Revija SRP 31/32

Ivo Antich

 

PRVI MOJSTER "GOLE LINIJE"
(50–letnici smrti Nikolaja Pirnata na rob)

 

Nikolaj Pirnat velja poleg Hinka Smrekarja za najpomembnejshega slovenskega karikaturista prve polovice 20. stoletja. Rojen je bil v Idriji leta 1903 kot sin gimnazijskega profesorja (iz rodu grashchakov z gradu Zgornji Tushtajn pri Moravchah). Ker je bil oche premeshchen na gimnazijo v Kranju, je Nikolaj v tem mestu obiskoval osnovno sholo in gimnazijo (maturiral v Idriji pod italijansko zasedbo). Po dveh letih shtudija slikarstva na umetnostni akademiji v Zagrebu se prepishe na kiparski oddelek (akademijo koncha pri Meshtroviću leta 1925). Zaradi nove ochetove premestitve se je druzhina leta 1921 naselila v Mariboru, kjer po konchanem shtudiju nekaj chasa zhivi tudi Nikolaj. Leta 1927 obishche Pariz, 1928 nastopi sluzhbo ilustratorja pri ljubljanskem liberalnem dnevniku "Jutro" (do 1940), 1929 mu umre mati (prometna nesrecha v Mariboru), 1931 izstopi iz Cerkve in se porochi z Nado Kraigher, 1932 se mu rodi sin Janez (danes znan kipar), 1933 mu umre oche. V letu 1941 se kljub operaciji na ushesih pridruzhi prostovoljcem, ki jih v Zagrebu zajamejo ustashi in Nemci; po begu se skriva v Ishkem Vintgarju, februarja 1942 ga zaprejo italijanski okupatorji, do maja 1943 je v taborishchu v Gonarsu, od avgusta v partizanih (propagandni oddelek Glavnega shtaba Slovenije). S chinom kapetana novembra 1944 odide v osvobojeni Beograd (ilustrator pri "Borbi"), avgusta 1945 se preseli v Ljubljano (redni profesor na novoustanovljeni ALU). V zachetku leta 1948 umre za posledicami tumorja v glavi. Ob 50-letnici smrti je bila v okviru drugega Slovenskega trienala satire in humorja ARITAS na gradu Podsreda in v ljubljanski Jakopichevi galeriji obsezhna predstavitev Pirnatovega izjemno raznovrstnega opusa (junij–november 1998).

 

Slikar, kipar, pisatelj, feljtonist,
poklicni risar, pesnik, humorist –
oblek sedmero moje garderobe –
zdaj pa izberi, da ne bo narobe.

 

S tem (avto)epigramom je Pirnat predstavil zvrstno shirino svojega ustvarjanja (sploh je vrsto karikaturnih portretov slovenskih kulturnikov opremil z epigrami, ki jih je podpisoval s shifriranim psevdonimom "Peen" – po zachetnicah svojega priimka in imena). Res je slikal olja in akvarele, oblikoval kipe (in tudi grafike), pisal chasopisne podlistke in likovne kritike, pesnikoval (napisal je celo libreto v verzih "Stoji, stoji Ljubljanca"), bil satirichno izostren humorist v druzhbi in pri ustvarjanju - ob vsem tem pa izstopa zlasti oznaka "poklicni risar". To je bila njegova najdaljsha uradna zaposlitev in posledica te dvanajstletne ilustratorsko-chasnikarske "tlake" je dejstvo, da so risbe tako po kvantiteti kot po kvaliteti na prvem mestu v okviru njegove ustvarjalne zapushchine, cheprav je bil - prav tako formalno gledano - po izobrazbi pravzaprav kipar. Zhe kot shtudent je vzbudil priznavajocho pozornost uchitelja Meshtrovića, sicer pa njegova ohranjena kiparska dela izprichujejo nedvomen talent in metiersko solidnost v stilskem stichishchu ekspresionizma in realizma "nove stvarnosti", vendar brez shirshe razvite in poglobljene invencije (v glavnem portreti). Podobno korektnost brez posebej zanimivih poudarkov kazhejo tudi Pirnatova slikarska dela, tako da bo drzhalo, da je bil njegov slikarski chut dokaj omejen (to je sam priznaval, tudi s prepisom na kiparstvo), kot kipar pa se je "izgubil" v tesnobi provincialnega vsakdana. Podrochje Pirnatovega risarstva pa zajema ilustracijo, karikaturo, dokumentarno in grafichno risbo.

