Revija SRP 31/32

Lev Detela

 

TISOCHLETNA VOJNA
/Iz igre v petnajstih slikah, napisane v nemshchini/

 

Protivojna satirichna igra “Der tausendjährige Krieg” (Tisochletna vojna) je prvi dramski tekst Leva Detele v nemshkem jeziku. Zanj je avtor leta 1981 prejel literarno shtipendijo mesta Dunaj, delo pa je leta 1983 izshlo tudi v knjizhni obliki pri dunajski zalozhbi LOG. Naslov “Tisochletna vojna” je namig na znana militaristichna temna obdobja, kot jih v preobilju ponuja svetovna zgodovina (" trideset-letna vojna" , " stoletna vojna" , " prva" in " druga svetovna vojna" , itd.). Tekst je avtor napisal pod neposrednim vtisom vietnamskih vojnih grozot in katastrof. Ko je delo izshlo v knjizhni obliki, je zbudilo dovolj pozornosti tudi s strani literarne kritike. Posebno aktualno je postalo v devetdesetih letih zaradi grozljivih vojnih dogodkov na Balkanu, she posebej na Hrvashkem (n.pr. Vukovar) in v Bosni, v zadnjem chasu pa tudi na Kosovu. Dunajska gledalishka zalozhba in kletno gledalishche se zanimata za odrsko realizacijo prichujochega dela, ki ga predstavljamo s karakteristichnim odlomkom v lastnem avtorjevem slovenskem prevodu.

Poleg “Tisochletne vojne” je Lev Detela napisal in v revialnem tisku objavil she naslednja nemshka odrska dela: “Die Bewerbung” (“Iskanje sluzhbe”, avstrijska nagrada Theodorja Körnerja za leto 1976). “Die Ermordung /m/eines Vaters” (Umor /mojega/ ocheta), “Spulwürmerkur” (Zdravstveni postopek zaradi navadnih glist). V slovenskem zamejstvu in zdomstvu je Detela v revialnem tisku ali knjizhni obliki natisnil tudi vech slovenskih dramskih tekstov (“Grashchina”, 1963-1964, kot radijska igra uprizorjeno 1964 na Radijskem odru slovenskega Radia Trst A - RAI; “Prokrust”, 1964: “Generalka”, 1965; “Junashtva slamnatega Krpana”, v knjizhni obliki: Trst 1966, ponatis v mariborskih DIALOGIH 1973, skrajshani nemshki prevod Petra Kerscheja in Wolfganga Buchnerja 1982 v dunajski reviji LOG, sht. 15; “Chrni mozh - Grozljiva zgodba v verzih”, v knjizhni obliki: London 1969; “/M/uch/il/na ura”, celovshko Mladje 1973; “Kamen modrosti, kamen norosti”, Meddobje, Buenos Aires 1993; poleg tega je v reviji SRP, sht. 25-26/1998 natisnjena Detelova " vesela zhaloigra iz emigrantskih arhivov" “Brodolom Titaveka”. Za slovenski program Koroshkega radia Celovec - ORF je Detela dramatiziral svojo v Trstu objavljeno kriminalno novelo “Doktor smrti” (priredba in rezhija Valentin Polanshek, 1975) in utopichno, v Celovcu objavljeno novelo “Dvoboj s Soncem”. Za slovenski Radio Trst A - RAI je prevedel in dramatiziral kot slushne radijske nadaljevanke mednarodno znana literarna dela (Eduard Mörike: “Mozart na potovanju v Prago”; Sheridan Le Fanu: “Stric Silas”; “Bozhichne zgodbe” Dickensa, Gorkega in Ivana Cankarja). Za isto trzhashko radijsko postajo je poleg tega prevedel in priredil radijske igre nekaterih avstrijskih in nemshko pishchih avtorjev (Helmut Peschina, Klaus Sandler, Liesl Ujvary in Bodo Hell).

