Revija SRP 3/4

Rajko Shushtarshich

 

POVZETEK PROBLEMA LEGITIMNOST RTV NAROCHNINE

 

V prikazu dosedanje analize problema sem poskushal na nek nachin sproti v kontekstu (ne shematsko in shablonsko) odgovarjati na vprashanja: Kaj je radiotelevizija? Chigava je? Kakshna je radiotelevizija? Pri tem so mi pomagali tudi odgovori iz raziskovanja problemov v Katalogu, posebej tudi tisti, ki zadevajo probleme SRP (Sluzhbe za raziskave programov). Tudi iz porochil Programskemu svetu TV Slovenija *10 je mogoche dobiti indikativne ali vsaj zanimive odgovore na vprashanja: Kaj je bila radiotelevizija? Chigava je bila? Kakshna je bila?

Naj za primer samo strnjeno naznachim nekaj mogochih vprashanj in odgovorov nanje, ki so me pri vrednotni orientaciji medija posebej zanimali: Ali televizija je, ali ni le in samo elektronski medij enosmerne komunikacije, ali pa je morda tudi medij duha, medij za posredovanje zavesti - ekspanzije najmochnejshih propagand (EP, PP, RP); in ali je she, ali pa je zopet predvsem medij sistema, medij politichne mochi, vpliva; medij, s katerim se vlada, ali vsaj vlada javnemu mnenju; je medij ne le informiranja, ampak tudi usmerjanja informacije, njihove selekcije; je torej tudi ali predvsem medij indoktrinacije gledalcev; itn., itn.

Lahko pa nas medij fascinira s povsem druge plati, s svojim kulturnim poslanstvom, in gledamo naj predvsem kot na medij, ki posreduje in ustvarja narodu kulturo in umetnost, ki mu daje njegovo svojskost, drugache recheno, narodovo identiteto.

In preiskovali smo tudi konkretnejsha vprashanja in odgovore nanje, kot na primer: Kdo je njen dejanski lastnik (oz. ustanovitelj RTVL/S), kdo (vse) ima nanjo ekonomski, politichni, kulturni, vpliv? Kateri od teh je mochnejshi? Jo upravlja parlament, (njegova telesa, komisije), sveti skupshchine, sveti TV same, ali pa bolj narochniki, plachniki,sindikati, stranke, itn.

In pokazalo se je, da se odgovori med seboj prepletajo oz. prezhemajo, da so neka vprashanja in neki odgovori bistvenejshi od drugih. Nedvomno se danes ne moremo izogniti vsaj najaktualnejshim. Ta vprashanja in ti odgovori niso enoznachni in zato nikoli ne bodo delezhni nekega obchega soglasja. She manj pa so samoumevni, cheprav so nam jih prepogosto zheleli predstaviti prav take. Prav gotovo pa so pomembna ta vprashanja:

Ali je TV nacionalna ali drzhavna institucija, ali pa je bolj javna ali zasebna, je morda zhe komercialna, ali drugache recheno, je morda medij ekonomske mochi, medij, v katerem dominirajo predvsem ekonomski interesi, orientacije kapitala (sponzorjev, oglashevalcev), je to medij, ki gnete (oblikuje) predvsem porabnishko zavest (konzumerizem)?