Na tem podrochju je (poznavajoch Grosza in Picassa) razmeroma zgodaj izoblikoval prepoznavno oseben stil skope chrtne risbe ali chasopisnemu tisku nadvse ustrezne "gole linije", ki z avtorsko avtentichnostjo zajema tako elemente robustne, "kiparske" voluminoznosti in udarne ekspresivnosti kot tudi svojsko prefinjene lirichnosti, ki se dosledno izogiba mnozhichnomedijskim standardom virtuozne vshechnosti. Kot Pirnatov ilustracijski vrhunec velja cikel "Don Kihot", zlasti z risbami k Zhupanchichevemu "Cicibanu" pa je utemeljil sodobno slovensko ilustracijo za mladino. Med dokumentarnimi risbami so posebne pozornosti vredna dela, ki so nastala v koncentracijskem taborishchu, med grafikami pa gre za linoreze in plakate, ki jih je izdelal kot vodilni likovni propagandist partizanske strani (v tem smislu je bil nekakshen antipod domobranskemu ilustratorju Jozhetu Beraneku, tako da se ponuja zanimiva stilska primerjava med njunima aktivistichnima risbama: Pirnat je svojsko, tako rekoch ljudsko in proletarsko trshat, Beranek se priblizhuje vizualnim uchinkom tedanje zahodne meshchanske mnozhichne kulture, tudi stripa). Vsekakor Pirnat danes velja za prvo ime slovenske umetnishke risbe, vendar je kljub temu mogoche domnevati, da je bilo kiparstvo njegova temeljna, zaradi okolishchin ne bolj dokonchno realizirana ambicija. Hipotezo o znachilni Pirnatovi shizoidnosti med nizko in visoko umetnostjo dopushchajo tudi njegove variacije motiva z masko: otozhni pravi obraz chloveka ("kiparja"), ki pred sabo drzhi nasmejano masko ("risarja"). V tem smislu gre za "Avtoportret z masko" (perorisba s tushem in akvarel, oboje iz leta 1942) in ilustracijo z naslovom "Chlovek in maska" (Jutro, 4.2.1940), opremljeno tudi z naslednjim epigramom:

 

Prijatelj, res, le en obraz imash –
vseh mask si maska, kadar se spoznash!

 

Karikatura pravzaprav niti ne izstopa kot posebna zvrst (v danashnjem smislu) znotraj Pirnatovega risarskega opusa, saj so v njem elementi groteskne in satirichne ekspresije navzochi skoraj povsod. Oster intelekt in izkushen socialni chut mu omogochata izzivalno kritichen vpogled v stvarno druzhbeno okolje: zaris z "golo linijo" uchinkuje kot preblisk skalpela. Z zanesljivim, vechkrat skrajno izchishchenim izpostavljanjem bistvenega zlasti pri portretih je Pirnat utemeljitelj izrazito moderne karikature na Slovenskem (tudi James Thurber, ki v ZDA velja za utemeljitelja gololinijske karikature, je bil podobno vechstranski: pisatelj, feljtonist, humorist, ilustrator, njegovo pisanje pa oznachujejo kot svojski preplet smeshnega in zhalostnega). Tako je na primer med Smrekarjevo in Pirnatovo (bila sta sodobnika!) karikaturo Zhupanchicha "sto let" razvoja te specifichne likovne zvrsti: od tradicionalne, humorno intonirane, filigransko izpolnjene ilustracije do krokijevskega "aforizma", omejenega na najnujnejshe in najbolj znachilno (aphorizein - gr. omejiti). Nikolaj Pirnat, prvi slovenski mojster "gole linije", je bil torej svojevrsten "mislec v chrtah".