 

 

TISOCHLETNA VOJNA

TRETJA SLIKA

OBLEKA NAREDI CHLOVEKA

 

OSEBE: POVELJNIK, PRVI VOJAK, DRUGI VOJAK, TRETJI VOJAK, ZHENSKA

Nekaj preprostih desk kot stensko ozadje odrskega prostora. Rumeni vojaki in njihov poveljnik v vojnem stanju. Hoja in kretnje kot pri Indijancih. Srepa rumena osvetljava. Ostri zvoki iz trobent.
PRVI VOJAK:
(poje) Mi smo vztrajni unichevalci,
nadpovprechno dobri klavci.
DRUGI VOJAK:
Smo bodochi zmagovalci,
vsega hudega prinashalci.
TRETJI VOJAK:
Se gremo zdaj za bukvo skrit,
sovrazhnika moramo umorit.
POVELJNIK:
Nasha nadnaravna velichina
je blagoslov za domovino.
(Na odru se pojavi debela zhenska v staromodni kmechko pisani obleki)
DRUGI VOJAK:
(obstoji kot pribit) Gospoda, primojdush, ta je tako debela kot moja mlada mati!
PRVI VOJAK:
(napeto) Drzhi jezik za zobmi. Oziroma, zavezhi svoj nesramni gobec.
(s sladkim glasom se obrne k zhenski) Si se danes zhe sploh umila, ti stara shkatla?
POVELJNIK:
(se rezhi) Mamica, kaj nimam odlichnih fantov ...
ZHENSKA:
Fuj, sram vas bodi! Nekaj tako nesramnega. (k poveljniku) Strichek, po buchi te bo treba usekati!
POVELJNIK:
Ti imash pa kar mehko bucho!
ZHENSKA:
Zato pa je tvoja tako trda!
(smeh)
POVELJNIK:
(jezno) S sabljo bi te morali lepo razkosati! Po dolgem in pochez, kot se spodobi.
DRUGI VOJAK:
Gospod poveljnik je nevaren mozh! Nevaren kot oster nozh!
TRETJI VOJAK:
Temni mozh!
PRVI VOJAK:
Chrni mozh!
TRETJI VOJAK:
Veliki zapeljivec!
DRUGI VOJAK:
Ljubljenchek zhensk in vojnega rokodelstva!
TRETJI VOJAK:
(vedno bolj divje in agresivno) Obozhevalec ljubezni!
PRVI VOJAK:
Pravi ljubchek - nash milchek! Srchni palchek-malchek! Tichek - michek! Neugnanchek. Nikoli zaspanchek.
DRUGI VOJAK:
Neugnani pestovanec, ki ni za v kozji rog! Pa tudi hitrih rok in nog.
TRETJI VOJAK:
Nasha punchica, ki nikoli ne mezhi! Cheprav teche kri!
PRVI VOJAK:
Zlatek - kosmatek - in she kako potreben.
TRETJI VOJAK:
Njegova ljubimkanja so nadvse blagomila in ljubezniva.
DRUGI VOJAK:
Pa se she ti malo pokljunchkaj s tem gospodom ...
PRVI VOJAK:
Daj, poskusi z nashim zasluzhnim poveljnikom! Ne bo od muh!
POVELJNIK:
Mir, gospoda! Saj nismo prismoda, cheprav se kdaj tudi kaj prismodi ... Toda mi smo mi, in drugi so nashe smeti ... Tu sem jaz poveljnik. Zakaj tako divje in s takim vpitjem in vsi naenkrat. Vojaki, pomislite. Je ta zhenska povsem zanich, ali pa bi le bila sposobna za kaj.
DRUGI VOJAK:
Lahko se je najemo in si potem na njenih tolstih stegnih in debelih kosteh obrusimo zobe.
(smeh)
POVELJNIK:
Tako je prav! Mamica pokazhite nam, kaj znate!
ZHENSKA:
Morala bi te popljuvati, ti nagnusni shkrt! Nekaj tako nedostojnega!
POVELJNIK:
(priliznjeno sladko) Presneto, kako lepo se je oblekla nasha mlada dama!
DRUGI VOJAK:
Nasha preljuba babura!
TRETJI VOJAK:
Prelestna in polnokrvna zhenska!
ZHENSKA:
Sram vas bodi!
POVELJNIK:
Mamica, saj je vse to res. Drzhi, da ste zares lepo urejena, kar po zadnji modi.
DRUGI VOJAK:
Obleka naredi chloveka!
PRVI VOJAK:
To je bogata, zapeljiva gospa.
TRETJI VOJAK:
Bogata zhenska z mnogimi spodnjimi krili, s petimi krili, kot se za tako zhensko spodobi.
DRUGI VOJAK:
Bogata zhenska s pisanimi spodnjimi krili.
PRVI VOJAK:
Zhenska z rumenimi in zelenimi in belimi in chrnimi spodnjimi krili, kot se za tako zhensko v spodnjicah spodobi.