Tako se, na primer, ves chas uveljavlja mnenje, da je radiotelevizija last poslushalcev in gledalcev. Vendar to je le sistemska deklarativna vrednotna utemeljitev medija. Gledalci so domnevno cilj propagandistov, t.im. ciljna publika, a to ni chisto res. Oni so sicer cilj medija, vendar za tiste, ki mu vladajo (propagandiste, inzhenirje dush) so oni le porabniki in politichni preprichanci, z medijem so zasvojeni, brez njega ne morejo vech in brez njega jih ne more obvladati vech noben sodoben sistem. Za sistem in politiko je medij sredstvo vladanja, vladanja na moderen nachin. Che hochemo razgaliti problem potegavshchine stoletja, to je potegavshchino individuumov s plachevanjem narochnine za svoje obvladovanje v sistemu, mimo tega bistva ni mogoche. Che pa se vam to ne zdi potegavshchina, vam pomagam z vprashanjem: Ste zhe slishali, da bi se kdo narochil na policijo ali kako drugo represivno institucijo sistema? Na primer, da bi se kdo "ne narochil" na zunanje ministrstvo, chesh, da ga ne potrebuje. Zakaj bi se potem morali narochiti na ministrstvo za resnico? Ta, sedanja socialno uveljavljena legitimitetna utemeljitev RTV narochnine, je pri nas tako mochno zakoreninjena, da se zdi samoumevno, da je vsaka problematizacija upravichenosti pobiranja RTV narochnine tabuizirana. To preprichanje je uveljavljeno tako v mediju kot pri teh, ki medij obvladujejo in pri gledalcih tudi. Tako uveljavljenemu javnemu mnenju bi lahko rekli, da je resnichno, ker izhaja tako rekoch iz obchega soglasja. Vendar ga vseeno lahko malo problematiziramo, zhe zato, ker vemo, kako to soglasje nastaja, namrech, da ga ustvarjajo masovni mediji. *8 (Glej: Kriteriji resnice za mnozhice, SRP 1/2 1993, p 116)

 

Evropske reshitve tega problema so razlichne. Tu se z njimi nismo ukvarjali, v tem lahko danes povsem zaupamo predlagateljem zakona, posebej zato, ker je dandanes pri nas v modi oziroma je pretirano uveljavljen ravno ta pristop v reshevanju sistemskih problemov. Ta komparativni pristop izhaja iz preprichanja, da je evropski nachin reshevanja vseh problemov dalech naprej in skratka najboljshi. Pri tem se ta pristop pogosto she tako modificira, da se za primerjalne reshitve izbere ravno tiste dezhele oziroma sisteme, ki nekako najbolj odgovarjajo trenutnemu razmerju mochi v sistemu, pogosto pa kar samo razmerju mochi vladajochih strank in njihovim interesom. Zato je nujno pragmatichen, kar pomeni, da je tak za stranke najboljshi, za sistem pa ne. Izogne se globljemu reflektiranju bistva problema in odgovornost za reshitev prenese izven sistema (v Evropo). Vendar je glede komparativne vrednotne utemeljitve le treba rechi, da je taka utemeljitev formalno zadostna, (che izvzamemo njeno poprej omenjeno interesno deformacijo). Utemeljena je na shematsko-relacijskem vrednotnem utemeljevanju sistema. Vrednotne utemeljitve sistema so soodvisne od vrednotnih utemeljitev v sosednjih sistemih in v nadsistemu. (V nashem primeru je Evropa zheleni (aspirirani) oz. tisti nadsistem, v katerega se dejansko vkljuchujemo.) Shematsko enostaven modus sistemskega vrednotnega soutemeljevanja ni zadosten, ker so tudi po njem v prvi vrsti odlochilni notranjestrukturni odnosi med subsistemi. Posebno vlogo pri vrednotni soutemeljitvi sistema pa imajo odnosi med dominantnimi subsistemi. Ti so: politika, ekonomika, religija, ki se povezujejo in utemeljujejo transnacionalno. Navadno pa je tako sklicevanje na primerjalne vrednotne utemeljitve le pomanjkanje jasne lastne vrednotne orientacije v sistemu.

Obchasno se uveljavlja preprichanje, da je RTVS najprej in predvsem nacionalno kulturna institucija. Tako jo vidi, oziroma taka je v ocheh kulture (natanchneje, nekaterih kulturnikov in she nekaterih druzhboslovcev in predvsem kulturno umetnishkih ustvarjalcev na mediju RTVS.) *1 (Glej raziskovalno porochilo: Boj za nacionalno radiotelevizijo.)

