Revija SRP 3/4

Stane Bernik

 

EKRANSKA SLIKA

Spacalov scenografski prispevek k vizualnemu
oblikovanju slovenske televizije

 

(Skica za razpravo o ekranski sliki)

Razprava na EBU-RTVS mednarodnem simpoziju o televizijski scenografiji

Pred kratkim smo v ljubljanski Moderni galeriji odprli vsekakor nenavadno razstavo, saj smo predstavili medij, ki doslej she ni prestopil praga razstavishcha, posvechenega vechinoma tradicionalni likovni umetnosti, zato bi lahko v jeziku stroke, ki ji pripadam, se pravi umetnostne zgodovine, povedal isto tudi nekoliko drugache, da smo namrech javnosti ponudili podobo nekega doslej ne dovolj opazhenega in obdelanega dela t.i. mejnih likovnih podrochij. Kot vemo, gre za televizijsko scenografijo, ki, mimogrede povedano, tudi v svetu ni ravno osamosvojena, o chemer nas preprichujejo tudi razprave na mednarodnem simpoziju, ki sta ga priredila RTV Slovenija in evropsko zdruzhenje EBU ravno v chasu pregledne razstave televizijskega scenografa Jozheta Spacala. To nam bo omogochilo slejkoprej bolj utemeljeno razglabljanje o tako pomembnem delu oblikovanja televizijske slike, kot je scenografija - primarni vizualni gradnik njene funkcionalne in prepoznavne podobe.

V ospredju mojega diskurza bosta delo in ustvarjalni prispevek televizijskega scenografa Jozheta Spacala, ki ga v slovenskem kulturnem prostoru poznamo prav tako kot izvirnega mozaicista in izvrstnega grafika. Upam, da smo na razstavi dovolj muzeoloshko zgovorno in medijsko preprichljivo predstavili njegov izjemni prispevek k osamosvojeni in prepoznavni vizualni podobi slovenske televizije, in z enako mero upanja prichakujem, da vas je razstava preprichala, tako kot je mene dolgoletno spremljanje njegovega snovanja in shtudijsko ukvarjanje z njim, da je bil v procesu skupinskega oblikovanja slike, ki je eno izmed temeljnih nachel vizualnega osmishljanja televizijskih sporochil, prav Spacalov ustvarjalni prispevek usoden in slikovno prevladujoch, zaradi chesar je tako nedvoumno avtorsko zaznamoval ekransko sliko. Predano in nadvse zavzeto je snoval televizijske scenichne prostore, v katerih so potekala dogajanja in se gibale kamere. S svojo tenkochutno likovno izkushnjo in poznavanjem televizijskega medija, s katerim se je temeljito seznanil kot praktikant v milanskih studiih RAI, je od samega zachetka, se pravi zhe sredi shestdesetih let, v prek tristo scenografijah, ki jih je doslej zasnoval za slovensko televizijsko hisho, zastavil povsem nekonvencionalno oblikovanje. Pri tem je kot njene vizualne gradnike vchlenjal pobude sodobne likovne umetnosti - od poparta, oparta, novega konstruktivizma in novih tendenc, do reduktivnega nachela minimalne umetnosti in kulture inshtalacij. Te je sproti elaboriral in jih izrazno povezoval s poetiko in konceptualnostjo svojih mozaikov in grafik, kar se je udejanilo v svojevrstni sintezi vizualne govorice, ki je s podobno znakovno vsebino, vendar v posebnem medijskem jeziku, zaznamovala tako njegovo ozhje likovno kot scenografsko ustvarjanje za televizijo, na kar smo prav tako opozorili na razstavi z neposrednim vzporejanjem dosezhkov obeh sicer razlichnih "vizualnih kanalov", che se nekoliko svobodneje izrazim v televizijskem zhargonu. Vechpomensko plastenje ekranske slike - s tem izrazom poimenujem medijsko, se pravi televiziji docela ustrezno struk- turirano vizualno sliko na zaslonu - je Spacala spodbudilo, da je svoj nachin definiranja televizijske "krajine" kot propozicije takshni enoviti ali drugache povedano organski vizualni izrisanosti, razvijal tudi na podlagi nove senzibilitete, ki se je sproshchala pravzaprav zhe iz samega medija, pa tudi iz prakse videoarta, ki se je prav takrat, ko se je Spacal lotil televizijske scenografije, prichel uveljavljati kot nova likovna praksa. Ti t.i. "razshirjeni mediji" so zacheli ostriti nasho zaznavo za drugachne, se pravi inovativne kinetichne formulacije likovne izraznosti, ki so presegale kinematografsko podedovano imazhinerijo, zato moramo izsek novodobne umetnishke prakse, ki nas v tej razpravi posebej zanima poimenovati s chedalje bolj uveljavljajochim se izrazom elektronska umetnost (prim.: Electronic Art, Moving Image, Images en moviment, Barcelona - Karlsruhe, 1992). V Spacalovi elaboraciji so bile te pobude po svoji temeljni funkcijski naravnanosti kajpak eksperimentalne, po svoji ustvarjalni zagnanosti pa slejkoprej kot poudarjeni izpovedni artefakti, saj so se avtorsko prepoznavno in povezovalno preprichljivo vgrajevali v sintezno podobo ekranske slike. V nashem primeru gre tedaj za konotativne in denotativne znake, ki bi jih za poglobljeno razpravljanje morali nadvse natanchno razbrati in utemeljiti. Ob tem moram povedati, da sem si prizadeval recepcijo teh elektronskih podob analitichno predstaviti v shtudiji, objavljeni v monografiji, pa tudi postavitev razstave, kot verjetno ni tezhko ugotoviti, sloni na projektu, ki ponuja takshno dozhivljanje. Na orisani nachin zasnovano ekransko sliko moramo identificirati tudi kot univerzalno, globalno, neposredno in vechpomensko, z njo presegamo chas in prostor (prim.: Yveline Baticle, Cles et codes de l'image, L'image numeriee, la video, le cinema, Paris, 1985, str. 21), in pri njeni celovitejshi oznaki uposhtevati znane besede R. Barthesa: "Slika she zmerom uveljavlja stvari v njihovem izginotju", kar velja posebej poudariti ravno pri televizijskih oziroma elektronskih obchilih.

