Revija SRP 31/32

Boris Vishnovec

 

JUBILEJNO LETO

I

Precejshen del svojega zhivljenja sem posvetil delu v slovenski kulturi. Prishlo je tudi leto, ki bi se mu lahko reklo jubilejno. Prishlo - in odshlo. Nihche se ni zmenil zame. Nehote sem se moral vprashati po vzrokih. Saj nisem niti malo zavisten, ko prebiram celostranske pogovore z zasluzhnimi umetniki in politiki. Priznam, da so prav pouchni, vchasih celo zanimivi. Vendar se kot po narochilu pojavljajo vedno ena in ista imena, mnogi nekdanji tovarishi, ki so se sedaj preimenovali v gospode. Nikoli se nisem silil v ospredje, kar je bilo verjetno zgresheno, she manj pa sem skushal unovchiti svoje zasluge, che jih je sploh kaj. Pa tudi nisem chisto preprichan, da bi bilo moje pisanje kaj boljshe, che bi ustanovil kakshno stranko ali kandidiral na listi, kjer bi lahko prichakoval kakshne protiusluge.

Fant, sam sebi pripishi, che stvari stoje tako, kot so. Sicer pa ljubi mir tudi nekaj velja. Ampak chisto vseeno pa le ni, che predstavljash nekakshno belo liso in te she pes ne povoha, kvechjemu kak postopach, ki je nastavljen za nadzor in se namesto tebe vprashuje, od chesa sploh zhivish. Kako bolj imenitno bi bilo, che bi se ob jubileju pojavil chisto pravi novinar in me vprashal: - Kako, gospod pisatelj, napisali ste zhe nekaj knjig, pa tudi dram in filmskih scenarijev. Povejte, prosim, za nashe bralce, nekaj o svojem otroshtvu, pa o svojih globljih vzgibih pri odlochitvi za umetnishki poklic.

Tedaj bi verjetno najprej nagubal chelo in naredil resen obraz, kot da globoko premishljujem. Potem bi se odhrkal, che bi she kadil, bi puhnil dim in se zastrmel v oblachek dima, ker pa sem prenehal s kajenjem, bi se she enkrat pomembno odkashljal. Morda bi she pomislil, da bi mnogo raje odgovarjal na zastavljena vprashanja kakshni ljubki novinarki-pripravnici. Tako ali drugache, to zhe vsi vedo, da sem se rodil v Ljubljani. Chemu in zakaj prav v Ljubljani - to je zhe drugo vprashanje. O teh stvareh nisem mogel tedaj odlochati, kot tudi danes na marsikaj ne morem vplivati.

Dejstvo je, da sem se znashel v stari Ljubljani, pod grajskim grichem, kjer je po klanchku sopihal tramvaj proti dolenjskemu kolodvoru in she malo naprej. Bil je nekakshen geto, sredi druge svetovne vojne, ob racijah in zatemnitvah, ko smo zhdeli zvecher ob petrolejkah in strahoma poslushali, po koga bodo prishli ali kje bo naslednja preiskava. Po svoje pa pravi kino tako v zhivo, ko so paradirale vojske in so z grajskega gricha odmevale kanonade. Zhivahno je bilo v ochetovi trgovini, kamor so prihajali kmetje z jutranjimi vlaki. Otroke pa so nas nagnali na grajsko pobochje, da bi bili chimbolj oddaljeni od dogajanja. Menda nisem bil prevech druzhaben, rad pa sem opazoval in premishljeval o dogodkih, ki so se vrstili kot na filmskem platnu. Po svoje pa me je zaznamovalo dejstvo, da sta bila mama in oche begunca, ki sta prishla zhe pred vojno s Trzhashkega, iz predmestja Trsta. Poslushal sem njune zgodbe in zgodbe o zhivljenju beguncev, ki niso bile prav nich zabavne. Zgodb dovolj za vse zhivljenje, prihajale so kot na pladnju - in she danes se vracham k njim. Pa ob koncu vojne, letala, ki so v stotinah in stotinah letela nekam proti planinam in nakazovala konec morije.

