Revija SRP 3/4

Tone Perchich

 

MISIJA
 
Radijska igra

 

Kraj dogajanja: Bitterfeld (Germany)
Chas dogajanja: poletje 1992
Geneza tragichne ekspozicije: Nemshka vlada v obupu ishche reshitve za hude ekoloshke probleme zgubashke kemichne industrije v Bitterfeldu, kjer dela sto tisoch delavcev. Odlochi se za radikalen poseg, vendar nastopijo nepredvidljive komplikacije... Iz Slovenije se odpravi pomoch, v obliki misije...
Glasovi: moshki: zhenski:
   
Peterlini 1. zhenski glas
Krankenhäuser 2. zhenski glas
Pegel  
Gruber  
Ziesche  
1. moshki glas  
2. moshki glas  

/Na tonskem ozadju se slishi tanek curek vode, ki teche iz priprte pipe. Iz daljave prihajajo glasovi s plazhe. Otroshki glasovi, voda, zhoga, ki se odbija od vodne povrshine... Hodnik. Iz globine zapre pipo, slishi se, kako je bil prestrizhen curek vode. Stoli, ljudje posedejo./

 

1. moshki glas. Ali ste pregledali trdnost, statiko in tesnenje? Danes spet pride obisk. Aus Vereinigte Staaten.

2. moshki glas. Nich ne vem. Govoril sem s Kiesewetterjem. On je bil zjutraj tam. Rob se krushi. Rob dimnika je nachet.

1. moshki glas. Saj sem vedel. Enkrat bo samo zazijala razpoka. Kaj pa Ziesche?

2. moshki glas. Baje je z zhivci chisto na koncu. Samo karte she igrajo. Napijejo se ga in potem she stepejo. Vse imajo razmetano.

1. moshki glas. A pride sem?

2. moshki glas. Kdo?

1. moshki glas. Kiesewetter.

2. moshki glas /jé jabolko/. Ne vem. Domov je shel. Ta mali ima oshpice.

1. moshki glas /jezno/. To je neresno! Potem gre pa ribe lovit! Jaz ti povem, da se bo vse to enkrat podrlo. Kar chez noch. Samo od sebe bo skup zletelo.

2. moshki glas /ga prekine/. Chak chak! Tiho bodi!... Sem grejo, slishim jih. Spraviva se jim spod nog!

1. moshki glas /jezno/. Sem zhe tako sit!

2. moshki glas /pritajeno/. Psst!

/Odpiranje in zapiranje vrat. Nekdo stopi v prostor. Cingljanje kozarcev./

Peterlini /veselo razpolozhen/. Kar malo dushi tukaj.

Krankenhäuser. Boste kozarec vode? En Apfelsaft?

Peterlini. Ne, hvala.

Krankenhäuser. Shkoda. Imamo svoj studenec. Kakovost vode je izvrstna. Mnogi so jo zhe pohvalili. Hladna je in svezha tudi poleti, cheprav zunaj neznosno pripeka. Boste vseeno poskusili?

Peterlini /se zadovoljno brani/. Kasneje. Jaz sem vam za prijaznost hvalezhen. Na vsakem koraku jo srechujesh v tej dezheli, ki je bila she pravkar zazidana...

Krankenhäuser /ga prekine/. Da mish ni ushla!

Peterlini /she vedno zadovoljen/. Neverjetno! Kdo bi si mislil! Pa kljub temu, kakshen pogum! Videl sem tiste junake v muzeju zraven Reichstaga. Vse tiste, ki jim je uspelo pobegniti. To so genialni ljudje... Bral sem Hasencleverja. To je gotovo eden najvechjih nemshkih pesnikov. Antigona... Bil sem v Buchenwaldu, spotoma, ko sem shel mimo Weimarja.

Krankenhäuser /zamishljeno vskochi/. Mimo Weimarja?

Peterlini /She vedno zadovoljen nashteva/. Weimar. Franz Liszt! Kdo bi si mislil! Neverjetno! Predmestje, skorajda, kot kakshen Shentvid nad Ljubljano. Takole, nad pokopalishchem, nad mavzolejem Schillerju in Goetheju se zhe zachenja gozd...

Krankenhäuser /ga nestrpno prekine/. Ste rekli Hasenclever in zazidana dezhela? Veste koliko termocentral je proizvajalo elektriko samo za osvetljevanje mejnega pasu, minskih polj, na katera so bile usmerjene posebne avtomatske samostrelne naprave z optichno infrardecho nastavitvijo tochnosti, za napajanje shpanskih jezdecev in ostalih zhichnih ovir? Nikoli ne bomo izvedeli. Zdaj se lazhje odlochamo, saj je povprashevanje po elektriki temu primerno manjshe. Varnost nashe nove drzhave ni vech elektrificirana, kot je bila she pred nekaj leti. Berlinski zid smo podrli in tako she dodatno odpade osvetljevanje stoshestdeset kilometrov dolgega pasu, in che to she dodate nekdanji drzhavni meji, potem dobite shele priblizhno shtevilko. Sprva smo mislili termocentrale prestaviti vishje, nekako tako kot spomenike, saj veste, Amonov tempelj v Abu Simbelu, na jugu Egipta, ko so gradili Asuanski jez. Pa smo izrachunali, da bi tudi to bilo predrago. Turbouparjalniki so chisto dotrajani. Nichesar nismo reshevali.

Peterlini /malo zamishljeno, pochasi/. Pred leti je bilo, tega sem se she vechkrat spominjal. Kako me je tanka pajchevinasta nit povezala z usodo teh krajev, s skrivnostjo, ki mi she danes ni chisto jasna. Verjetno sem zdaj zato tukaj. Sanja se ti, zato se ob prvi prilozhnosti vrnesh... Nekaj te vleche... Lahko ponovim, kako se mi je vtisnil v spomin tisti napis iz zhelezno kovanih chrk, zarjavelih v vhodna vrata. To so velika vrata, saj veste, a ne... Nekaj metrov so visoka, najmanj pet metrov, ja... chrke pa so iz debelejshega profila kot je moj mezinec. Jedem das seine. Vsakomur svoje. To je velika zhelja, nekakshno plachilo za minulo delo. Po uchinku.

Krankenhäuser /pojasnjuje/. To je porogljivo... Vsi niso prezhiveli.

Peterlini. Saj, saj... Vsi niso prezhiveli.

Krankenhäuser. Ne. Na zhalost. /Zajame sapo. Izdihne.

Peterlini /tolazhi/. Pa tudi Nemci. Veliko so jih zdrobili v tem mlinu.

Krankenhäuser. Tudi mojega ocheta... Se navadish. Smrt je bila sorodnik, ki so ga najpogosteje srechevali.

Peterlini. Strashna stiska. Prav nepojmljiva... Nas so zaklenili na taborishchno dvorishche. Pomotoma, ker so mislili, da v muzeju nikogar vech ni... Rajko je hotel chez mrezho. Vpil je, zapletel se je. Kako je to...

Krankenhäuser. Saj vas razumem. Ampak, tako smo zhiveli...

Peterlini. Po zraku se je vlekla siva megla. Na dezh je kazalo, a niti kaplja ni padla. Tudi ko smo odhajali ne. Ciprese... Samo po vrheh je vleklo... Vsi tisti zhalostni pogledi s pokopalishcha. Chelade na pokopalishchu, tako, poshevno nasajene. Pa vsi tisti mladi fantje, sem si mislil. Takole, recimo: Pomlad je bila, cheshnje so cvetele, mi pa na tisti poti proti Jeni. Vse je belo. Kakshno veselje! Pa potem tiste pesmi, ki te tako lepo osmislijo, spravijo te v red, poteshijo te.

Krankenhäuser. A Lili Marlen?

Peterlini. Ne. Ta je kar prevech otozhna. Ta spada v drugo poglavje, ko se je vech stradalo in bolj na debelo umiralo. Druge. Ko kar vidish, kako posekajo sonchen dan. Tako sem jih videl, kako so jih navpik v nebo odgnali, njihove dushe, veselje in pesmi. Cele mnozhice mladih fantov, ja. Kakshen nesmiseln potroshek! Kakshna izguba chasa! Pa volje! Potem pa tista mehka, bombazhna dekleta, ki chakajo pisma s fronte. Pa potrpezhljivost, tu in tam.

Krankenhäuser. Pravi pesnik ste! Jaz pa sem vas imel najprej za novinarja! Toda prevech ste obchutljivi...

Peterlini. Ne! Sploh ne. Nek slovenski pesnik, ki je sicer iz zelo zelene dezhele, ta je bil tam zaprt. In che pogledash chez rob, vidish reko. Vse je zeleno pod hribom, ozek trak dolge, bleshcheche zelenice, ki pa je tako dalech, tako zelo zelo dalech, da je ostro, da zaboli, in che rechesh potem, ta visoka mrezha, ti bungalovi zhalosti pod nebom, in kje so potem domachi... To je tisto, da nikoli ne bodo razumeli, in zato zdaj rasejo iz zemlje. Zelo hitro rasejo in precej visoko. Vsem se tako mudi... Ponochi potem z neba visijo, kri jim kaplja od golih, koshchenih peta, ki tako belo shtrlijo s chrne ponjave... Vse zgori v utrinkih, dol padejo samo she saje... Trpljenje. Zaradi tega sem tukaj. Ja.

Krankenhäuser. Zelo lepo ste povedali. Vidim, da vam je seglo v srce. Da ne pozabim, proti koncu popoldneva vas sprejmejo she nashi odborniki.

Peterlini. Ne smem se prevech obirati. Jutri zhe odpotujem. Tudi jaz imam obveznosti.

Krankenhäuser /ustrezhljivo/. Hja, saj pravim. Imel sem vas za novinarja. Se zgodi, tudi mi imamo vchasih slab dan... Ko sem vas tako pogledal, saj ne zamerite, glede na vse te firbce, pa sem si rekel - takole, brez kravate je, neobrit kot kakshen fakinski Pimpeldragonar iz Probstheide. Lepo se oblechejo in uredijo, da imate potem she vech sitnosti. Za njim pa, che vas ravno zanima, policija, ki jih varuje. Kaj se to mi gremo! Vchasih smo bolj na trnih, saj veste, sedanjost je prozaichna. Vsi jih imajo potem za nekakshne delegate helsinshke listine ali pa strasburshke komisije evropskega parlamenta. Nikoli ne storimo nich prav. Kot podrepne muhe so. Enkrat Greenpeace, pa die Grünen, die bald rot werden sollen, kot jim je lepo povedal kancler Kohl. Rekel jim je, da so kot paradajzi. Tudi ti so najprej zeleni, potem pa postanejo rdechi.

Peterlini /se izmika/. Motite se. Mogoche vam niso prav povedali, zhe vse jutro imam takshen obchutek. Ampak, jaz sem iz Slovenije.

Krankenhäuser. Tudi to sem zhe slishal, ampak res ne vem, katera Volkseigener Betrieb je to. A se motim? Slavonija?

Peterlini. Ne. Slovenija. To je drzhava. Chisto nova, she prav nich ni rabljena. Zelo malo, v primerjavi z drugimi skoraj nich.

Krankenhäuser. Aja! Windisch! Zhe vem!

Peterlini. Tako je! Windisch! No, to je zdaj Slowenisch!

Krankenhäuser. Ampak, gospod... gospod dzhentlmen...

Peterlini. Peterlini.

Krankenhäuser. Ja. Peterlini.

Peterlini. Peterlini.

Krankenhäuser. Verzeihen Sie! Pri tej mnozhici akreditivov vsak dan... Jaz sem Krankenhäuser, es freut mich! Vi torej prihajate v posredovanju Karitasa?

Peterlini. Tochno tako. Zdruzhenje bivshih premierov novonastalih drzhav me je na priporochilo Karitasa prosilo, da vam pomagam izvlechi te vashe nesrechnike iz teh strupenih lukenj. Misija dobre volje, ja.

