Revija SRP 3/4

Rajko Shushtarshich

 

ZAKON O RADIOTELEVIZIJI SLOVENIJA IN RTV NAROCHNINA
ali
Preverjanje vrednotne orientacije medija in legitimnosti RTV narochnine na osnovi Zakona o RTVS *4

 

Zopet nas v zakonu zanimajo predvsem dolochbe, ki se nanashajo na vrednotno utemeljitev narochnine za Radiotelevizijo Slovenija, enostavneje recheno, utemeljevanje upravichenosti pobiranja RTV narochnine in tiste dolochbe zakona, ki se nanashajo na vrednotno utemeljitev institucije mas medija - RTV Slovenija v sistemu.

 

I. Status radiotelevizije Slovenija

- Uvodna alinea 1. chlena zakona
"Radiotelevizija Slovenija je javni zavod, ki opravlja
s tem zakonom dolocheno javno sluzhbo..."

Za osnovno vrednotno orientacijo je pomembno, da je s tem medij opredeljen kot javna institucija. Drugache recheno, poudarek v vrednotni orientaciji medija je na javnosti delovanja medija.

 

II. Dejavnost RTV Slovenija

- Uvodna alineja 3. chlena zakona

"Javna sluzhba po tem zakonu obsega ustvarjanje, pripravljanje in oddajanje nacionalnih radijskih in televizijskih programov (v nadaljnjem besedilu: nacionalni programi)."

Druga po pomenu je torej vrednotna opredelitev medija kot medija nacionalnih programov, (to je medij, katerega naloga je predvsem ustvarjanje in posredovanje nacionalnih programov). Vendar to she ne pomeni, da je RTV Slovenija medij nacionalne vrednotne orientacije, medij katerega poglavitna naloga je ohranjanje in poglabljanje kulturno-nacionalne identitete slovenskega naroda.

Nadaljnja vsebinska opredelitev nacionalnih programov je notranja strukturna orientacija medija (medijskih vsebin):

"- kakovostne informativne,
- kulturne,
- izobrazhevalne in
- razvedrilne vsebine..."

 

She enkrat ali (in) posebej so izpostavljene she naslednje vsebine programov:

"- ustvarjanje... kulturno-umetnishkih del,
- oddaje za slovenske manjshine... izseljence, zdomce," (naprej povzeto nedobesedno:)
- oddaje za italijansko in madzharsko narodno skupnost v Sloveniji
- regionalne informativne vsebine,
- inf. vsebine slovenskih manjshin v sosednjih drzhavah.

Konchne dolochbe so za legitimitetno orientacijo medija zelo pomembna, cheprav so v praksi najbrzh neizvedljive ali le deloma uresnichljive:

- obveshchanje tuje javnosti o kulturnih in drugih dosezhkih v RS, posebej uveljavljanje radijske in televizijske ustvarjalnosti v tujini,
- vkljuchevanje nekomercialnih programov drugih medijev, produ centov v Republiki Sloveniji ter vkljuchevanje kakovostnih tujih, she posebej pa RTV programov iz evropskih drzhav.
- "RTV Slovenija zagotavlja arhiviranje nacionalnih programov."

Kratek komentar k opredelitvi programskih vsebin medija v zakonu:

Po taki opredelitvi je vrednotna orientacija medija po vsebini taka, da je ta medij najprej informativni medij, nato kulturni, pa izobrazhevalni in razvedrilni medij.

Mogocha razlaga je tudi ta, da je kultura pojmovana zelo shiroko (v najshirshem smislu), vendar potem bi prav lahko vkljuchevala she informativne in razvedrilne vsebine. Druga mogocha razlaga, ki prvi ni nasprotna, pa je ta, da se zakon izogiba jasni vrednotni opredelitvi, ki izhaja iz subsistemske vrednotne orientacije. (Opredelitve glede vrednotne orientacije: ekonomskega, politichnega, religijskega, znanstvenega, itn. niso eksplicirane.)

Zakon sicer lahko dolochi in zavezhe, da mora RTVS tujo javnost obveshchati o kulturnih in drugih dosezhkih v RS, vprashanje je, kolikshen je realen interes te tujine za nashe dosezhke. Posebej pa velja to za uveljavljanje nashe radijske in televizijske ustvarjalnosti v tujini, tega najbrzh ni mogoche zagotoviti z zakonom. Nasprotno pa velja za uvoz tujih dosezhkov, tu je mnogo lazhje z zakonom konkretnneje zavezati RTVS, da lahko vkljuchuje v nacionalni RTV program le nekomercialne programe drugih medijev, producentov v Republiki Sloveniji ter le kakovostne tuje, she posebej pa kakovostne RTV programe iz evropskih drzhav. A kaj, ko so ravno ti programi tako zelo dragi, da zanje zmanjka denarja. In ni odvech vprashanje, kdo na RTVS bo ta, ki bo dolochal kriterije za izbor res kakovostnih programov (doma in v tujini).