Kar razgovoril sem se, konec druge vojne, in vsa prichakovanja, potem pa shola in shport. Tedaj sem se vpisal v gimnazijo, najprej v nizhjo, ko je bila po treh letnikih mala matura. Prva prelomnica v zhivljenju. Mnogo fantov iz mojega razreda je zhe pred maturo pospravilo kovchke in se odpravilo v uk, kleparstvo, avtomehanika. Resno sem premishljeval, da bi se jim pridruzhil, pa je obveljalo mamino pregovarjanje, da sem shel naprej v gimnazijo. Tudi po opravljeni veliki maturi nisem bil chisto preprichan, kaj bom pochel v zhivljenju. Na slepo sem se vpisal na ekonomsko fakulteto. In tudi potem, ko sem diplomiral, she vedno nisem vedel, kaj naj pochnem v zhivljenju. Ob shtudiju na fakulteti sem bil namrech zaposlen s polovichnim delovnim chasom v opernem gledalishchu, kot delavec pri svetlobnih efektih. Danes se temu reche z uchenim izrazom light designer. Tam sem se prvich srechal na shtiri ochi z velikimi umetniki in umetnishkimi pripravniki. Kazhe, da sem tedaj postal dokonchno izgubljen za ekonomijo.

Malo sem se razgledal po svetu, ko sem zhe med shtudijem delal kot sezonec na neki angleshki farmi. To mi je omogochilo, da sem po konchanem delu na farmi lahko ostal dalj chasa v Londonu. Po cele dneve sem prezhdel v Britanskem muzeju, ob vecherih pa zahajal v idilichne stranske ulice. Spoznaval sem obnashanje razlichnih narodov in si tako praktichno ustvarjal svoje lastno mnenje o znachajskih posebnostih ljudi. Pomembno dejstvo iz tistega chasa je, da sem si s prvim zasluzhkom kupil boljshi fotoaparat, ki me spremlja she vedno. Kmalu po konchanem shtudiju ekonomije pa me je pot zanesla na daljni sever, v blizhino Nordcappa, kjer lezhi najsevernejshe mesto na svetu - Nommersfest. Zaposlil sem se kot sezonski delavec v tovarni za predelavo rib. Pokrajina in ljudje, pod vechnimi zharki polnochnega sonca, bivanje med Laponci, vse me je prevzelo. Chudezhne severne nochi za polarnim krogom, blizhina morja. Prvich v zhivljenju sem zachutil, kaj pomeni, che zadihash s polnimi pljuchi, da te ljudje sprejmejo in da se pochutish kot eden izmed njih. Tedaj so mi od doma poslali izvod tednika Mladine, v kateri je bila nagrajena moja humoreska. Verjetno sem se tisti hip odlochil, da se bom zapisal pisanju kot zhivljenjskemu izzivu. Ob tem sem prichel sistematichno shtudirati fotografijo in film. Z zasluzhkom v tovarni, ki ni bil zanemarljiv, sem uspel plachati marsikatero potovanje in v miru pripravljal besedila, ki sem jih po vrnitvi domov prichel objavljati.