Krankenhäuser. Ja to je pa tako ganljivo, da bi od veselja pojedel vsaj eno zhlichko karbida in zalil s kozarchkom solne kisline! Ja, pa tak junak, ko vas tako pogledam!

Peterlini. No, za silo... Nekaj zhe!

Krankenhäuser. No, ne vem, che vam je kdo zhe natanchno razlozhil. A vam je kdo sploh kaj povedal?

Peterlini. Govorili so o skupinskem samomoru, a je to tisto, che nisem kaj pomeshal?

Krankenhäuser. Jaja. Res je to nekakshen hudich... Pri nas, a ne, pri nas Nemcih je zmeraj kakshen hudich. Mislish, da jo bosh kar tako s tem komunizmom, pa je ne bosh. Kako smo se samo Hitlerja otresli? No, saj veste.

Peterlini. Malo zhe.

Krankenhäuser. Ja. Tezhko. Zelo tezhko. Zhe to, da smo od vseh najbolj nadrajsali samo mi, Nemci, zhe to vse pove. Vsaka stvar se pri nas tako tezhko reshi, vse se tako dolgo premika sem in tja, vsaka stvar vzame prevech chasa. To ti je, che se rodish kot Nemec. Od vseh si preklet! Kot sem zhe rekel, mojega ocheta je med prvimi pospravil. In ko sem prishel na Adria Küste, so se mi posmehovali in hoteli po meni pljuvat! Kdo bi nashteval vse te nesreche. Pa potem, ko zhe mislish, da se nikoli vech ne bo prikazal, da nikoli vech ne bo zasmrdelo po zhveplu, da ne bosh slishal tistega pritlehnega shuma, gomazenja, kako tisti bodichasti rep ovija noge pri mizi, povem ti, Petelini, da me kar zmrazi, da me kar strese, ker se mi je she danes ponochi to sanjalo in sem she zdaj ves pretresen: nobenega orozhja ni. Prav nich. Vse nas lahko poje. Pa ko so pobili tiste nesrechnike v Stammheimu, saj vesh, a ne, Andreasa, Ulrike, Gudrun in Karla, tiste zlodeje, ki so podtikali ogenj po nashih trgovinah, streljali po ljudeh, metali bombe in se shli nekakshne revolucije, a ne, no, takrat sem tudi rekel, ko nisem vedel, takrat sem tudi rekel, zdaj bo pa mir. Mir enkrat za vselej! Hudichu so zdrobili glavo! Prebodli so mu jo, kot kakshen sv. Mihael! No, zdaj pa imash. Se zhe oglasha iz zemlje. Ne bo dal miru. She najmanj pa Nemcem, da bomo vsi garjavi od jeze in nesreche legali v zemljo k poslednjemu pochitku. S chim smo si zasluzhili to bozhjo jezo?

Peterlini. Vi ste bozhji otroci! On ljubi vse svoje otroke! Vsi smo mu enako dragi!

Krankenhäuser. Celo hudich?

Peterlini. Seveda. Tudi on je njegov otrok. Saj je ustvaril ves svet, dobro in zlo. Tudi hudicha.

Krankenhäuser. Povejte to onemu hudichu tam pod vodo. Recite mu, da ga Bog kliche na telefon in naj pripleza po dimniku ven. Ostale naj pa pusti pri miru.

Peterlini. A se she da dol k njemu?

Krankenhäuser. Da. Samo ne vemo, koliko chasa she. Nekaj dimnikov je bilo tako slabo sezidanih, da so se podrli, she preden jim je voda prishla do polovice. Tale, ki je she ostal, pa je pravi fenomen. Najstarejshi je, she Hitler ga je zidal, pa se she kar drzhi. Ta bo zdrzhal vse. Sicer pa poglejte tiste novinarske stenice, ki se pravkar bashejo ven! Ravnokar so bili pri njem. Nich mu ne manjka! Postal je filmski igralec. Jane Fonda je bila tukaj, in on se je navdushil!

Peterlini. Tisti s kosharo pa ja ni novinar.

Krankenhäuser. Ah, ne! To je pa predstavnik kmechkih fantov in deklet dezhele Sashke, ki mu poshiljajo hrano. Kakshna shunka! A jo boste malo? Nekaj sem je sunil in jo she hranim v hladilniku. Samo za poskusit?

Peterlini. Ne hvala! Postim se.

Krankenhäuser. To je pa najboljsha! Prekleto, ko bi vi samo vedeli, kako mi je shlo vse to na zhivce, vse to, ves ta socializem, pa vse to zhrtje! Koliko dreka so samo pridelali ti lenuhi, zdaj pa ti she delajo takshen cirkus! Zastonj so zhrli, zastonj! Hrenovke, kebab, vse zastonj, zhemljice, mleko, sir. Ti jim pa dajesh she po liter shnopsa na mesec. Po dva litra, chez zimo!

Peterlini. Kaj?

Krankenhäuser. Ja. Po dva litra so dobili. Zastonj. Tisti, ki so delali v rudnikih. Pa saj jim ni bilo dovolj. Dobili so ga she po znizhani ceni. Samo che so bili tako nazhehtani, da jim je zhe kapljalo od gobca, so delali. Drugache pa ne. Zmerjal te je, s krampom bi te po glavi. Slina se mu je cedila, bruhal je, pa ti je she kar grozil. She blizu mu nisi mogel. Samo s flasho, in to polno.

Peterlini /se ne more zadrzhati, da se ne bi smejal/. In to je bila drzhava...

Krankenhäuser. ... delavcev in kmetov, Arbeiter und Bauern Staat. Drzhava stenic in bolhachev! Drzhava bedakov! Mesa, farm bekonov, pijancev, pokvarjencev! Ampak, gospod bivshi premier, ali je bilo pri vas v Slavoniji kaj drugache? Balkanska sodrga, a ne? To so vendar najtrpezhnejshi kriminalci na svetu. Pretepachi in brezdelnezhi, da jim ni para!

Peterlini. No, samo mi smo na sonchni strani Alp...

Krankenhäuser /razocharano/. Samo nehajte! Poznam takshne, s sonchne strani. Samo to muslimansko drhal poglejte, ki se v pushchavi ves chas greje na soncu! Ki izgleda tako krotka. Ki ne bi znala shteti do pet. Ki jih pa potem kar nekaj preshine in kar mechejo bombe, da so vsa prochelja polna krvavih flekov! Oprostite, tako je. Tale me spravlja ob zhivce. Samo da pride ven.

Peterlini. Ja, ampak ne s silo, gospod Krankenhäuser.

Krankenhäuser. Seveda ne sme s silo. Kako? Poglejte! Naj poskusimo z lepo besedo? Naj zlivamo vodo, poskusimo z dimom? Prepozno. Vsi tisti ljudje tam, ki sedijo na tribuni ob bregu, z ochali, vidite, pa she vsi tisti tam, ki se nastavljajo okoli shanka, vsi ti spremljajo potek dogodkov. In na chigavi strani so? Samo she to me vprashajte, ko zhe nesrechnik tako rad izgubljam zhivce! A ne, to je pa res tezhko vprashanje, se mi kar zdi! Donnerwetter! Mene imajo pod drobnogledom, mene! Kaj pochnem s tem shchurkom tam spodaj, kako se z njim pogajam, pa kaj dela Verfassungsschutz ali po domache firma za zashchito ustavne ureditve, ki se je bojimo she bolj kot hudicha, in podobne drushchine klatezhev in potepuhov s slavnih naslovov in plemenitimi predniki, da se temu povodnemu podlezhu ja ne bi skrivil en sam samcat lasek na glavi! Ampak, to, da pa mene boli moja glava neprestano in she najrajshi ponochi, da se zbujam, hodim pit in sprashujem za vremensko napoved, to jih pa seveda nich ne briga!

Peterlini /razumevajoche/. No, pa kaj bi radi? Vedno se najde kakshna reshitev... Ali jih ne morete odgnati, ko so vam pa tako nadlezhni?

Krankenhäuser. Ja, kje pa! Poglejte samo, koliko je tistih, ki imajo v rokah kamero! To so snemalci, in tisti brez, to so spremljevalci, reporterji in posebni porochevalci. Zelo veliko vrst jih je. Vsak dan odkrivamo nove. Plachali so vstopnino, da so lahko priche vsemu temu teatru. Ja, res je. Bosch, ki vse to financira, je dal prostor ograditi. Ker pa stvari slabo napredujejo, so sklenili, da bodo vsaj pobirali vstopnino in tako vsaj malo zacelili rano, ki nastaja zaradi zamude pri izvajanju del. Ne morem pomagat... She najvechji revezh sem pravzaprav jaz. Chisto so me stisnili v primezh...

Peterlini /ga tolazhi/. Pomirite se gospod inzhenir. Jaz sem tukaj, da vam pomagam.

Krankenhäuser. Tri mesece zhe traja ta kriza! Vsi smo zhe tega siti!

Peterlini. Kaj pa tamle? Kdo so pa tisti v belih haljah?

Krankenhäuser. Kateri?

Peterlini. Tisti tam, ki si zdaj podajajo zhogo.

Krankenhäuser. O! To so pa primariji psihiatrichnih klinik iz Leipziga, psihologi, univerzitetni docenti, kriminologi, sodni izvedenci in sodni obducenti, patologi in sociologi, inshpektorji in kolektorji, predstavniki mednarodnih sodnih inshtitucij, ki se hochejo preprichati, da v tem primeru ne bodo krshene temeljne chlovekove pravice! Si predstavljate! A shele zdaj vidite, kaj so skuhali? Raje vidijo, da ljudje pocrkajo kot mishke, a ne, namesto, da bi mi dovolili, da te barabe hudicheve s silo izvlechem iz tiste luknje, pa bomo potem debatirali. Ampak, kaj! Oni nochejo ven, in Ziesche in Plotka sta zagrozila, a ne, ta dva sta tako glavna povodna mozha, da so o tem govorili in sklenili raje narediti skupinski samomor kot tisti Jones v Gvajani, saj veste, kot pa ven, ne da bi se izpolnile njihove zahteve. Zdaj pa prdni, che moresh!

Peterlini. To bo pa she hec. Kako pa je potem do tega velichastja sploh lahko prishlo?

Krankenhäuser. Chisto enostavno. Hoteli smo pochistiti ta komunistichni drek, zdaj pa imash. Mi v Bitterfeldu zhe tako ves chas zhivimo v dreku, pa che pogledash sto let nazaj. Pa che pogledash nashe kante za smeti. Pa nashe skrete. Gruber vam bo razlozhil. Ne. Pegel. Pridi, Pegel, sem, priden Pegel. Povej temu vindish... pardon, temu Slovancu, ne, a ne, ne, ja, ne ne, Slavoncu, ne Slovencu, povej temu Sla-slo-ven-cu, kako smo zameshali tale, tale, tole svinjarijo.

Pegel /se ponizhno priblizha/. Sposhtovanje gospod minister! Ja Bitterfeld tukaj, pa Leuna, Bad Dürrenberg, lahko pa she Halle, tukaj smo naredili vse, vse kemichne testenine, kar si izmislish. Zdaj, ko so nas prikljuchili na zahod pa te fabrike, ki so she za Hitlerja delale bencin, niso bile vech aktualne. Vse je predrago. Niti premoga nima vech smisla kopati, nichesar, ni rachunice. Vlada v Bonnu ne bo financirala zgubashev, she manj pa tiste, ki pridelajo prevech dreka. Tam smo pa mi.

Peterlini. Pa niste mogli ta drek porabiti za gnojenje polj, ali nasploh kje v agrikulturi?

Pegel. Niti sanja se vam ne! To je sam strup! A sploh veste, kaj so vsi ti kraji? A sploh veste, kje stojite, kaj je pod vashimi nogami? Sam strup! Na kubike in kubike strupa! Kaj je vse shlo tukaj skozi strokovnjakov, od Bayerja iz Leverkusna, do Mercedesa. Ampak nich. Si predstavljate! V tej kotlini pa sto tisoch zaposlenih, ki so chakali na reshitev. Od tega petdesettisoch v Vereinigte Mitteldeutsche Braunkohlenwerke AG, pa she nekaj tisoch v termoelektrarnah tu okoli, pa na odlagalishchih pepela, smeti in odpadkov, po izkopih, ali pa kar tako... Ampak, potem pa ti mrhovinarji, ki bi samo kradli, roparske usluge, lahek zasluzhek! Malo smo se zhe bali, malo nam je shlo na smeh. Potem pa pridemo na izvirno idejo...