In ko bo RTV Slovenija res zagotavila arhiviranje vseh nacionalnih programov, bo to pomenilo, da bo Slovencem z zakonom zagotovljen zgodovinski spomin, vsaj za predvajane nacionalne programe.

 

- 4. chlen zakona

Ta chlen je tisti chlen v zakonu, za katerega rechemo, da je izrazito deklarativen. Veliko obljublja in nich ne zavezuje. Vsebuje vrsto individualnih vrednot (oz. chlovekovih pravic), navaja deklarirane naj-vrednote, ki v dejanski socialno veljavni (uveljavljeni) praksi le malo obvezujejo pach pa zato bolj indicirajo, da so te vrednote odsotne, da niso aktualne, niso aktualizirane tu-vrednote. Naj jih povzamem: chlovekova osebnost, dostojanstvo; nepristranskost, resnichnost informacij; mnenjski, svetovnonazorski in verski pluralizem; politichna avtonomnost; svoboda mnenj; svobodna ustvarjalnost, kulturno umetnishka ustvarjalnost, jezikovna kultura; zashchita otrok pred shkodljivimi vplivi (televizije); zagotavljanje vpliva (nekaterih) interesnih skupin in zadovoljevanje njihovih interesov. Na tem mestu se z njimi ne bom ukvarjal, ker iz dosedanjih analiz vrednot in vrednotnih sistemov vem, da deklarirane vrednote za dejanske tu-vrednote in vrednotno orientacijo medija ne pomenijo veliko, konkretno ga ne zavezujejo, ne opredeljujejo. *1 (Glej: Boj za nacionalno radiotelevizijo, Vrednote avtonomnega novinarstva, Kako do nacionalne radiotelevizije? Traktat, 197, 198)

 

- 8. chlen zakona

"Lastna produkcija, koprodukcija in narochena produkcija informativnih, kulturnih, izobrazhevalnih in razvedrilnih vsebin mora obsegati najmanj 50% dnevnega programskega chasa nacionalnega programa..."

Komentar:

Ta dolochba bi bila za vrednotno orientacijo medija lahko pomembna, che bi dejansko opredelila minimalni delezh lastnega programa, ki ga je she mogoche imeti za nacionalni program. Vendar ga ne opredeljuje. Lastna produkcija skupaj s koprodukcijo in narocheno produkcijo naj obsega 50% celotnega programa medija. To pomeni, da je delezh lastne produkcije namerno nejasno opredeljen. Za vrednotno opredelitev nacionalnega programa pa je najbrzh zhe potrebno, da bi bil delezh (samo) lastnega programa nedvoumno dolochen, posebej pa koprodukcija in narochena produkcija.

 

- Uvodna alinea 9. chlena zakona

"V nacionalnih programih ni dovoljena politichna, verska ali ideoloshka propaganda."

"Ne glede na dolochbe prejshnjega odstavka je dovoljena politichna propaganda v chasu volilne kampanje."

Opombe: Ochitno je, da manjka (ali pa je izpushchena) dolochba, ki dovoljuje religijsko propagando ob nedeljah in verskih praznikih. V moji terminologiji je "ideoloshka propaganda" tista, ki deluje na politichno zavest. Ali drugache recheno, ideologija je oblika politichne zavesti oziroma politichna in ideoloshka zavest sta modaliteti oznachevalca iste zavesti. Slednja ima lahko (ni pa to nujno) negativen oz. pejorativn prizvok v pomenu (npr. "iskrivljena zavest"). Versko - ideoloshka propaganda bi torej oznachevala oz. pomenila prezhemanje verske in politichne propagande. "Verska ali ideoloshka propaganda" pa pomeni: verska ali politichna propaganda.)

Komentar k tej pomembni dolochbi v zakonu:

Dolochba je za nasho analizo pomembna, ker opredeljuje legitimiteto medija, utemeljuje ekspanzijo, dominacijo in predominacijo subsistemskih propagand.

Glede teh je treba najprej rechi, da je sedaj na mediju RTV Slovenija dominirata dve propagandi (dve vrednotni orintaciji): ekonomska propaganda in politichna propaganda, tretja dominantna propaganda - religijska propaganda se shele uveljavlja kot mochna sistemska propaganda (propaganda tretjega dominantnega subsistema v vrednotnem sistemu institucionalne strukture).