Kultura, umetnishko kulturni program medija je le ogrodje, na katerem visi (je obesheno) bistvo, to pa je: EP in PP. Nashe sindikalno prizadevanje za nacionalno radiotelevizijo Slovenije, da bi bila radiotelevizija predvsem nacionalna kulturna institucija, je ostalo neuresnicheno predvsem zato, ker v sedanji vrednotni orientaciji sistema ni uresnichljivo. Koliko nacionalna kultura zanima sistem, je razvidno iz njenega delezha v drzhavnem prorachunu. Pa tudi v tem primeru, bi drzhava lahko financirala RTVS pretezhno preko prorachuna ministrstva za kulturo in bi tako bila she vedno nacionalno kulturna institucija "posebnega drzhavnega pomena", ali kratko recheno, drzhavna kulturna institucija. To dejstvo bo sistem (drzhava) nekoch v prihodnosti le zachel uposhtevati, a verjetno shele takrat, ko bo zhe nekoliko pozno, ko bo namrech izguba identitete in utopitev v shirshem nad-sistemu povsem neizogibna. Takrat bo drzhava le she neka regija z nekoch svojim jezikom in nekdanjo kulturno tradicijo. (In ta jezik bodo she nekaj chasa gojili nekateri kulturni entuzijasti in pa podezhelje.) Predpostavljamo, da se bo to neizogibno zgodilo, vprashanje je le, kdaj? In komu se tako mudi? In komu se to splacha? Moje dodatno vprashanje pa je tisto o dostojnosti in dostojanstvu: komu na ljubo je treba prostovoljno pospeshevati izgubo svoje identitete? Kako je to zhe danes mogoche utemeljiti?

 

Dejansko pa je Radiotelevizija Slovenija drzhavna in komercialna institucija.

Skratka, pol na pol, che nismo natanchni, kasnejshe analize pa nam bodo pokazale, da je pri tej delitvi vpliva (denarja in mochi) in pa predvsem v vrednotni orientaciji medija (kar nas posebej zanima) drzhava le mochnejsha od gospodarstva. Drugache recheno, vpliv politike je mochnejshi od vpliva ekonomike in bo zato v vsebini medijevih sporochil PP (politichna propaganda) pomembnejsha od EP (ekonomske propagande).

 

Ekonomska propaganda, dominacija njene vrednotne orientacije v mediju je ochitna po obsegu in dolochljiva po vsebini v t.im. propagandnih blokih EP. Nich manj pomembna, lahko celo pomembnejsha, pa je vrednotna orientacije EP v mediju preko sponzoriranja oddaj. Sponzorirane oddaje namrech EP obvladuje v celoti in njih bistvo je vrednotna orientacija potroshnikov, sicer bi bil denar za sponzorja izgubljen. Kolichina dovoljenih sponzoriranih oddaj v mediju namerno ni opredeljena. Dejansko pa je taka, da bi medij prav lahko proglasili za komercialni medij, torej tak, za katerega se narochnina ne plachuje, ker je zhe plachana v dnevni porabi, psiholoshko pa v mentaliteti konzumerizma. *3 (Glej: Vrednotne orientacije EP)

Zakon se ochitno izogiba takim dolochbam, opredelitvam, ki bi vrednotni orientaciji medija v EP (ekonomsko propagandni - komercialni) medij dal jasno in odkrito legimititeto, tako, ki jo medij dejansko uveljavlja. Vendar naj se zakonodajalec she tako trudi, tega ni mogoche prikriti.

Danes je nash najmochnejshi medij v sistemu predvsem medij mochi. To je medij, s katerim se vlada na moderen nachin. Z medijem se vlada politichni zavesti uchinkoviteje kot s policijo, tajno policijo, vojsko, sodstvom, (ostalo) drzhavno administracijo. Medij obvladuje, ustvarja javno mnenje. Javno mnenje pa izvoli in legitimira oblast.

Politichna propaganda prezhema ves politichno informativni program, mirno mu lahko rechemo politichno indoktrinarni program. Po bistvu je ena sama permanentna predvolilna kampanja, ki se v chasu pred volitvami le intenzivira. Medij propagira stranke in politike ves chas, ustvarja javno mnenje volivcev, kako naj ti volijo stranke in njihove predstavnike. Ti predstavniki pa za zahvalo obvladujejo medij, z njim vladajo na moderen nachin s hipertrofirano propagando, z indoktrinacijo zavesti. In zacharani krog neke mochi je sklenjen. *9 (Glej: Chetrti razmislek o mochi, demokracija v moji dezheli); *10 (Porochilo Programskemu svetu TVS IIV)