Peterlini. Poplaviti celotno podrochje in se posloviti od zastarele industrije in kopice problemov!

Pegel. Tako je! Reshitev je v jezeru, ki prekrije celotno kotlino. Takrat smo zhe mislili, da bi recimo nek Badeort odtehtal vse te probleme z dnevnimi in podzemnimi kopi premoga, to je pravi labirint, ki se bi nekoch samo zrushil in sprhnel. Vendar smo se imeli chesa bati. Che ustavimo chrpalke v rudniku, ki chrpajo talno vodo, potem ta narase in ponese na povrshje vso tisto nesnago, ki smo jo zhe leta metali v opushchene jashke. Tudi radioaktivne odpadke. Kar hochesh! Tabun, soman, sarin. Zhveplo. Stotine tisoch ton pepela. Speljemo reko Muldo sem v ta graben, nekaj svinjarije je res splavalo na povrshje, ampak zanemarljivo malo v primerjavi s tistim, kar je bilo prej samo v Silbersee.

Peterlini. Kakshno jezero pa je bilo prej?

Pegel. Od tovarne filmov. Deset tisoch ton svinca, dvajset tisoch ton cinka, trinajst ton srebra, zhveplo, skupaj z metanolom in klorovodiki...

Peterlini. In ko je bila operacija pri kraju, na sceno stopi Ziesche!

Pegel. Pochakaj! Ustavimo chrpalke v rudniku, s tezhkim srcem. Vesh, koliko truda smo unichili? Rudnik, tovarne. Ljudje so bili ob delo. Vesh, koliko Slivoncev bi vi onesrechili, che bi kaj takega naredili? Gledamo in vidimo: voda zachne pritekati, prazni sodi, od nekod debla, crknjene zhivali, odpadki, ki jim ne vesh imena, delovna obleka, shkatle, pisalna miza, obeshalniki in prazne steklenice. Potem je prishlo she dezhevje in jezero se je hitro polnilo... Potem pa je bil hec! Kar naenkrat vidimo, da ne bo vse izginilo pod vodo. Vse zhe ne. Ostal je namrech lepo shtrlech tovarnishki dimnik, ki ga zdaj vidite tamle sredi jezera...

Peterlini. Obelisk! spominja me na obelisk!

Krankenhäuser. Vercingetoriks?

Peterlini. Ne, obeliks!

Pegel. Obelisks?

Peterlini. Ja! A nisem tako rekel? Sredi Pariza je tudi!

Pegel /nadaljuje/. In ko se ravno odpravimo, da bi ga zminirali - za kar mi je she vedno zhal, da nismo storili - pa se oglasijo ljudje iz Bruslja, saj veste, tisti, ki se ti kar prilimajo, potem se jih pa nikoli vech ne otresesh. Pripeljejo ti novinarje, in ti potem rajajo in pojejo, pishejo lazhi in neresnice ter stiskajo denar iz ubogih ljudskih dush, ki zhe tako crkavajo od stoletne krize. Prishli so, tukaj je bil Gruber, ki izdaja listke za najem surfov in plavalnih obrochev... Shli so po direktorja nashega rekreacijskega centra in tako se je zachelo. Mi smo zhe zacheli pozabljati, da je tukaj sploh kdaj bila kakshna svinjarija, da smo sploh kdaj hodili delat v fabriko. Razen dimnika, ampak kaj, en dimnik gor ali dol! Mislili smo, da se bo sam od sebe podrl.

Peterlini. Pa se ni.

Pegel. Bolj trden je danes kot kdajkoli prej.

Peterlini. Pa so ti prishleki vljudni?

Pegel. Ne! Kje pa! Ti ljudje niso z nikomer vljudni. Zakaj bi pa bili? A je od tega kakshna korist? Nas Nemce pa sploh prezirajo. Pravijo, da smrdimo. Tako pa se ne moremo pogovarjati. To je neresno. To niti vic ni. Hochesh nekaj rechi, pa ti pravijo, da smrdish... Res je, che prdnesh, sploh tukaj, v nashih krajih, zasmrdi po premogu. Ampak, nasploh, che ljudje prdijo, krog njih smrdi po premogu. Ampak, ampak, ali je to kakshen kriterij?

Peterlini. In kaj so vam narochili?

Pegel. Da naj pustimo ljudi pri miru, da so oni zdaj zato prishli, da se tistim spodaj ne bi kaj zgodilo.

Peterlini. In vi potem debelo zazijate, ker she ne veste, ali se shalijo, ali se res kdo skriva tam spodaj pod vodo?

Pegel /veselo/. Seveda! Tristo zhveplenih hudichev! Kdo bi prezhivel recimo samo ta vodni pritisk! Toliko milijonov kubikov vode! To zdrobi sleherni zhelezobeton! Ampak, main lieber, Nemchija je polna presenechenj! Verjetno je ta bunker sezidal Hitler ali Bormann, ne vem. Niti ne vem, zakaj? Mi smo bruseljski delegaciji dali na voljo choln, nas pa je tja peljal Gruber, z gondolo.

Peterlini. Kako ste pa prishli dol?

Pegel. Pripeljemo se do dimnika, si mislite, vsi presenecheni. Zlezemo po klinih dol. Petdeset metrov, mogoche she vech. Nobene razpoke, vse suho, cheprav smo bili na dnu jezera. Kadrovska sluzhba, direkcija, menza, sanitarije s tushi, vse lepo ohranjeno. Samo gledash. Slishish petje. Ljudje igrajo karte. Prav sproshcheno vzdushje. Kratkochasijo se. Pogovarjajo se, kako bodo shli plavat, se jagat s cholni, lovit ribe, race, kar hochesh.

Peterlini. Ali je komisija kaj zahtevala od njih?

Pegel. Kaj pa? Da se ravnajo po kakshnem EDIFACT standardu? Pa saj so ti povodni mozhje in ljudje v temelju nestandarizirani. Zato so zahtevali le od nas! Njih so samo vprashali, kaj bi radi? Zakaj to pochnejo? Ampak... vsi so barabe. Vsi. Celemu svetu vladajo barabe, zdaj vem. Hudich s parkeljni mu vlada.

Peterlini /tolazheche/. No, saj pri nas v Sloveniji je ravno tako. Vech dash ljudem, vech hochejo in nikoli jim ni dosti. Enkrat kulturniki, drugich sholniki. Enkrat direktorji, drugich detektorji. So godrnjali petdeset let, smo jim dali demokracijo. In kaj delajo ti razbojniki? Norce brijejo! Hochejo nazaj diktatorja! Humaniste! Ne, komuniste!

Pegel /godrnjaje/. Pri nas je prav tako. Smo rekli, zdaj bo pa veselje. Honecker jo je pobrisal, zdaj smo pa svobodni. Pa kaj, ko ne moresh biti. Vsega je prevech, vsega trpljenja, ki se je iz vezh in dvorishch streslo na ulico. To te tlachi, tezhi... Zdaj smo shele videli, kakshne tezhave so lahko, che dash ljudem mozhnost, da izbirajo. To je shele zadrega!

Peterlini. In kakshne so bile zahteve povodnega mozha?

Pegel. Hoche, da pripeljemo nazaj Ericha Honeckerja, ki je trenutno v Moskvi. No, seveda, to bi rad she kdo drug, recimo Demshar, pardon, Genscher. Ampak Ziesche zahteva, da Honeckerja pripeljemo nazaj na oblast. Z njim pa socializem. Tudi tega hoche nazaj. Na oblast.

Peterlini. Vi mu pa ne morete ustrechi?

Pegel. Misli si! Honeckerja nazaj na oblast? Ali lahko priklichem mojo staro mamo v zhivljenje? Pet let je zhe mrtva! To je tako. Pa saj Erich ne bi hotel nazaj! She za hec ne! Saj se je she Erich vechino svojega mandata samo hecal.

Peterlini. Bruselj vam pa grozi.

Pegel. Pa ne samo to! Zdaj imamo shele veliko tezhav! glejte, zdaj smo morali preveriti trdnost in tesnost celotne gradnje! Ker se jim - do nadaljnjega - tam spodaj ne sme nich narediti!Zdravnika smo morali poslati tja dol! Skoraj se je ubil, ko mu je na klinu spodrsnilo! Oni pa rajajo, igrajo karte, spijo, kopajo se, berejo knjige in premishljujejo, dopisujejo si s celim svetom, mechkajo zhenske in tako naprej. Podkupiti se seveda ne pustijo. Ne vem. Mi ne moremo prevzeti nobene odgovornosti, che se dimnik vseeno podre. Ja, kaj pa, che se podre? Kaj pa, che se en tich poserje, in se vse podre? /postane she bolj zamishljen in pochasen/ Ja, kdo bo kriv? Vzdrzhevalec Pegel? Cholnar Gruber ali, ali, ali kar vi... gospod direktor... V vsakem primeru spet mi, Nemci, a ne, ki ti takoj zmazhejo chloveka, samo da obrnesh hrbet! Predstavljajte si! Kaj, che se jim zdrobijo stropi nad glavo? Kaj, che se she kje vzame kakshen bedak, Palestinec ali shiitski terorist, in zabrishe dol kakshno bombo? Kakshno cisterno plina? In zdaj, da bi uspeshno grozili, ti banditi, so se tudi oni opremili! Ne vem, kje so staknili ta ciankalij, ampak videl sem, da imajo she nekaj starih zalog ciklona! Pri nas nich ne vrzhemo proch, vidite! Vse she enkrat prav pride!

Peterlini. Pri nas v Sloveniji tudi! She bivshih komunistov nismo odpushchali! Vse smo porabili! Konec koncev, tako kot pri vas. Odpadke, smeti, star papir, rabljene gume. Saj je pri vas bilo prav tako, a ne?

Pegel. Ne samo, da je bilo, she vedno je tako! Veste, kdor je koristen, takega se da vedno porabiti. Boljshi en gestapovski policaj, kot sto demokratov!

Peterlini. Koristen v komunizmu, dvakrat bolj v demokraciji!

Pegel + Peterlini /skupaj/. En solist, je korist! En komunist, je dvakrat korist!

Peterlini. Ja, boljshi vsak komunist, kot demokrat! Demokrati, to so ti sami anarhisti! Kar zbijali bi! She Antikrista ti pripeljejo v hisho!

Pegel. Ja, in tako, gospod ministrski predsednik, vidite, imamo zdaj celo povodno organizacijo, ki ji nacheljuje Ziesche s pomochnikom Edwardom Plotko, v njej pa je she nekaj moshkih in zhenskih osebkov. Tamle chez pa imash psihiatre, psihologe in psihomotorike, zdravnike in politike, ki ne prenesejo pogleda na kri, ki ne prenesejo, che chlovek samo povisha glas, ki pa sploh ne bi prenesli, che bi te barabe tam pod vodo, zvezali, uklenili z lisicami in jih na silo potegnili na suho! Ampak zhive! Zhive, sem rekel, ker bodo vsak chas lahko mrtvi! Tega pa ne prenesejo in to so nam najprej povedali! Zdaj naj pa samo nekaj crkne! A ne? No, potem bom tudi jaz crknil! Vsi bomo pocrkali! Pa bo spet she en nürnbershki proces! She en! Mi jih moramo preprichati, naj se ne hecajo vech, naj bolj realno gledajo na svet zhelja, in prilezejo ven. Tako je narochila vlada v Bonnu. Potem pa je tu she investitor, ki stalno surfa, daje vtis, da ga nich ne briga, a vse skrbno belezhi. Kaj naj pa jaz? Pa moja dva kamerada?

Gruber. Pa jaz?

