Revija SRP 31/32

Igor Korshich

V Evropo I
Identiteta in prepoznavnost
 

OCHISHCHENA NACIJA

 

Stric, ki je bil nekoch direktor v gostinstvu, mi je v zachetku osemdesetih omenil “modro chishchenje”. Shlo naj bi za postopek zdravljenja vina s nekakshnim ciankalijevim preparatom, ki ga je iznashel neki nash strokovnjak. Metoda naj bi bila silno uchinkovita. Modro chishchenje naj bi sicer zhe neozdravljivo bolno vino "chudezhno" ozdravilo tako, da bi v njem ubilo vse zhive organizme. Poleg tega, da je bilo izvajanje metode rizichno, obstajala je majhna verjetnost, da pride do zastrupitve pivcev, je bilo tako dosezheno zdravje vina v resnici navidezno. Vino je bilo namrech v resnici mrtvo. Verjetno zaradi tega si je stric komaj upal govoriti o tem modrem chishchenju na glas.

“Modro chishchenje” se mi je zdelo odlichna metafora za politichno represijo v socializmu. Temo sem predlagal za kratki dokumentarni film. Strokovna komisija ministrstva, Vibe ali kdo je zhe takrat o tem odlochal - jo je zavrgla. Ne vem, ali zato, ker je, ali zato, ker ni razumela.

Do srednje shole, do mojega shtirinajstega leta, torej do zachetka shestdesetih let politichne represije sploh nisem opazil.

V brezchasju odrashchanja v kmechki druzhini politike skoraj ni bilo. Bila je zgolj senca druge svetovne vojne. S tem, da oche svoje partizanshchine skorajda ni omenjal. Vse kar vem o vojni v mojem rojstnem kraju, sem pozneje izvedel od drugih. Nekaj pa sem izvlekel tudi iz njega.

Opazil sem, da se je ochetu, sicer redkokdaj, ko je bil govor o vojni, obraz pomrachil. Sicer nikoli ni znal govoriti vzvisheno in nabuhlo. Govoril je s kanchkom ironije. Najpogosteje je shlo za samoironijo. Edini zanesljiv znak, da govori pomembne stvari, je bil to, da je gledal nekam v daljavo. Rekel je, z izrazom globokega prezira, da je vojna grozljiva stvar. Predvsem zato, je nadaljeval, ker v vojni zhivljenje ni nich vredno. Mimogrede ga zgubish. Pa ne zaradi obrambe domovine ali chesa takega. Ne. Zhivljenje izgubish zaradi zavisti, zaradi zhenske riti, zato, ker se kdo hoche polastiti tvojega premozhenja ...

Edine vrednote, o katerih se je sicer doma, govorilo so bile pridnost in podjetnost. O teh pa se je govorilo toliko, da mi je presedalo. Z materjo sva hodila v cerkev, oche pa ne. V domachi hishi je do onostranstva prevladoval ochetov agnostichni racionalizem. Temu je pripomogel tudi vashki zhupnik, prijeten chlovek, ki se je po pripovedovanju vashchanov otepal predvsem z mnogimi ljubezenskimi dogodivshchinami.

Ob tem o cerkvi in verskih vprashanjih v sicer konfliktni druzhini ni bilo nikoli niti najmanjshega spora. Nihche ni nikomur nichesar vsiljeval. Nekako se je vsak moral s svojim bogom domeniti sam.

 

Mati je z leti postajala malce bolj predana cerkvenemu obredju. Tako je v jedilnici nekoch obesila majhen krizhec. Oche je takoj poleg krizhanega obesil kichasto fotografijo Tita v beli admiralski uniformi, verjetno na Galebu. Tito je bil v temnordechem plastichnem okvirchku v obliki prekrizhanih sider. Obe, na podrochju posvetnega kot bozhjega med sabo tekmujochi avtoriteti na zidu, sta potem she leta zabavali radovedne goste.

Nekoch mi je oche rekel, da je o verskih in cerkvenih zadevah najbolje molchati, zato da ne zhalish verskih chustev vernih soljudi. Upam, da me je ta do drugih sposhtljivi agnosticizem zaznamoval bolj kot karkoli drugega.

Nekoch sem iz shole prinesel tudi nekakshna socialistichna moralna nachela. Oche me je dolgo motril in potem rekel nekaj takega kot bodi oprezen. Povechini gre za propagando.

Ko se je, bogvedi zakaj, jezil na soseda, denacionaliziranega tovarnarja, s katerim sta bila sicer prijatelja, je rekel, she srecha, da je socializem, sicer bi tale she vedno pretepal svoje tezhake, kot je to pochenjal pred vojno.

Prvi namig o politichni represiji, ki sem ga dozhivel, je bil govor nekega “tovarisha” zbranim shtipendistom Tovarne dushika Rushe v Mariboru, verjetno leta 1962. “Tovarish” nam je polozhil na dusho, da tovarna od svojih tehnikov in inzhenirjev prichakuje, da postanejo chlani Zveze komunistov. Posebej, che hochejo napredovati. Ko so se potem moji kolegi oglashali k besedi, so nekateri poudarjali, da so zhe chlani Zveze komunistov. Dobil sem podoben obchutek kot takrat, ko so me vprashali, ali bi ministriral v cerkvi. Prvich sem si rekel: “A tako torej!?”

Lagodno distanco do teh stvari sem si v razmishljanju lahko privoshchil iz varne razdalje, ki sem jo uzhival na Shvedskem, ali pa v Parizu, kjer sem zhivel kar precej let. Na Shvedskem sem neobremenjeno spoznal tudi pomen delavske solidarnosti za socialno demokracijo in za sindikate in zgodovino delavskega gibanja vse od parishke komune naprej. Kratek chas, ki sem ga prezhivel kot industrijski delavec na Shvedskem, je povechal moje razumevanje za socialne razlike, razredno zatiranje, sindikalni boj in take stvari.

Tako sem lahko razumel moje kolege na univerzi, ki so, kljub temu, da niso dvomili o nujnosti parlamentarne demokracije, podpirali tamkajshnjo komunistichno stranko, katere stalishche do parlamentarne demokracije je bilo dvoumno. Trdili so, da jo podpirajo zaradi pritiska z leve, ki ga stranka izvaja na socialdemokrate, zaradi solidarnosti z nepriviligiranimi. Tezhko sem razumel ekstremno levico.

S shvedske geografske in mentalne razdalje sem lahko svetoval mlajshemu bratu, da naj se vkljuchi v politiko, che ga to veseli. V mislih sem imel nekak pohod skozi institucije. Che institucije she niso demokratichne, se mi je zdelo, bodo to postale, che bo v njih dovolj poshtenih, demokratichno mislechih ljudi.

Skoraj vsakich, ko sem prishel na obisk iz tujine, so me obiskali "prijazni ljudje", ki jih je zanimalo, ali sem srechal kakshne “emigrante”. Zavedal sem se, da je politichna emigracija v enopratijskem sistemu legitimna. Zato sem, da bi se jih znebil, obljubljal, da bom vsakega terorista, ki ga bom srechal prijavil. Prav takrat so v nekem kinu v Beogradu nastavili bombo. Vsakega, ki bi kaj takega hotel, bom naznanil, sem bil slikovit in nazoren.

Zdaj mi je jasno, da so pri nas v tistem chasu bili ti ljudje skoraj edini resnichno uglajeni in svetovljansko prijazni. Ljudje na sploshno so bili avtoritarni, sitni, vsiljivi in nesproshcheni, zdi se mi, da she veliko bolj kot danes. Usluzhbenci tajnih sluzhb, vsaj tisti, ki so se ukvarjali z mano, pa so delovali sproshcheno in suvereno. Vedno dobre volje, vedno vedri in nasmejani. To je she dodatno vplivalo na moje slabo pochutje ob takih obiskih. Nikoli se nisem pochutil bolj nesproshcheno, nelagodno, skrajno “nesuvereno”, nikoli se nisem bolj potil kot ravno ob teh obiskih.

Pritisk teh sluzhb se je silovito povechal, ko sem jim bil po desetih letih zhivljenja v tujini na razpolago v kasarni. Priredili so mi, obdolzhenemu sodelovanja s CIA, nacionalizma in "verbalnega delikta" ter zhaljenja "voditeljev", trimesechno pranje mozhganov, in to po vseh pravilih.

Varna distanca, “suverenost”, ki sem si jo sam ustvaril v desetletni odsotnosti, do moje takratne drzhave, njenega politichnega sistema in policijskih in drugih postopkov, me je sicer she reshevala. Vendar je ta varna razdalja hkrati tudi naglo kopnela. Chutil sem, kako me je zachelo pozhirati domache in balkansko politichno blato.

Moji sotrpini, posebno slovenski izobrazhenci - v kasarni so bili najshtevilchnejshi univerzitetno izobrazheni Slovenci in nepismeni Albanci - so bili ochitno politichno zhe zelo prestrasheni. Sklepal sem, da so imeli tudi oni zhe prej in morda tudi takrat podobne izkushnje, kot sem jih imel zdaj sam. Na sploshno so me obravnavali sochutno, s simpatijo. Pochutil sem se, kot da bi se bil nalezel smrtne kuzhne bolezni, ki se je morda she da pozdraviti. Previdno so na samem in posamichno namigovali na policijski teror, ki so gaochitno sami dozhiveli. Dajali so vtis, da je smrtno nevarno o tem govoriti. Nikoli ni bilo vech od namigovanj, opisov postopkov, recimo, da so jih odpeljali nekam na samo, pretepli, nakar so morali podpisati, da niso bili izpostavljeni fizichnem nasilju. Shlo je za policijski teror v zvezi s shtudentskim gibanjem na zachetku sedemdesetih let. Domneval sem, da jim je vse to nagnalo strah v kosti in so me zato dobronamerno svarili, da ne bi bil naiven. Che mi sluchajno ne bi bilo jasno, da se s temi ni shaliti, da mi lahko store karkoli, tudi najhujshe. In to ne samo meni.

Spet drugi so se mi na skrivaj opravichevali, ker so zaslishevalcem, zato ker jim je bilo tako zaukazano, podali kriva prichevanja o meni. Na ta prichevanja so se sklicevali potem, ko so me zaslishevali. Nekateri sonarodnjaki pa so me prosili, naj jih razumem, che so se v mojo shkodo lagali, saj zhelijo postati odvetniki, sodniki, tozhilci in podobno. Jaz sem jih razumel in imel slabo vest, ker sem se obnashal tako, da sem drugim povzrochal tezhave. Kaj ti pomaga, che si konchal pravo, che so ti vse sluzhbe nedostopne.