Che medij to dela javno (javnosti razvidno v vsaki pomembni dejavnosti), potem je ime javna radiotelevizija upravicheno. Che je v njegovem delovanju prisotna she tradicionalna komponenta tajnosti in zakrivanja osnovne vrednotne orientacije, vsaj v nekaterih pomembnih (najpomembnejshih dejavnostih), potem to ime ni upravicheno. V obeh primerih pa je ta medij danes na Slovenskem predvsem drzhavni medij - drzhavni zavod. Sicer pa mu v vsakem trenutku ostane odprta mozhnost, da se chez noch prelevi v chisti komercialni medij, postane chista komercialna radiotelevizija v Sloveniji. Tako bo medij med mediji, ki so si med seboj podobni kot jajce jajcu in se sprva she nekoliko razlikujejo po barvi (in barvitosti), kasneje pa she to ne vech. *10 (Glej: Programskemu svetu TVS IV) ?

V mediju sta dve mochni propagandi, ki obvladujeta individualno in kolektivno zavest in t.im. javno mnenje s posredovanimi dejstvi zavesti. To sta EP in PP. To je torej, (che si ga drznemo poimenovati po njegovem bistvu) medij politichne, ekonomske in v prihodnosti morda she religijske propagande. Skratka, to je najmochnejshi propagandni medij sistema.

Narochnina je v bistvu davek, ki ga drzhava prisilno izterjuje. (Tako doslej kot poslej). Kakorkoli zhe, to je she vedno davek na posest sprejemnika na podrochju drzhave RS. Nikakor pa temu ne moremo rechi narochnina za nacionalni RTV program. Nachin izterjave davka pa je zelo staromoden, skrajno represiven, tako hudo to ni bilo niti v prejshnji totalitarni drzhavi.

 

 

DIAGNOZA

ali
Zachasni zakljuchek analize tega kochljivega problema narochnine RTV

 

To je samo kratka diagnoza, zachasni zakljuchek (v katalogu problemov namrech ni dokonchnih reshitev).

Pobiranje narochnine za radiotelevizijo je nelegitimno (neupravicheno). Drzhava bi drzhavljanom lahko kvechjemu plachala odshkodnino za poshkodbe zavesti zaradi pouzhivanja prekomerne politichne propagande, gospodarstvo (ekonomika) to zhe dela, ko finansira reklame in sponzorirane oddaje medija.

Stvarnost pa je taka, da se morajo drzhavljani sami prijaviti, ali pa jih prijavijo trgovci sprejemnikov, da se lahko "prostovoljno udelezhe rituala oblikovanja zavesti, obvladovanja, po sistemu", to je kratko recheno, kot pravi Étienne de la Boétie: Prostovoljno suzhenjstvo.

Pri tem nesrechnem problemu v praksi obvelja in bo she lep chas veljala ena sama reshitev problema pobiranja narochnine, in ta je pragmatichna. Izterjaj narochnino tako in toliko, kot moresh in zmoresh. Najlazhe jo tako kot do sedaj, ker ljudje so tega vajeni in zdi se jim samoumevno. In ta drzhava in tudi mnoge evropsko civilne drzhave tudi) to zmorejo, ker mi tako hochemo. Legitimno pa to ni in civilno tudi ne.

Seveda boste ugovarjali, chesh da v konchni kosekvenci tako ali tako plachajo sistem, drzhavo, njene institucije tisti, ki to morejo, to so zaposlene drzhavljanke oz. drzhavljani z dohodki. Pomembna razlika je v nachinu izzhemanja: ali ta she vsebuje vmesno mozhnost prostovoljne odlochitve ali ne?

Porabnik se lahko prostovoljno odlochi, da ne bo imel ne radia ne televizorja, vendar bo vseeno placheval komercialno radiotelevizijo v dobrshnem delezhu, proporcionalno svoji konzumni zagnanosti. To je, vsaj njen komercialni program bo plachal neizogibno.

Prej ali slej pa bo to veljalo za celotno financiranje medija - medija sistema, medija mochi ali kot ga rad poimenujem - Ministrstva za resnico.

