Revija SRP 3/4

Svetlana Slapshak

 

RECENZIJA ZBIRKE SABAT

(Tatjana Cvejin in Franci Zagorichnik, Sabat, pesnitev,
Fondi Oryja Pála, Kranj 1993)

 

Zbirka dveh pesnikov, pod naslovom, ki aludira na obred, liturgijski pomen, predstavlja pesnishki eksperiment in prvovrstno stvaritev. Dajmo na stran mogoche novo upisovanje pomena, iz tega trenutka, kontekstualizacijo: preprichana sem, da bi ta lahko samo shkodila dosledno izpeljani poetiki obeh pesnikov, ki sta po nakljuchju na dveh krajih, v nemirnem chasu, po nakljuchju zhenska in moshki, po nakljuchju v enem jeziku. Ravno te prvine so pomembne za sistem njune poetike, zunaj kraja in chasa, zmeraj v drugem spolu, jeziku, glasu.

Che zachnemo pri ne vech tako izzivalni - postavki, da je poezija zmeraj drugi jezik, potem zadobi pesnishki podvig obeh pesnikov, pri tem moshki raziskuje svojo drugost tako, da pishe v drugem, nematerinem jeziku, osnovno utemeljenost. Meshanje glasov, izguba identitete, da bi se nashla druga, avtorska fluidnost in zameglitev pesnishkega ega, so druga pomembna konstitutivna prvina te pogumne poetichne gradnje. Ta poezija, zunajchasna in skoraj na surov nachin moderna, sred sploshne tezhnje k literarnemu zaostajanju ali postmoderni neodgovornosti, pripada jeziku in jezikom in ostaja v njihovem nedotakljivem dostojanstvu. Pesem (6) iz Green Contexta je mogoche najblizhja poetichnemu tekstu, ki ga pesnika zastopata. V njej beseda, rakev in rek(a) oblikujejo semiotichni okvir polozhaja "speva". "Geografija jezika" opozarja na zavest o pesnenju kot kulturi, na bazichno urbano knjizhevnost, na lazh o naravi in na resnico o jeziku. Josipina Urbanchich Turnograjska stopa mimo "sekvoj", v ironichni evokaciji kratkosti zhivljenja. Ne glede na jezikovne bravure in inteligenco, distantnost in veshchino bo navajeni bravec poezije obstal pred vsem tem pod enostavnim vtisom o popolnem pomanjkanju strahu pred smrtjo, kar je lahko tudi del poetichnega konstrukta: vsaj tistega dela, ki zadeva zavrachanje "spontanosti" na rachun pesnishke/jezikovne radovednosti. Poezija se pishe iz kulture, pesnenje nemara ni nujno v nasprotju z mishljenjem. Pesnenje je tukaj prav gotovo zato, da izziva in iritira mishljenje. Bravec se pred to pesmijo nemara chuti izzvanega k temu, da kombinira in raziskuje nove pomene, da pomnozhi pesem. Vsako spreminjanje ritma, tako kot v pametnem, zapeljivem in goljufivem preroshtvu, prinasha nove pomene. Vsako branje, in to se lahko s premenami igra posebno, kadar beremo naglas, je nova performativna interpretacija pesmi. Pri nekem branju se mi je zazdelo, da je pesnishka utopija samouverjenega razmerja do narave glavna tarcha ironije; drugich, da je to ideja samosvojosti nekega jezika; tretjich, da je zhrtev ironije sama radovednost povezana z logiko v vsiljivem verizhenju "ampak". Vendar razlichna branja gotovo niso tisto, kar to pesem - in nekatere druge - dela fluidno ali zamegleno: nasprotno, ravno diverzifikacija branja povechuje strogo racionalnost ironichnega upogleda v vse aspekte pesnenja. Kaj je mogoche: ironija ali pesnenje?

"Bila je neka divna priroda
koja je mashtala o naseljavanju"

Ta dva verza iz pesmi (8) istega cikla posebno jasno in tudi brez velikih mozhnosti razlichnih branj rabita uchinek izreka iz povedke za ironizacijo: "krasne narave" ni, so predeli kulture, predeli, ki jih vidi oko enkrat za vselej; nedolzhnosti, ne sveta ne ochesa, ni. Alpe kot minljiva faza peska so v tej pesmi spet znachilno stalishche o chasu in smrti in dokazujejo, da jih je kot poseben kronotop treba uposhtevati pri vsakem poskusu dolochanja poetike obeh pesnikov.

Ciklus Carmina urbana prav tako dokazuje poetichno odlochitev avtorjev, da bosta pisala samo poezijo o poeziji, o jeziku in jezikih. Takshno doslednost lahko spremljamo v tisti tanki in nepreprichljivi plasti razlaganja (potrebnega bravcu in ne tudi pesnikoma), ki bi jo lahko dolochili kot "tematsko". Vendar je ta v resnici dosti izrazitejsha v tisti poetichni zahtevi, ki si jo pesnika zastavljata, ta pa je, da z interpretacijami pesnenja drugih avtorjev, z razlichnimi oblikami citatnosti in uchlenjanja besedil prideta do poetike, ki bo imela komparativne, jezikovne, motivne izohipse (npr. "mostovi"), med katerimi se prebija, izstopa, narashcha chisto nov pomen. V tem ciklu pesem (2) postane obrachun s simboli, pesnishki obrachun s simbolizmom, ker so simboli oropani konteksta v takshni meri in tako se kopichijo, da jih nazadnje beremo samo she kot stereotipe. To ukinjanje simbolov resnichno povezuje oba avtorja s poetiko Laza Kostiĉa, vsaj pri Santa Mariji della Salute; sicer pa ni nakljuchje, da je Laza Kostiĉ tako izrazito negativno pisal o simbolistih. Poskus, da bi pesem odtegnila klishetiziranim simbolom, iz podrochja prepoznavanja, in da bi bila samo v branju, bi bil lahko identichen stalishchu Kostiĉa v tej njegovi pesmi.