Krankenhäuser. Tiho bodi. Saj te ni nihche nich vprashal!

Pegel. Ali naj zaprosim za politichni azil v Ugandi, zhe zdaj, ko she ni ochitnih zhrtev? Kajti, da so nashi zhivci zhe krepko nacheti, to bi bilo lahko jasno, a ne?

Peterlini. To je pa zhe skoraj podlo...

Krankenhäuser. To je stiska! Komaj she dihamo!

Pegel. Toliko da ne izbruhnemo!

Gruber /ponavlja/. Ja, da ne kruhnemo!

Pegel. Tiho bodi, Gruber! Veste, gospod minister, malo slabshe slishi...

Peterlini. No, in za to se lahko zahvalite tudi demokraciji...

Pegel /se pridusha/. Besedo ste mi vzeli z ust! Tako je! Zato se lahko zahvalimo meshchanski demokraciji, ki smo jo pravkar uvozili, od katere bomo pa, tako kazhe, tudi kmalu izdihnili. Naj me vrag pocitra, che ni vsaka diktatura boljsha! Pa cheprav smrdi po odpadkih! Ampak saj vesh, pri chem si! Kakshna pa je konec koncev rit, che ne smrdi po dreku? Nered se tukaj zachne!

Peterlini /komaj chaka, da lahko zatrobi v isti rog/. Pa she ljudi je malo strah! A ne? Kar brez strahu bi zhiveli! Mora jih biti strah!

Pegel. A ne, je pa nas? To je narobe svet! Saj ne bo dolgo chasa, mene. Ali pa mene ne bo.

Peterlini. Zhe vidim, sposhtovani gospodje, da je polozhaj zelo kritichen. Takoj bo treba dol.

Krankenhäuser. Takoj, seveda.

/Drugi godrnjaje pritrjujejo./

Peterlini. A moram tja chez, k psihiatrom po choln?

Krankenhäuser. Ni treba. Tukaj ga dobite. Sicer gre pa Gruber z vami, on vas bo peljal. Lahko pa jim tudi kaj peljeta, kakshne zhemljice. Zmeraj jim kaj nesemo, saj so revezhi. Pa che so lachni, se sploh nochejo pogovarjat.

Gruber. Ja, odgovarjat...

Krankenhäuser /se jezi/. Ja, tebi, tebi, tebi pa res ni nich tezhko!

 

II

 

/Po vodni gladini prihaja choln. Od dalech se zaslishijo najprej zavesljaji, potem pa she pesem. Poje Gruber. Pochasi in nerodno. Brez posluha./

Sul mare luccica
l'aspro d'argento
placida ch l'onda
e prospero il vento
venite all'argine
barchetta mia
Santa Lucia, Santa Lucia...

Peterlini /zadovoljno godlja/. Dobra ideja, tale gondola. Kje pa ste se nauchili tako lepe napolitanske pesmi? Pa tako dobro veslati?

Gruber /odgovarja, kot bi se otresal besed/. Ja, kar v Benetkah! Bosch me je poslal tja na usposabljanje, da bi bil bolj koristen. Ne vem, che ni danes malo razocharan.

/Shumljanje vode, veslanje in oglashanje vran v daljavi./

Peterlini. Pa je precej obiska?

Gruber. Saj vidite! Ne moremo se pritozhevati. Iz dneva v dan vech. Tudi iz Amerike.

Peterlini. Tako je prijetno, ja... Pochasi... Kako je lepo!

/Slishi se oddaljeno petje, zvonchki, komaj slishno cingljanje, kot bi prihajalo iz cerkve./

Peterlini. Kdo pa to poje?

Gruber. Angelchki. Vchasih pridejo sem, ne vemo zakaj. Tamle, na tistem hribchku posedajo. Vidish? Tam je nekaj belega, a vidish?

Peterlini. Mogoche pa res... Ne vem...

Gruber. Mislim, da so prishli z mano iz Benetk. Pravijo, da zdaj v Bitterfeldu manj smrdi kot v Benetkah. Ne vem, che se ne hecajo.

Peterlini. Ja, nekaj se pa zhe lahko verjame.

Gruber. Kakor se vzame.

Peterlini /se mu dobrika/. Gruber! Imate druzhino?

Gruber. Imel, gospod Peterlini. Pa je zhena skochila chez plot! In ko bi samo enkrat! Lepega dne jo je pobrisala v Pirej, z nekim Grkom... Kot vsaka druga Nemka, pogost socialni fenomen tukaj... Kaj bi jih obsojal?! Ali se je greh zhrtvovati za svobodo, in to svojo?... Poznate tisto o die Mädchen aus Pireus... Bili so chasi, ko sem jo vechkrat zapel... No, tam se je potem lochila in shla z nekim Turkom. Tako me je lani prishla obiskat kot gospa Kicsmeren. Prinesla mi je chokolado iz Istanbula...

Peterlini. Joj! Kakshna poezija! Kako je to lepo! A ne Gruber, da je to res chudovito!

Gruber. Tako je! Za pohvaliti! In otroci prav tako!

Peterlini. Nepozabno... Poslusham...

Gruber. Drhal! Pljunejo nate! Bivshi vojak Wehrmachta! Pa kaj! Sem si jo jaz izbral, to slavno armado, za svojo? Sramujejo se te kot druzhinske nesreche! Ali je to kakshna slava? Ena sama zanikrnost, greh! Izvirni greh! Hitlerjevo seme! Tako so me zmerjali moji lastni otroci. V sholi so jih nagrajevali... Che so povedali kakshno posebej duhovito, nagnusno besedo, s katero so ozmerjali svoje starshe, so dobili eno Mozartovo kuglo... Vsi so postali otroci Partije, priskutili smo se drug drugemu...

Peterlini. In kje so zdaj ti tvoji otroci?

Gruber. Grofu Thurn und Taxisu strizhejo travo na njegovem posestvu in odganjajo brenclje, ki hodijo pit kri njegovim plemenskim konjem.

Peterlini. Kakshen fenig zhe pade...

Gruber. Kolikor brencljev, toliko fenigov. To je najbolj poshteno.

Peterlini. Kaj pa nasha povodna mozha, Ziesche in Plotka?

Gruber. O! To je pa zgodba!

Peterlini /hlastno/. A sta jo zakuhala?

Gruber /ga zavracha/. Ja. ampak ne tako kot vi mislite.

Peterlini. Kako pa?

Gruber. Tako. zmeraj sta jo dobro odnesla. Zdaj jo bosta pa spet.

Peterlini. In kaj zdaj pochneta?

Gruber. Mislim, da imata zdaj kosilo. Po ocvrtih pishchancih dishi.

Peterlini. A kuhata?

Gruber. Tudi vchasih. Po mestu govorijo, da so tukaj pod vodo pomlatili zhe vse podgane. Tiste, se pravi, ki niso utonile, ali pa ravno tiste. Iz hladilnika.

Peterlini. Ja, pa to ni res.

Gruber. Za zdaj se she nich ne ve, kaj je res. Prezgodaj je she. V nemshki vojski sem rekel, na lastne ochi se bom preprichal, potem bom vedel, kaj je res. Danes vem, da mi lastne ochi ne pomagajo, in che bi dal ochala gor, je zastonj. Gledash, vidish, zdi se ti, ko pa pridesh blizu, pa vidish kup kamenja. Mislil pa si, da je prishel v belo haljo odet kakshen pastir iz Palestine, kakshen monsinjor Kristus z ovcami. Tako je to danes.

/Mimo se pelje motorni choln./

Gruber. Delegati mednarodnih organizacij. Pridejo, pokazhejo ti izkaznico, potem pa te ozmerjajo. Tako je ponavadi. V menzo gredo, godrnjajo, da je hrana slaba. Oblajajo vsakogar, ki pride mimo.

/Slishi se veselo razpolozhenje./

Gruber. Samo angleshko govorijo. Mislijo, da so doma. Tudi drugi govorijo angleshko. Shvedi, Japonci. Ampak ti zaradi tega, ker vedo, da niso doma. Zdaj so se zhe privadili. Tudi Ziesche se je pomiril in ne zahteva vech tako pogosto, naj ga obishchejo. Niso vech tako na razpolago, kot so bili vchasih, ko so kar naprej nekaj iskali, tekali sem in tja, zahtevali, naj jih neprestano vozim z gondolo z enega na drug breg, in da jim pojem Barchetta mia. Pripeljali so si namrech otroke in zhene, in zdaj se v glavnem samo she kopajo. Vchasih skupaj z nashim Zieschejem. To jim je Krankenhäuser dovolil. Pomaga pa ne kaj prevech.

Peterlini. Kaj pa Ziesche? Ali on razume angleshko?

Gruber. Njemu ni treba misliti na te stvari. On ima prevajalca.

Peterlini. Ha! Potem vas pa res veliko stane.

Gruber. Jaz se na shtevilke ne spoznam, ampak kdo je pa pri sanaciji te strupene luknje rachunal s takshnimi zapleti? Preprichan sem, da nihche... Da ti taka mish naredi svetovni shkandal!

Peterlini /prikimava/. Ja res. Skoraj tako, kot pri nas v Sloveniji.

Gruber. Kaj vse bom she dozhivel!

Peterlini. In kaj vse bodo she dozhiveli gledalci in spremljevalci tega cirkusa!

Gruber. Ko zapiha veter, pride vse na dan. No, in ti ljudje zlezejo v vodo, ti mednarodni delegati in njihovo sorodstvo, pa se ti okopajo in pridejo ven chisto srebrni. Na dalech se bleshchijo, vsaka kocina posebej. Ampak, njihovo spremstvo jih sfrotira in nadloga je proch. Dogaja pa se, ja, da od kje prinese kakshnega mrlicha... Ljudi je to udarilo, izgubili so sluzhbe... Sem in tja pade kakshen v jezero in ne zna plavati. Premalo chasa ima, ko je zhe enkrat notri, da bi se nauchil... Prej utone. Do roba dimnika ali do roba jezera pa je razlichno dalech...

Peterlini. Vsak chas bova tam. Se mi zhe zdi.

Gruber. Boste videli, kakshen standard je to!

Peterlini. Kako to mislite?

Gruber. Pochakajte malo. Vse ima. Sem rekel, prevajalca za angleshchino in francoshchino. Pisarne ima, kjer so zaposlene tajnice, da odgovarjajo na njegova pisma. S predsedniki polovice sveta si dopisuje. Gadafi in Husein sta mu poslala kosharo dateljnov. Notri pa je bila skrita bomba. Njemu dateljni, nam, imperialistom, pa bomba...

Peterlini. To podjetje, ti ljudje pod vodo, to pa vseeno prinese nekaj denarja.

Gruber. Ja, samo kdo ga pobere?... No, zdaj sva pa tam.

Peterlini. Kje?

Gruber. I tam, kjer ni muh! Zhe ves chas sva tam, kjer ni muh! Nichesar ni tukaj, she niste opazili, Petelini?

Peterlini. Peterlini!

Gruber. Pustite to, to so finese! Kako se boste z njim pogajali, ko vzrojite zaradi vsake malenkosti? Samo testiram vas. No, ali ne vidite, da manjka she kaj vechjega, kot samo kakshna chrka v vashem imenu? Ste opazili, da ni muh, komarjev, mrchesa, skratka, da nich ne leti po zraku? Nobena zhuzhelka, murenchek, pikapolonica ali kachji pastir, kaj shele bolhe, ushi, stenice, lahko ste chisto brez skrbi! Zato pa tudi ni ptic, in tako naprej, vse bi pocrkalo. Zdaj pa se menimo, da bi jih uvozili. Komarji pridejo ta teden iz Brazilije. Tri kile.

Peterlini. Tam, kjer ni muh, ni ptic. Ni petja. Ni veselja. Kaj pa vrane? Se mi zdi, da sem zhe slishal vrane, ko sva se peljala. Pa race.