Gotovo je mistichna atmosfera severnih dezhel prispevala k odlochitvi. Tedaj pa sem tudi prvich zazhivel v neposrednem stiku z morjem, ki sem ga lahko vsak trenutek opazoval z okna svoje sobe. V pristanishchu in na izletih z ladjami na blizhnje otoke. Kot da bi iznenada prishla za menoj vsa pretekla zhivljenja, misli in obchutki prednikov, ki so tudi zhiveli ob morju in mnogi opravljali poklic pomorshchaka ali vrsto poklicev, povezanih z morjem. Hkrati pa so na sever prihajali popotniki z vseh celin. Opazoval sem njihove znachaje, delal primerjave med severom in jugom, med iskrenostjo in nastopashtvom, med predanostjo delu in resnobnostjo ter juzhnjashkim gostobesedjem. Spoznal sem, da ta srechanja z ljudmi in opazovanje zhivljenja v njegovi spontanosti lahko pomenita mnogo vech kot formalna izobrazba, vsi tisti nazivi in diplome. Chutil sem, da me notranje bogati druzhenje s preprostimi domachini, ribichi, delavci v tovarni za predelavo rib. Prepoznaval sem njihovo strpnost do prishlekov, njihovo samozavest, ko so se pochutili kot pionirji severa. Presenetilo me je dejstvo, da se tudi na policah preprostih ljudi znajdejo svetovni klasiki. Odmev, ki ga je imelo Andrichevo imenovanje za Nobelovo nagrado. Norvezhani so kazali odkrito simpatijo do Jugoslovanov, kakrshne nisem srechal v drugih evropskih drzhavah. Vezi so se spletle med drugo vojno, pod nemshko okupacijo Norveshke, ko so v nemshkih ujetnishkih taborishchih prebivali shtevilni Jugoslovani. Taka taborishcha so bila pri Bödoju, tik za polarnim krogom, severneje pri Trondheimu, in celo v daljnem Kirkenesu ob sovjetski meji. Izjemne razmere so pripomogle do zblizhanj v krutem vojnem chasu. Vendar je po svoje delovalo dejstvo, da so prebivalci severa v zadnjih stoletjih prebivali vechinoma v miru, kar se je gotovo odrazhalo tudi na njihovih znachajih.

Skusham pach razumeti, z oddaljenosti nekaj desetletij, nekatere svoje odlochitve. Verjetno vsak chlovek poskusha, da bi zazhivel v skladu s samim seboj, z notranjim radarjem, tudi s talenti, ki jih sluti. Drugo pa so mozhnosti, ki jih imamo za izpolnitev svojih prichakovanj. V kakshni sredini se znajdesh, koliko je razumevanja in spodbude. Morda so zato potrebna potovanja, pa preizkushnje, morda skushajo zato nekateri sami prepluti ocean, drugi se podajo v pushchave ali skushajo zavzeti navpichne gorske stene. Tako je tedaj nastala moja prva knjiga: Eno samo poletje. Zachutil sem to dvojnost Evrope, ta prepad med severom in jugom, ki sedaj verjetno ni tako ochiten. Del te razpetosti pa je znachilen tudi za Slovence. Znashli smo se ujeti med Alpe in Sredozemlje, na meji med razlichnimi narodnostmi, na nekakshnem prehodu med svetovi. Zato vsa ta pestrost znachajev, vsa ta paleta nepojasnljivih obchutkov, ki si skushajo izboriti jasnost in najti pot za razumevanje globljih odlochitev in pot iz nepredvidljivosti v gotovost.

Za chloveka je pomembno, da se izkoplje iz svojih tesnob. Tedaj najde svoje notranje ravnovesje in tudi smisel v vsem, kar pochne. Ni toliko pomembno, v katerem poklicu dela, temvech preprichanje o smiselnosti svojega pochetja. Obsojeni smo na to, da se soochamo s svojimi dejanji in she bolj z njihovimi posledicami in da analiziramo zhivljenje v posameznih zhivljenjskih obdobjih. Najprej se to zgodi v otroshtvu, ko chlovek komaj pogleda do svojega plota, ob odrashchanju se dogaja stik z okoljem, pozneje se oblikuje konchna, dejal bi vesoljska perspektiva, lahko bi temu dejali perspektiva zrele osebnosti. Zato pa je nujno, da chlovek pogleda prek svojega plota. Verjetno je pri nekaterih ta nuja vechja (kot pri ostalih). Tu delujejo zgledi iz otroshtva in, kot sem zhe omenil, mozhnosti in sposobnosti, iniciativnost in iznajdljivost. Tega pa vsakdo prinese tudi nekaj s seboj na svet.

