Revija SRP 31/32

Andrej Lutman

 

ZAPISI O KNJIGAH

 
VEJE IN SENCE
Sonja Koranter: MEDENO DREVO
Likovna oprema Franc Berce
Samozalozhba, Jesenice, 1998

Sonja Koranter pesni svet sanj, ki se zachno na tochki, ko postane pogled na lastno izkushnjo drugachen. Vsekakor drugachen glede tega, kaj je res in kaj ne, saj je tovrstna presoja vsekakor mochno relativna in osebna. Takshna drugachnost, kar drugost, pa dá velike mozhnosti za vnovichno pretehtanje vseh pesnishkih in vsakrshnih prispodob, ki tudi sestavljajo zhivljenje.

Pesnica, ki se pusti obsesti Hipnosu, bozhanstvu spanja in vseh pojavov v zvezi s tem, je tako izvzeta iz vsakdanjega sveta budnosti, in s svojega polozhaja, od strani prede svet pesmi in sanj.

Franc Berce je tako rekoch vsaki pesmi prispeval sliko, ki ob odprti knjigi sestavlja zanimiv par slika-pesem. Slike so zrcalo pesmi. Vzpostavlja se odnos med tkivoma besed in risbe. Svinchnik, sence, chrte in chrke, verzi, kitice. Vse chrno na belem, a barve kljub vsemu.

Sonja Koranter nas zvabi na svoje Medeno drevo, kjer potujemo od sadezha do sadezha, od podobe do podobe, od privida do predstave. Barve so resda temnejshe, a zato nich mochnejshe in drazhilne s svojo natanchnostjo. Kot bi bilo sicer svetlo drevo, a v temi, morda v mraku ali ranem jutru, ko kraljujejo sence.

Zbirka je razdeljena na shtiri sklope, ki imajo tele naslove: Medeno drevo, Bogovi se ne smejijo, Ko angeli zaspijo in Drobno zrno. Izpostavil bi drugega, Bogovi se ne smejijo, saj je pesnitev, ki zdruzhuje v shtirinajstih delih tisto, kar pesnica she dopolni s preostalimi pesmimi in she zaniha stanja med budnostjo in trdim spancem, med dremezhem in sanjami.

Sanje v pesmih Sonje Koranter so trpke izpovedi izkushnje o boju z nakopichenimi smetmi misli, predstav, idolov, tabujev in urokov. Napovedujejo skorajshnjo chistko v tej smeri in z vsakrshnimi sredstvi. Ni sicer eksplicitne napovedi sodnega dne ali katastrofe shirshih razsezhnosti, ampak je transparenten in dognan postopek nizanja osebnih predstav, ki so prav po pesnishki obchutljivosti postale dostopne in prepoznavne kot sploshne in nashe. Nudijo nam svet stalnega plezanja proti svetlobi in toplini. Rast kliche. Telesa se razrashchajo. Vmes in naokrog pa so podobe iz sanj in sanje in prehajanje iz podob na podobe in skozi.

Mestoma pesnica ponudi mozhnost, da obchutimo namen tega plezanja: je postajanje dvojine in spet ednine. Prepletanje z drevesom je kot spletanje skupne poti s sochlovekom, z ljubimcem, s Hipnosom. Pooseblja iniciatorja, charovnika, pushchavnika in bozhjega sla, ki je pesnici - kar morda vsaki - vir naslade. Je tudi izhod iz mrakobnosti in krutega sveta, ki igra zgolj na strupe in lazhi. In kaj nudi Hipnos: pristen stik s sabo, zatrjuje pesnica.

Zbirka Medeno drevo uvrshcha Sonjo Koranter med zrele darovalke pristnega medu nochnih mochi besedovanj.