Mi bi te zhe pustili pri miru, ampak vidish, tvoji kolegi, “tvoji” Slovenci, “tvoji” intelektualci te bremenijo s hudimi obtozhbami, mi je govoril podpolkovnik topnishtva, KOS-ovec, ki je bil ochitno zadolzhen zame.

Pri tem me je skrbelo, da poshiljajo nadme podpolkovnika, in to vsak dan, s shoferjem iz Ljubljane.

Zaslishevalec je govoril, kako me "moji prijatelji" ovajajo po svoji volji. Hlinil je celo nekak gnus nad tem njihovim pochetjem.

Taka njegova taktika je pomenila precej prozorne poskuse povzrochiti vsesploshno nezaupanje med nami in posledichno navzkrizhno ovajanje iz mashchevanja. Ne vem, koliko jim je to uspelo. O tem se vojaki nismo nikoli pogovarjali. Vsak se je verjetno zavedal, da z vsakim takim pogovorom shiri sumnichenje ter izpostavlja tako sebe kot svoje sotovarishe.

Zato so najbolj pametno ravnali tisti, ki so se me preprosto izogibali. Tudi sam se izogibal stikov, saj manj ko me je ljudi poznalo, manj mozhnosti je bilo, da bi med zaslishanjem iz neprevidnosti ali chloveshke slabosti koga spravil v tezhave. Takrat she nisem vedel, kako takshne pritiske prenasham. Schasoma se je izkazalo, da kar dobro.

Izjema med sotrpini je bil nekdo, ki je bil gotovo tudi ambiciozen, saj je schasoma postal pomembna osebnost v eni od vej oblasti. Je pa zato danes toliko previden, da hoche ostati anonimen. Takrat je bil eden od dveh, ki sta se pogovarjala z mano, prav zato, ker je vedel, da sem bil v stiski. Tudi ta je bil pravnik. Svetoval mi je naj poskusim preprechiti, da bi prishlo do tozhbe, ker mi v nasprotnem primeru manj kot pet let ne uide, pa che sem chesa kriv ali ne. Che postopek zachnejo, pach nochejo izgubiti, je razlagal.

Pet let mi je obljubljal tudi "topnichar", torej KOS-ovski podpolkovnik, in sicer kot zhe dolocheno kazen za vohunstvo, ki da sem ga zagreshil. Rekel je, da je socializem humanistichen sistem, zato si lahko sam izberem, kje zhelim kazen odsedeti. Na mojo, v zadregi izrecheno pripombo, "da se gotovo shali", je resno odkimal. Tako sem si izbral Celje.

Hrvashki roker Dado Topić, ki je imel nalogo sporochiti "bezbedniku" vsakich, ko sem zapustil sobo, tudi che sem shel na "cesarjevo pot", me je tudi prepricheval, naj naredim karkoli, izdam mater, brata ... samo da me ne spravijo v preiskovalni zapor. Dado je spal na pogradu pod mano. O mojih premikih je moral techi porochat iz drugega nadstropja chez dvorishche v shtabno zgradbo.

Najprej sem celo malo posumil, da me je z zastrashevanji mehchal v sodelovanju z zaslishevalci. Pozneje se je izkazalo, da so ga tri mesece pretepali in muchili v beograjskih vojashkih preiskovalnih zaporih in da je vse, kar je govoril, kljub nevarnosti, ki se ji je s tem izpostavljal, delal iskreno. Ko enkrat izkusish hude stvari, se strah ochitno potaji.

Moj zaslishevalec mi je v dolochenem trenutku postopka dal vedeti, da moje zhivljenje ni dosti vredno, tudi che se bom spet umaknil na Shvedsko. O tem me ni bilo treba preprichevati, ker so jugoslovanske obveshchevalne sluzhbe na Shvedskem opravile nekaj spektakularno krvavih umorov. Menda je shlo tudi za razvpitega Arkana. “Likvidiral” je tako rekoch javno, potem pa jo je vsem na ocheh popihal pred policijo na JAT-ovo letalo.

Sredi postopka sem poklical brata in mu na sprehodu na nekem polju pri Celju - chisto zares sem se zhe bal, da mi prislushkujejo drevesa - polozhil na srce, naj ne verjame, da sem umrl sluchajno, che se mi bo kdaj v blizhnji prihodnosti kaj zgodilo: che me povozi avto, che se zastrupim, che kam padem ... Prosil sem ga, da naj se potrudi do resnice in jo slej ko prej izda vsaj domachim.

Seveda sem bil vesel ponudbe zhe omenjenega pravnika, da me bo branil kot odvetnik, che mi bodo sodili. Predvsem me je grela chloveshka podpora, izraz solidarnosti, ki jo je taka ponudba pomenila.

Ko sem razmishljal, zakaj se ravno jaz padel v to godljo, nisem prishel do jasnega odgovora. Po eni strani je kazalo, da so ostale "obdelali" zhe prej. Nekateri so menili, da so se name spravili zato, ker sem bil deset let na Shvedskem. Ampak cela vrsta mojih sovojakov je tudi shtudirala v tujini, pa ni kazalo, da bi jih zato prijeli. Zaslishevalec je rekel, da zato, ker so "dobri ljudje" poskrbeli, da imam zelo obremenjujoch dosje. Zdelo se je, da je mnenja, da so ovaduhi kljub vsemu pretiravali.

Sam sem razmishljal, “ko sem preklinjal svojo usodo”, da so si izbrali mene zato, da bi nagnali strah v kosti ostalim slovenskim izobrazhencem in albanskim pastirjem. Kazalo je, da sem bil kot svojevrsten "outsider" - od mature sem zhivel v tujini - najprimernejsha zhrtev. Nisem imel nobene vplivne druzhine ali prijateljev, ki so sicer shchitili nekaj izbrancev, sovojakov, zhe takrat ochitno dolochenih za diplomatske in podobne sluzhbe. Ti so ochtno bili prilagojeni. Vedno so bili modro tiho in zdelo se mi je, da so bili za obveshchevalne sluzhbe verjetno tudi nedotakljivi. Jaz pa nisem imel nobenih kolegov shtudentov in profesorjev v Ljubljani, ki bi se meshali v postopek in ustvarjali nepotreben nemir ob morebitni "eksekuciji". Kak nemir, ki bi v Stockholmu verjetno zhe nastal, pa "nashih" ne bi bistveno motil.

Hkrati sem bil dovolj "nespameten", da se nisem potuhnil. Pravzaprav sem delal vse skupaj navidez namerno, chetudi morda nezavedno. Morda zato da bi spoznal stopnjo in mehanizme represivnosti sistema. Kako naj bi sicer kaj zvedel o tem? Sistem ni bil preprost vzhodni totalitarizem. Imel je mnoge spravljive plati, odprte meje in relativno svobodne medije. Res je tudi, da she danes ne vem, ali bi bil lahko drugache ravnal. Che sem bil pri 27 letih she sposoben enoletnega sprenevedanja, ki bi ga takshno potuhnjenje pomenilo.

Zvitost onih, in teh je bilo med Slovenci v kasarni najvech, ki so bili ponosni nase, ker so vedeli, kaj smejo in chesa ne smejo (najvechkrat le rechi), ni nikoli name delala dobrega vtisa. Taki so pozneje obichajno govorili, da njim ni bilo nich hudega, da so kuhali temu in temu oficirju ali v shtabu kavo. Pogosto so bili na to she ponosni. Takshni ljudje so se mi vedno zdeli rojeni sluge. Pri Slovencih je to verjetno dolga tradicija she iz avstrijskih chasov.

Vse je kazalo, da je bil postopek, ki sem ga bil delezhen, obichajen in da so ga izvajali na vsaki generaciji vojakov, morda v vsaki kasarni v Jugoslaviji. Morda pa so zato imeli posebne vojashnice. Da je bila vojashnica v Celju posebna, daje slutiti sestava vojashtva v njej in ime njenega komandanta - pisal se je Milan Aksentijević.

Torej vse kazhe, da so razen izjemnim izbrancem nachrtno "trli politichna jajca" svojim prihodnjim profesorjem, sodnikom, advokatom, direktorjem, inzhenirjem... Proizvajali so politichne evnuhe. Zdi se, da so bili pri tem uspeshni.

Obzhaloval sem druzhbo, ki bo morala zhiveti z elito, ki je morala takoj na zachetku svojega poklicnega delovanja zanikati svojo chloveshko integriteto. Tej eliti so dali vedeti, da se ji ne obeta nich dobrega, che ne bo "pametna", kar je pomenilo toliko kot previdna, skrajno konformistichna. Che torej ne bo mirno sprejela dejstva, da se v politiko ne kazhe meshati, che prej ne stopish v edino stranko in/ali kakshnemu “tovarishu” v civilu obljubish, da mu bosh porochal, kaj in kako mislijo drugi. Ali che komu ne kuhash kave. V mojih ocheh je shlo za moralni valjar, ki je za sabo pushchal chloveshke kriplje.

Jasno sem slutil, kako strahotne posledice lahko to pomeni. Moralni razkroj, ki je botroval razkroju Jugoslavije in je povzrochil toliko gorja po bivshi drzhavi, bi bil morda lahko posledica takega nachrtnega nachenjanja temeljev chloveshkega samosposhtovanja.

Zato me danes toliko bolj chudi, da nich od tega ne pride na dan. Vse bi na hitro radi dali v roke zgodovinarjem, kot da gre za dogodke pred stoletjem. Kot da je shlo le za nekaj izjem, ki so vse popisane v literaturi. Ali kot da so si tisti, ki so bili takih stvari delezhni, to tudi tako ali drugache zasluzhili. Jansho, ki deluje nekako neprizanesljivo do takih fenomenov, menda vsaj osebno upravicheno, prikazujejo kot populistichnega fanatika. Vchasih se mi zdi, da bolj zaradi tega kot zaradi kakshnih drugih nevarnih politichnih in znachajskih lastnosti, ki da jih ima. S Puchnikom je bilo tudi vedno nekaj narobe. Zharku Petanu dopovedujejo, da mu pravzaprav ni bilo nich hudega, da je neokusno, da dela iz sebe nekakshno zhrtev represije. Pri tem gospod iz sebe sploh ne dela zhrtve. Morda je tudi takih "zhrtev" kaj, vendar gospod Petan to gotovo ni. Kot da priznajo status "zhrtve" zgolj tistim, ki jih je rezhim do kraja dotolkel, brez sledu odstranil, vsaj iz javnega zhivljenja, che zhe ne iz zhivljenja nasploh.