Pomen, tezha in moch politichne propagande je tako prikrita in pomensko zozhena na pojem reklame za politichne strankarske ter njihove protezhirane odnosno deprotezhirane politike. Analogno bi po tem lahko veljalo za versko propagando, ki bi bila tako zozhena zgolj na neposredno reklamiranje institucije (podsistema) cerkve in njenih reprezentantov. *3 (Glej: Iz vrednotnih orientacij EP, Monopropagandna televizija, Traktat, p 122); *7 (Iz vrednotnih orientacij politichne propagande, Traktat, p 125)

 

- 10. chlen zakona

"Obseg oglasov in drugih plachanih obvestil v nacionalnih programih lahko dnevno znasha najvech 15% programskega chasa, na uro pa najvech 12 minut."

"Nachin objave oglasov, sponzoriranja oddaj ter prepoved oglashevanja zdravju shkodljivih proizvodov in storitev ureja zakon."

Komentar:

Ekonomska propaganda, dominacija njene vrednotne orientacije v mediju je razvidna po obsegu in lahko dolochljiva po vsebini v t.im. propagandnih blokih EP. Nich manj pomembna, lahko celo pomembnesha, pa je EP v sponzoriranih oddajah. Sponzor lahko namrech obvladuje oddaje v celoti, vsebino oddaj prilagaja reklami. Vsebinsko bistvo teh oddaj je propagandna orientacija EP, sicer bi bil denar za sponzorja izgubljen. Kolichina dovoljenih sponzoriranih oddaj v mediju namerno ni opredeljena.

Zakon se ochitno izogiba takim dolochbam, opredelitvam, po katerih bi bila vrednotna orientacija medija v ekonomsko propagandni - komercialni medij jasna in razvidna. Komercializacijo, ki jo medij dejansko vedno bolj posvaja, skusha zakriti. Vendar naj se zakonodajalec she tako trudi, tega prikriti ni mogoche.

 

III. Financiranje

- 13. chlen zakona

"RTV Slovenija pridobiva sredstva za ustvarjanje in pripravljanje in oddajanje nacionalnih programov (povzeto):

- narochnine
- prorachun
- EP (reklame, sponzorirane oddaje)
- lastne dejavnost (npr. zalozhba kaset in ploshch, koncerti...)
 
Komentar:

Odgovor na vprashanje, chigav je medij Radiotelevizija Slovenija, najlazhje dobimo, che pregledamo izvor financ (kdo jo financira).

Zakon torej pravi: RTVS je last gledalcev, drzhave, gospodarstva (oglashevalcev, sponzorjev). Iztrzhek iz lastne dejavnosti je zanemarljiv. Che pa natanchneje preverimo izvor prihodkov, njegova dejanska gibanja in utemeljitve, vidimo, da odgovor ni enostaven. Lochiti moramo strukturo prihodkov posebej pri Radiu Slovenija in posebej pri Televiziji Slovenija. Pridobiti moramo natanchne podatke za leta nazaj. Za vrednotno orientacijo medija pa je pomembno, da delezh prihodkov iz EP nezadrzhno narashcha, zlasti pri TV Slovenija. To pomeni, da se TVS vedno bolj komercializira. Vendar bistvo problema ni le v tem. Problem je predvsem to, ali so narochnine za RTVS res narochnine? Ali so ta sredstva res pridobljena iz prostovoljnih narochnin poslushalcev in gledalcev? Drugache recheno, ali so se ti res prostovoljno narochili na radio in televizijo Slovenije, ali pa se pod tem imenom morda ne skriva kaka oblika prikritega obdavchenja (davka, ki ga zopet terja drzhava)? Ker, che je res tako, kot domnevamo, potem so sredstva medija pridobljena iz narochnin in prorachuna skupna postavka. In kratek in poenostavljen odgovor na nashe vprashanje je:

 

Radiotelevizija Slovenija je drzhavna in komercialna institucija.

Skratka, pol na pol, che nismo natanchni. Dosedanje analize (VO medija) pa nam govore, da je pri tej delitvi vpliva (denarja in mochi) in predvsem v prevladujochi vrednotni orientaciji medija (kar nas tu posebej zanima) drzhava le mochnejsha od gospodarstva. Drugache recheno, vpliv politike je zopet mochnejshi od vpliva ekonomike in v vsebini medijevih sporochil je PP (politichna propaganda) pomembnejsha od EP (ekonomske propagande).

 

- 14. in 15. chlen zakona

Najprej komentar:
Zakon nam v teh dolochbah samo potrjuje, zaenkrat she vedno domnevo, da je narochnina v bistvu davek, ki ga drzhava prisilno izterjuje. (Tako doslej kot poslej).
 
