Revija SRP 31/32

Ivo Antich

 

MNOZHICHNOMEDIJSKE BELEZHKE:
SHE "MACBETH", SHE "VAMPIRIZEM"
 

 

"Tedaj je za profesorja veljala prepoved nastopanja na TV in radiu. . . " pravi Mate Dolenc v opombi k svojemu intervjuju z Dushanom Pirjevcem (cit. NOR 1993, str. VI). "Tedaj" pomeni zachetek sedemdesetih let, ko je bil isti intervju prvich objavljen v Mladini (19. jan. 1971). Se pravi: v chasu samoupravnega jugorealsocializma so bili dolocheni javni delavci kot "problematichni tipi" (v tradicionalni mittelevropski ali avstro-ogrski terminologiji: "p. v.") v posebnem, vsiljenem "konfliktu" z izrazito sodobnima mnozhichnima medijema (pravzaprav z mediji nasploh, kajti da se niti na kakshnem dokumentarnem filmu niso smeli pojaviti, je razumljivo samo po sebi, saj so jih celo brisali, che so bili zhe posneti, pojavljale pa so se tudi vechje ali manjshe tezhave z objavljanjem v tisku). Tako zgornji citat v prichujochem zapisu vzpostavlja zvezo z istovrstnimi teksti v predhodni shtevilki te revije (Mnozhichnomedijske belezhke: she "Macbeth"; SRP 1999/ 29-30), v katerih je pri obravnavi tv dokumentarca o Pirjevcu prav tako omenjen zadevni intervju, po drugi strani pa uvaja v refleksijo ob seriji tv dokumentarcev pod skupnim naslovom Somrak stoletja - temna stran meseca (TVS 1, jan. - feb.1999). Na "tretji stezi" je she dolochena simptomalna zveza tako vzpostavljena tudi z romanom Vampir z Gorjancev (1977) istega M. Dolenca, kjer gre za svojevrsten prikaz "vampirskega" chasa jugorealsocializma v slovenski varianti, in sicer z nastopajocho osebo profesorjem Hipolitom, kar je mozhni "metaforichni" prikriv za Pirjevca z njegovo "tainovsko" razsezhnostjo. Predhodne belezhke so bile v znamenju shakespearovega Macbetha na podlagi citata iz Pirjevcheve refleksije o stalinizmu: Stalin in Macbethov prijatelj Banquo v vlogi "neprisotnih gostov" na "pojedinah revolucije". Torej: neprisotni gost je tisti, ki kot "vampirska" mora ali "slaba vest" vznemirja zmagovite revolucionarje.

 