Napoved takega vizualizacijskega postopka smo pri Spacalu lahko odkrili zhe v oddajah Ekstaza smrti in Stroj (obe l. 1969), zainteresirana javnost pa she posebej na razstavi v podobi nekakshnega happeninga v studiih Viba filma, ko je Spacal s sceno Stroja uchinkovito in nadvse nazorno predstavil kompleksnost scenografskega snovanja in njegovo usodno vrisanost na ekransko sliko. To je bila brzhchas tudi ena izmed prvih zhivih razstavnih predstavitev televizijske scenografije v mednarodnem okviru in z njo si je "izboril", mislim, da je to danes mogoche zanesljivo trditi, precej vechjo kredibilnost lastnemu delu in polozhaj televizijski scenografiji v ljubljanski televizijski hishi. Primerjava z izdatnejsho informativno objavo mednarodnega izbora televizijskih scenografij v EBU Review iz l. 1972 v redakciji Richarda Levina, zgovorno pricha o zgodnji uveljavitvi inovativnega vchlenjanja znakovnih napovedovalcev elektronske slike v Spacalovi scenichni zasnovi, s katero potlej Spacal tako pomenljivo oblikuje televizijsko vizualno govorico. Propozicijo nove ekranske slike je pojmoval kot slikovno sintagmo in prvine za njeno uresnichitev iskal v sodobnih tehnoloshkih mozhnostih, ki jih je odkrival v optichnih zapisih na zaslonih sodobnih inshtrumentov, v grafiki laserjev, ki so jih takrat v nashih laboratorijih uspeshno obvladovali, v magichnih izrisih z elektronskimi mikroskopi, v vizualnih zapisih slikovitih in enigmatichnih uchinkov kemichnih reakcij ipd. Toda Spacalovo ustvarjalno zanimanje se ni ustavilo zgolj pri sami sliki, zaradi zavesti o izrazitem audiovizualnem mediju, je stremel k sinhroni zvochni vzgibanosti slike, kar je povechevalo svojevrsten vtis intenzivne chutne zaznave. Vse to so bile takrat, ko se je ob sodelovanju poznavalcev tega lotil Jozhe Spacal, napovedi danes povsem samoumevnega procesa, poimenovali smo ga elektronsko oblikovanje slike, ki omogocha neslutene mozhnosti vizualnega opredeljevanja ekranske slike, tja do njenega popolnega programiranega numerichnega izrisa.

O Spacalovem nedvoumnem in pomembnem prispevku k oblikovanju televizijske vizualne govorice je pripovedovala razstava v osrednji slovenski galeriji, pa tudi monografija. Upam, da sem kot avtor razstave in monografije, v kateri sem skupaj s kolegoma prof. dr. Nacetom Shumijem in prof. dr. Juretom Mikuzhem poskushal utemeljiti njegov ustvarjalni prispevek, veliko vech prispeval k razchlenjeni in za razpravo spodbudni argumentaciji kot v tem strnjenem prispevku, zato prichakujem, da bo nash pogovor morda tudi v tem konkretnem primeru imel nekaj relevantnih iztochnic. Ne nazadnje pa moram poudariti, da bi bilo za shirsho razpravo nujno pritegniti ravno tako bogate ustvarjalne izkushnje drugih scenografov slovenske televizije, ki so skupaj s Spacalom v preteklih desetletjih oblikovali in she danes snujejo njeno vizualno podobo, zaradi chesar od navzochih slovenskih scenskih ustvarjalcev in drugi poznavalcev nashe televizijske produkcije prichakujem, da bodo angazhirano posegli v nasho razpravo. Zavedati se namrech moramo, da je ekranska slika predvsem plod skupinskega dela. V kolikshni meri mu na njeno podobo vpliva televizijska scenografija, je kajpak odvisno od povezanosti vseh sodelujochih pri njenem nastajanju, zlasti tistih, ki odlochilno posegajo v njeno konchno, se pravi ekransko oblikovanje. Zato vseskozi govorim o televizijski scenografiji kot o propoziciji - v procesu televizijske produkcije oddaj je nekakshna "latentna" podoba, ki se lahko uresnichi polno ali samo deloma, lahko pa seveda ostane tudi povsem neizrabljena in prezrta. Zato se mi zdi nujno in za nasho razpravo obetavno, da o televizijski scenografiji razpravljamo tudi s stalishch "klasichne" ustvarjalnosti, v katere sredishchu stoji ustvarjalec s svojimi zamislimi in dosezhki.

 

V Ljubljani, 11. oktobra 1993