Povzeto:
- Lastnik radia, televizorja v RS mora plachevati narochnino.
- Lastnik mora sprejemnik prijaviti RTVS.
- Nadzorstvo nad izvajanjem dolochb t.ch. opravljajo po Svetu RTVS pooblashchene osebe (t.im. kontrolorji - opomba moja).
- Trgovec v RS mora voditi evidenco o prodanih sprejemnikih.

Nadaljevanje je v naslednjem chlenu.

 

- 16. chlen zakona

Povzeto:
- RTVS ima pravico do uporabe evidenc
- zaradi izterjave narochnine.

 

V. Kazenske dolochbe

chl. 26. in 27.

Ta chena dolochata sankcije za krshitelje represivnih dolochb zakona za prisilno izterjavo RTV narochnine. Kakorkoli zhe to je, je she vedno davek na posest sprejemnika na podrochju drzhave RS. Nikakor pa temu ne moremo rechi narochnina za nacionalni RTV program. Nachin izterjave davka pa je zelo staromoden, skrajno represiven. Tak ni bil niti v prejshnji totalitarni drzhavi.

 

IV. Upravljanje, vodenje in nadzor

- 17. chlen zakona

"Organ upravljanja RTV Slovenija je Svet RTV Slovenija, ki shteje 25 chlanov in njihovih namestnikov, od katerih:

5 chlanov imenuje Drzhavni zbor (proporcionalno mochi strank)
2 chlana imenujeta italijanska in madzharska nar. sk. (vsaka enega)
15 chlanov imenujejo neposredno: (reprezentativne institucije (SAZU, obe Univerzi), profesionalna zdruzhenja in kulturna drushtva, shportne organizacije, drushtvo invalidov, Kmechka zveza, Zveza upokojencev, delodajalci, dva najmochnejsha sindikata
3 chlane izvolijo zaposleni v RTVS (radio, televizija in tehnika).

Predlog she dolocha navidez pomembno omejitev (povzeto), namrech, da v Svet RTVS ne morejo biti imenovani svetniki (chlani Drzhavnega sveta), poslanci, drzhavni funkcionarji in chlani vodstev politichnih strank in tisti, ki so bili zaposleni na RTV (v preteklih treh letih).

Komentar:

Za analizo legitimitete medija so te dolochbe zakona zelo pomembne, te naj operacionalno jamchijo tako imenovano civilno upravljanje in nadzorovanje medija, ki je javni zavod (lahko bi tudi rekli "institucija civilne druzhbe") za razliko od drzhavno komercialnega zavoda (oziroma institucija sistema).

Nikakor ne zhelim zakonodajalcu ochitati, da je tudi te kljuchne dolochbe zakona sestavil s figo v zhepu. Vendar zhelena in deklarativna vrednotna utemeljitev medija je nekaj chisto drugega, kot pa je druzhbenopolitichna stvarnost - dejanskost. Dejanske vrednotne orientacije, ki orientirajo medij, so lahko le take, kakrshna je dejanska vrednotna orientacija sistema. Preprosteje recheno, dolocha jih dosezhena (sedanja) stopnja demokratizacije drzhave. In zato se bo tudi v uresnichevanju teh dolochb zakona v praksi uveljavilo razmerje politichne mochi (strank). Stranke bodo napele vse sile, da spravijo v Svet RTVS svoje zastopnike. Tudi che bi bila omejitev taka, da v Svet ne morejo biti imenovani niti chlani strank. (Kaj takega od njih ni mogoche zahtevati, ker bi potem iz prvorazrednih (prvovrstnih) postali (drugovrstni) drugorazredni drzhavljani.) A to bi kaj dosti ne spremenilo na stvari. Potem bi pach bili v Svetu posamezniki, ki jim stranke zaupajo, tako imenovani zunanji ali pa celo bodochi chlani strank. In tudi tem ne ostane vech dosti manevrskega prostora za opredeljevanje osnovne vrednotne (strateshke) orientacije medija, ker jo je drzhava z zakonom, she bolj pa s svojo politiko do medija v sistemu zhe opredelila oziroma dolochila. Mediju preostane v glavnem le she sodelovanje v zakrivanju ali maskiranju legalne a nelegitimne vrednotne orientacije medija, (tako gledano je RTVS tudi po chrki zakona predvsem drzhavna institucija). In mediju preostane she "pravica davchnega izterjevalca", to je pobiranje in izterjava narochnine za radiotelevizijo Slovenije. (Glej: *1 Iz boja za nacionalno radiotelevizijo, Vrednotne orientacije nacionalne radiotelevizije, Traktat, p 180)