V istem ciklu zavzema posebno mesto pesem (4), ker gre na ravni razbijanja klishejev in ustolichenju skepse za obrachun, ne le z ideologijo pach pa tudi s kritiko ideologije, obremenjeno s tezhnjo po ideologiji. V tem smislu bi to lahko bila "najbolj aktualna" pesem zbirke, mogoche edina, v kateri je sodobni kontekst hladno in s prezirom citiran, da bi se lahko izvedel shirshi dokaz o usodnem paradoksu.

Ochitno je, da si poskus razlagavca, da bi "razumel" to ali vsako poezijo, resnichno zainteresirano za jezik ali podobno, zasluzhi, da se koncha tako, kot se je ta interpretacija zachela: z zapisovanjem po vrsti, z zheljo po katalogizaciji. Padec sprejemam z zadoshchenjem ravno zato, ker katalog predstavlja nehierarhizirano, neosredishcheno misel, mogoche manj obchutljivo na stereotipe, bolj na polaganje jasnih pojmov v shkatlice z etiketami. Che nich drugega je to zachetek konca neke sholske lazhi, ki je zamenjala drugo: nauchili smo se, da se posmehujemo sholski formuli "kaj je pesnik hotel povedat", kar je bilo opravichljivo za chas in pamet oropano branja in vzgojeno k poslushnosti. V chasu, ko si mnogi pesniki prizadevajo, da bi nekaj hoteli povedat, si dva pesnika, o katerih je tukaj beseda, natanchno zastavljata vprashanje in nanj tudi odgovarjata: seveda je treba razlagati "kaj je jezik hotel povedat", posebno, che nas pesnika ne marata obremenjevati s svojo identiteto. Samo opozarjata, da je identiteta kozmichnih razsezhnosti. "Pismo - chrna luknja papirja" je edina mogocha negacija sveta in smrti, ki kazhe, kolikshna je in kako natanchno je prerachunana takshna raba individualnosti. Takshna eksomologetska in ego-centrichna pisava postavlja avtorja - vsaj za potrebe razlagavca - blizu eksistencialistichne tradicije, konstrukta kozmosa, zhalosti za besedami, sovrashtva do "poezije". To je poezija, tako kot ekspresionistichna, polna zvezd in njihove hladne oddaljenosti, metafore ironichne distance.

V ciklu Lucha montenegra se eksomologetski glas mesha z apokaliptichnim in izkazhe se, da apokaliptichen pravzaprav ne more biti: takshno enostavno ukinjanje glasu, ki je ponavadi v sluzhbi ideologije, je maestralni postopek; to je ponovitev Njegoshevega pesnenja abstraktnega epa, ki so ga njegovi duhovnishki sodobniki (pa tudi poznejshi) upravicheno potiskali iz pesnikovega posvetnega krshchanstva. Kajti Lucha mikrokozma gotovo ni le spev o Satanu pach pa spev, v katerem je glas ideologije, apokaliptichen glas (tisti, ki razodeva resnico) zamenjan z izpovednim dozhivljanjem apokaliptike. Pesnikoma se posrechi tisto, kar se je v srbski poeziji oziroma kulturi posrechilo samo Stanislavu Vinaveru: da je s parodijo podobno pesnenju kritiziral ideoloshki okvir in zlorabo besedila pri razlagi. Duhovito in dosledno, z navajanjem verzov in karnevalsko ponavljaje ritem, se pesnikoma posrechi reshiti Njegoshev pesnishki diskurz iz domene pritlehnih interpretacij, kritishkega "pesnenja" o Njegoshu, in ga vrniti v jezikovno podrochje drugega, tja kamor on tudi sodi. Citatnost in karnevalizacija chudezhno vrachata pesnishko dostojanstvo neprebranim, epiziranim, trivializiranim Njegoshevim verzom, ki se vztrajno spreminjajo v vzklike in govore, v sholsko praznobesedje in akademski zanos: (zlo)rabljen in jezikovno pomnozhen postaja Njegosh tisto, kar je z Lucho... tudi bil - subverziven za vsak apokaliptichni diskurz.

Ciklus Santa Maria dell'Infermità je konchno, che zhe vztrajam v naivni katalogizaciji, dokonchna obramba, eksomologetski vrhunec zbirke. Shtevilne identitete se zdruzhujejo, jeziki se srechujejo, kultura je definirana, poezija je tematizirana v zrelosti.

Predlagam, ne da bi tajila svoje bralsko vznemirjenje, da se ta pesnishka knjiga tiska zato, ker meni ugaja.

 

V Ljubljani, 21. marca 1993

Prevedla Ana Perger