TEMNA STRAN IDENTITETE

Niz dokumentarnih oddaj pod "zloveshche poetichnim" naslovom Somrak stoletja - temna stran meseca je v neposredni zvezi z razstavo, ki je bila naslovljena le z drugim delom tega gesla, njen iniciator pa je bil pisatelj Drago Janchar (prim . katalog Temna stran meseca – Kratka zgodovina totalitarizma v Sloveniji 1945 -1990, Razstava v Muzeju novejshe zgodovine, od 26. novembra 1998 do 31. januarja 1999; knjiga-zbornik z enakim naslovom; tudi roman M. Malenshkove, 1960). Osnovno gradivo razstave so bili dokumenti in fotografije iz ustreznega obdobja, v katalogu in (shirshe) v knjigi pa tudi zgodovinsko-esejistichni teksti razlichnih strokovnjakov in nekaterih neposrednih poznavalcev, ki so za tv oddaje spregovorili she pred kamerami. V uvodnem tekstu kataloga Janchar predstavlja osnovni namen razstave kot potrebo po temeljitejshem samokritichnem soochenju slovenskega naroda s tisto stranjo lastne zgodovine, ki je bila v chasu komunistichnega totalitarizma nachrtno zamolchevana. Po oglasnem tekstu za zbornik gre za dokumentacijo "o povojnih pobojih in vrachanju slovenskih domobrancev in civilistov, o delovanju Ozne in Udbe, o politichnih procesih, o zaporih in koncentracijskih taborishchih, o zaplembah premozhenja, o oblastnem delovanju Partije in volitvah, o ideoloshki indoktrinaciji v sholstvu, o pritiskih na Cerkev in zapiranju duhovnikov, o emigraciji, o cenzurah in prepovedih, o posegih v kulturo in znanost." (cit.) Kot nekakshen moto projekta Janchar navaja znane besede z napisa, ki danes stoji v nekdanjem koncentracijskem taborishchu Dachau: "Narod, ki ne pozna svoje preteklosti, je obsojen, da jo bo ponovil . " Gre za parafrazo misli amerishkega filozofa shpanskega porekla Georgea Santayane, tega pa je parafraziral Carl Offe, ki je menil, da je tisti, ki se spominja zgodovine, obsojen na to, da se bo ponovila, kot navaja Rudi Rizman v svojem kritichnem zapisu o zadevni razstavi v "Preshernovi" sobotni prilogi Dela (6. feb. 1999, torej tik pred 150-letnico Preshernove smrti, ki je she dodatno "opredelila" slovenski kulturni praznik v tem letu; uvodnik na prvi strani priloge je namenjen prav Preshernu) pod naslovom Temno sporochilo Temne strani meseca. Rizman avtorjem razstave in knjige ochita odsotnost temeljitejshe (teoretichne) refleksije (komunistichnega) totalitarizma na Slovenskem, ki da dejansko ni trajal vseh 45, ampak le nekaj povojnih let, nakar se je zachel zhe sam v sebi razkrajati (vzrok neustreznega gledanja Rizman, bolj med vrsticami, nakazuje v aktualnih strankarskih interesih avtorjev). Nekateri drugi kritiki so ob zadevni razstavi ironichno pisali, da pravzaprav ne pokazhe nich novega, nich takega, kar ne bi bilo zhe tako ali drugache znano, da gre torej za nekakshno obsesivno brcanje v truplo mrtvega komunizma ... Ne glede na vse mozhne pripombe, tudi na to, da lovci dobro vedo, da brcanje v (navidezno) mrtvo "zverino" ni najbolj varno pochetje, se zadevni projekt kot celota (razstava, knjiga, tv oddaje) nikakor ne zdi odvech, saj nedvomno pomeni dolochen prispevek k "psihohigieni" slovenske nacionalne zavesti (ne nazadnje: odmev pri publiki je bil izjemen). Celotni projekt je v "treh medijih" (razstavishche, knjiga, tv) vsekakor zbral sicer "razsuto" dokumentarno gradivo in mu dal dolocheno urejeno obliko, ki je kljub mestoma obchutni (zlasti v tv varianti) ekstenzivnosti medijsko funkcionalna. Za prichujochi zapis se zdi zanimivejshe nekaj drugega.