Gruber. Zdi se vam lahko, in che se niste zmotili, potem so se od kje priteple. Za kratek chas, zdrzhijo tako ne dolgo. Ta juha, ki plava po zraku, je prevech jedka. V njej je prevech kisline. Jezik se jim zalepi za kljun in poginejo... Moram vam povedati, kako lep prizor se je storil zadnjich. Takole peljem nek holandski parchek v rosnem jutru, tukaj po jezeru, na porochnem, medenem potovanju sta bila, pa ti tamle, izza shibja, pride mrlich, zhe precej saponificiran, ampak tudi zhe nachet. Ne vesh, s katero stranjo ti je prishel naprej. Mogoche z glavo, mogoche z nogami, vse je imel malo nagnito, potem pa tudi obzhrto. Na njem pa en ptich, ponosno stojech kot kakshen kapitan na transoceanskem parniku! Frrr, she spoditi ga nisem mogel. Skoraj bi ju prevrnil v vodo, mladoporochenca! Potem sem se spomnil, da me je mogoche lahko opazoval, izza grmovja, zhe vech dni, vech tednov, che je le prenesel te zrachne strupe. Tudi on je hotel svojo gondolo, ja! No, in tako mi jo je pripeljal pokazat! Prav nepozabno! Kako je bil vesel!... No, zdaj pa pazi, da she ti ne cmoknesh v vodo. Ljudi je sram priznati, da ne znajo plavati. Zadnjich je tako padla v vodo ena mula iz Teherana...

Peterlini /zvedavo/. A od tam vozite zhivali?... Ste pa podjetni. Za ogrsko salamo, a ne?

Gruber. Ne, mula, veste, to je muslimanski duhovnik. Da vidite, v koliko rjuh je bil zadelan! Tri dni smo jih sushili!

Peterlini. Kaj pa vam je ponujal?

Gruber. Isto kot vi. Dobro voljo in podobne usluge.

Peterlini. Pa je uspel?

Gruber. Ni, cheprav je molil Alaha tukaj, petdeset metrov pod vodo. Pochakajte, jaz grem prvi! Pazite, ko prestopate z gondole na dimnik. /Plivkanje vode/. Takole, za ta zhelezni obroch se primite, vidite? Pazite, da se ne odkrushi, razrahljan je zhe.

Peterlini. Zelo ste prijazni. Lahko grem tudi jaz naprej.

Gruber. Ne! Kar pochakajte! Jaz vem, kje se potegne zvonec. Tako Ziesche ve, da prihajamo in se malo manj jezi na nas. Vchasih lezhe, ko pa slishi, da prihajamo, se pa utegne pripraviti.

Peterlini. A vechkrat koga nazhene?

Gruber. Niti ne. Vsakogar so veseli.

/Nekaj drenjanja in sopihanja. Shum vode in udarjanje cholna ob dimnik. Potem zvonec, glasovi v prostoru, nekje globoko, nerazlochni, skozi shum vode, kot bi koga zalivalo in bi se utapljal. Gruber in Peterlini plezata po klinih in se pogovarjata. Slishi se njuno intenzivno dihanje, drsenje chevljev po klinih, njuni pridusheni, sonorni glasovi./

Peterlini. Salabolt! Zakaj pa je vse tako mastno? Skoraj bi spolzel!

Gruber. Jokajo. Ljudje jokajo, ker so tako pretreseni, ko grejo od tu.

Peterlini. Ganljivo. Zakaj pa?

Gruber. Zaradi trpljenja. Ziesche trpi za vse chloveshtvo. Tako pravijo. Kot nekakshen Kristus je razpet! Zdaj, na pragu tretjega tisochletja, je to chisto realna potreba. To je treba vedeti. Kdor spremlja te trende v svetu, ve, da je tako. Prishel je chas za novega odreshenika. Zhe dolgo ga ni bilo. In jaz jih potem prosim, a ne, ko jih takole z gondolo nazaj peljem, naj se pomirijo... Pa mi znajo oporekati! Pravijo, da je toliko te industrijske svinjarije po svetu, da se je to moralo zgoditi. Tako mi pravijo. Jaz nich ne vem. Meni je vseeno, che je on Kristus. Saj je chisto krotek, saj v bistvu nich noche... Drugi so zhleht. Od dalech ste jih videli. Tiste, na turbini...

Peterlini. Turbini?

Gruber. Ja, tribuni. A nisem tako rekel?

Peterlini. Ja, prav ste rekli. Chestitam!

Gruber. Malenkost! Me veseli.

Peterlini. Ampak... ali bo ta pravi Kristus? Konec koncev...

Gruber. Kaj pa?

Peterlini. Krankenhäuser je drugache govoril... O hudichu...

Gruber. Briga me! Naj se preskusi! Bomo zhe videli! Jaz delam svoje delo, drugo me ne zanima! Bog je z njim in odresheniki!...

/Zdrs in trk ob zid./

Gruber. Pazite, da vas ne vrzhe s klina! Potem boste she mene dol zbili!

Peterlini. Hja! Nekaj je pa res. A ne, ko gresh takole v globino, te je pa prav zares strah, da gresh v pekel, ki je sredi zemlje. In to za zmeraj... Kako je samo globoko! Se mi zdi, da hodiva zhe celo vechnost... Kako, da se ne navelicha, kako da ga ni nich strah?... Konec koncev, takle dimnik ni bil grajen kot vodotesna cev! Lahko ga zdrobi zhe najmanjshi potres, ali pa veter, ki bi premaknil vodno maso. Ali se on tega sploh zaveda?

Gruber. Saj ga boste sami vprashali! Jaz mislim, da hoche biti muchenik tega norega chloveshtva in ga spametovati z lastnim zhrtvovanjem. Kako pa naj si drugache to razlagam?

Peterlini. Ja, moram rechi, da me res chudi kvaliteta, kako je sezidan... Neverjetno! Mogoche bi pa res kazalo to atrakcijo obdrzhati, samo da te nesrechnike zbezamo ven. Mogoche... In kaj Ziesche in Plotka pochneta s tem svojim orkestrom?

Gruber. Igrajo karte! Razen tega ga imajo za dobrotnika. Dal jim je smisel zhivljenja. Tako pravijo.

Peterlini. A se kdaj kdo upre? A mu kdo hoche uiti?

Gruber. Ne da bi vedel. Mislim, da tega nikomur ne bi branil. A kaj, ko ga pa obozhujejo!

Peterlini. Joj! Skoraj sem padel! Saj bo, saj bo. Sem se zhe ujel!

Gruber. Ne se hecat! She malo potrpljenja, kmalu bova sestopila. She kakshen meter. Vidi se vam, da niste vajeni plezanja.

Peterlini. Bolj po pravnih aktih kot po dimnikih!

Gruber. Vsakrshna spretnost je dobrodoshla. Vsaka izkushnja. Jaz pa na travnem paktu padem kot pokoshen.

Peterlini. Joj, ta Ziesche! Ko sem ga gledal na tisti sliki, se mi je zdelo, da gleda vame prerok. Kaj che ga bova razjezila?...

Gruber. Razmislite!

Peterlini. Mogoche bi bilo dobro, da ga za zachetek malo pohvaliva... Kaj mislite?

Gruber. Sicer je dober po srcu. Ima veliko razumevanja za vse nas iz uprave... Ampak, pri svojem vztraja.

Peterlini. No, saj zato! Veste, meni je veliko do tega, da moja misija uspe. V predvolilnem golazhu bi bila to dobra zachimba. Verjetno bi premochno zmagal.

Gruber. Jaz mislim, da je chloveshko tudi to, da je treba ostati skromen v svojih zheljah in ne prevech prichakovati. Zhe prevech ljudi je prishlo zaman.

Peterlini. No, saj, saj. Ampak ravno zato. Chloveku se je treba priblizhati. Saj je chlovek tudi chustveno bitje, ki ga vchasih potopi zhalost in razvedri veselje! Radost!... Preprichati ga morava, da je dober, da je plemenit. Kaj mislite? Kaj pa njegovi domachi?

Gruber. Nima jih.

Peterlini. Aja, nima. Ziesche. Kristus s svojim orkestrom. To je pa res radikalna poteza, to mi je vshech. Res je, che pomislim, nazadnje bo Kristus ostal toliko chasa v peklu, da ga bo s svojim telesom popolnoma razkuzhil. Da bo odstranil zadnji madezh smole. Zadnji vonj po zhveplu. Zadnjo kocino bo pometel in zabrisal zadnjo sled kopita. Shele potem bo rekel, da je iz pekla naredil nebesa! Kako vam je to vshech, Gruber? Mar ni to naloga, ki bi je bil vesel vsak Kristus? Kaj ni pravzaprav podlo, da so takshno nalogo prepushchali tem slabotnim chloveshkim kreaturam?

Gruber. Ja, ampak rachunati morate, da se chlovek utrudi. Pojdite vsak dan desetkrat gor in dol po tem dimniku! Boste videli, kako vam bo pokalo po kosteh! Ne podcenjujte Kristusa na rachun ljudi! On je imel interes, imel pa je tudi napake, cheprav je bil bozhji sin. Pri vsej stvari je treba biti tudi malo zvit, pa she malo sreche, pa zhe mogoche gre. Kako bi vedeli, kako je sicer z bozhjo nezmotljivostjo, ko nam pa sam Bog ne ve pomagati? Nekateri so recimo mnenja, da je samo s tem, ko je ustvaril chloveka, storil hudo napako... Zdaj pa naj jo ljudje sami popravimo! Recimo, ti povodni mozhje tukaj! Mi se v upravi vechkrat pogovarjamo o njih. Ni ga med nami, ki ne bi imel iskrenega sochutja z njimi. Kako mislite, da je njemu pri srcu, ko se tako zhrtvuje?

Peterlini. Saj, saj. Saj ravno to.

Gruber. Za vso svinjarijo tega sveta, izgubljeni, na dnu tega globokega temachnega, sluzastega jezera, v katerem noche nihche zhiveti, kaj shele plavati, noben polzhek, nobena kachica... Noben zhabon ali pravi, chisto zaresni racman... No, in ti ljudje, soocheni s smislom in nesmislom tukaj spodaj, predstavljajte si!

Peterlini. Saj, saj!

Gruber. To vse spremeni! To bi moral vsakdo skusiti, shele potem bi lahko napisal kakshno oceno za chasopis! Kako bosh potem she lahko obsojal te svetnike? Ali bi se kakshen vash Slovanec zhrtvoval, se odrekel ugodju in protestiral proti zlu in izkorishchanju tukaj, na jezerskem dnu?

Peterlini. Ne. Pri nas bi napisal knjigo.

Gruber. Vidite! Kozho pa je treba nesti naprodaj! Jaz, jaz je recimo ne bi. Ampak ravno to me lochi od svetnishke prevzvishenosti.

Peterlini. Pa ja ne mislite, da je on svetnik?

Gruber. Nich nisem rekel.

Peterlini. A ni le nadlezhen protestnik, ki tvega svoje zhivljenje, hoche pa nazaj komunizem in Honeckerja, vse v enem kosu?

Gruber. Jaz lahko povem samo tisto, kar se mi v glavi skuha. Vzemite nase vse njegovo trpljenje in se smejte! Me prav zanima, che vas bo kmalu minil, ta smeh?

/She nekaj sopihanja, hoja po betonu, glasba s starega hreshchechega radia v ozadju, shum vode kot iz gostilnishkega sifona. Ziesche./

Ziesche. A ti si Gruber! Gromska strela! Kje pa je Krankenhäuser?

Gruber. Z mano ga ni.

Ziesche. Joj, Gruber! Zakaj me tako nesramno jezish? A imash kaj buhteljnov? Tako me peche kislina.

Gruber. Pripeljal sem ti predstavnika Slovina, ki bi se rad pogovoril s tabo.

Peterlini. Dober dan, Peterlini.

Ziesche. Dobra voda. Ziesche.

Gruber. Tako se tukaj pozdravljamo. Dobra voda. Dokler nas ne zalije. A kaj poka?

Ziesche. Nich. Samo skret se je zamashil. Nerodno, vesh. Morali smo odpreti. Z rokami smo nalagali v vedra in nosili v drug prostor. Ja vesh, to je zaradi globine, in vode. Kakshna iztochna cev se tako zamashi.