Vendar drzhava se lahko samo enkrat odlochi, da ne bo vech gojila in podpirala kulturne identitete, svojskosti (trdoglavosti) njenega naroda. In ta odlochitev ni nich drugega kot odlochitev o vrednotni orientaciji in njeni utemeljitvi najmasovnejshega in najmochnejshega oblikovalca zavesti ljudi - sistemskega chloveka. Tako je tudi z nasho novo drzhavo Republiko Slovenijo, njeno politiko (politichnim subsistemom), ki podpira "nacionalno radiotelevizijo" in ji tudi tako reche samo zato, ker ji obstojechi nachin pobiranja "RTV narochnine" odnosno izterjava davka za radiotelevizijo ali za "ministrstvo za resnico" pragmatichno ustreza. Che pa bi svojo sistemsko skrb in odgovornost za narod in narodovo identiteto, ki jo danes ta mochni medij pomembno soustvarja, sistem prepustil le prostovoljni odlochitvi drzhavljanov, bi to bilo vsaj neodgovorno.

 

 

Zachasni zakljuchek analize problema legitimitete medija RTV

Ob reshevanju problema RTV narochnine je bil osrednji problem, ki se mu pri tem ni bilo mogoche izogniti, prav problem legitimitete medija RTV. Naj samo na kratko povzamem, kako vidim (zachasno in pogojno) njegovo mogocho oz. mogoche razreshitve.

Kakorkoli zhe ga poimenujemo, bodisi kot nacionalno, drzhavno, javno, komercialno RTVS, to poimenovanje ni odlochilno za njegovo dejansko vrednotno utemeljitev in orientacijo. V poimenovanju medija bo prisotna deklarativna vrednotna utemeljitev, ta pa nas ne zanima. Zanima nas dejanska vrednotna orientacija medija in njegova utemeljitev na njegovih najpomebnejshih dejanskih nalogah (njegovo funkcioniranje) v sistemu. Lepo pa je, ali vsaj nich ni narobe, che je ta dejanska vrednotna orientacija medija razvidna tudi zhe v imenu medija. (Ime mi bo torej sluzhilo le za kratko oznachitev (simbolizacijo) dejanske vrednotne orientacije.)

Ni realno prichakovati, da bi se lahko nova drzhava Slovenija kar tako odrekla drzhavni RTV. RTV je pomemben medij, s katerim se vlada. Tudi nacionalni RTV se drzhava ne more kar tako na hitro odrechi, ker bi se s tem odrekla sama sebi. Poimenovanje, naj bo to slovenska RTV ali poudarjeno nacionalna RTV Slovenije pri tem ni bistveno. Svoji komercialni usmeritvi se ne more vech odrechi, prevech je prezheta (ali okuzhena) z njo, she dolgo bo tudi komercialna RTV. Za vrednotno orientacijo je torej odlochilno to, katera teh orientacij se bo vechala in katera manjshala, slabila. Prognoze seveda ne bom dajal, ker bi me takoj obtozhili preroshkih ambicij. Lahko pa mogocho vrednotno orientacijo medija she malo problematiziram. Orientacija medija v nacionalni medij, je dejansko skoraj identichna orientaciji v drzhavni medij. Shematsko poenostavljeno je mogoche rechi, da je Nacija skoraj enako kot Drzhava. (Nacija = Drzhava). In che s to shematiko nadaljujem, je mogoche rechi tudi, da je orientacija in utemeljitev nacionalne kulture skoraj identichna tisti, ki jo oznachujemo kot drzhavno kulturo. Kultura ima v medijevi orientaciji lahko toliko tezhe in pomena, kolikor se legitimira kot drzhavno - nacionalna kultura. (Seveda vem, da kulturnikom tako razglabljanje ni sprejemljivo, takoj so ga pripravljeni ovrechi z neskonchnimi traktati.) Pa vseeno mislim, da ni problem v tem. Drzhava (sistem, politika, vladajochi in mochni v njej), che je le dovolj modra, vseeno lahko dopusti kulturno umetnishki orientaciji medija toliko prostora, da se ta umetnishka ustvarjalnost spontano, svobodno javno izrazi mnozhicam. Medijevo obchinstvo (medijeva mnozhica) bo kulturo pochasi le sprejela za svojo, a le che se ji bo nudilo vech vrhunske kulture in umetnosti, kot je samo zheli. Drugache recheno, che je Drzhava dovolj modra, potem zagotovi dovolj prostora in svobode izrazhanja v kulturni ustvarjalnosti in ni potrebno, da jo protezhira, ker che to dela, potem protezhira drzhavno kulturo, drzhavno umetnost. Bojim se, da se she vedno nisem dovolj razumljivo izrazil. Naj rechem le she to, da je vloga narodove kulture in umetnosti v mnozhichnem mediju predvsem ta, da prikazhe in ozhivi zhivo zhivljenje, zhivo ustvarjalnost, da kazhe zhive obche vrednote, vizaví mrtvim (institucionalno omrtvichenim) in she posebej (zlagano) deklarativnim vrednotam in vrednotnim orientacijam.