Neka ministrica za pravosodje nekega odvetnika izlochi kot kandidata za notarja, kot kazhe zato, ker je bil obsojen. Mediji odkrijejo, da gre za politichno sodbo, za “verbalni delikt”. Ministrici, kaj shele predsedniku vlade, se tega ne zdi vredno komentirati. Ministrica ponavlja uradno obrazlozhitev, ki navaja, da je bil odvetnik obsojen, zamolchi pa vrsto "delikta". Pozneje seveda ministrica sama postane notarka. Tu so jasne meje nasha danashnje demokracije.

Zdi se sicer neverjetno, vendar si ti ljudje javno dovoljujejo, da nasilna, protipravna, pogosto dejanja drzhavnega, politichnega terorja, ki jih je zagreshil prejshnji rezhim, uporabljajo za denunciacije zhrtev tega pochetja!

Torej ni chudno, da pogosto isti ljudje po drugi strani prichajo, kako v prejshnjem rezhimu niso dozhiveli niti videli kakshne represije. Z nedolzhnimi anekdotami to represijo primerno zbanalizirajo. To osebno izkushnjo potem posploshijo na ves narod.

Nedvomno pa je res, da se je v Titovi Jugoslaviji dalo prezhiveti, ne da bi okusili ali videli kakrshno koli represivno dejanje. Vendar samo, che o politichnih zadevah niste imeli mnenja, che vas politika na sploshno ni zanimala in che ste imeli nekaj malega sreche. (Mimogrede, to je bilo mogoche tudi v nacistichni Nemchiji.) Zato je bil takrat verjetno najvechkrat izrechen nauk “Pusti politiko pri miru!” Vendar iz tega ne sledi nujno, da je zato bilo tako z vami kot s tisto Jugoslavijo vse v redu.

Ovajanje in podpiranje sistema, ki na takem ovajanju gradi, moralno nachelno ne more biti sprejemljivo. Kvaziliberalno trditi, da je treba o tem molchati, ker da smo vsi po malem to pochenjali, je packarija, pa naj prihaja z desne, leve ali tako imenovane liberalne sredine.

Pri nas mnogi barantajo s pojmi ‘liberalizem’ in ‘populizem’, kot so to nekoch komunisti pochenjali s pojmom ‘demokracija’. Oba pojma namrech precej natanchno pokrivata dolochena fenomena. Pogovorno pa sta oba dovolj mnogoznachna, da sta prirochna, eden kot zagotovilo za nekakshno sploshno svobodnjashtvo govorca, drugi pa kot krepelce za njegove ideoloshke nasprotnike.

Za sicer umirjene Slovence je zhe kar hudo predrzno, che oblastniki, ki so se pravkar, ob osamosvajanju Slovenije, sklicevali na javno podporo, demonstracije, peticije in podobne “populistichne” manifestacije, naenkrat, ko gre za demonstracije proti njim, priznavajo samo parlament. Vse drugo pa je, kako so le zviti, nesprejemljivi “populizem”.

In kultura, na katero so se she vcheraj sklicevali z govornishkih odrov, nima kaj pocheti v liberalnih igralnicah nove demokracije. Chez noch je prichela delovati doktrina, da kultura ne sodi v politiko. Nashi demokrati pa politiko dovoljujejo le v salonih, ki so jih sami zasedli.

Verjetno ni nakljuchje, da je to podobno komunistom, ki so nekoch nacheloma podpirali razne demonstracije drugje po svetu, v kapitalistichnih drzhavah, polnih izkorishchanja, doma pa so take stvari zatirali, saj v socializmu niso bile vech potrebne, ker da je sistem odpravil vsa nasprotja.

Kljub vsemu sem takrat, ko sem bil pri vojakih, leta 1975, verjel, da je demokratizacija takratnega sistema mozhna. Menil sem, da se bo vojska prej ali slej prilagodila civilni praksi, ki je bila po moji oceni v tistem chasu zhe obchutno manj represivna. Verjel sem v evolucijo uradno razglashenega "pluralizma" v neko obliko vechstrankarskega sistema.

Domneval sem celo, da bo dolochen del samoupravljanja kot lokalna in delno tudi delavska samouprava, prezhivel demokratsko transformacijo, ker se mi je zdelo (che bi ne bilo podvrzheno radikalnemu pragmatichnemu poenostavljanju) izvirna pridobitev tistega sistema.

O tem sem se celo prerekal z Jernejem Vilfanom, ki mi je zgodaj v osemdesetih letih zaupal, da bi bilo po njegovem nasho takratno druzhbo mogoche demokratizirati samo z "demokratichnim vojashkim udarom". Jernej je napovedal, da namerava o tem napisati knjigo. Pri tem ni skrival, da je hotel s knjigo pravzaprav spodbuditi kakega Kocho Popovića, da bi izvedel tak demkratichni udar. Jernej je to knjigo tudi napisal. Imenuje se Kres komunizma. Pozneje je sicer imel svojo razlago, zakaj se nisem strinjal z njim o demokratizaciji z vojashkim udarom. Sem pozabil, da si v sluzhbi, si pach moral misliti na to, je rekel.

Tu je verjetno bistvo nekdanjega she nerazreshenega spora o legitimiteti. Moje takratno stalishche je bilo, da je bil politichni sistem takratne Jugoslavija legitimen toliko, kolikor je bila druzhba v stalnem procesu demokratizacije.

Da je bila, kakrshna je bila, v osnovi she nedemokratichna, je bilo, po mojem takratnem razmishljanju, posledica posebne narave multinacionalne drzhave. She bolj pa je shlo za posledice izjemnih mednarodnih okolishchin, v katerih je, kot svojevrsten kompromis med zahodnim in vzhodnim blokom, nastala.

She danes sem preprichan, da je bil eden od vzrokov za komunistichni prevzem oblasti pri nas v zadnji vojni in posledichno nedemokratichnost tudi predvojni in medvojni politichni in moralni bankrot vechine tedanjih demokratichnih strank. Ta bankrot se je nanashal prav na nezmozhnost odpora fashizmu. Svoje je prispeval tudi vsesploshni dvom o demokraciji, ne samo pri nas, ampak po vsej Evropi. Ta antidemokratichnost med obema svetovnima vojnama nikakor ni bila omejena zgolj na levico, kaj shele na komuniste. Gojili so jo v vseh politichnih taborih.

Zato so mi zoprni tisti novodemokrati, ki danes (vcheraj, pred desetletjem so bili she tiho) kar pochez obsojajo nedemokratichnost prejshnjega rezhima, kot da je nastal iz ne vem kakshnega predvojnega demokratichnega raja. Zhalostna resnica pa je, da so se pred drugo svetovno vojno Slovenci v glavnem shli domachi klerikalizem in balkanski despotizem. Parlamentarna demokracija je bila takrat omejena predvsem na volilne golazhe.

V mojih predvidevanjih politichnega razvoja sem imel vsaj delno prav. Del takratne drzhave, Slovenija, tisti del, ki me je pach najbolj zanimal, se je dejansko demokratiziral od znotraj. Po drugi strani nisem predvidel, kot kazhe ne edini, tako hitrega in popolnega poloma komunizma, brez katerega bi bila vsakrshna posebna, tudi slovenska radikalna demokratizacija, kot lahko z veliko verjetnostjo trdimo danes, ali nemogocha ali pa zadushena v krvi.

Tako so imeli verjetno prav tisti, ki so tudi jugoslovanski sistem prishtevali med one, ki se jih dá prav tako malo demokratizirati, kot se dá ocvreti snezhno kepo, kot se je o tem izrazil Poljak Leszek Kolakowski.

Kljub temu nikoli ne bi smeli dovoliti, da bi se vprashanje o legitimnosti in legalnosti represivnega aparata, she posebej tajne policije razvodenelo. Nikakor namrech ni res, da je shlo v Jugoslaviji za obichajni represivni aparat, ki ga ima vsaka druzhba za samoobrambo, in che so bili pri tem postopki nelegalni, so bili takshni zato, ker to spada v normalno delo vseh sluzhb, kot je to v razpravah, ki so sledile po osamosvojitvi, trdil neki profesor kriminalistike. Tako se je obichajno zagovarjal rezhim sam.

Leta 1975 se celo nosilci represije, na primer podpolkovnik, ki me je zaslisheval, niso vech sprenevedali glede svoje vloge. Jaz sem politichna policija, se je predstavil. Zhe tako priznano dejstvo pa je seveda v diametralnem nasprotju z vsakrshno demokracijo in legitimnostjo.

Seveda bi bil sistem legitimen, che bi shlo pri teh proti-demokratichnih postopkih za tako imenovane "ekscese", za zlorabo pooblastil posameznikov v drzhavni sluzhbi. Tako so si zachuda nekateri, in to ne kdorkoli, upali pred nedavnim javno pojasnjevati zadeve in tako odklanjati sploshno razpravo o problemu. Shlo naj bi za posamezne konkretne primere, ki naj bi jih bilo treba kot take posamichno tudi reshevati v "obichajnih mehanizmih sistema" ali kako zhe temu rechejo, torej na sodishchih.

Da je to bila vedno velika lazh, smo pri sebi dobro vedeli, ker bi sicer zhe takrat zaupali sodstvu. Sam sem v tisti kasarni predvideval, da me bodo obsodili vohunstva ali “verbalnega delikta” ali kar jim bo pach ustrezalo, in to nedolzhnega, legalno, ker jim je zakon to omogochal, vendar nelegitimno.

Zato sem tudi razmishljal, na koga v politiki bi se obrnil, da bi me branil pred “pravnim umorom”, che bi do procesa res prishlo. Ko sem o tem sprasheval tistih nekaj ljudi, ki sem jim toliko zaupal, so me praviloma pomilovalno pogledali. Seveda zhe dejstvo, da sem tako mislil, kazhe, kako prostodushen sem bil.