Namrech zgoraj zhe malce nakazana "zveza" s Preshernom. Sredi predvajanja "temnostranskih" dokumentarcev na TVS je bil na programu (kot vsako leto) tudi prenos proslave v Cankarjevem domu ob t.im. kulturnem prazniku, ki je obletnica pesnikove smrti. 0glashali so se zhe nekateri, ki jih je motilo to svojevrstno "nekrofilstvo". Dejstvo je, da je bil dan Preshernove smrti dolochen za praznik med vojno na partizanski strani, ostal je vse do danes, torej gre tudi za dolocheno manifestacijo "kontinuitete" z rezhimom, ki ga kritichno predstavlja projekt Temna stran meseca. Filmsko dokumentacijo za razstavo je pripravil Slavko Hren, isto ime se pojavlja pri rezhiji dokumentarcev, Preshernovo proslavo 1999 "je zasnoval avtor in rezhiser Slavko Hren" (cit. Delo, 9. feb. 1999). K zadevni "kontinuiteti" prispevajo tudi druga znamenja specifichne razdvojenosti, ki so se ob Preshernovih proslavah kazala pred letom 1990 in se vztrajno kazhejo po njem. Zhe Vidmarja je motilo podeljevanje Preshernovih nagrad ustvarjalcem z neliterarnih umetnostnih podrochij. Na proslavi ob 150-letnici Preshernove smrti je bila slavnostna govornica gledalishka rezhiserka Meta Hochevar, ki je s svojim govorom "nadaljevala" vsakoletna razgrebanja razlichnih govornikov po lastni (pod)zavesti, igralci pa so deklamirali Preshernovo satirichno pesnitev Nova pisarija in v chasu 45-90 provokativno Dumo 64 Tomazha Shalamuna. V duhu "kontinuitete" naj bi bila verjetno oba pesnishka teksta tako rekoch she zmeraj aktualna, prvi s soochenjem "rovtarske" in "svetovljanske" kulture, drugi s "svetovljansko" klofuto, ki jo je realsocialistichna mladina prisolila "svojim ochetom". K paradoksu "kontinuitete" je seveda prispevalo tudi dejstvo, da je bil Shalamun, avtor znamenite "drzhavotvorne" definicije Slovencev kot "prehlajenega predmeta zgodovine" (v omenjeni pesmi), na proslavi navzoch kot prejemnik Preshernove nagrade za svoj pesnishki opus in sedanji diplomatski predstavnik Slovenije v New Yorku. Poanta slovenskega "februarskega praznovanja" (morda simbolno: zachetek luninega leta) potemtakem ne more biti drugje kot v zhe znani, zmeraj znova pojavljajochi se ugotovitvi o problematichnosti ustolichenja Presherna v vlogi sredishchnega lika nacionalne mitologije (mit kot eden od neizogibnih konstituentov vsakega kolektivnega subjekta). Chasovni sovpad med rojstvom komunizma, ki je po stoletju in pol "mrtev", in smrtjo Presherna, ki je she zmeraj "zhiv", daje omenjeni problematichnosti she posebno slovensko znachilnost. Zadevno ustolichenje so namrech dokonchno izvedli slovenski zastopniki materialistichnega "proletarskega internacionalizma", ki so med vojno po Preshernu tako rekoch nacionali(deali)stichno poimenovali eno svojih bojnih enot, se pravi, da so mu spregledali "idealistichno" pesnishko dvorjenje bogati burzhujki in realno ("materialistichno") ponizhevanje proletarke z zunajzakonskimi spolnimi odnosi.

Ponuja se torej naslednja ugotovitev: naj narod spoznava ali pozablja svojo zgodovino, naj posameznik skusha pripadati temu ali onemu ideoloshkemu internacionalizmu, naj goji "rovtarsko" ali "svetovljansko" (npr. Presheren kot napol "nemshki", Shalamun kot napol "amerishki" pesnik) kulturo - radikalnejsha bivanjska avtentichnost identitete vsakega tako kolektivnega kot individualnega subjekta ne more biti nich drugega kot ujetost v ponavljanje "lastne zgodovine". Seveda to ne velja le za slovenski narod in za Slovence kot posameznike; modifikacije specifichnosti glede na geohistorichne (prostorsko-chasovne) kontekste so tako rekoch neomejene. Mogoche so pri majhnih narodih nekatere poteze te "ujetosti v kontekst" le obchutne v kakshnem bolj dramatichnem smislu; pri Slovencih npr. tako, da jih Presheren na vsakoletni njemu posvecheni "februarski pojedini" (prim. staroatenske "antesterije" v chast bogu Dionizu) obiskuje kot macbethovski "neprisotni gost", ki zna kljub svoji (s)pokojnosti klasika tudi ("vampirsko") aktualno vznemirjati (za)vest.

