevo soochanje s svetom besed, njegov vstop v jezik in zgodbe. Te koreninijo v Walserjevem primeru pri njegovem izvoru in otroshtvu v svetu ob Bodenskem jezeru, kar se chuti v shvabsko obarvani avtorjevi dikciji, v blizhino dialekta postavljenem besedishchu ter v avtorjevi " naivni" , tudi pri ljudski narativnosti izposojeni uporabi jezika pri oblikovanju literarnega sporochila. Pisatelj, ki je v chasu jesenskega knjizhnega sejma v Frankfurtu ob Maini prejel Friedenspreis - Mirovno nagrado, je v svoji " naivni sporochilnosti" v zahvalnem govoru podrezal v srshenje gnezdo, ko se je obregnil v nemshko-judovska pretiravanja z Auschwitzem in holokavstom, ki groze zasenchiti realistichno obravnavanje zgodovine. Pisateljeve izjave so sprozhile ogorchene proteste shirshe javnosti, she posebej pa judovskih krogov. Pri tem so Walserjevi kritiki morda spregledali, da je v bistvu vedno protifashistichni in protiimperialistichni pisatelj hotel ozhigosati predvsem " instrumentalizacijo" Auschwitza za zashchito posebnih interesov dolochenih skupin. Razprava o Walserjevem lanskem nastopu v Frankfurtu she poteka.