Razprava o neodvisnem sodstvu, ki je potekala pred chasom, je bila (naknadno?) napachno usmerjena. Saj je zazhelenost neodvisnosti sodstva nachelno nekako samoumevna. Izhodishchno vprashanje oziroma dvom pa se je nanashal na stopnjo dejanske neodvisnosti danashnjega sodstva. Najprej bi morali ugotoviti, da je ta neodvisnost zaradi razumljivih razlogov bolj kilava, potem pa predvideti posege in ukrepe, ki naj bi tako stanje sanirali. Razpravljalci o tej zadevi meshajo neodvisnost z nedotakljivostjo sodstva. Deljena oblast niti nachelno niti v praksi ne pomeni fevda, na primer sodne in politichne oblasti, kjer vsak na svojem dvorishchu pochenja, kar se mu zljubi.

Prav nasprotno, gre oz. naj bi shlo za vsestransko medsebojno kontrolo. Politika mora skrbeti za uchinkovitost sodstva. Problem je obchutno vechji, che politika ugotovi pristranskost sodstva. Probleme sodstva je namrech dolzhna reshevati na politichni ravni. In obratno. Sodstvo bi moralo skrbeti za legalnost politike in se pri tem ne meshati v konkretne politichne boje. Se je to pri nas zhe zgodilo?

Res je, da smo v izhodishchu demokracije nekako nachelno spravljeni, kot je nekje zapisala Spomenka Hribar. Vendar bi taka sprava morala pomeniti tudi, da obstaja neko enotno stalishche do preteklosti, po katerem bi morali biti nelegitimni in nelegalni politichno represivni mehanizmi preteklega rezhima v imenu demokracije identificirani in politichno obsojeni.

Tega vprashanja se ne dá preprosto pomesti pod preprogo. Che naj gredo vsi taki primeri zlorabe na sodishcha, pa se bojim, da bi sodishcha reshevala primere naslednjih sto let. Verjetno pa ni pomembno reshiti vsakega posamichno, ker ne gre za kaznovanje morebitnih krivcev, ampak za postavljanje novega, trdnega temelja demokratichni druzhbi.

Pravijo: "Vsi smo bili vech ali manj vpleteni." Kdo so ti "mi"? Morda pa "mi" le nismo vsi mi. Oni, ki so bili "noter", ki so morda iskreno verjeli, da je bilo takrat vse v redu, to pochenjajo she danes. Oni tedaj niso bili izpostavljeni represiji, ker so bile njihove svoboshchine shirshe kot “nashe”. Tako zaupanje je bilo predpogoj za sodelovanje, za vstop v politichno zhivljenje.

Denimo, da so se “oni”, ki so vstopili, delili na dve skupini. Eni so bili oportunisti in se z vprashanji o legitimnosti in legalnosti sistema niso ukvarjali. Vstop jim je pach prinashal otipljive koristi.

Drugi pa so bili reformisti. Hoteli so "sistem spremeniti od znotraj" in so tako tvorili demokratichno krilo, ker so sistem nachelno sprejeli in so si zadali nalogo odstranjevati njegove pomanjkljivosti, torej predvsem demokratizirati ga.

Potem pa so bili oni "zunaj", ki so morda vedeli, da so potencialni sovrazhniki in da je obstoj delujochih mehanizmov pravne drzhave lazh. Seveda je to veljalo predvsem takrat, ko je shlo za politichne zadeve ali pa tudi za chisto posvetne interese nomenklature, ki jih je le-ta znala spretno spremeniti v politichne.

Denimo, da bi notranje "demokratichno krilo" delovalo. Tako bi kot posledichno oni zunaj prenehali biti “sovrazhniki”. Pogosto pa se je dogajalo nasprotno. Posamezni “demokrati” so po neuspelih spopadih sami dozhiveli zachasno ali stalno degradacijo med tiste zunaj, torej med “sovrazhnike”.

Seveda so vrhovi po potrebi tudi nepolitichne zadeve spremenili v politichne in jih tako odtegnili "obichajnim mehanizmom", kot v primeru Kavchich. Tisti notri, oportunisti in/ali naivnezhi, se she danes zanashajo na obichajne "delujoche mehanizme" in zavrachajo politizacijo teh stvari. To pochenjajo zato, ker preprosto sistema niso nikoli videli od zunaj in tako enega njegovega bistvenega vidika ne poznajo. She verjetneje pa politizacijo represije prejshnjega sistema zavrachajo zato, ker represivnega vidika sistema nochejo ali niso hoteli poznati. Seveda je to sluchajno najmanj boleche. Podporo za tako ravnanje pa imajo v sploshni avtoritarnosti druzhbe, kjer vechina preprostih volivcev nima rada, da se ugovarja voditeljem, ochetovskim figuram.

Po drugi strani gre pri politichni represiji za povsem empirichno vprashanje. Kvantitativno gledano, je bila nedopustna, nemoralna, moralno rushilna politichna represija skoraj gotovo bolj razshirjena, kot si lahko predstavljamo. Morda je bilo celo res, da je vsak tretji drzhavljan deloval kot ovaduh, kot se je shushljalo. Zakaj se kakshen druzhboslovec, denimo kriminolog, she bolje pa raziskovalna skupina Ministrstva za pravosodje ali kakshnega inshtituta ne potrudi, da bi prishla zadevi do dna ali vsaj do priblizhnih shtevilk?

Potem bi se lahko prerekali o kriteriju, kaj so ovaduhi, kakshne vrste ovadushtva so obstajale, kakshne povezave med partijo in tajno policijo, koliko ovaduhov pomeni "eksces", koliko je praksa "normalna", ali morda o tem, kdaj, denimo v osemdesetih letih, da je prishlo do obrata.

Mnozhichnost pa verjetno niti ni bila potrebna. Dovolj je bilo zlomiti nekaj sto ali tisoch predstavnikov elite politichnih, pravnih, kulturnih ali "tehnokratskih" vrhov. Med mojim zaslishanjem sem pri polkovniku opazil dolocheno nervozo, samo kadar je govoril o "kulturnikih". Zdelo se je, kot da so bile stvari na drugih podrochjih pod zadovoljivim nadzorom.

Opazil sem, da so polkovnika najbolj skrbeli Rupel, Pirjevec in Kocbek. Sicer je "lepo in normalno" zaslisheval, ko pa je omenil ta imena, ga je kar zaneslo v zaskrbljene, afektirane samogovore.

Po drugi strani pa gre za vprashanje norm, na katerih je slonela prejshnja druzhba. Moralno nedopustna represija, ki je posegala v temeljne chlovekove pravice in svoboshchine, je bila seveda nujna posledica enopartijskega sistema.

Shlo je za razvpite tri stvari, dogme, ki so bile izvzete iz demokratichnega razpravljanja tudi v kasnejshem, bolj liberalnem obdobju: Tito, samoupravljanje in neuvrshchenost. S tem je bila iz demokratichnega razpravljanja in iz odlochanja izvzeta tudi bistvena narava sistema, sama enopartijskost. Prav to pa je bilo jedro nelegitimnosti v sistemu.

Menim, da bi se she morali spominjati, da je bil sistem revolucionaren, da je Kardelj she ob koncu sedemdesetih opominjal, da she vedno gre za to, kdo bo koga. Bojim se, da je to mislil tudi hudo dobesedno.

Domnevni gospodje demokratichni, reformirani komunisti bi morali uvideti, da tu zanje obstaja dolochen problem. Oni so namrech vstopali v partijo s programom "kdo bo koga." Zelo zanimivo bi bilo vedeti, kako so se, che so se, intimno levili v demokrate. Torej kdaj in kako so spoznavali, da ne gre vech ali da ne more vech iti ali da je bil poglavitni problem tistega "socializma" v tem, da je v osnovi shlo za to, kdo bo koga.

Che pa v ta temeljni postulat niso verjeli - bral sem zanimiva razmishljanja nekaterih takratnih chlanov edine stranke, danashnjih ideologov liberalne demokracije, ki trdijo, da tako nihche vech ni verjel – zakaj, zaboga, so potem bili notri? Je res tako samoumevno, da si chlovek izbere privilegirano kasto ljudi, che pri tem ve, da je vechina, pogosto po lastni izbiri, zaradi neke moralne pokonchnosti izvzeta in da sistem pochiva na mishljenjski diskriminaciji in represiji?

Danes so namrech kar naenkrat oni, ki so ostali zunaj, gotovo tudi iz razlichnih razlogov, pa vseeno, postali bolj sumljivi kot oni notri. Npr. Jozhe Puchnik se je moral, dokler se ni utrudil in se iz javnosti umaknil, kar naprej nekaj zagovarjati.

Presenetljivo pa se táko zagovarjanje ne zdi potrebno bivshi “nomenklaturi”. She celo mozhnosti takega zagovora ni nihche omenil.

Znotraj te nelegitimnosti pa si je sistem dovolil legalnost. Che se nisi dotaknil omenjenih tabujev, che nisi podvomil o “fundamentu”, da gre za to "kdo bo koga", so te organi pustili pri miru.

Che pa si izrazil dvom o teh “fundamentih”, so te demonizirali v sovrazhnika. Podvrgli so te posebnemu, rekel bi neopredeljivemu rezhimu represije politichne policije z neomejenimi pooblastili. Le-ta je delovala izven pravnega in celo izven vechjega dela politichnega sistema.

She najmanj, kar so ti lahko storili, je bilo to, da so ti omejili poklicno uveljavljanje. Na to so vsi domnevno demokratichni “partijci” seveda pristali. Dandanes reducirati problem zgolj na vprashanje legalnosti, kot so to uspeshno storili zhe pred chasom, je nesramno, da ne rechem obsceno.

Rezhimski priskledniki so se moralno reshili z ustavo, saj so bili tabuji zapisani v ustavo, ustava pa je nedotakljiva. Proces proti chetverici je postavil pod vprashaj prav to. Vendar se slovenska politichna elita tudi tukaj ni spushchala v legitimnost tega procesa, ampak je ostala zgolj na pravni legalnosti.