 

TOPLOKRVEN POSKOK
Ervin Fritz: FAVN
Oblikovanje Matjazh Vipotnik
Zalozhba Knjizhna zadruga, Ljubljana, 1998

Svojo toliko in toliko pesnishko zbirko je Ervin Fritz podnaslovil s Pesmichice kosmatichice, da se takoj ve, kdo kaj kam molí. Zbirka je sestavljena iz shestih sklopov, ki se tematsko ali slogovno ter formalno razlikujejo. Nosijo naslednje naslove: Romance za favnovo pishchal in glas; Pesmichice na lectovo srce; Pesmichice, okrogle; Kosmatichice, favnovske; Legende in balade brezbozhne; Rubajati kosmati; uvaja pa s pesmijo Favnovo popoldne.

Romance zaznamuje polarnost zhenska-moshki. Ervin ta duel ustolichi kot seshtevek vsakdanjih nalepk, ki jih imamo, da z njimi pavshalno oznachimo moshke in zhenske lastnosti. Pesmichice na lectovo srce so - razumljivo - krajshe. Tu najdemo cvet narodnih popevk, ko Fritz okarakterizira skozi okosmatene verze razlichne tipe Slovenk in Slovencev. Mnoge so pokrajinsko naravnane, druge pa sploshne in domache (nav.): Shoceljna // Eden ima zmeraj dolge poti, / se po gostilnah obira, / drugi pa, ko se zmrachi, prifrchi / v mojo kamro kot sneta sekira. Okrogle pesmichice pa so skorajda prirochnik za vesela pochetja, saj nudijo upesnjene mnoge metode in dobre ideje za tovrstna pochetja. Vsekakor pestra paleta izkushenj. Za okus navajam zachetek pesmi Pitagora bi rekel: Trikotnik. Tvorijo ga pesnik in njegova muza / in muzin ljubchek. Muza je hipotenuza, / a onadva kateti. Favnovske kosmatichice pa so akord prejshnjim, saj pripeljejo do roba in chez favnov razvrat v najboljshem smislu, ko je temu razvratu vse podvrzheno in brez kakrshnekoli druge ali drugachne funkcije. Brezbozhne legende in balade v totalu obdelajo celibatu zaprisezhen duhovnishki stan v razvratu, posezhejo v Staro in Novo zavezo, so bogatijo v folklori in pesnikovi neugnani domishljiji. Kosmati rubajati pa dosledno slede svoji strukturi in nudijo res pester manevrski prostor tovrstne tematike. Razpon je naravnost frapanten in dodelan tako, da ne nudi zdrsa pod pas, pach pa pesnik tu vzdrzhuje stalno napetost kljub zlajnani temi. Ko ustvarja svojo abecedo, ustvarja tudi pot do danashnjih, kar vnovichnih tabujev, saj veseljashko pometa in razmika mozhnosti, ki jih nudi pochetje, ki ni namenjeno zgolj razplodu. Je pach favn, ki se ne meni kaj prida za vse tisto, kar mu ne nudi popolne predaje.

Vsekakor se takoj pojavi paralela pesnik in favn. Kaj imata tako skupnega, da ju lochi? Kam vse penetrira pesnik, ko se poji s poezijo? Ervin Fritz tu ponuja nedvomen odgovor. Obracha se pach povsem ista moch. Strah pesnika je strah favna: impotenca. Ne-moch. Nemoch in nemost. In prav ta strah je izziv, da se pochne, dokler se lahko.

Nedvomno je novo pesnishko dejanje Ervina Fritza najpotentneje za pozdravit, saj na shiroko razpira komaj zaznavno rezho, ki so jo na tem tnalu poezije pustile prejshnje tovrstne pesnishke zbirke. Jezik hotnega favna je inovativen, svezh in isker. Prinasha veselje in sveto razposajenost. Dotika se najosebnejshega in najjavnejshega. Brezobzirno uporablja pesnikovo orodje in orozhje: moch pisane besede, ki rushi zaplotja.

V knjigi Favn mrgoli besed, ki nedvomno opisujejo in sestavljajo erotichno poezijo. Mislim, da bi bilo popolnoma nesmiselno v tej oceni navajati najsochnejshe. To pa iz preprostega razloga: po teh pesmih je treba listati, sliniti si prste in uzhivati.