 

TEMA: KOSOVO

Glavni zvezdnik svetovnih mnozhichnih medijev, tega "dvorca pajkove mrezhe" (po Kurosawovi priredbi Macbetha), je v prvi tretjini leta 1999 nedvomno predsednik ZDA Bill Clinton. Vendar ne sam, temvech ima kot vsak glavni (prvorazredni) junak hollywoodskega filma ali tv serije (nadaljevanke, nanizanke) ob sebi poleg vrste tretjerazrednih she dva drugorazredna "sojunaka": v interesu temeljnega trikotnishkega fabulativnega suspenza je eden od teh dveh obichajno zhenskega, drugi moshkega spola. Ob Clintonu se tako pojavljata Monica Lewinsky in Slobodan Miloshević; obe imeni imata slovansko-srednjeevropsko-balkanski zven, se pravi, da (simptomalno?) evocirata klasichni geohistorichni kontekst vampirske demonologije. Dovolj torej za trilersko-zhajfasti sizhe "nadaljevanke" o dobrem kavboju ali fantu z Zahoda, ki mu skushata "piti kri" krvosesa s tako ali drugachno vzhodno provenienco. Tako je v duhu aktualne findesieclovske globalizacije amerishke (po/m/p) kulture pach videti "story" , ki zasipava "vas" , v katero so svet spremenili sodobni mnozhichni mediji. Da je v ozadju nekakshna tragichna usoda nekih "Indijancev" (Albancev, Balkancev, sploh eksotichnih plemen), je potemtakem "chisto normalno". Brezimni, fantomski "svetovni gledalec" zre na svet skozi "eidos" ali ikonografijo, ki mu jo je vsadil v mozhgane izhodishchni koncept amerishkega vesterna, ta pa je seveda funkcionalno in slikovito poenostavljena mitologija vechnega boja med "good boys" in "bad boys", zraven pa so seveda tudi "good girls" in "bad girls". Takoj ko je minila nevarnost odpoklica, ki je Clintonu grozila zaradi zapleta z "vampfatalko" Monico, je kot "glavni junak" usekal po Milosheviću, da bi med drugim tudi popravil svoj omajani ugled in pokazal, da ni le "papirnati tiger" ali japijevski playboy, po nakljuchju opletajoch po Beli hishi. Slobo je zasenchil Monico, ki se umika v ozadje, vendar se je afera, ki je amerishke davkoplachevalce stala okoli 50 milijonov dolarjev in je zapisana na 56 tisoch straneh "porochila", kljub vsemu splachala, tako da so konec koncev vsi zadovoljni: mediji so imeli dokaj dolgo in donosno zgodbo, Monica je zaslovela, Bill bo izpolnil predsednishki mandat, republikanci pa so s preiskavo, ki ga je dobesedno razgalila do spolnih organov, vrgli tolikshno senco na njegove demokrate, da ti na prihodnjih volitvah verjetno nimajo mozhnosti za podaljshevanje vladavine.

Potem pa so tu - med zamolklim grmenjem natovskih letal, ki chez rezervat Shentflorjancev nosijo bombne pozdrave njihovemu nekdanjemu "velikemu bratu" Milosheviću - sami primeri "ponavljanja zgodovine": rushenje, reke albanskih beguncev na tv zaslonih, pa "brain stormingi" raznih strokovnjakov in poznavalcev med "omizji", "odmevi", "studiji", "dosjeji" in drugimi oddajami TVS. Nekaj primerov:

 