Gruber. Saj vidim, da imash chisto zashmirane roke.

Ziesche. Ne, to se umije. Ampak shpricnilo je vame, ko sem odpiral. Pa sem imel odprta usta.

Gruber. Ah, to je pa nerodno.

Ziesche. Imash potem tako chuden okus. Nekaj morash pojesti. In, ker nisem nekaj takoj dal v usta, me je zachela kislina. Saj vesh, zhivci. Pa vse te cigarete. Pa she zrak slabshe krozhi, che je nizek pritisk. Kakshno vreme je zunaj?

Gruber. Nich nisem videl, da bi se pripravljalo na dezh.

Peterlini /vskochi/. Ja, pa nekaj bo. Nekaj me trga po kolenih.

Gruber. Ja, ni recheno. To se tukaj dogaja zaradi vode.

Peterlini. Nate gospod Ziesche! Tukaj imate zhemljice. Poshilja vam jih gospod Krankenhäuser.

Ziesche. To je pa res lepo od njega! A me bo prishel kaj zamenjat?

Peterlini /ponosno, veselo/. Ja, to je pa dober shtos, a ne gospod Gruber? /Tishina./

Ziesche. Ja ne, gospoda moja. Zdi se mi, da ne govorimo istega jezika. Takole se pa nismo zmenili! Recheno je bilo, da pride zdaj Krankenhäuser in da me zamenja. A mar nismo bili tako dogovorjeni?

Peterlini /razburjeno/. Kaj pa se tu dogaja? To je prevara!

Ziesche. Ne! To je pa vishek!

Peterlini /roteche/. Gruber! A ne bi shla domov, Gruberchek moj? Jaz grem domov. Jaz se ne grem vech.

Ziesche /sikne/. Pochasi, ti slavonska zhaba! Te bom pribil za to lojtro! Kaj pa imash ti sem hodit? Te je kdo poklical?

Peterlini. Ja, ja.

Ziesche /osorno/. Kdo?

Peterlini. Karitas.

Ziesche. In kje ga imash zdaj, tega Karitasa? Zakaj pa on ni prishel s tabo ampak ta bedasti Gruber? Vesh, koliko jih zhe imam, teh bedakov, tamle po sobah? Tako se nismo zmenili! Tako lahko vsi nadrajsamo! Meni je jasno, che pa vama ni, pa lahko za to poskrbim!

Peterlini. Ne. Ni mi jasno. Chisto nich mi ni jasno in prav nich dobro se ne pochutim. Jaz bom padel skupaj.

Ziesche. Pochasi. Tukaj bo nekdo plachal. Gremo v dnevno sobo!

/Shkripanje vrat in zhivahni zhenski glasovi, ko vstopijo./

Ziesche /osorno zhenskam/. V kurilnico! Takoj! Pa ves viski ste mi spet pozhrle! Prasice! Sem sedi, Petelin. Gruber!

Peterlini. Mamica moja...

Gruber /plashno momlja/. Sul mare luccica...

Ziesche /spravljivo/. Hja no, mami... Saj ni tako hudo, kar pomirita se. Na, tu imash kozarec. Ampak, povejta prosim, se z mano strinjata? En red mora biti, a ne? Saj sama vidita, kako slab zrak imamo tukaj.

Peterlini. A za jesti imate dovolj?

Ziesche. Seveda. Ampak, saj v tem ni problem. A ne Gruber? Cigarete? Kolikor hochesh. Televizija? Dvajset kanalov. Zhenske, denar... Ampak, tako se nismo zmenili, ti je jasno, Petelin?

Peterlini /kljubovalno/. No, no, pochasi. Veste, jaz sem bivshi premier. Jaz, veste, sem na misiji dobre volje.

Ziesche. Ne! Vi ste zdaj na mojem kavchu!

Gruber. Ja! Vi ste zdaj na mojem kavchu!

Ziesche. Tiho bodi, Gruber! Kaj spet mezljash!

Peterlini. Ja, prav imate. No, in che tako hochete... Mogoche mi niso na Karitasu prav razlozhili? Kdo bi na tem svetu vse vedel? A je nevednost greh?

Ziesche. Je greh, che si v Nemchiji. Pri nas je vse greh, vsaka nevednost, hotena ali ne. Pri nas je tudi najvech dreka. Pa she najboljshi prijatelji te hochejo prevarati!

Gruber. OOO! Oprosti! Jaz sem chisto pozabil!

Ziesche. Pozabil! Tiho bodi, smrkavec! Che ne te bom s francozom po glavi!

Peterlini. A je she kdo pod posteljo?

Ziesche. Vidva me bosta shele razdrazhila! Potem pa res zminiram ta bunker! Francoz, shved, to so kljuchi, che she ne veste, bucha trda!

Peterlini. Oprostite, gospod Ziesche! Kje pa je gospod Plotka? Saj sta vidva tukaj glavna, a ne?

Ziesche. V kopalnici.

Peterlini. Zakaj pa ne pride sem? A se kopa?

Ziesche. Ne more.

Peterlini. Kaj pa dela, da ne more.

Ziesche. Nich ne dela. Pokvaril se je. Danes zjutraj je umrl. Zastrupil se je. /Ga zadushi kashelj, dolgotrajen, bronhialen./

Peterlini /sochutno/. O! To je pa velika nesrecha, a ne? Takole izgubiti prijatelja.

Ziesche. Daj sem zhemlje.

Gruber. Prevech kadish. Mir daj! /Se ga otepa./

Ziesche. Gruberchek moj! A bosh kaj moj, nocoj?... Se greva kopat, ko se bo zvecherilo... Potem bosh pa ti pazil hisho, a bosh?

Gruber. Ne! Kar tale gospod iz Slovanije naj jo. Jaz grem domov. Dinamo Dresden in Dinamo Kijev je fuzbal na televiziji.

Ziesche /pohotno/. Gruberchek, moja mala ovchka! Si pa res hecen. /Potem zahruli nanj./ Kdo pa je tukaj glavni? Che ti rechem, da bosh tukaj, bosh tukaj! Imava srnice, jelenchke, petelinchke in putke! Vesh kakshna lushtna vecherjica! Kaj pa ta Petelin ve, kje je kaj? Samo poglej ga, kako je prestrashen! Kar postrani gleda! She poscal se ti bo!

/Zdaj se she Gruber maloumno nasmiha, potem pa she Zieschejevo debelo rezhanje./

Ziesche /navija/. Lej ga, lej ga! Strah ga je! Poglej samo, kako ga je strah!

Peterlini. Ne ne, pri vseh svetnikih! Ni me strah.

Ziesche /privija/. O, pa te je! A ne, Grubi moj? On misli, da mi tukaj jemo ljudi, a ne? A ne, da tako misli? Potem pa bo to povedal novinarjem. A ne, Petelinko, da si tako mislil?

Peterlini /prepadeno/. Ne! Kje pa! Gospod Ziesche! A ne, Gruber, da sem celo pot hvalil gospoda Ziescheja, ko sva shla sem dol. A ne da?

Ziesche /se ne da pretentati/. Tiho! Mislil si! Vsak se premisli, ko pride enkrat ven na svetlobo! Mi pa naj crknemo tukaj, kaj! Jaz pa naj crknem tukaj! Kaj?

Peterlini. Jaz nich ne razumem.

Ziesche. Samo malo pochakaj! Razdelili bomo dela in naloge in uvedli red in disciplino, dezhurstvo in pozharchenje! Bomo videli, koliko chasa bodo she brili norce iz Ziescheja, junaka socialistichnega dela! Takoj bosh razumel!

Peterlini. No, saj sem ravnokar hotel to rechi...

Ziesche. Pa daj! Konec koncev she nisi dobil prave prilike! No, bledi gospodek, kakshen je kaj polozhaj v tvojih gatah? A kaj trese?

Peterlini. Zhaljivi ste, gospod disident! Jaz moram povedati, da sem tako mislil: Gospod Ziesche je pameten in poshten chlovek, bori se...

Gruber /vskochi./ Ni tako mislil, ne ni!

Ziesche. Drzhi gobec, Gruber! Nadaljuj Petelin!

Peterlini. Bori se za pravice delavcev. Protestira proti izkorishchanju delavskega razreda. V nashih chasopisih je pisalo, da mislite, da je oblast na tem svetu samo ena. Komunisti, socialisti in kapitalisti si podajajo shtafetno palico, ljudje pa so vse bolj in bolj siromashni. No, iz tega je potem nastal tale konstruktiven protest, ki ga podpira mednarodna javnost, v katerem pa vi tudi zahtevate vrnitev Honeckerja na oblast...

Gruber /prekine/. Vcheraj je umrl v Moskvi. To ni vech aktualno.

Peterlini. Hja! No, che ni njega, potem so tu she Mittag, Mielke, pa Markus Wolf in she drugi. Saj ni, da so bili dobri. Ampak ti, a ne, ti, ki so prishli za njimi, ti bodo pa iztisnili she zadnje kaplje krvi iz delav...

Ziesche /navelichano/. Dosti! Petelinski humorist, mene ushesa bolijo. Ampak za zachetek, za prvich si pa kar dobro povedal.

Peterlini. Pa saj je tako tudi Krankenhäuser, pa vse tiste delegacije, ljudje, ki sedijo na turbini tribuni, pa helsinshka delegacija in she vsi ostali, ki ne utegnejo, ker so na kopanju...

Ziesche /navelichano/. Daj! Popij tale viski, jaz bom pa skuhal kavo. Ojej! Dzhezva je vsa usrana, pomiti jo moram!... No, tako. Lepo moramo sodelovati, a ne, che ne bo she kdo ob glavo. Lahko tudi po pomoti, zaradi zhivchnosti... Do zdaj nam je kar dobro shlo. A ne, Gruberchek, kozlichek moj? Sladek mesek, mmmm...

Gruber /se ga otepa/. Jaz, i jaz, sem si kupil novo kolo.

Ziesche /sladko/. Vsak nekaj! Jaz pa novega trabanta! Samo Plotka, nesrechnik, Bog mu daj vechni mir in pokoj, ta je pa vse pri kartah pognal. In she tako zhalostno konchal. Ja ja.

Peterlini /sproshcheno/. No, jaz pa zdaj grem!

Ziesche. Kam pa? A ne bi pochakal na kavo?

Gruber. Ja bo! Pochakal bo na kavo! Nich vech te ne bo jezil! A ne?

Peterlini. Vi imate podjetje, che vas prav razumem.

Ziesche. Vi? Kdo je to vi?

Peterlini. Ja, vi! Gospod Ziesche!

Ziesche. Povej mu, Gruberchek, da mi vsi! Vsi mi ga imamo!

Peterlini. Vi torej niste nikakrshen Kristus! Vi ste direktor tega podjetja.

Ziesche. Jaz in Krankenhäuser.

Peterlini /zmagovito/. Vi vsi ste barabe! Nalagali ste cel svet!

Ziesche /narashcha/. No, to pa ni chisto tako.

Peterlini /vihrajoche/. Vi se ne borite za nobene politichne ideale! Vi imate pred ochmi le denar!

