Revija SRP 31/32

Andrej Lutman in Emil Mlinar

 

NEK DAN
/Enodejanka/

 

OSEBE:

CENE, star okrog 30 let, v pisanem nochnem oblachilu, cofek nochne chepice ves chas zhvechi, tudi ves chas sedi na shkoljki
JANEZ, dopolnil 62 let, v poletni majici z napisom Padalsko prvenstvo, v rjavih kratkih hlachah, klobuku z znachkami, gojzarcih, nogavic ne premore, gobar
DOLFE, blizha se shestim krizhem, uniforma z odlikovanji, upokojen polkovnik
DRAGICA, she ni dopolnila 30 let, hlachni kostim in rdeche copate, Cenetova zhena
SANDOKANCHEK, mnogo manj kot 30 let, kavbojke in pulover, priden sinchek Ceneta in Dragice
SHTEFAN, verjetno 26 let, oblechen kar se dá malo, dvigovalec utezhi
TOMAZH, tochno 28 let, oblechen v stilu tridesetih let, novinar
SOKRAT PLATONICH, ne shteje let, chrn cilinder, chrna srajca, bel metuljchek, bel telovnik, chrna suknja, bele pumparice, chrne dokolenke, bele sandale, filozof

 

 

PRVI PRIZOR:

 

lep sonchen dan, mestni trg, ob trgu hisha, v oknu del Ceneta. (Cene pri oprav-ljanju hujshe bioloshke potrebe lahko zvishka zre na trg. Dolfe na sprehodu. Ja-nez pristopica s polno kosharo gob. Ko vidi polkovnika, se postavi v prezho.)
JANEZ: Dober dan, gospod polkovnik.
DOLFE: O Janez, dober dan. (Stopi k njemu in se zagleda v kosharo.) Kakshni lepi jurchki.
JANEZ: (uzhaljeno) Ja gospod polkovnik, saj to so vendar lisichke.
DOLFE: Saj to sploh ni vazhno.
JANEZ: Pa she prekleto vazhno, gospod polkovnik. V vedah kulinarike zavzemajo gobe visoko mesto. Okus lisichke se drastichno razlikuje od okusa jurchka.
DOLFE: No, ja, pustimo (zamahne z roko).
JANEZ: Gospod polkovnik (glasneje in stopi na prste), pa ne da vi sovrazhite gobe?

(Cene postane pozoren in pogleda na trg.)

DOLFE: Oh, Janez, nikar. Vechkrat si jih privoshchim.
JANEZ: Jaz jih jem vsak dan. Zjutraj jih ocvrem z jajcem, lepo zapechene so in zhe vonj me prevzame. Ni lepshega od sonchnega jutra in slastnega grizhljaja gobe v ustih. Za juzhino ...
DOLFE: (zdolgochaseno) Kaj pa, che je dezh?
JANEZ: ... pa imam prav poseben recept (se razzhivi). V dobro segreto ponev vrzhem maslo, dopoldne nabrane gobe drobno narezhem in ...
CENE: (sam zase) Staremu je spet zafuzlalo (mochno prdne).

(Janez skremzhi obraz in pogleda gor.)

DOLFE: O, Cene, si spet na delu?
CENE: Vsak dan je treba delat!
JANEZ: Ali tudi vi nabirate gobe?
DOLFE: Ne, Janez, on jih vendar proizvaja (potreplja ga po rami).
CENE: Dovolj besedichenja. Obnovil sem zalogo.

(Janez vprashujoche pogleda Dolfeta.)

DOLFE: (pomigne s prstom in zagostoli) Shnops!
JANEZ: (skochi pokonci in zavpije) Juhuhu! (Spusti kosharo in odhiti s trga.)
DOLFE: (Cenetu) Evo me. (Gre v hisho.)

 

 

DRUGI PRIZOR:

 

garsonjera (Cene sedi na shkoljki, pred njim kup chasopisov in knjig. Vrata so odprta v prostor, kamor pride Dolfe. Tam Dragica in Sandokanchek spremljata zaprt televizor.)
DOLFE: Bujno je zhivljenje, ko zaslutish v daljavi ...
SANDOKANCHEK: (potiho Dragici) Spet bodo pili nash shnops.
DOLFE: ... mozhnost osmishljenja. So dnevi, ko se to resnichno zgodi.
CENE: Alkohol ubija mozhganske celice.
DOLFE: Pa si bral najnovejshe medicinske ugotovitve, da nekaj shilcev zhganja ne shkodi, ampak celo koristi (sede na blizhnji fotelj in se cheshe).
CENE: Saj prav zato sem ga nabavil. (Dragici) Stopi dol po flasho.