Za nas je bila tedaj, pred nekaj desetletji, Skandinavija pravljichna dezhela. Pregovorna je postala prijaznost severnih deklet do tujcev. Kaj imajo ta lepa svetlolasa dekleta v resnici v mislih - pa nam je ostalo najbrzh prikrito. Gotovo so sanjala o toplih morjih in o temperamentnih fantih, najbrzh chrnolasih. Pasivnost skandinavskih fantov pa mi ni bila povsem jasna in razumljiva. Zato sem prichel precej skeptichno razmishljati o tako imenovani spolni svobodi, ki je imela v Skandinaviji povsem drugachne vzgibe kot pri nas. Pripovedovali so, da so se nekateri juzhnjaki posebej potrudili, da bi zimo prezhiveli v skandinavskem zaporu. V polarni zimi so imeli v zaporu ogrevano sobo kot v hotelu, barvni televizor, izhod ob koncu tedna in celo nekaj zhepnine so dobivali. Standard, kot si ga chlovek lahko samo zheli. Toda nisem she slishal, da bi kdaj kateri Shved emigriral iz Shvedske, morda samo Bergman, ko ga je privila davkarija. In chemu sem se potem vrnil v rojstni kraj? Saj ima recimo Hamerfest, ki lezhi dva tisoch kilometrov severneje od Osla, nizhjo januarsko temperaturo kot Ljubljana. Posledica toplega zalivskega toka, ki obliva norveshko obalo. Videl sem se na pragu severne nochi, ko se je na nebu zhe pojavil severni sij. Hotel sem objaviti svoja dozhivetja. Prignala me je skrb za starshe. Vsakega malo.

Najbolj preprichljivo pa so delovala name srechanja z rojaki, ki so delali v Nemchiji. Delo v tovarnah, spanje v barakah in nalaganje mark na kupchek, morda she ogled nogometne tekme ali pa pijanchevanje na koncu tedna. Postavanje na vogalih in nato znova v rudnik ali tovarno. Grozljiva izpraznjenost duha, ki sem jo zachutil, me je preprichala, da doma morda le ni vse tako slabo. Brezkonchna siva pokrajina, kjer tovarnishki dimniki zapirajo obzorje in puhajo v nebo grozljive oblake dima. Takshna se mi je prikazovala pokrajina ob Renu blizu izliva v morje. Kontrast je bil zato she preprichljivejshi, ker sem prihajal iz prelepe Slovenije, dezhele jezer, ledenikov, gozdov. Iskanje dela v oguljenih bundah, ko te gledajo zvishka kot nadlego, ocenjujejo tvoje mishice in sposobnosti. Prenochevanje v penzionih najnizhje kategorije. Denar za kino ali gledalishche je pretiran luksuz, saj so cene boljshih predstav gromozanske. Po teh izkushnjah se mi je potikanje kazalo kot nekakshna izgubljenost. Najbolj spoznash neko dezhelo, che si prisiljen prenochevati v kolodvorskih chakalnicah. Moti me to, da venomer pishemo o nashih uspeshnezhih, gospodarstvenikih, shportnikih, svetovnih popotnikih, osvajalcih osemtisochakov, o tretji univerzi v tujini. Dejansko pa je mnogo teh nashih izseljencev in popotnikov, iskalcev zaposlitve, dozhivelo tudi zelo tragichne usode.

Kako pa sedaj, ko je prava invazija vseh narodov, tudi z drugih celin, v tako opevano Evropo? Moram rechi, da so se mi po vrnitvi domov prikazovali jadranski otoki kot zemeljski raj, ko vsaj na zunaj ni bilo mogoche opaziti tistih strahotnih razlik med situiranimi in slabshe situiranimi, nekakshna lezhernost, morda tudi naivnost me je prevzela. Hkrati pa sem se zavedal, da izkushnje s potovanj poglobijo dojemanje in razumevanje stvarnosti. V nashi majhnosti se chlovek lahko poglobi v razmishljanja, saj mu drugega ne preostane. Hkrati pa se preneha slepiti in je bolj zavarovan pred mozhnostjo manipuliranja z lastno osebo. Zato pa se potem, ko mine prva evforija ob vrnitvi, lahko bolj preudarno spopade z resnichnimi problemi.