STUDIO CITY (TVS 2, 19.4.1999). Voditelj Marcel Shtefanchich ml. na temo Kosova z Bojkom Bucharjem in Mishom Alkalajem, vrsta lucidnih osvetlitev, tudi misel o tretji svetovni vojni, ki da se je zhe zachela v Jugoslaviji, kot je bilo sredi osemdestih let napovedano v trilerju angleshkega pisca in nekdanjega agenta CIE, pa da na Kosovu v bistvu ne bo ne pravega zmagovalca ne porazhenca, vladajo elite, oligarhije, ene bolj primitivno (ideoloshki politichno-gospodarski sistemi) in druge bolj sofisticirano (kapitalski gospodarsko-politichni sistemi); dalje filozof Peter Mlakar s "chrno masho" opozori na 110. Hitlerjev rojstni dan naslednjega dne; tega dne bo tudi otvoritev razstave grafik akad. slikarja Jozheta Spacala v galeriji Tivoli (pomemben umetnishki opus nekdanjega likovnega urednika SRP-a, sestavljen iz vech "vej" : mozaiki, tv scenografija, grafika, slikarstvo - vse v izvornem kontekstu slovenskega Krasa, drzno soochenega s svetom sodobne tehnologije optichnih zaslonov, mikrovezij in kostanjevih jeder, ki asociirajo tako kozmos z njegovimi eksplozijami kot umetnikovo rodno Kostanjevico, se pravi, da v duhu zadevnih besednih zvez avtor ni le nekdo, ki je nekaj likovno "spacal", temvech je tudi mislec, filozof ali "Pascal").

 

OMIZJE: VOJNA ZA KOSOVO, VOJNA ZA MIT (TVS 1, 27.4.1999). Na slovenski "dan upora" (prej "dan OF") se mesec dni po zachetku letalskih napadov Nata na Jugoslavijo o krizi na Balkanu pogovarjajo v pomenljivi (?) razporeditvi voditelj Edvard Zhitnik, nasproti njemu dolgoletni diplomat Ignac Golob, na eni strani zgodovinar iz Italije Jozhe Pirjevec in novinarka Alenka Puhar, na drugi shkof Vekoslav Grmich in filozof Rastko Mochnik. Voditelj sprashuje profesionalno izostreno, Golob govori izkusheno in umirjeno, vech sozvochja je v skupaj sedechem paru kot nasprotno, Pirjevec ima ogromno strokovno vednost, Puharjevo iritira zlasti srbski cinizem do albanske manjshine in je skeptichna do mozhnosti demokratizacije v ZRJ, Grmich govori preprosto in tehtno, navede misel Pavlova o vojni kot zverinskem reshevanju problemov in meni, da pravichne vojne ni, ter opozori na interesna ozadja sedanje balkanske krize, Mochnik se ochitno v tej druzhbi ne pochuti najbolje, skusha artikulirati manj konvencionalen, manj stereotipen, racionalnejshi diskurz, a mu zaradi divergentnih "valovnih dolzhin" nekako ne uspeva. Mozhne pripombe bi bile: vojna ni edino chlovekovo nechloveshko, zverinsko delovanje (chlovek se z zvermi "ujema" v vseh kljuchnih bivanjskih tochkah: spolnost, rojstvo, prehrana, smrt), zato si je najbrzh ni mogoche kar preprosto mirovnishko "odmisliti"; cheprav pravichne vojne ni, tudi ni vojne, ki je ne bi kdo opravicheval; Clinton poudarja ravno pravichnost napadov na ZRJ, cheprav je jasno, da gre med drugim tudi za prilozhnost, da ZDA v praksi preizkusijo posodobljeno "teorijo omejene suverenosti", prevzeto po Brezhnjevu, v kombinaciji z izvirnejsho "teorijo omejene vojne"; mit ni le fantazma, temvech "realna sila", ki avtoritarnega voditelja podpira v njegovi funkciji izvrshevalca "umazanega posla", dokler je to v dolochenem biosocioloshkem kontekstu pach "nujno" po mnenju tistih, ki so pristali na "prostovoljno suzhenjstvo" (La Boétie) v diktaturi. Sicer pa: eno je razpravljati v varnih foteljih in kabinetih brez vsake usodnejshe odgovornosti, nekaj povsem drugega pa "na terenu" mazati si roke z ustvarjanjem zgodovine ("zwei Professoren, Vaterland verloren").