(Dragica vstane in gre ven.)

CENE: Sandokanchek, si zhe kaj pogledal knjige?
SANDOKANCHEK: Z enim ochesom zhe.
CENE: Kaj pa z drugim?
SANDOKANCHEK: Na drugo oko sem vendar slep, atek.
DOLFE: (zaskrbljeno) Na levo ali desno?
CENE: Pri korakanju je to pravilno. Leva-desna, leva-desna, leva-desna.
DOLFE: Prijatelj ... ne me spominjati (neha se chesati in se prime za prst). Iz viharja v noch sem vodil konjenike. Teptali smo travo in se izmikali strupenim pushchicam. In nich nas ni zaustavilo.
SANDOKANCHEK: Stric, a ste res videli Indijance?
DOLFE: Katerega zhe?
SANDOKANCHEK: V sholi nam nich ne pravijo.
DOLFE: Bilo jih je kot Kitajcev. Nas pa ob usodni uri 83 in pol. Izvidnika je raztrgala mina.
CENE: Dovolj imaginacije, stari.
DOLFE: Kaj sem pa hudega rekel?
CENE: Lump si in nich drugega. Zavajash mi sina. Zhe tako mu je shola deveta briga, zdaj ga pa she ti alienirash.
DOLFE: Cene, poslushaj, res da nisva skupaj krav pasla, a kregala se tudi nisva.
CENE: Kdo se pa krega, sin je vendar moj.
DOLFE: To bo Dragica bolje vedela.
SANDOKANCHEK: (zvedavo) Atek, a prav slishim?
CENE: Bog pomagaj!
SANDOKANCHEK: (mu uide) Naloge za verouk res she nisem napisal.
CENE: Od kdaj pa tudi tja lazish?
DOLFE: Pusti otroka v neokrnjeni otroshki srechi.
CENE: To je moje nachelo.
SANDOKANCHEK: Pri verouku mnogokrat brcamo zhogo.
CENE: Saj sem vedel, da tam ni nich dobrega. (Spusti vodo v stranishchu, toda dvigne se ne.)
DOLFE: Ne verujete v tisochletno Kristusovo kraljestvo?
CENE: (vzkipi) Sandokanchek, marsh po mamo!
SANDOKANCHEK: Toda atek ...
CENE: Kar sem rekel, naj se zgodi!
SANDOKANCHEK: (se spusti v krchevit jok) Aa, aa, aa ...

(Vstopi Dragica s steklenico shnopsa.)

DRAGICA: Komaj sem nashla poslednjo steklenico. Kaj pa je otroku? Se mu je spet film utrgal? (Odlozhi steklenico na mizo, stopi k Sandokanchku in mu da poljub na usta.)
SANDOKANCHEK: (z gnusom) Mamica, zakaj me ne marash? (Odrine Dragico od sebe, vrzhe se pod mizo, ihti in s pestmi v ritmu rock’ n ’rola tolche po tleh.)

(Vstopijo Janez in njegovi dobri prijatelji. Zelo so hrupni.)

JANEZ: Hoho! Zdaj nas pa bo kot gobic po dezhju.
CENE: Tudi lahko.

(Ob vratih stojijo v vrsti Janez, Sokrat Platonich, Shtefan in Tomazh.)

JANEZ: (kazhe s prstom na vsakega) Sokrat Platonich, nachitan mozh. Moj star prijatelj.

(Sokrat Platonich sploh ne reagira.)

DRAGICA: Me veseli (pokazhe zobe).
JANEZ: Tomazha itak poznate.

(Tomazh dvigne glavo.)

JANEZ: Zhe dalj chasa pishe v okrajni chasopis. Moj nezamenljivi prijatelj.
DOLFE: Ja ... chasopisi .... ja ... chasopisi ... (pogleda v strop).
CENE: Lazh sveta!
JANEZ: Tale je menda dvigovalec utezhi (pokazhe na Shtefana). Pravkar me je Tomazh spoznal z njim.

(Shtefan pogleda Sandokanchka, z odlochnim gibom vzdigne roki in izbochi mishice, Sandokanchek se prestrashi, zbezhi v kot, kjer onemi.)

DRAGICA: No, zhlahtni gospodje, razkomodite se.
DOLFE: Tomazh, pridite. Zhe dolgo si zhelim spoznati nekoga, ki pishe v chasopis.
CENE: S pisunom.
DOLFE: Ja, ja.

(Tomazh sede na prosti fotelj, Janez, Sokrat Platonich in Shtefan na kavch.)