Kljub temu, da sem odrashchal v partizanskih krajih, so bili komunisti v mojih domachih krajih redki. Eden je bil simpatichni, precej zapiti sin predvojnega vashkega trgovca, predvojni komunist, ki je kot ravnatelj osnovne shole zhivel in gorel za kulturo svojega podrochja. Operete, gledalishche, orkestri, zbori, tehnichni krozhki, vse je igralo pomembno vlogo v tistih krajih, ki so se v teh povojnih letih zavidljivo neboleche prelevili iz zaostalega podezhelja v razvito, presentljivo urbanizirano okolje.

Cena, ki so jo podobna okolja plachala za ta skok (tisochletja!) v Zahodni Evropi, je bila zagotovo neprimerno bolj brutalna kot pri nas. Tega se pri nas danes redkokdo zheli zavedati. Na primer, na podporo ljubiteljski kulturi v prejshnjem sistemu je nenadoma dostojno gledati samo v poenostavljeni politichni luchi. Velja namrech, da je ljubiteljska kultura zhivela v obilju na rachun vrhunske.

Vse tiste "nashe" operete z velikimi orkestri pa so bile sad sodelovanja in vlaganja mnogih posameznikov in umnih improvizacij. Po demokratizaciji se je pojavila izrazito neumna dilema, ki nastaja iz delitve elitnega in ljudskega na levico in desnico.

Gre za plehko meshchansko oholost, ki se trudi odpraviti eno redkih primerjalnih prednosti teh krajev. Le-ta ni od vcheraj, ampak gre verjetno nazaj tja do Trubarja, vsekakor pa do Marije Terezije in njenega sina. Gre namrech za tisto prednost, ki jo prinasha razlika med urbanimi in ruralnimi sredinami, ki je pri nas v primeri z Zahodno Evropo, minimalna. Pri tem gre predvsem za samosposhtovanje, za dostojanstvo ljudi. Trzhno gledano, gre za kljuchno primerjalno prednost Slovenije, ki se imenuje kvalitetna, to je ustvarjalna delovna sila.

Che nasha mesta niso prava mesta, tudi podezhelje ni podezhelje v smislu vechine zahodnoevropskih krajev, z izrazhenim obchutkom manjvrednosti, ki ga je tam tezhko spregledati. Pri nas so mesta majhna in nekako vashka, velik del podezhelja pa je presenetljivo urban.

Kljub temu, da na podezhelju ni bilo nikakrshne nachelne naklonjenosti komunizmu, je kazalo, da so se ljudje zavedali, kaj je tisti zapiti ravnatelj pochenjal zanje. Kljub alkoholizmu je pri preprostih ljudeh uzhival precejshnje sposhtovanje. S svojo "kulturo" je prinashal tudi samozavest, obchutek, da je “vse mogoche” in da so vsakomur vsa vrata odprta. Shlo je torej za nekakshno vero v socialno mobilnost.

V veliki meri je bila ta mobilnost dejstvo. Tisti ravnatelj se je, denimo, ko je opazil nadarjenega otroka, zachel pogovarjati s starshi, kam in kako otroka usmeriti. Pred vojno tega v tistih krajih ni bilo. Pregrade med poklici, sloji in razredi so bile malodane neprehodne. To ni bilo samo nepravichno, ampak je tudi narodnogospodarsko shkodljivo.

Bili so tudi drugi komunisti, za katere se je vedelo, da morajo biti v partiji, ker so zhe bili na vodilnih polozhajih zato, ker so bili strokovnjaki, in tem je bilo to med ljudmi v glavnem odpushcheno. Za te redke ljudi smo otroci izvedeli zato, ker njihovi otroci niso hodili k “veronauku”.

Za tretjo vrsto partijcev pa praviloma nismo nikoli zvedeli. Prepoznati se jih je dalo, denimo, po tem, da so zmagovali v sicer izgubljenih pravdah. Ti tretji so kazali neki vzvisheni mir. Neko suverenost in posebno vedrost.

Ko sem zhe odrasel me je oche opozoril, kdo je vashki shpicelj. Nisem imel obchutka, da se je tega “suverenega” chloveka kdo zaradi tega posebno bal. Ker je bilo politike na vasi malo, tisti tudi ni moral imeti mnogo dela.

Oche mi je uchinkovito predstavil njegov znachaj. Oche ga je namrech kot aktivist spravil v partizane. Ko sta bila na poti v enoto, so se v blizhini pojavili Nemci. Oche je moral bodochega vashkega zaupnika tajnih sluzhb za nekaj chasa skriti v neki zidanici pod kad. Ko ga je spravil tja, pod kad, je oni zachel ocheta zmerjati, kaj da dela z njim, saj ne more sedeti kar tako na trdih tleh. Zahteval je blazino. In jo dobil.

Ochetova druzhina primorskih pregnancev je bila od vsega zachetka vsa zanesljivo na partizanski strani. Materina pa, kmechko proletarska, z dolochenimi revolucionarnimi izkushnjami, je veljala za sumljivo. To je posebej veljalo za stara starsha. Prvich, doma sta se vchasih pogovarjala nemshko, posebno kadar nista zhelela, da bi ju razumeli otroci. Drugich, stari oche je rudaril na Holandskem. Predvidevalo se je, verjetno precej zmotno, da bo zato Nemcem naklonjen.

Stari oche je bil zhe pred prvo vojno v rudnikih po svetu. Med drugim je s simpatijami z levico vechkrat shtrajkal in se potem vechkrat dolgo skrival pred policijo. Tudi njegovega brata so ob koncu dvajsetih let komunistichne simpatije odpeljale zhivet v Rusijo. Razocharan na izvoljeno dezhelo komunizma, se je tik pred smrtjo zhe mochno bolan vrnil domov. Druzhina si je njegovo izkushnjo zapomnila.

Oche je za shestnajstletnega materinega brata organiziral odhod v partizane. S tem je dosegel, da v OF ni bilo vech dvomov o politichni zanesljivosti starega ocheta.

Vse do nedavnega o teh zadevah v rodbini ni obstajal niti najmanjshi spor. Morda tudi zato ne, ker se o vojni pach skorajda nikoli ni razpravljalo. Pred kratkim pa sta se po pismih sporekla strica. Eden, ki je imel pripravljene shkornje za v partizane, pa tja nikoli ni prishel in se je po vojni odselil v Novo Zelandijo, je strica partizana zachel zbadljivo imenovati “zmagovalec” in mu ochitati roshke zhrtve. Nehala sta si dopisovati.

O teh vprashanjih je sicer vladal konsenz. Namrech, da je s “politiki”, to je s komunisti, treba previdno. Da so bili nedopustno brutalni pri obrachunavanju z redkimi “kolaboranti” med vojno in po koncu vojne. In da se praviloma posluzhujejo neprimerno preprostega miselnega vzorca za mnoge zapletene zhivljenjske zadeve.

Za skoraj vsakega od kolaborantov se je vedelo, zakaj je bil sodeloval. Nekdo, ki so ga po osvoboditvi zverinsko muchili in ubili, je bil na primer manj prishteven, pri tem pa silno reven in s kopico otrok. Nemshka vojna administracija je bila uchinkovitejsha od jugoslovanske predvojne, tako njegovi otroci v vojni niso bili lachni, kot so bili pred vojno. V zahvalo je obesil Hitlerjevo podobo v svoji hishi. Tisti, ki ga je muchil maja 1945 je prezhivel Dachau, she ne polnoleten. Kolaboranta so na tleh krizhali in ga na vrochem soncu pustili pochasi umreti.

Kmetom je od nekdaj jasno, da prisilni kolektivizem v gospodarstvu ne more delovati. Oche je pravil, da je med vojno za trenutek celo verjel komisarjem, ki so slikali novo povojno druzhbo v rozhnatih barvah. Shele schasoma mu je postalo jasno, da so “sanjachi”.

Pred vojno se je ravno uveljavil kot trgovec s sadjem. Po vojni naj bi nadaljeval s tem v drzhavni rezhiji. Ko je videl, kako razmishljajo o delu njegovi sodelavci, in ko je videl plachi za prvi in drugi mesec, se je odlochil da gre na svoje kot kmet. Kadar je bil potem okajen, proti koncu zhivljenja pogosto, je preklinjal Dolfeta (Hitlerja) in Jozheka (Stalina), ker sta mu druzhno unichila zhivljenje.

Takoj po nemshki okupaciji je shel oche k nekemu duhovniku, ki mu je zaupal, in ga prosil, da mu razlozhi politichni in vojni polozhaj v svetu. Po dveurnem gozdnem sprehodu spomladi leta 1941 se je odlochil, da se pridruzhi partizanskemu gibanju.

Tistega duhovnika so takoj po vojni na jugoslovansko-italijanski meji nekje pri Trstu ubili knojevci.

Ko je oche zhe bolehal in so postali cerkveni bolj vsiljivi - shlo je za jezuitske misijonarje - se jim je dolgo chasa obzirno umikal. Ko so ga nekoch - na materino pobudo naj bi ga nekoch doma neki jezuit spovedal - zasachili, je zadevo obrnil in na materino presenechenje izpovedoval jezuita. Menih je moral priznati vrsto vechjih in manjshih grehov katolishke cerkve.

Nekaj manjshih grehov je oche skusil na svoji kozhi. Vashki zhupnik je legaliziral dejstvo, da so ga kot otroka iz prvega zakona uporabljali za tezhka fizichna dela, tako, da ga je razglasil za manj prishtevnega. Zato je dobil prshut. To je bilo pred izgonom s Primorske. Menda so tudi tistega duhovnika ubili "nashi", she med vojno in menda po krivici.

Oche mi ni skrival, da so bili v imenu krizha med vojno zagresheni zlochini. Zanimivo, da sta obe strani uporabljali za ubijanje klinichno tujko "likvidacija".

Oba moja starsha sta bila sluchajno prichi "likvidacije" nekega nemshkega ujetnika, sicer Ukrajinca. “Veseljak” se je spravil na neko baje priznano radodarno in veselo vashko babnico. Brez opozorila ga je sredi ljubezenska akta v glavo s pushko od dalech ustrelil "nash" domoljub. Ko sem slishal takshne in podobne zgodbe, me je bilo sram vseh zamer, ki sem jih kdaj imel do mojih sorodnikov, ki so prezhiveli vojno. Ni chudno, da niso popolnoma pri pravi, sem si govoril.