 

RAZHUD MISLI
Ivo Svetina: SVITANICE
Opremil Jurij Kocbek
Izdala Cankarjeva zalozhba, Ljubljana, 1998

Na kratko bi lahko oznachil novo knjigo Iva Svetine Svitanice za knjigo izrekov, knjigo napotkov in knjigo izrochila. Namenjena naj bi bila sinu: krvnemu ali duhovnemu. V obliki pesmi v prozi mu predaja, za kar meni, da je predaje vredno (nav.): Najvishje se vzpne tista pot, na kateri si ne zastavljash vprashanj: kam? chemu? Samo ljubezen brezimna gre s teboj in je visoko poldne in vesh, da bosh trajal le hip. Ker nadglavishche je, kamor se vzpenjash. Ne cilj ne nagrada.

Kaj je torej tisto, kar se zdi pesniku tako vredno, da ima v obliki modrih izrekov ponuditi v prebiranje in razbiranje? So to misli, ki tvorijo filozofski sistem? So to resnice, ki tkejo domete religije? So to aksiomi svetovnega nazora? Svitanice so vzoren in izzivalen pesnikov izdelek, ki za svoj inshtrument do potankosti uporabi logiko neevropskega porekla in jo upesni na evropski nachin. Kaj zdaj to pomeni?

Evropska zavest je obremenjena s konchnostjo in minljivostjo kot edinima mozhnima tirnicama neke usode. Omejenost je paradigma, ki strashi v teh krajih. Omejenost chasa, konchnost prostora. Svet, ki ga raziskuje in v pesmih nudi Ivo Svetina, pa je nasproti omenjenemu koncipiran za vedno, se pravi, da je skrajno spremenljiv in je prilagodljiv pach za prezhivetje. Zato je tudi starejshi in s tem razpolaga z vechjo kolichino modrosti. Na ta nachin Ivo pozhivlja in zhlahtni modrost zahoda kot pesnik, ki mu po svoji definiciji ni mar za vse skupaj, on pach zgolj ustvarja in za svoje pochetje, ki je poslanstvo, vzame vse, kar mu prede na jezik.

Tukajshnji chas in prostor sta prikovana na vsakdanjost in na ponovljivost istega ali vsaj podobnega na enak nachin. Tudi drugje ni dosti bolje. Gre pa za nachin, kako to dozhiveti, prezhiveti, se morda izzhiveti. Izrekanje o takshnih nachinih pa zhe sodi v druge nivoje jezika. K pesnikom.

Ivo Svetina kljub vsemu ostaja Evropejec. To pomeni, da je zadrzhal podajanje svojih pretehtanih misli v domeni evropskega pojmovnega polja. Mitologija je implicitno potroshnishka, saj zbirka tako lahko predstavlja trg razlichnih idej, kako zhiveti zhivljenje. Vsi ti napotki se kaj lahko spremene v reklame. Pesem kot oglas.

Mislim, da to za pesmi ni nich slabega, celo nasprotno, saj tako pridobe zgolj tovrstne forme, ki jih sicer poezija ni toliko vajena. Svetina je pach tak mojster jezika, da enostavno nima shans, da bi zdrsnil. Edini ochitek je morda le, da je kar prepameten. Tako Svitanice v vsakem primeru sijejo s svitom, ki nudi vso potrebno svetlobo, da se k njim zatekamo pogosteje, kot je sicer pri poeziji navada.

 

IZ OTROKA V MOZHA
Lenart Zajc: 5 DO 12
Opremil Jure Janchich

Zalozhba Mladinska knjiga, Ljubljana, 1998

Prozni prvenec Lenarta Zajca s pomenljivim naslovom 5 do 12, ki ga v motu definira kot chas, ko se na zhuru she kaj prichakuje, je pravshnja osvezhitev na podrochju knjizhevnosti, ki opisuje chas odrashchanja. Je roman o prevzemu odgovornosti za svoje postopke, o iskanju in najdbi ljubezni, ki je bila ves chas prisotna, se pravi: nikoli izgubljena.