 

DOSJE: SLOBODAN MILOSHEVIĆ (TVS 1, 10.5.1999). Voditelj Jozhe Mozhina, sogovorniki: novinar Jurij Gustinchich, novinarka iz Beograda Svetlana Vasović - Mekina, psihiater Hubert Pozharnik, etnolog in balkanolog Bozhidar Jezernik, novinar Bernard Nezhmah. V vsakem pogledu korektna oddaja, kombinacija dokumentarnega gradiva z osvetlitvami "fenomena Miloshević" s pogledi navzochih. Kljub nedvomni kompetentnosti sogovornikov ochitna nemoch refleksije pred realnostjo. Miloshević je mogoche najbolj izviren srbski "izum": naj ga tuje (in tudi manj tuje) analize obrachajo tako ali drugache, nobena mu ne pride zares "do zhivega". Izmuzne se tudi psihiatrom. Vrtenje v krogu se koncha s poskusnimi "prognozami" o Miloshevićevem koncu. Nezhmahova poanta: che ne drugache, bo odshel po bioloshki poti, s smrtjo... (Ker Miloshevića nekateri primerjajo s Ceausescom, tega pa z Draculo, bi bila lahko tudi ta smrt "problematichna".)

V zvezi s "temo Kosovo" se med razlichnimi tv porochili pojavita tudi dva znana, oba "razseljena" in s Slovenijo posebej povezana tuja umetnika. Srbski filmski rezhiser Zhelimir Zhilnik se je pred mobilizacijo v jugovojsko zatekel v Slovenijo; sedech ob Ljubljanici, v ozrachju "blazhene" ljubljanske spokojnosti stvarno in le z rahlim prizvokom resignacije govori pred kamero o razmerah v Srbiji. Drugi je slovechi nemshki pisatelj in elitistichni (tako rekoch "nekonformistichni", a materialno ochitno preskrbljeni) parishki emigrant Peter Handke, za katerega se je nekaj chasa zdelo, da bo celo postal "slovenski", pa iz tega ni bilo nich; kamera ga ujame v Srbiji med ogledovanjem rushevin, ki so jih povzrochila natovska letala. Handke je zapleten in izmuzljiv skoraj tako kot Miloshević. Do prostora juzhno od Karavank ima ochitno neko stalno afiniteto, vendar z dolochenimi nihanji: ko je kazalo, da si ga bodo "prilastili" Slovenci (na podlagi koroshkega "sentimenta") , jih je brcnil od sebe in skochil v srbski objem. Mediji porochajo, da je ob napadu Nata na Srbijo v znamenje protesta zoper krivico, ki se dogaja Srbom, vrnil Büchnerjevo nagrado in izstopil iz katolishtva. V neki izjavi je Srbe primerjal z Zhidi, cheprav se "zhidovska usoda" v tem chasu ochitno dogaja kosovskim Albancem, tako da marsikdo Miloshevića primerja s Hitlerjem (srbski in ruski demonstranti s Hitlerjem primerjajo Clintona). Znachilno se zdi, da Handke na podrochju nekdanje YU "pozna" v glavnem le Srbe in Slovence; slednje vidi kot grotesken folklorni relikt, kateremu lastna drzhava niti ne pristaja, resnejsha nacija so le Srbi, medtem ko Hrvati ali Boshnjaki zanj tako rekoch ne obstajajo. Vsekakor je briljanten pisatelj, luciden, a izrazito samosvoj um, kam ga bo pripeljala njegova "srbska ljubezen", pa ni chisto jasno. Vsekakor ga Srbi navdusheno prevajajo, uprizarjajo njegove gledalishke igre itd.