Oche, cheprav v partizanih, ob tej prilozhnosti pa na obisku pri moji mami, je pomagal nekemu ranjenemu nemshkemu vojaku. Tisti wehrmachtovec, sicer mizar iz Gradca, je bil ranjen na domu moje matere. Ranjenega so peljali nazaj v njegovo postojanko. Po vojni so dobili razglednico z zahvalo. Zahvalil se je tudi prenapetim lokalnim partizanom, ki niso bili pod vojashkim nadzorom, ki so ga ranili. Tako je konec vojne dochakal v bolnishnici.

Moja mati mi je kot otroku vztrajno pripovedovala o "dobrih", chloveshkih Nemcih, o “dobrih” komunistih, o “slabih” duhovnikih, “dobrih” ustashih in mi s tem vedno znova povzrochala tezhave pri postavljanju dualistichnega sveta. Je nepoboljshljiva. Ko sva se med desetdnevno vojno vozila za tovornjakom, polnim mrkih in prestrashenih vojakov JLA, jim je vztrajno prijazno mahala. Rekla je, ubogi vojaki, kaj pa so oni krivi.

Nekdanji slovenski komunisti se niso nikoli distancirali od drugega kot od "ekscesov" prejshnjega rezhima. Distancirati pa se bo prej ali slej treba od dolochenih pravil (norm, mehanizmov) sistema. Proces proti chetverici je bil potemtakem (po njihovem gledanju), zato ker je bil legalen, tudi legitimen. Tako tudi drugi koraki, ki so privedli do danashnjega stanja.

Che je bilo do napada na Slovenijo to razumljivo, ker je bil politichni boj s totalitaristi uspeshen in legalen z legalnimi sredstvi, chetudi na temelju vprashljive legitimnosti, se z 27. junijem 1991 vse spremeni. Od takrat legalni sistem Jugoslavije za slovenske komuniste ni vech zavezujoch. Takrat bi morali postaviti vprashanje legitimnosti prejshnjega sistema.

S priznanjem, da jim nelegitimnosti prejshnjega sistema z legalnimi sredstvi ni uspelo odpraviti, bi postavili nove legitimne osnove za svoje nadaljnje politichno delovanje. Tako bi lahko ohranili svojo integriteto.

Tega ochitno niso zmogli ali hoteli. Tako se she danes nahajajo v nehvalezhnem polozhaju, da morajo zagovarjati nelegitimnost prejshnjega rezhima. Kar se pa tiche lastnega odnosa do demokracije, so nepreprichljivi, ker se niso zavezali dolochenim temeljnim opredelitvam demokracije, ki jih je prejshnji rezhim sistematichno izigraval. Tako jim je mogoche ochitati, da so na demokratichne spremembe pristali pod pritiskom svetovnih dogodkov in zaradi ekonomskih ugodnosti, ki jim jih je prinesla privatizacija v tranziciji. Popolnoma jasno je, da so imeli za uspeshno privatizacijo najbolj ugoden izhodishchni polozhaj.

Glede na to, da so proces demokratizacije komunizma vodili uspeshno, she posebej skozi vsa osemdeseta leta, jim je verjetno nesmiselno dokazovati, da niso zheleli iti do konca. Da niso vredni zaupanja, bi bil morda celo nezasluzhen ochitek. Vsekakor pa je njihov polozhaj posledica nedoslednosti lastnega ravnanja.

Profesor kriminalistike (v nekem TV omizju o dosjejih) je dajal potuho takemu ravnanju tako, da je izpostavljal relativnost in spremenljivost morale. Takega nihilizma si moj KOS-ovski zaslishevalec ni nikoli privoshchil. Prav zato sem lahko ves svoj "zagovor" med zaslishanjem gradil na demokratichnosti kot najvishji politichni vrednoti. Kljuchne trditve v mojem zagovoru so bile, da bom ostal lojalen sistemu, dokler se bo le-ta po moji presoji dovolj hitro demokratiziral. Che bi prishlo do antidemokratichnega obrata ali udara, sem vztrajal, ne samo, da bi odpovedal lojalnost takratni drzhavi, ampak bi postal njen sovrazhnik. Z vsemi posledicami.

Zaradi takih izpovedi sem verjetno na koncu zaslishanja, kot zadnji stavek v zapisniku, moral podpisati, da sem "anarho-liberalec". Takrat sem se sprenevedal, da ne vem, kaj ta politichna nalepka pomeni. Danes mi je v dolocheno zadoshchenje, da sem bil tako rekoch uradno liberalec, to je tisti sovrazhnik sistema, ki je zagovornik parlamentarne demokracije, takrat, ko so bili nashi danashnji liberalci she trdni chleni "zdravih sil".

Ko sem v “uradno” podporo mojim “liberalnim” nagnjenjem omenjal tiste takrat znamenite stavke iz Kardelja o pravici vsakogar, da si sam opredeli svojo srecho, je podpolkovnik zloveshche zamomljal nekaj, kar je zvenelo kot "to bomo pa she videli".

Sploshno relativiziranje morale, meshanje morale in etike in s tem zanikanje univerzalnih in temeljnih etichnih nachel, je tisto, kar je najbolj nedopustno, zato ker dolgorochno nachenja temelje druzhbe. To ni opravichljivo tudi v imenu profesionalnega policijskega kodeksa, poenostavljeno povedano, zato, ker je potem vsako nürnbershko ali haashko sojenje vojnim zlochincem, tudi policistom, nerazumljivo, posledichno neupravicheno. Sedanje dogajanje na Balkanu to lepo ponazarja.

Legitimnost takega sojenja mednarodnih sodishch, kot je bilo tisto v Nürenbergu, je posledica obstoja nekih univerzalnih, za vsakega chloveka zavezujochih vrednot, ne glede na drzhavo, legalni sistem in konkretni zakon.

Morda je tu celo klech problema. Vprashanje je torej, kaj je dobro in zakaj bi delali dobro, che nam to ne koristi. Seveda smo danes vsi v vlogi Razkolnikova in lahko najdemo vrsto razumnih razlogov, da se okoristimo s starkinim denarjem. To nam preprechujeta samo zakonska represija in morda bozhje zapovedi. Che pa stopimo na stran, ki izvaja represijo, ostane samo she to slednje, to je shibke, za vechino tako neobstojeche bozhje zapovedi.

Leta 1975 (leto mojega zaslishanja), sem verjel da se nash takratni sistem lahko demokratizira v dobrem desetletju. Seveda je bil kljuchni kriterij gospodarska uspeshnost, ki se je takrat zdela she obetavna. Che bi se socialistichni sistem na dovolj velikem teritoriju pokazal gospodarsko enako ali bolj uspeshen kot kapitalizem liberalne demokracije, hkrati pa bi razvil druzhbeno prakso z dolochenimi prednostmi, do tako imenovanega propada komunizma seveda sploh ne bi prishlo. Za nazaj bi se socializem legitimiral tako, kot je meshchanska demokracija v nekem smislu legitimirala francosko revolucijo. Che se to ne bi zgodilo, so bile pri nas dane vse mozhnosti, da bi se socializem od znotraj mehko prelevil v kapitalizem.

Vendar moramo vprashanje represije lochiti od takih globalnih vprashanj. Tudi che bi se sistem legitimiral za nazaj, to ne bi pomenilo, da bi postali legitimni in legalni vsi njegovi dotedanji postopki. Ko so nedavno proslavljali obletnico francoske revolucije in ji s tem nedvomno potrjevali njeno legitimnost, s tem niso potrjevali tudi legitimnosti in legalnosti terorja in pokola kmetov Vendeje. Vsekakor tega ne bi smeli storiti.

Evropa ne zna konchati pokola, ki se je zachel s francosko revolucijo, zato ker je evropskemu mishljenju imanentno, da za nazaj opravichi pravno in etichno nedopustna dejanja. Shele ob praznovanju dvestoletnice vendejskega pokola so to dejanje delno problematiztirali.

Posledice sprenevedanja okoli narave represije v komunizmu plachujemo tudi danes in jih bomo she lep chas. Z represijo predvsem tajnih sluzhb so nachelne ljudi sistematichno zatirali, onemogochali in prisiljevali v emigracijo. Tako so proizvajali, promovirali in nagrajevali cinike in koristoljubne oportuniste.

Pri taki negativni selekciji je shlo predvsem za izobrazhene ljudi, za tako imenovane kandidate za druzhbeno promocijo. Moralna pohabljenost tega sloja je seveda najhujsha posledica vsake diktature.

Demokratichni zachetki OF niso nikoli popolnoma izginili. Tako so ostanki demokratov poskrbeli za tu in tam kakshnega "svojega" chloveka v politichnih elitah. Dalje, "mali" ljudje so tudi bili obchutno manj podvrzheni politichni represiji. Mogoche bi bilo celo mogoche govoriti o pozitivni politichni socializaciji dolochenih slojev v socializmu, celo v primeri z Zahodom.

Vendar dolochene liberalne poteze nashe takratne druzhbe she niso pomenile, da procesov nachrtne deformacije celih in za vsako druzhbo kljuchnih “vodilnih” slojev ni bilo. Nasprotno, obstaja vech znamenj, da je bila bivsha Jugoslavija po tej plati ena najbolj represivnih druzhb na svetu. Zato je pomirljivo prishepetavanje, da smo bili takrat "vsi po malem udba", nevarno zavajanje.

Osebno sem se srechal z nelegitimno prakso politichne represije pri prvem stiku s politiko, na srednji sholi, v prvi polovici shestdesetih let. Ko smo na videz demokratichna pravila mladinske organizacije v razredu vzeli resno in po svoji vesti glasovali o dolocheni, popolnoma nepolitichni zadevi (o tekmovanju med razredi v uchnem uspehu) in proti prichakovanju "organizatorjev", se je prichela politichna gonja.

Brez kakrshnihkoli sprenevedanj mi je grozil tako sholski "suvereni chlovek", ki je hodil okoli v usnjenem povrshniku ("policaj", "ovaduh"), kot kolegij direktorice. Ne da bi trenili z ochesi, so mi napovedali, da ne bom opravil mature, che ne bom poskrbel za drugachen rezultat glasovanja. Ko niso bili uspeshni, so grozhnje stopnjevali.