Junak romana je srednjesholec, ki si je za svoj videz in sliko, ki jo nudi svetu, izbral podobo obritoglavca, skina. Poleg tega, da dokaj redno obiskuje pouk, se brezmejno in z vso naslado udelezhuje najrazlichnejshih manifestacij svojega poslanstva kot obritoglavca: to pa je zhur na zhur, stalno menjavanje zhensk, bejb, kot jim pravi, nacejanje z alkoholom, zakajanje s travo, tuhtanje o tujski legiji, razbijanje cheljusti dolochenim osebkom, vse pa podkrepljeno s socialno solidarnostjo istih, razposajenim cinizmom in druzhbenokritichno noto.

Avtor romana Lenart Zajc sklene svoje pisanje s pojasnili, da je po nekaj letih spravil skupaj zapise, ki so mu nastajali, ko se je zbujal z machki, v sholo ni mogel, pa se je spominjal vechera, ki je pripomogel k machkastemu pochutju, in zapisal dogodke. Tedaj she ni znal takshnih zapisov spraviti v obliko, ki bi bila berljiva in zanimiva she za koga. Imeli pa so funkcijo nekakshnega dnevnika. Poudarek je vsekakor na zhivljenju srednjesholk in srednjesholcev, avtor se opisuje v tretji osebi, dogodki so resnichni, imena pa izmishljena, mislim pa, da se v teh osebah zlahka prepozna vsak srednjesholec ali srednjesholka, ki ima vsaj malo upornega duha.

Prav upornishtvo do ustaljenih druzhbenih, druzhabnih, izobrazhevalnih in she kakshnih norm in dogovorov je jedro Zajchevih pisateljskih stremljenj, saj je upornik Jaka tudi ali predvsem upornik do sebe. Hoche namrech zhiveti zhivljenje, ki ne bo podobno svetu starshev, vzgojiteljev in svetu lastnih podob o njih, tistih podob, ki naj bi bile prave, vzgojne, edine in resnichne. Upor do krvi in dedishchine.

Obritoglavec Jaka tako venomer ishche ljubljeno osebo, ki ne bo zhenska za eno noch, za eno popivanje. V tem iskanju se seveda zaplete v vech iskanj, v vech zhensk. Ne ve, katera je prava, kaj je res ljubezen - poskusha in ishche. Ves chas pa ga spremlja sosholka. Tako je blizu, da je kar ni.

Obritoglavec Jaka tudi poskusha narediti srednjo sholo kljub vsem stranpotem in nasprotovanjem, ki se jim predaja. V kljuchnih trenutkih mu pripomore prav njegov odnos do sveta, zvestoba sebi in svojemu videnju, saj razpolaga z dobrshnim delezhem karizme.

V pravem trenutku se srechajo sentiment, kesanje, ki zadobiva mestoma premoralen priokus, in pa videnje, ki je samosvoje v svoji zhivosti. Tu nedvomno pripomore azhurnost avtorjevih zapisov. Junak se soochi s svojo najsilovitejsho paranojo: utopljencem, ki mu pooseblja najnizhji nivo bivanja, in najpristnejsho sopotnico.

Preprichan sem, da smo Slovenci tako dobili kljuchnejshi mladinski roman, ki tudi na nivoju jezika ponuja vznemirljive reshitve, tvori vzoren primerek uporabe slenga in prispeva k bogatenju mozhnosti za razmislek o zdajshnjosti in tukajshnjosti. Bere se kot etnografski zapiski, zhivi dialogi popestre besedni zaklad in s srechnim koncem kar klichejo po upodobitvi na platnu. Naj bo to ovinek v napotilo k branju: brez zadrege in na mah!