 

"GAVELLA" V GOSTEH

V chasu, ko Zahod z bombami zasipava vzhodni del nekdanje skupne juzhnoslovanske "shirshe domovine", je v ljubljanski Drami gostovalo (22. - 24. aprila 1999) zagrebshko gledalishche GAVELLA (poimenovano po velikem hrvashkem rezhiserju). Razlog za omembo tega dogodka v prichujochih mnozhichnomedijskih zapiskih ni le v dejstvu, da je tudi gledalishche "mnozhichni medij", marvech predvsem v dolocheni "simbolni" simptomalnosti zlasti dveh od shtirih gostujochih predstav. Gavellovci so namrech nastopili s shtirimi igrami: dve sta zahodnega (Bernard-Marie Koltes: Zahodni privez; Patrick Marber: Blizhje), dve vzhodnega porekla (Ivan Vidić: Oshpice; Ivan Turgenjev: Mesec dni na kmetih). Prvi dve se vpisujeta v standarde modernega gledalishcha na Zahodu, zanimivejshi se zdita drugi dve, in to ne zaradi kakshne posebne literarne ali uprizoritvene izjemnosti, temvech zaradi specifichne "sporochilnosti" za trenutno aktualni vseslovanski tranzicijski kontekst. Kaj sta v tem smislu "sporochali" igra sodobnega hrvashkega avtorja in igra ruskega pisatelja iz 19. stoletja? Skozi nedvomno visoki uprizoritveni profesionalizem (rezhija, igralci) in nekoliko shibkejsho literarno podlago se je prebijala podoba neke groteskne, do neznosnosti ekspresivne druzhbene afektacije in dezorientacije, nekega brezizhodnega vrtenja v vampirskem "zacharanem krogu", ki je v ruski igri posodobljen in premaknjen v hrvashko varianto s pomochjo virtuoznih, cheprav zhe znatno obrabljenih "fint" modernega teatra (vsiljive fizichne, seksualistichne ekshibicije, okleshcheni, bevskajochi dialogi, bobnecha glasba, optichni "uchinki" itd. - vse seveda zelo dalech od ruskih meshchanov 19. stoletja). Svojevrsten prispevek k fenomenom "ponavljanja zgodovine" v prehodnem chasu "oshpic na kmetih".

 

RADIO REDIVIVUS

V chasu, ko v "dvorcu pajkove mrezhe" vlada "teror slike", se pravi v "chasu tehnike" in "svetovne slike" (po Heideggru), ko gospoduje vsepovsod navzocha (globalizirana in s tem seveda tudi mistificirana) slika, ko celo proizvodnja chisto tekstualne pisave zhe v veliki meri poteka prek "vmesne" (rachunalnishke) proizvodnje slike – v tem chasu radio pach vztraja s svojim izvornim in edinim "terorjem zvoka". Radio "bombardira" le ushesa, televizija izziva posebno "razdvojenost" v glavi receptorja, ker "bombardira" primarno ochi in sekundarno ushesa (samo "v principu", kajti ob izkljuchenem zvoku she zmeraj "dela" kot vizualni medij, kar v bistvu je; na sploshno pa njen "dvosmerni napad" poteka kot sochasni proces). Od zachetka (24.3.1999) natovskega bombardiranja ZRJ je zaznati povechano navzochnost radijskega medija kakor pach ob vsaki krizi (naravne nesreche, vojne; pomen radia med drugo svetovno vojno: npr. govori Churchilla, Hitlerja, slovenski "Krichach"...). Kot ob osamosvajanju Slovenije (1991) tudi zdaj od vseh strani spet POSLUShANJE, ne le GLEDANJE. Lakota po novicah: upokojenci, ovdovele gospodinje, snazhilke, priseljenci z juga postavljajo "radijske urnike" sosedom podobno kot v prvih letih jugorealsocializma, ko je bil radio poglavitna moda in dokaz narashchanja "standarda". TV ochitno ne zadostuje, je premalo azhurna. Novo prebujenje radia, polpozabljenega, naftalinskega medija. Malo vech poslushanja ozhivlja stik s "fokloro": celo nekateri dolgoletni napovedovalski glasovi slovenskega radia storijo napako skoraj redno, takoj ko odprejo usta; zanimiv fenomen, kljub menda "drakulski" selekciji na avdicijah (pred leti je bilo v poznih nochnih urah slishati nekoga, ki je govoril, kot da ima neko cheljustno ali zobno okvaro, morda "vampirsko" predolga podochnika...)