Gre za kljuchne postopke razvrshchanja med tiste, ki so pokorni, vendar zato vladajo, in tiste, ki so vladani in ki so bili v nekem smislu od nekdaj sovrazhniki. Jasno je bilo, da je bil sistem dvolichen, da je demokratichne vrednote, ki jih je sam razglashal, v lastni praksi tako neposredno zanikal.

"Saj je glede politichnega zatiranja v socializmu vse jasno", pravijo po mojem obchutku samo tisti, ki jih tudi takrat ni nich motilo. Zato ker so od takega "liberalnega" odnosa (do diktature) imeli koristi. In koristi imajo od svojega, sicer drugachnega liberalizma tudi danes.

Nobena druzhba take (ne)morale ne more preprechiti, ne bi je pa smela nagrajevati. Pred kratkim sem srechal nekoga, ki je bil z mano pri vojakih. Sicer uglajeni inzhenir mi je zaupal, da je vedel, da sem pri tistih zaslishevanjih trpel, in da me zato ni hotel muchiti she s svojimi vprashanji. Pa tudi dobro “sluzhbo” je imel, je pristavil. V shtabu je kuhal kavo. Za to namrech gre. Perverzno pri tem je to, da je imel prav. S svojo prijaznostjo bi mi naprtil she skrb zanj. Sistem je tako nachrtno nachenjal najzhlahtnejshe chloveshke vrednote.

Prav nerazreshenost teh temeljnih vprashanj stopnjuje nestrpnost, sovrashtvo do "komunistov" in "juzhnjakov", obchutek, da smo obkrozheni s konspiracijami vseh vrst. Gre za nevarno moralno stanje druzhbe, ki poraja politichno in vsesploshno preganjavico. Posledice so lahko proizvajanje ali vsaj strpno dovoljevanje najrazlichnejshih "chishchenj", od kadrovskih do etnichnih.

Argument, da so vsi demokratichni sistemi do dolochene mere represivni, tudi ne vzdrzhi kritichnega premisleka. Cheprav trditev nachelno drzhi, po drugi strani ne drzhi sklep, ki ga iz te predpostavke vlechejo, namrech, da je bil nash bivshi represivni aparat torej enak med enakimi.

Nekdo je zapisal, da tudi od zahodnih drzhavljanov njihove sluzhbe prichakujejo dolocheno sodelovanje, ko le-ti potujejo v tujino. Seveda je pri tem vprashanje, kaj in kako oblasti prichakujejo od svojih drzhavljanov, tisto, ki je kljuchno in pomeni odlochilne razlike med drzhavami in politichnimi ureditvami.

Preden sem z osemnajstimi leti dobil potni list, so me poklicali na obchino na pogovor k uglajenemu in suverenemu "tovarishu". Ta je bil she najbolj “uglajen”, sproshchen, zagorel in suveren od vseh, ki sem jih srechal pozneje. Dejstvo, da so me poklicali, je razlagal s skrbjo, da mi ne bi v tujini kdo kaj storil in da me ne bi preslepili emigrantski krogi.

Toda "tovarish" je predvsem potipal moje poglede na domache politichno dogajanje, ki se je takrat tikalo predvsem Perspektiv. Che je na moje pritrjevanje shtudentskim zahtevam samo ugovarjal, da "imajo vsega prevech in se zato lahko gredo take igre", se je pogovor seveda konchal tako, da je izrazil prichakovanje, da ga bom obveshchal, che bom srechal ljudi s "chudnimi pogledi", ki bi lahko bili emigrantski.

Zhe takrat sem zaslutil trgovino, po kateri ti je za dolochene protiusluge dovoljena tudi kakshna “heretichna” politichna misel, morda tudi kaj vech. Lahko se dvignesh nad sodrzhavljane, postanesh na dolochen nachin nedotakljiv. Pod enim malim pogojem, da namrech sodelujesh, da se prikljuchish zanesljivim "tovarishem" ali v stranki ali z drobnimi uslugami “tovarishev”.

Pomembna razlika med nashim bivshim sistemom in zahodno demokracijo je v tem, da Britancu ne narochajo, naj porocha o tem, kako politichno razmishljajo drugi Britanci, na podlagi delitve na manjshino, ki vlada, in vechino, ki je vladana in je kot taka potencialni sovrazhnik. Res pa je, da tudi Britanec lahko ovaja v interesu zunanje varnosti drzhave.

Pri nas so se seveda dobro zavedali razlike v legitimnosti v teh dveh primerih in so zato poskushali spraviti vse politichno ovajanje pod vprashanje zashchite te zunanje varnosti drzhave. "Anarho-liberalca" se je na primer ovajalo zato, ker je bil agent zahodnega bloka in je ogrozhal samostojnost in neodvisnost drzhave. Srbija she danes operira s tem miselnim modelom, ki je zhal tam danes vsesploshno sprejet.

Naj ponazorim to majhno, vendar kljuchno razliko med demokratichnimi in nedemokratichnimi sistemi tudi z dejstvom, da po petnajstih letih na Shvedskem, kjer sem delal tako z vrhunsko (nuklearno) tehnologijo kot na univerzi, razen enega pogovora na policiji, ko sem zaprosil za shvedsko vizo, kjer so se zanimali, zakaj sem prishel, nisem niti enkrat zachutil nikakrshnega zanimanja njihovih sluzhb za mojo osebo.

Zato v mozhnost domoljubnega in prostovoljnega sodelovanja z nashimi sluzhbami v preteklem sistemu ne verjamem. Che so taki domoljubi obstajali, je shlo za zanemarljivo marginalno skupino. Sicer pa so ovajali pod pritiskom in ovajali so politichne sovrazhnike. To pa so bili potencialno vsi, ki niso bili ali v partiji ali v (tajni) policiji.

Tudi sam sem obljubil, da bom "sodeloval" iz "domoljubne zavesti". Vendar samo, che bom videl teroriste, kako nesejo bombo v kinematograf ali v letalo. V takem primeru jih bom prijavil policiji, kot je to dolzhnost vsakega odgovornega chloveka, sem zatrjeval.

Moj zaslishevalec se je seveda zavedal, kaj so moje zelo pazljivo izrechene omejitve pomenile, in se je trudil polje mojega sodelovanja razshiriti. Navajal je razne utemeljitve, ki naj bi podrle moje omejitve, na primer obrambo socializma, boj proti takim in drugachnim teroristichnim silam, ustashem, chetnikom itd.

Govoril mi je, da bi bil gotovo presenechen, che bi vedel, kdo vse od nashih pomembnih ljudi, javnih osebnosti iz politike, kulture in znanosti, sodeluje s sluzhbo. O tem nisem nikoli dvomil, vendar tudi nisem hotel nich vedeti. Tako in tako se mi je zdelo, da zhe vse prevech vem, in sem razlochno chutil, kako to postaja zame nevarno.

Ugovarjal sem, da bi se za navedene vrednote "bojeval" javno, v skladu z demokratichnim preprichanjem, che bi se mi to zdelo potrebno. Eden "topnicharjevih" mochnejshih argumentov, ki ga je vechkrat ponavljal, je bil, da ne morem sam odlochati, katera informacija vodi k odkritju teroristichnega atentata in katera ne. Samo njegova sluzhba ima pregled nad celoto podatkov, po kateri lahko presodijo pomen posamichne, na videz nepomembne informacije. Odgovarjal sem, da si moram pravico o tem, kaj je moja drzhavljanska dolzhnost in kaj ne, ohraniti zase, ker drugache se mesham v profesionalno policijsko delo, kar pa ni moj poklic. Neprestano sem namigoval, da ovajal pach ne bom. Kljub temu ali morda prav zato, ker to ni bilo nikoli eksplicitno izrecheno, se je podpolkovnik odzival z uzhaljenostjo, chesh kako si morem vendar misliti, da kaj takega sploh prichakuje od mene.

Torej, che so obstajala v bivshem sitemu politichna ovajanja, in vsaj upam da ni dvoma, da je to obstajalo, so bila ta ovajanja prav tako nesprejemljiva kot ona, ki jih je na primer organiziral Gestapo. Dejstvo, da so nacistichne in komunistichne drzhave shchitile sebe kot vse drzhave, she ne legalizira in legitimira njihovih represivnih postopkov, ki so grobo krshili nekatere temeljne demokratichne, chlovekove pravice.

V kasarni je bila moja taktika odkritost, kar se mojih vrednot, politichnih preprichanj tiche. Le-te sem poskusil, kolikor se je le dalo, nategniti na implicitne ali deklarirane vrednote vladajoche ideologije.

Na zaslishanju sem moral predvsem paziti, da ne bi govoril o drugih ljudeh. Ker to ni bilo mogoche, sem se trudil, da bi chim manj ali vsaj skrajno pazljivo govoril o drugih ljudeh. Cheprav je prav slednje zahtevalo vso mojo zbranost, to ni bilo pretirano tezhko, saj sem deset let po maturi, torej po mojem osemnajstem letu, prezhivel v tujini, praktichno brez stikov z ljudmi doma. She danes upam, da mi je uspelo in da nisem nikogar oshkodoval.

Zaslishevalec je najverjetneje blefiral z debelim fasciklom, ki naj bi predstavljal moj dosje. Vsaj delal se je, da vedo vse in da so tam notri zabelezhene tudi moje izjave, ki sem jih dajal kot shestnajstletni srednjesholec.

Spomnil me je na primer, da sem bil takrat, pri shestnajstih zagovornik perspektivashev. Perspektive so se po desetih letih zhe drugich pojavile v pogovorih s temi ljudmi. Pri tem je bila moja vpletenost v tisto afero omejena na udelezhbo v vlogi poslushalca na eni javnih razprav v Shtudentskem naselju.

Ko mi je podpolkovnik prebral inkriminirano izjavo izpred dvanajstih let, sem se je bezhno spominjal. Zagotovo sem pikro komentiral, kot je trdil, shtevilne “marice”, polne policajev v pripravljenosti (s psi, cheladami in gumijevkami), ki sem jih medtem, ko so v shtudentskem naselju "demokratichno" razpravljali o Perspektivah, sluchajno videl v Tivoliju.