Chlovek ima o sebi dolocheno mnenje. Nespametno pa bi bilo prichakovati, da te tudi drugi vidijo v tvoji lastni luchi. Bolj preudarno bi se bilo vprashati, kaj drugi vidijo v nas in kaj si konchno mislijo o nas samih. To velja tako na osebnem kot tudi na meddrzhavnem nivoju. Spoznal sem, da so v tujini, spet se vracham nekaj deset let nazaj, videli na vzhodu samo belo liso in se niso pretirano ubadali z nashim mnenjem o njih, ker jih enostavno ni zanimalo, kaj pochnemo. Hochem rechi, da smo v mnogochem nerealno ocenjevali sami sebe in dolgo nismo dojeli, na kakshnem sodu smodnika sedimo. Dejstva so ochitno govorila drugache, ker sicer ne bi prishlo do streljanja na Balkanu. Spopad pa je bil toliko bolj grozljiv, ker se je porushilo zaupanje v ljudeh in she vedno ni tistega, kar imenujem zhivljenjska perspektiva. Tedaj bi konchno mnogo lazhje prenashali drug drugega. Hochem rechi, kdor je brez perspektive, zhivi iz rok v usta, vse sproti zagoni, po domache povedano, kdor pa ima perspektivo, ta se lahko mnogochemu odreche. V tem je smisel sprememb, ki nastajajo. In to je tudi (vsa) filozofija razvoja. Obstajajo ljudje z vizijo in voljo po ustvarjanju ter ljudje, ki jim usodo kroji, kdorkoli jim pride naproti.

V tej luchi pa lahko razumemo tudi globalna gibanja v svetovnih razsezhnostih, prenos centrov razvoja z enega na drugi konec sveta, kar se je dogajalo skozi stoletja. Znajti se v skupnem toku s prodornim delom chloveshtva, tistim z ustvarjalno vizijo, usmerjenega v prihodnost Zemlje. Seveda pa na te stvari gleda drugache nekdo, ki je vitalno ogrozhen, kot drugi, ki lahko sprosti vse svoje potenciale. Razumeti te premike, ohraniti svojo identiteto, zaradi psiholoshkih momentov, in se ne prevech ukvarjati s samim seboj. Razliko med nami in svetom bi strnil v eno primerjavo: pri nas radi igramo shnopc oziroma ajnc, igra s kartami, ki ne zahteva pretiranega intelektualnega napora. Predvsem v anglosashkih dezhelah pa v vseh slojih igrajo poker, igro, ki zahteva obvladovanje psihologije svojih soigralcev. Skratka, igra zahteva od igralcev poglabljanje v psiho soigralcev, pa naj jo igrajo poklicni igralci ali kravarji iz Teksasa.

Skratka, prichel sem govoriti o potovanjih kot spodbudi pri prvih pisateljskih poskusih, konchal bi s tem, da je bistveno, kako te svet uposhteva, ne glede na tisto, o chemer si sam preprichan, ampak kakshen si v resnici. Dvomim, da smo se zhe dokopali do te lastne preprichljive samopodobe. Potem bi imeli tudi manj tezhav s promocijo v svetu, ker je enostavno ne bi potrebovali, tako na osebni kot tudi na vsedrzhavni ravni. Drugache bomo morali tako kot shportnike uvazhati tudi pisatelje, da nas bodo zastopali pri podelitvah Nobelove nagrade. Mislim, da bi se tedaj prichele tudi Shvedinje zanimati za Slovence in bi katera prishla tudi v Shmarjeto ali Portorozh. Zavrtim in prevech resnim Slovencem malo seksa ne bi shkodilo. Da o pomanjkanju humorja (sploh) ne govorim.

JUBILEJNO LETO II