Ziesche /renché/. Petelinite se in postajate nesramni! Bodite no realni! Sem ste prishli kot mesija in zato bom z vami popustljiv. Che bi bila Krankenhäuser in Gruber kaj vredna, bi vam povedala, da nima smisla, da hodite sem. Ampak, ker ste dober chlovek, vas pustim oditi, cheprav bi zaradi predrznosti zasluzhili vsaj kakshno klofuto. Midva bova stvari zhe uredila. Chlovek vendar mora od nechesa zhiveti, kaj? Zhivite, gospod minister in predsednik slovenskih dezhel, od vashe poshtenosti, tega vam nihche ne bo branil, kaj? Nihche vas potemtakem ne bo pehal v goljufijo! Ampak, nas morate tudi razumeti! Kar nekaj izpitov iz prezhivetja smo naredili vsa ta leta. Tveganja je bilo kar veliko! Vsi niso izdelali te shole! Morali smo se posluzhevati najrazlichnejshih ukan, in zaradi te bitke nismo vredni vashega prezira! Lahko je biti dober in poshten bogatim ljudem, ki so jih zhe v zibki dajali spat med svilene rjuhe, da se jim ritka ne bi vnela! Toda, tukaj so se pisali drugi romani in kriminalne zgodbe. Zato si od vas ne dovolim niti najmanj poduchevati! Tudi vi ste droben kapitalistichen prevarant, ki ima usta polna svobode, ko pa je treba ljudi stisniti in priganjati k delu, prvi dvigate palico! Prvi, ko jim znizhujejo plache in ukinjajo sindikalne ugodnosti! Ne bomo vech konkurenchni, se derete! Drugi nas bodo povozili! Fordi in Generali in Motorsi! Saj vem, kako je to! Pri tem pa mislite le nase, le na svojo konkurenchnost! Ta je doma v shvicarskih bankah in amerishkih farmah! Vashi otroci se sholajo v Zürichu, na pochitnice pa hodijo v Arabske Emirate. Biznis, dragi moj! Mi te bomo vnovchili. Slikali in jutri objavili v chasopisih!

Peterlini. Ne! Samo to ne!

Ziesche. Mi te bomo porabili za nash kruh! Zhal mi je tvojega srchnega, zlatega namena in zhal mi je, da smo te prevarali! Zdaj pa zgini! Bog s tabo! Baj baj!

Gruber. To pa ni chisto res. To o zlatih namenih. Rekel mi je, ko sva shla sem, da bo tebe porabil za volilno kampanjo v Sloveniji.

Ziesche /zadovoljno/. Hehe! To je pa dobra rachunica! Chestitam! On pride mene porabit, jaz pa pokurim njega!

Peterlini. Vsi se lazhete! Ni res, Gruber!

Gruber. Kaj ni res? A to, da si mi govoril o predvolilni kampanji?

Peterlini. Ni res! Nich ni res!

Ziesche /priganja/. Che te zdajle zabashem v rit? Bo to res?

Peterlini. Poslushajta!

Ziesche. Da te ne vbidim! Poberi se! In pusti zhemlje tukaj! /Se obrne h Gruberju./ Midva, a ne, Gruberchek, midva greva pa v kurilnico, pogledat, kaj pochnejo najine zhivalice, a ne?

/Hoja, glasovi, zapiranje vrat, Gruber se ga otepa... Odprejo se vrata kurilnice, veselje, trkanje kozarcev./

Ziesche. Kaj? Kje? Pa ja niste zhe dela konchali? /velevajoche/ Daj noge dol s pechi! Mislish, da te bom takoj pokavsal! Sramuj se malo! /Se smeji/. No, poglejte dekleta nashega Gruberchka! A ste zhe videle tega ekshibicionista! /Glasovi deklet/ A she ne? Glej, Gruberchek, niso te she videle! Ti pa takshen ekshibicionist! A ne, da jim imash nekaj za pokazat? Kaj?...

1. zhenski glas. Srbi gospodar. Daj, popraskaj malo!

Ziesche. Tukaj? Med nogami?

2. zhenski glas. Mene tudi.

Ziesche. Tebe tudi in ono tudi. Vse vas srbi! Jah, to je pa veselje! Zakaj sem pa konec koncev tu? To moramo pa proslaviti!

Gruber /ponavlja/. Da vas popraskava. Ampak...

Ziesche. Ampak, samo nezhno...

Gruber. Potem pa tudi grobo. /Smeh./

Pojejo vsi: Lieber ohne Glied im Bordell als Mitglied in der Partei...*

 
______
* Vzeto iz Honecker-Witze, Eichborn Verlag, Frankfurt, 1988.

 

III

 

/Peterlini se sam vracha. Vesla proti obali. Vmes sope in popeva Santa Lucio./

Krankenhäuser. Ha! Veseljak se vracha! Pa ja ne, da ste Gruberju sunili gondolo? A je mogoche od sreche padel v vodo?

Peterlini /zadovoljno/. Ne, gospod direktor. Zato pojem, da bodo mislili, da gre Gruber. Lahko bi me kdo povozil z motornim cholnom.

Krankenhäuser. Ja, to vam gre pa dobro od rok, gospod ministrski predsednik. Pa pesem tudi. Hitro ste se jo nauchili. A so vsi Slovanci tako brithni?

Peterlini. Niti ne.

Krankenhäuser /zadovoljno/. Skromnost, jaja. Znajdete se, ni kaj! Kar priznajte!

/Pristane in izstopi./

Peterlini /trmasto jezljivo, zato neuchakano/: Veste kaj, gospod Krankenhäuser? Pravzaprav sem vam hotel povedati, da ste barabe!

Krankenhäuser /pomirljivo/. Kaj?

Peterlini. Ja, to! Navadne barabe.

Krankenhäuser. Joj nesrechna dusha! A she ne boste odnehali? A vam ni Ziesche lepo povedal, da drzhite jezik? Kaj pa se vam je treba tako razburjati? Telefonirali so mi iz povodnega sveta, da ste bili chisto iz sebe. Pa saj vendar ni treba! Sploh ne, chlovek bozhji! Uzhivaj!

Peterlini /hiti/. Jaz vas bom razkrinkal! Zlorabili ste zaupanje! Nalagali ste cel svet!

Krankenhäuser. Poslushajte! Ne bodite vendar prevech na glas iskreni! Domov boste shli, che vam je vshech ali ne. Mi bomo pa poskrbeli za plachilo. Che nich drugega v chasopis napishemo kakshno pohvalo in to vam bo koristilo za volilno kampanjo. Po nekaj dneh trdovratnega vztrajanja je odnehal tudi slovenski premier. Ali vam takshen naslov ustreza?

Peterlini. Ne vem, che bom to she zmogel?

Krankenhäuser. Pomagali vam bomo! Zdrzhite she malo! Poleg tega, povedati vam moramo, da se nas vasha volilna kampanja prav nich ne tiche. Toda, ko zhe vsi ishchemo kakshno korist, zakaj je she vi ne bi imeli? Saj si ne upate priznati na glas, da ste samo zaradi tega prishli sem? Mar so vam ljudje, mar vam je trpljenje, a ni tako?... Toda v zhivljenju se je treba zhrtvovati. Ali ste mislili, da bodo ljudje kar vkup leteli, kot kakshne kure, ki jim trosijo koruzno seme, ko ste se prikazali tukaj v Bitterfeldu? Ali mislite, da ste doma? Poglejte se malo, poglejte, kako izgledate! Da vas ni sram! In takle pamzh misli, da nam bo storil shkodo z nekakshnimi izjavami! Kdo vam bo pa verjel? Se samo zavedate, koliko ugleda smo si zhe izborili v svetu? Za Ziescheja ve cel svet! Cel svet trepeta za njegovo zhivljenje! Osmeshili se boste!... Tako poceni pa spet nismo. V Nemchiji je treba malo delati, treba je nekaj narediti, da pride kdo k tebi in te pohvali! A niste tega vedeli? To so resne stvari. Vi ste tako ali tako samo predhodnica, che she niste vedeli?

Peterlini. Kakshna predhodnica?

Krankenhäuser. Ja, taka, turistichna, recimo.

Peterlini. Podlezhi!

Krankenhäuser /pomirja/. No, no, zhe spet! Glejte! V chasopisih v Ljubljani bomo objavili novico o vashem uspeshnem obisku pri nas. Tako je domenjeno s Karitasom, ki vas je priporochil.

Peterlini /se chudi/. Kaj? Poslushajte...

Krankenhäuser. Nismo vas hoteli moriti z vsemi podrobnostmi, toda ko smo zhe pri tem. Zadaj, za vami je nekaj tisoch slovenskih turistov, ki chakajo na pot! Morate razumeti, da morajo biti nashi hoteli polni in da je treba za to nekaj narediti. In che se mi z Zieschejem trudimo in vohamo te smrdljive izparine, potem tudi vi lahko kaj naredite! Saj ste vendar krshchanski demokrat, a ne? No, torej? Ne bodite vendar takshen egoist!

Peterlini. Ne ne, bodimo predvsem poshteni...

Krankenhäuser /ga veselo prekine/. A res? Ja to je pa zelo lepo slishati iz vashih ust! Zhe od vsega zachetka so bili vashi nameni zgolj poshteni, a ne?

Peterlini. Dajmo! Chastno zakljuchimo tole matranje!

Krankenhäuser. Ja kdo se pa tu matra? Samo malo utrujeni smo, to je vse! Pravo veselje do dela pa nas shele chaka! To je posel!

Peterlini. Ne ne!

Krankenhäuser /nadaljuje/. A mislite, da so delegati helsinshke listine zastonj? Kje pa naj jemljemo denar, chlovek bozhji?

Peterlini. Neverjetno! Boljshi ste od Srbov! Dobrikajo se ti, za hrbtom pa drzhijo nozh! Takih prevarantov svet she ni videl!

Krankenhäuser. Podjetni bodite! Konec koncev bi vi bili dobra zamenjava za Gruberja. En gondoljer je kar malo... Veste, on se tudi hitro utrudi, star je zhe. Sploh ga she rad popije. In potem tudi koga strese iz gondole... Vi ste pa resen chlovek. Dokler niste ponovno izvoljeni v Slavoniji, bi lahko, tu pri nas... Pripeljali bi zheno in otroke, prezhiveli bi dopust, vi bi gondolarili in peli napolitanske.

Peterlini. Hvala, Krankenhäuser! Zelo ste prijazni! Ampak tudi jaz sem se zhe dobro okopal v tej zdravilni mlakuzhi. Pa me ni stresel Gruber, ampak se je nek surfar pognal na krov, da ne bi potonil... No, potem sva se pa skupaj prevrnila... Ampak, kakshen mulj je tu spodaj! Koliko dreka samo plava! To ni res, to ni prava voda! To ste vi sproducirali! Gostejshe je od zholice!

Krankenhäuser. Sem vam zhe najmanj enkrat rekel, kako ste obchutljivi!

Peterlini. In Plotka je umrl, che she ne veste? Shkoda, da ga nisem spoznal, baje je bil dober chlovek.

Krankenhäuser. Ne sekirajte se. So ga zhe incinerirali.

Peterlini. Neverjetno, kako Nemci nimate nikoli tezhav s trupli! kako vam gre to dobro od rok! Ste zame zhe kaj pripravili?

Krankenhäuser. Zhe vidim! Vi ne bi bili za nobeno rabo! Vsaka malenkost vas zmede in vam jemlje voljo. Pa niste slab fant, che vas takole pogledam... Sploh med vami in nami skoraj ni razlik...

Peterlini /protestira/. O, pa so, pa so!

Krankenhäuser /zvedavo/. Kakshne pa? Povejte mi, prosim? Zhe ves chas vas opazujem, da bi jih prepoznal, pa jih ne uspem. Ni razlik, kajti tudi vi se lazhete. Torej?

Peterlini. Vi ste velika surovina in nesramnezh!

Krankenhäuser. Ne zavajajte pogovora! Poglejte! Vrh vsega vas she vsaka malenkost zmede in vam vzame voljo. Sploh pa, ko bi vedeli, koliko je zhe bilo zhrtev, kako smo garali!... Prejshnji teden je padel v dimnik en gospod, iz Shkotske, ki je z roba dimnika tako nerodno mahal sorodnikom tu na obalo, da je izgubil ravnotezhje. Revezh je bil popolnoma unichen, kosi njegovega mesa so viseli s klinov kot v kakshni sushilnici, she danes je baje mastno... Na tleh je bil samo she rizhek... Kaj mislite, da smo ga sem nosili? Telefonirali smo od Ziescheja in sorodniki so se strinjali, da ga kar tam upepelimo. Zastonj seveda.

Peterlini. Vseeno! Stopim she do strokovnjakov na turbini, da slishim njihovo mnenje.

Krankenhäuser. Z vami stopim. Da ne boste she enkrat razocharani, jaz vas bom pomagal tolazhiti.