“Verbalni delikt”, s katerim so me bremenili in so ga tako ali drugache “registrirali” v kasarni, je bila kritika na rachun nashih takratnih oblasti glede uradnega odnosa do skupine filozofov okrog revije Praxis in do Kocbeka. Takratno gonjo proti praksisovcem in Kocbeku sem ocenil kot nedemokratichno in stalinistichno in pripomnil, kot je imel zaslishevalec lepo zapisano: "Ni chudno, da je sistem stalinistichen in da deluje s stalinistichnimi metodami. Saj sta bila oba, tako Tito kot Kardelj, v sholi pri Stalinu."

Seveda sem natanchno vedel, da je glavno sredstvo mojih zaslishevalcev izsiljevanje. Zato sem moral dobro premisliti svoje shibke tochke. Kriminalne preteklosti nisem imel. Svoje druzhine, otrok, ki bi se jih lotili, takrat tudi ne. Chisto jasno pa sem chutil, kako vohljajo okrog mojih genitalij. Chutil sem, kako si zhelijo, da bi odkrili kaj deviantnega. In zavedal sem se, kako popolnoma drugache bi bilo, kako neizmerno bolj ranljiv bi bil, che bi bil domach, che bi imel sluzhbo, sodelavce, druzhino, otroke, ljubice ...

Morda sem se reshil petletnega zapora z instinktivno potezo, ki sem jo povlekel, ko me je "zaslishevalec" peljal na dom mojih starshev, zato da bi mu prinesel Djilasovo knjigo "Pogovori s Stalinom". Vedel je(!), da jo imam na knjizhni polici. Hotel me je pochakati v avtu dalech od domache hishe. Ko sem to opazil, sem zaslutil njegovo shibko tochko in vlozhil vse sile, da sem ga spravil v domacho kuhinjo. Hotel sem, da se soochi z mojimi starshi. Pripadali so isti generaciji. Njegov sin je bil mojih let. Iz zaslishanja je nasho druzhino zhe kar intimno poznal. Che oni napadajo z intimo, sem si mislil, se jaz lahko tako tudi branim.

Moja shibka tochka, za katero verjetno nikoli niso zvedeli, je bil moj, takrat zhe precej bolni oche. Do rezhima je bil sicer trezno kritichen. Kot primorski pregnanec pa je bil domoljub. Nedvomno sem ga osrechil, ko sem se iz tujine vrnil odsluzhit navkljub vsemu "nasho" vojsko.

Kljub temu me s tem svojim diskretnim domoljubjem, ki je izhajalo iz njegovih spominov na italijanske fashiste v Anhovem, ni obremenjeval. Ko sem nekaj let prej okleval, ali k vojakom ali ne, je medtem ko je gledal nekam dalech, rekel: "Priznam, da ti ne znam svetovati".

Zaradi tega sem mu hotel na vsak nachin prihraniti afero, kjer bi me kot "diverzanta", "tujega agenta" in "vohuna" dali v preiskovalni zapor, na vojno sodishche in v zapor. Ne vem, kako bi prenashal, che bi me zacheli izsiljevati z mojim ochetom .

Ocheta je druga svetovna vojna sluchajno ujela za tochilnim pultom lokala "Pri turshki machki" v Celju. Kot primorski pregnanec je she imel italijansko drzhavljanstvo, zato za mobilizacijo v starojugoslovansko vojsko ni prishel v poshtev. Tako se je od "Turshke machke" napotil v vojashnico na danashnji Mariborski cesti in se javil kot prostovoljec. Dali so mu vrteti ciklostile z letaki. To je nekaj ur pochenjal v isti sobi, kjer je mene 34 let pozneje zaslisheval podpolkovnik. Potem ochitno niso vedeli, kaj z njim, pa so ga poslali domov, naj se poslovi, pusti civilno obleko itd. Iz Celja v Brezhice je kolesaril. Ujel ga je dezh. Zato je prespal pod nekim senikom pri Radechah. Medtem ko je spal, ga je prodirajocha nemshka vojska prehitela.

Ko je prispel domov, je dedu, svojemu ochetu, rekel, da se kot prostovoljec vracha v Celje v vojsko. Ded je dvignil roko, kot da mu namerava eno prisoliti. Ne vem, ali je slutil, kakshna je bila takrat she na sploshno precenjena bojna sposobnost jugoslovanske vojske. Rekel pa je: "Prostovoljec, moja rit!" Ochitno ga je udelezhba v prvi svetovni vojni nekaj izuchila.

Oche je umrl na isti dan, ko sem zapustil "najino" celjsko kasarno. Vse zhivljenje je bil buchen, podjeten razgrajach. Tisto leto pa je nepremichno sedel na domachi terasi, gledal v pokrajino in ravnodushno napovedoval svojo smrt. Bil je sicer zhe hudo alkoholiziran, vendar so mi zdravniki zatrjevali, da klinichno ni bilo razlogov za njegovo smrt.

Seveda umirajo tudi strti ljudje.

Komandant tiste vojashnice v Celju je bil torej Milan Aksentijević. Nikoli nisem razumel, zakaj sem se znashel prav v tisti kasarni. Imel sem zhe poziv za vpoklic za kasarno v Nishu, pa so Nish v zadnjem trenutku, potem ko sem jim na naknadnem naboru povedal, kaj sem po poklicu, zamenjali s Celjem. To se mi je zdelo silno chudno. Tudi usluzhbenec brezhishkega vojashkega odseka, ki me je z ochitnim veseljem poshiljal v Nish, je bil presenechen. Cheprav sem vedel, da to ni mogoche, sem ocheta celo vprashal, ali ima na vojashkem odseku kakshnega znanca. Ali mi je on to uredil.

Shele ko je Aksentijević med bosansko vojno pokazal svojo pravo barvo - dolgo sem domneval, da je predstavljal demokratichno krilo v JLA - sem zachenjal razumevati, zakaj sta bili dve najvechji skupini v celjski kasarni Slovenci in Albanci.

Skoraj gotovo je shlo za nekakshne KOS-ovske "vice". Za vojashnico za posebne namene. Nikoli sicer nisem slishal za takshne vojashnice, vendar se mi zdi njih obstoj logichen. Zakaj bi lovili ljudi, ki jih je treba posebej obdelati, po vseh kasarnah takratne Jugoslavije?

Potem ko sem se v zachetku osemdesetih let za stalno vrnil s Shvedske, me sicer suvereni "tovarishi" niso vech nadlegovali. Prihajali pa so k meni nekateri nashi shtudentje in mi zaupali, da jih tiste sluzhbe na razlichne nachine izsiljujejo in jih poskushajo pridobiti za sodelovanje. Ovajali naj bi o dogajanju na AGRFT, predvsem o tem, kaj se izreche na predavanjih. To se je zagotovo dogajalo vsaj do srede prejshnjega desetletja.

Pri tem so sluzhbe uporabljale kar "grde" metode. Po drugi strani so kot plachilo za sodelovanje fantom obljubljali malodane vse, kar so si zazheleli. Lahko si je predstavljati, kakshni ljudje so se na take obljube ujeli.

Eden mojih uglednih kolegov, profesor na tej isti AGRFT, mi je nedavno tega zaupal, da so njega do leta 1988 nadzirali policaji z rednimi tedenskimi obiski pri dekanu shole. To je zvedel od administrativnega osebja. Tedanji dekan, sicer njegov dobri prijatelj, mu o tem ni chrhnil niti besedice.

Neki drug kolega z mojega oddelka na AGRFT mi je nekoch, konec osemdesetih, zashepetal na uho za nekim shankom: “Pa se zavedash, da je eden med nami shestimi (profesorji) zaupnik policije?”

Sam sem se chutil oznachenega. Ob prvem srechanju s takratnim dekanom Primozhem Kozakom, ko me je sprasheval, ali bi me zanimala redna zaposlitev na AGRFT, sem ga na to opomnil. Povedal sem mu, da imam po vsej verjetnosti zajeten dosje in da me, kot vse kazhe, vodijo kot sovrazhnika. Bal sem se, da ne bi torej kaj tega padlo nanj ali na ustanovo, che bo udelezhen pri postopku pri mojem zaposlovanju. Najprej je mojo pripombo preslishal. Ko sem jo ponovil, je zamahnil z roko: "Dajte ga lomit, no! Kdo pa tega nima!"

Kljub temu se mi je vse desetletje zdelo, da sem imel "rep". Zato sem se pazljivo izogibal vsem organiziranim druzhbam, ki bi jim lahko s svojo prisotnostjo shkodil. Zhal so na tak uchinek organi gotovo rachunali.

Ali naj torej pristanem na mnenje, da sistem ni bil posebno represiven? Da smo vsi po malem krivi in da so tisti, ki te stvari sploh omenjajo, nagnjeni k fashistoidnosti, kot je bilo tudi recheno? Ali naj sprejmem, da so edini, ki she naprej lahko delijo moralne lekcije in politichne diagnoze tisti, ki so tudi v prejshnjem sistemu bili na vodilnih polozhajih?

Vchasih se zdi, da je vse, kar se je glede tega spremenilo, zgolj to, da je tisto, kar je pomenilo, kar je bilo ovajanje v prejshnjem sitemu, v tem nadomestilo javno diskreditiranje s pomochjo medijev. Torej nekakshno nadaljevanje revolucije z drugimi sredstvi. Tudi to je ena od mozhnih razlag vseh nashih “afer”.

Ne verjamem, da se bo to vprashanje samo saniralo "z obichajnimi pravnimi mehanizmi". Sicer se vse pozabi, vendar che ni obelodanjeno, spoznano in razumljeno, bo ostalo kot nezaceljena rana. Ta rana zhe danes resno nazhira medchloveshke odnose in zastruplja nashe politichno zhivljenje. Ob naslednji kataklizmi pa bo vse skupaj spet izbruhnilo na dan in ogrozhalo ljudi, njihovo integriteto, verjetno tudi zhivljenja.

Prejshnji “sovrazhniki”, tisti, ki so ostali zunaj ali pa so bili izlocheni, so sumljivi tudi danes. Kajti med tem so se najbolj oportunistichni “aktivisti”, tisti, ki so onim drugim prej krojili usodo, prelevili v zagrizene zagovornike demokracije in prostega trga in v fanatichne trzhne menedzherje. Njihovo razumevanje teh fenomenov je danes ravno tako vulgarno, kot je bilo nekoch njihovo razumevanje socializma. Namesto posebnih pooblastil pa imajo danes svezhe pridobljeni kapital.

 

_________

(Iz neobjavljene knjige “V Evropo!”, II. del)

V Evropo III