POVELJNIK:
Mamica, je vse to res, kar moji fantje blebetajo in rezgetajo?
ZHENSKA:
Sploh ne drzhi.
PRVI VOJAK:
Potem pa si nesramna stara baba!
DRUGI VOJAK:
Potem sploh ne nosi spodnjih kril!
TRETJI VOJAK:
Potem si ubogo bedno Zhenshche!
ZHENSKA:
Kakshni obupani tepci ste. Spet boste odpovedali. She pushke se vam bodo sprozhile.
PRVI VOJAK:
(jezno ironichno) Mi nemarni nepridipravi ...
DRUGI VOJAK:
Smo popolnoma nesposobni.
TRETJI VOJAK:
(poje s sentimentalnim glasom, v obliki litanije)
Gorje meni, nesrechnemu malopridnezhu ...
PRVI VOJAK:
(v obliki litanije) In meni, postopashkemu predrznezhu ...
DRUGI VOJAK:
(litanija) Pa meni, capinskemu nichvrednezhu ...
TRETJI VOJAK:
Pa meni, izgubljenemu pozhreshnezhu ...
VSI VOJAKI:
Gorje nam, izgubljenim, zapushchenim ...
POVELJNIK:
Gorje nam! Vedno zamorjenim!
VSI VOJAKI:
Gorje nam, kruta gospa ... Zakaj si prishla?
(Nejevoljno) Ti stara baba ...
... shkrbasta, stara baba grbasta, stara baba, rompompom
(udarjajo kot hudichi s petami ob tla), jaz te bom, zares te bom!
POVELJNIK:
(jeznorito) Torej si reva revna?
ZHENSKA:
Gospodje lepo vas prosim ...
POVELJNIK:
Torej nimash niti belicha ... Nichesar ... Nikakrshnega zaklada ...
PRVI VOJAK:
Torej si revna kot cerkvena mish!
ZHENSKA:
To ni res! (joche) Imam svoj ponos. Nisem revna. Oblechena sem v vech spodnjih kril. Kar poglejte me, vi ubogi nesrechnezhi! (dvigne spodnja krila) Kako lepa so moja bela, rdecha, rumena in modra spodnja krila.
POVELJNIK:
Vendar bi se morala oblechi v she vech kril. To ti namrech pristoji.
ZHENSKA:
Jaz sem zelo bogata, jaz sem izredno bogata.
PRVI VOJAK:
Gospa, ti si od zlata vsa zlata!
DRUGI VOJAK:
S popolno obliko, okroglo razvito!
TRETJI VOJAK:
Shiroko in razlito telesno in dushno sliko!
POVELJNIK:
Zares si lahko ponosna na svoje chare in srechne okolishchine!
ZHENSKA:
Sem premozhna gospa.
PRVI VOJAK:
Si zhe porochena?
(Zhenska molchi)
PRVI VOJAK:
(nestrpno) No, bo kaj. Ali ne razumesh nashega jezika? Kaj naj po kitajsko govorim? Imash mozha?
ZHENSKA:
Moj mozh je padel v vojni.
PRVI VOJAK:
Joj, kaj takega! Kakshna smola! In kaj pochnesh zdaj ti neumna gos tako popolnoma sama na tem izprijenem svetu?
POVELJNIK:
(grozeche) Ti si se spechala s sovrazhnikom. Si prava narodna izdajalka. Sramotish nashe tisochletne vojashke kreposti. Si nevarna zapeljivka. Tudi tvoj mozh je bil narodni izdajalec!
PRVI VOJAK:
(zlobno) Stopil ti bom na nogo!
DRUGI VOJAK:
Primazal ti bom zaushnico!
TRETJI VOJAK:
Ti koza izdajalska! (jo udari)
ZHENSKA:
(krichi) Na pomoch!
TRETJI VOJAK:
(ironichno) Na pomoch! Na pomoch!
(Smeh. Tretji vojak zvleche zhensko v ozadje. Vreshchanje in kriki. Vojaki se smejijo in imitirajo zhenski strah in jok)
POVELJNIK:
Razsekati bi jo morali na tisoch kosov. Kot se za tisochletno vojno spodobi.
TRETJI VOJAK:
(se prikazhe sam iz ozadja, v smehu)
Smo resnichno zmagovalci,
vsega hudega pridelovalci.
DRUGI VOJAK:
Mi smo vztrajni unichevalci,
nadpovprechno dobri klavci!
PRVI VOJAK:
Se gremo zdaj za brezo skrit,
sovraga moramo pobit!
POVELJNIK:
(se na odru junashko izprsi)
Nasha nadnaravna velichina,
je blagoslov za domovino!
(Udarno odkorakajo z odra v temo.)

ZASTOR

______
Iz nemshkega izvirnika prevedel avtor