 

 

Razreshitev problema je: ukinitev RTV narochnine

Mogocha legitimna reshitev pobiranja oziroma izterjevanja RTV narochnine je preprosta in tudi zhe razvidna iz dosedanje analize vrednotne utemeljitve medija. Hkrati je taka reshitev tako malo verjetna, da je skoraj ni vredno omeniti. Pa naj elemente te nemogoche reshitve problema vseeno navedem:

- "Komercialno RTVS" (njen delezh) zhe financira gospodarstvo (ekonomski subsistem).

- "Drzhavno RTVS" (njen del v mediju) bi potem morala financirati drzhava iz prorachuna (konkretneje, politichni subsistem, odgovarjajocha ministrstva). Izvedba oz. nachin pobiranja davka pa je problem ministrstva za finance. Kateregakoli zhe si izmisli, bo enostavnejshi, cenejshi in pravichnejshi od sedanjega.

Che pa bi se drzhava le odlochila, da ima tudi "Nacionalno RTVS" (oz. njej ustrezen del programa v mediju), bi vseeno lahko poskrbela za financiranje medija preko ministrstva za kulturo (in v manjshem delu she ministrstva za sholstvo in znanost npr.). Brez subvencioniranja pa v drzhavi Sloveniji kmalu ne bo vech avtonomne kulture in nekomercialne umetnosti. In brez subvencioniranih kulturnih institucij tudi ne bo kaj dosti kvalitetnega kulturno-umetnishkega programa na "Nacionalni RTVS", razen tistega iz arhivov. In ko ne bo vech problema z nacionalno identiteto Slovencev, potem tudi drzhava Slovenija ne bo vech potrebna. A to zhe presega okvir analize, ki sem si ga zastavil.

 

________
Bibliografija problemov iz porochil, chlankov, ki posredno obravnavajo vrednotno orientacijo medija in/ali problem legitimitete medija v Reviji SRP 1/2, 1993 in Traktatu o svobodi, Lumi, 1992, a samo za tiste, ki jih problem podrobneje zanima:
 
*1 Iz Boja za nacionalno radiotelevizijo, Traktat, p 180
*2 Utemeljitev predloga za ukinitev RTV narochnine, A. Novak, 1980
*3 Iz Vrednotne orientacije ekonomske propagande, Traktat, p 113
*4 Zakon o RTVS, Predlog za drugo obravnavo, 7.1.1994
*5 Katalog problemov v komunikacijskem procesu M.M. RTVL/S
(Interno, potekajoche raziskavalno porochilo, delna predstavitev je v Reviji SRP 1/2, 1993, sicer pa je to raziskava v raziskovanju.)
*5.1 Stavka, SRP 1/2, p 123
*6 Vrednotni sistem institucionalne strukture, Traktat, p 57
*6.1 Shema iz Vrednotnega sistema institucionalne strukture, Traktat, p 103
*7 Iz vrednotnih orientacij politichne propagande, Traktat, p 125
*7.1 Iz vrednotnih orientacij vojne propagande, Traktat, p 151
*8 Medijevi kriteriji resnice, Kriterij resnice za mnozhice SRP 1/2, p 116
*9 Chetrti razmislek o mochi, Demokracija mochi SRP 1/2, p 132
*10 Porochila Programskemu svetu I-VII, SRP 1/2, p 24-63
*11 Telefonska anketa O slovenski javni RTV, 11.2.1994

 

Ljubljana, 12. februarja 1994