TOMAZH: (Dolfetu) Vi ste pa verjetno upokojeni vojak?
DOLFE: Polkovnik, oprostite!
CENE: To sploh ni vazhno.
DRAGICA: Oh, Cene, pusti ljudi do besed (se zasmeji). Midva s Sandokanchkom greva na kosilo.
JANEZ: Kam pa?
DRAGICA: To se vas nich ne tiche!
CENE: Vedno sem si zhelel imeti zheno-kuharico.
DRAGICA: Poiskal bi jo.
TOMAZH: Torej jeste v gostilni?
JANEZ: A ni shkoda. Za pripravo dobrega kosila ni treba mnogo. Par gob ...
CENE: In bruhash teden dni.
JANEZ: Ti bi zhe lahko opravil potrebo.
SANDOKANCHEK: Moj ata tudi spi na stranishchu.
SHTEFAN: A res?
CENE: Tudi v iztrebljanju je revolucija!

(Sokrat Platonich skloni glavo in prisluhne.)

DOLFE: Razlika je med revolucionarjem na shkoljki in revolucionarjem ...
TOMAZH: To ste pa pametno rekli.

(Cene potegne vodo. Sokrat Platonich na glas zazeha.)

SANDOKANCHEK: Mama, jaz sem lachen!!
DRAGICA: No, pojdiva (odideta).
SHTEFAN: No, zdaj, ko smo sami moshki, bi lahko katero rekli.
JANEZ: (vzhichen) Seveda, seveda, ni za kaj.
DOLFE: Pri govorjenju je predvsem vazhno, da ne gledamo tako ...
CENE: Zum Beispil?

(Tomazh odkrije svinchnik in zachne pisati v belezhnico.)

SHTEFAN: Nochem vas dolgochasiti ...
CENE: Tudi jaz ne.
DOLFE: Prav to, prav to.
CENE: (na slepo vzame knjigo, lista in bere) Ta dolgchas, ta zhalost - a ni ga, da segel bi v dlan, ko dusho potrtost spreleta ...
DOLFE: Ja ... ta dolgchas ... ja ... ta zhalost (onemi).
SHTEFAN: Tomazh, kdaj je zhe prenos?
TOMAZH: Sedemnajst petinshtirideset!
CENE: Kobila chrna, luna velika

in masline v moji bisagi.

JANEZ: Gobe v moji bisagi.

(Sokrat Platonich odlozhi chrn klobuk.)

SHTEFAN: (odsekano) Ravno prav, da ste me spomnili: trening.
DOLFE: Ja ... rekreacija ... ja ... rekreacija ...

(Shtefan mrzlichno odide.)

CENE: Poznam prisrchen duel: pesmica in zgodbica. Zhelite slishati?

(Tomazh neha pisati. Spretno spravi oboje v zhep.)

JANEZ: Seveda, seveda!
CENE: Vas zanima?
TOMAZH: Prosim, prosim! Mene vse zanima.
CENE: Ste radovedni?
TOMAZH: Kako-da-ne.
CENE: Potem ne boste nich slishali.
SHTEFAN: (glas iz daljave) A res?
TOMAZH: Pa me vseeno zanima. Cene ... che se ne motim ...
DOLFE: Ne motite se.
CENE: Pa ste res preprichani, da vas zanima?
TOMAZH: Vedno manj.

(Sokrat Platonich se splazi do vrat ... in ga ni.)

JANEZ: (patetichno) Smo na kljuchni tochki!
TOMAZH: Boste povedali ali ne?!
DOLFE: Kaj zhe?
CENE: Zhal sem pozabil.
TOMAZH: Oprostite, chasopis chaka.
DOLFE: Saj res, vi pishete.
TOMAZH: Ah, majhna malenkost, mi zhurnalisti.
DOLFE: Vas smem pospremiti do tiskarne?
TOMAZH: Vsak obozhevalec mi je dobrodoshel. (Objeta odideta, ne menech se za ostale.)

(Premor ob lahki glasbi.)

SOKRAT

PLATONICH:

(vstopi) Pokrivalo?
JANEZ: (Janez mu ga izrochi. Sokrat Platonich odide.)

Grozno sem postal lachen. Kar naenkrat. Zhelodec zahteva gob, gob, gob, gob ...

(Ponavljajoch besedo, odide.)

CENE: (nekaj chasa molchi, potem zamrmra) Zaloga je le ostala.

 

(Zastor pade.)

 

Vsi nastopajochi so ljudje vsakdanjih izkustev. Ker pa obleka naredi chloveka, izpadejo ekscentrichno. Tudi govorjenje je mogoche le slachenje in prostituiranje.

________
Opomba avtorjev: Vrstni red avtorstva je zgolj abecedno utemeljen.