Peterlini. Zakaj pa?

Krankenhäuser. Gledajo vaterpolo tekmo. Chemie Zwikau proti Braunkohle Cottbus.

Peterlini. Kaj pa v pavzi?

Krankenhäuser. Lahko poskusite! Menim pa, da pavza ni pravi chas, da bi jih gnjavili s kakshnimi vprashanji. Ti ljudje se radi sprostijo. Napetost, ki se jih navzame med chetrtino, potem sprostijo med pavzo v bifeju. Toda branim vam ne, poskusite lahko! Le che bo kdo grob z vami, vedite, da sem vas posvaril. Jaz imam zhe nekaj izkushenj s tem.

Peterlini. Prekleti lazhnivec, saj vam verjamem! Nikjer na svetu she ni resnica obrodila tako lepe sadove kot ravno tukaj v Bitterfeldu! Vse je res, kar rechete, je res! Saj, kaj mi pa she preostane?

Krankenhäuser. Mene zdaj nekaj drugega muchi...

Peterlini. Pa ja ne to, kako bi Ziescheja zamenjali pod vodo? Za bozhjo boljo ga ne motite zdaj, ko je pri orgijah! Lahko vam vrat zavije!

Krankenhäuser. Nekdo mora po Gruberja.

Peterlini. Vi pojdite! Zamenjajte Ziescheja! V vseh polozhajih!

Krankenhäuser. Ne ne! Ta nesporazum je zhe odpravljen! Gruber, ta sitnezh stari hoche domov gledat televizijo. Pravi, da je pod vodo prevech pritiska. Lahko ga kap. A bi shli vi she enkrat tja? Placham vam eno marko!

Peterlini. Haha! Taka marka pa nisem, da bi delal le za eno marko.

Krankenhäuser /pomirljivo pritiska/. No, za tak denar dela Gruber. Preden greste, vam jih dam she deset.

Peterlini. A ne vidite, da sem chisto moker!? Najmanj sto!

Krankenhäuser. Deset!

Peterlini. Sto!

Krankenhäuser. Petdeset! Zdaj pa pojdite!

Peterlini /jezno/. Hu. Trgujete! Stiskate kri iz bolh, ki se pasejo po suzhenjskem telesu! Saj vas vidim! Pokazhite, che jih sploh imate!

Krankenhäuser /grozi/. Nesramnezh! Zdaj bo pa she odgovarjal! /kliche/ Pegel! Pegel! Pridi sem!

Peterlini /jemlje nazaj/. Je zhe dobro! Tudi vi se takoj razburite! Tako ste obchutljivi! Dajte, pridite sem h gondoli! Pokazhite mi, kako to vi, z lahkoto! Pravilno, da gre hitreje!

/Chofotanje v vodi./

Peterlini. Saj je topla!

Krankenhäuser. Ja, ob obali. Vi ste padli bolj proti sredi, a ne?

Peterlini. Tako je! Ne spomnim se dobro.

Krankenhäuser. Potem je pa odgovor tochen v vseh smereh! No, glejte! Kljun sem! Takole! Skochite gor, pochasi, brez ihte, da se zhe takoj ne prevrnete v vodo. Choln je stabilen, to pa she ne pomeni, da ga imate lahko za gugalnico. Vzamete veslo, brez strahu, nagnete se naprej, nazaj, preprosto. Potem ga zasuchete za devetdeset stopinj, da je kot zhlica... Vidite, zhlica, kot pri zajemanju juhe. Potem se naslonite nazaj. Ste videli? Ko ste nagnjeni naprej, spet zasuchete in rezhete kot z nozhem. In zhe ste nazaj! Zhlica! Pritisnete! Enostavno, a ne? Pa she pojete, ker vam to ne vzame nich chasa. Lahko tudi kakshno svojo.

Peterlini. A lahko tisto, En hribchek bom kupil?

Krankenhäuser. Pa dajte! Zapojte nekaj taktov! Da slishim!

/Peterlini zapoje, a ga Krankenhäuser hitro prekine./

Krankenhäuser. Kar pojte, kar hochete, toda po obchutku! Che se vam bo zdelo, da je prevech poskochna, malo utishajte! Lahko bi se zvrnili v vodo. Vzemite ta slamnik!... Ampak che do vechera ne pridete z Gruberjem nazaj, razdrem pogodbo! Saj veste, da red mora biti! She v vesolju je red, pa da ne bi bil tukaj!

Peterlini. Vi ste gotovo Zhid.

Krankenhäuser. Kaj ste rekli?

Peterlini. Gotovo ste Zhid! Ko vas tako gledam, ta vash orlovski nos in ta vasha ushesa! In to stiskanje denarja!

Krankenhäuser. Ali bi vi radi, da res poklichem in tudi priklichem Pegla? Povem vam, da zna biti tako neprijeten... Zdaj pa adieu!

/Tishina. Chez chas spet veslanje, oglashanje vran. Peterlini sope in gode. Popeva si En hribchek bom kupil, ampak samo nekaj taktov. Vmes mrmra Santa Lucio. Veslanje. Slishi se nekaj strelov./

Peterlini /drgeta in sam sebi shepeche/. V choln. Prasice. Streljajo. Nemci streljajo po nas. /Spet pochi./ Spet streljajo. Zdaj gre pa zares. Verjetno je kdo ushel. Krankenhäuser. Ta, ta, ta... ta ni ushel. Ta strelja. Plotka. Ta ne strelja vech. Ziesche. Gruber. Streljata z otepachem, s svojim porivalom. Ta dva sta ostrostrelca. /Spet streli. Zafrfotajo race./ Joj! To so sovrazhniki! Tamle letijo! Nihche ne bo ushel! /V oddaljenosti streljanje in regljanje strojnic./ Rakete! Vedel sem, da imajo patriote! Slishim jih! To je res velika nadloga, takale raca. Vse poserje, to je gotovo. Pride na kosilo in se ti poserje v krozhnik! Gaga, ko drugi spijo... Tukaj je hotel, sem pridejo iz Slovenije, turisti. Tudi ti imajo radi mir... Takole, po pasje... Nihche ne bo streljal po meni. Jaz nisem nikogarshnja raca. Zaenkrat she ne... Ne. V lochje. Ne. Drugam. Ne. Nikamor. Tam je mochvirje. Tam ni mochvirje. Tam ni nich. Tam je dimnik... Takole, drugam. Na breg. Takole, z rokami. Kako, da se tega nisem prej spomnil? Kako mi gre hitreje, hitreje od vsakega vesla, kot peruti! Kot mlinsko kolo na Mississippiju. /Spet streli. Tudi nevihtno grmenje, ki razpara nebo./ Tile so shli pa nizko, to so pa migi... Tamle je pa pehota. A prav vidim? Zakaj pa so v belo oblecheni? Tisti obrazi, kot s tribune, helsinshka listina, psihiatri in sodni izvedenci. Vsi so del podjetja. Pa saj niso... Kdo so pa tile, na vozichku? Eni gredo pa po vseh shtirih, pa smrkelj jim iz nosa visi... gor gledajo, che she kdo miga po nebu... Joj! Ali ima kdo dve glavi? Ali shest prstov? Ali vsi lovijo, ali eni bezhijo? Ali gojijo ljudi v kletkah in prodajajo njihove organe? Od tistih, ki so she ostali, od nezaposlenih? /Spet pochi, chisto blizu./ Krankenhäuser! Vi! Lisjak! Kaj tukaj pochnete! Stopite sem in mi pomagajte na breg! Koliko chasa pa bo she to trajalo? Jaz ne morem do dimnika, me bo kdo pochil. Kaj se pa greste? Ali so res tole delegati, ali pa se mi samo zdi?

Krankenhäuser. Pavza med dvema chetrtinama. Izkoristimo jo za lov. Zhal mi je, ampak niste se podvizali.

Peterlini. Race, a ne? Ampak, nich ne vidim, da bi potem spustili pse, da bi vam jih prinesli iz vode.

Krankenhäuser. Race tudi. Vse, kar leti. Mogoche vse tiste, ki letijo in techejo, pa nimajo pri sebi pushke.

Peterlini. Zanimiva izkushnja. Tudi ljudi?

Krankenhäuser. Ah! Bog ne daj! Ne ljudi! Pach, vchasih pripeljejo kaznjence. Tiste, ki so she ostali po zaporih, pa she niso revidirali stalishch.

Peterlini. Dobro izkoristite chas.

Krankenhäuser. In ponudbo.

Peterlini. Zdaj grem pa po Gruberja. A se je zhe zachel vaterpolo?

Krankenhäuser. Pomirite se! Saj nimajo vsi pravih nabojev! Precej poka, vem, ampak vechinoma so to strashilni naboji... Nihche ne ve, kdo ima prave. Teh je zelo malo. Hitro jih popokajo.

Peterlini. Ampak, che vam kdo uide?

Krankenhäuser. Uide? Ha! To je pa tezhko! Ujamemo ga, mu navijemo ushesa in nauchimo kozjih molitvic! Vseeno poglejte, koliko nas je tu s pushkami!

Peterlini. Mislim, tam je eden...

Krankenhäuser. A s pushko? Kakshno?

Peterlini. Ne. Zdi se mi samo... Da se je s tribune skobacal na surf... a ima kotalke?

Krankenhäuser. Bla bla! Vi imate pa res zhe privide!

Peterlini. Ne, nikakor! Poglejte! Tamle nekaj mezhika!

Krankenhäuser. Saj res! Gromska strela, od kje se je pa ta vzel?

Peterlini. Zrachen pritisk! Povem vam, da ga je vrglo tja, prej, ko je zagrmelo!

Krankenhäuser. Nich zato! Zdi se mi, da je to Hans, Gruberjev brat. Verjetno je sprememba rezultata na fuzbalu, pa je prishel povedat. /Zakliche vsem ostalim./ Tamle! Ushel je! Tam! Sam je! Lahko si kaj naredi! Tja merite!

/Spet pokanje. ampak bolj otrochje, kot pishtole na kapseljne./

Peterlini. Dobro se obnasha! Nich se mu ne mudi. Sploh se ne zmeni za vashe pokanje. Ta zhe ve, da imate strashilne naboje.

Krankenhäuser. Nastavite rit, gospod predsednik, che si upate! Boste videli, kako vas bo popraskalo!

/Spet drobno pokanje, bolj podobno kotalechemu kamenju./

Peterlini /veselo skache/. Petdeset mark, da ga ne boste zadeli! Brez municije ste! Glejte, kako samo shiba!

Krankenhäuser. Gotovo gre Gruberju povedat rezultat!

Peterlini. Joj! Pa kako lep dan se je naredil! Pa zdaj, ko je zhe skoraj noch, se je naredil!

Krankenhäuser. Prasec gre res proti dimniku!

/Spet pokanje in regljanje strojnic./

Peterlini. Joj! Dimnik! Ne boste ga zadeli!

Krankenhäuser /preteche/ Kaj ste rekli?

/Sikne raketa, kot petarda./

Peterlini. Dimnik!

Krankenhäuser. Zadel sem ga! Zadel!

Peterlini. Dimnik ste zadeli!

Krankenhäuser. Ne! Hansa! Surfarja!

Peterlini. Dimnik! Poglejte! A ne vidite!

Krankenhäuser. Joj! Hans! Dimnik je razbil!

Peterlini. Ne! Vi ste ga! Z raketo! S temle patriotom!

Krankenhäuser /veselo// Saj nisem vech vedel, kako bi se jih znebil! Ti nesramni izsiljevalci!

Peterlini. Vi ste navadna podgana.

Krankenhäuser. Zhal mi je, gospod ministrski predsednik! Niste se obnesli! Takoj poshljem po vashega nadomestnika.

Peterlini. Izgubili boste! Nikogar nimate radi! Jaz se ne grem vech!

Krankenhäuser. Tiho bodite! Kaj vas to briga! Pazite, da vas kakshen golob ne poserje!

/Nekdo prestrizhe curek vode./

 

KONEC