Revija SRP 3/4

Rajko Shushtarshich

 

LEGITIMNOST NAROCHNINE ZA RTV IN VREDNOTNA ORIENTACIJA MEDIJA

PROBLEM NAROCHNINE Z RADIOTELEVIZIJO

 

Uvod

Najprej omejitev:

Zopet moram poudariti, da problem obravnavam z vidika njegove vrednotne utemeljitve. Poudarek je torej na analizi institucionalnih vrednot sistema, ki utemeljujejo sedanjo in mogocho prihodnjo reshitev problema, to je, pobiranje narochnine za radiotelevizijo. Kratko recheno, zanima nas vrednotna utemeljitev, ne pa cena poslushanja radia in gledanja televizije na Slovenskem. Preverjanje legitimnosti problema pobiranja narochnine pa nujno vkljuchuje tudi vrednotno analizo Zakona o Radioteleviziji Slovenija.(Za analizo sem uporabil Predlog z dne 7. januarja, za drugo obravnavo v parlamentu.) Zhelim poudariti, da ne poskusham vplivati na spremembe zakona (kot sem to she poskushal v akcijski raziskavi "Boj za nacionalno radiotelevizijo"). *1

Vseeno pa moram zhe v zachetku uvoda morebitne bralce opozoriti, da je tako obravnavan problem narochnine za RTV, kljub gornji omejitvi, kompleksen in razvejano polemichen. V njem se zgrnejo mnoga perecha in nereshena vprashanja iz zgodovine mas medija, ki jih medij odriva z dnevnega reda reshevanja zadev, ali pa jih reshuje v skladu z inercijo institucionalne logike, ki temelji na samoumevnosti sedanje (ali vsakokratne socialno veljavne - uveljavljene) legitimitete oziroma vrednotne utemeljitve problema. Opozoriti hochem, da se pri razreshevanju obchutljivih problemov ravno na ta vidik samoredukcije zgolj iz obzirnosti do sploshno veljavnega preprichanja ne morem ozirati. Zato, kot navadno pri pomembnih in obchutljivih problemih, ne prichakujem odobravanja, prej nasprotno, zanikanje. Naj pomirljivo rechem, da samo raziskovanje problema v okviru Kataloga problemov in njegovo publiciranje v Reviji SRP, v instituciji RTVS nikogar ne zavezuje. Reshevanje tega problema presega okvire medijeve mochi, je predvsem problem sistema - drzhave. In ker to ni akcijska raziskava tipa institucionalne intervencije, tudi ni moj namen shchuvati gledalce k neplachevanju narochnine, ker se to dela uchinkovito na povsem drug nachin (z lobiranjem interesnih skupin) v mas medijih in ne z objavo v neki specializirani reviji, kot je Revija SRP. Po drugi strani pa vemo, da se radikalne spremembe v tako kochljivih zadevah, kot je pobiranje narochnine, ne reshujejo zgolj po normativni poti, to je, samo s spremembo zakona o Radioteleviziji Slovenija, ampak posegajo v globlje spremembe institucij, ki jih problem zadeva, in konec koncev v dejanske spremembe sistema oziroma njegove vrednotne orientacije in utemeljitve.

Preostane nam torej upanje, da bo razpravljanje o tem problemu razumljeno predvsem kot razmishljanje o tem, kaj bi lahko bilo, che bi drzhale vsaj osnovne hipoteze, teze in trditve, ki jih razvija izhodishchna naloga Katalog problemov v komunikacijskem procesu in posebej v oziru na njegov osrednji del, to je, vrednotni sistem oziroma legitimiteto institucij sistema. Razlika med vrednotnim, normativnim in interesnim pristopom k razreshevanju nekega problema je ochitna. In ochitno je tudi, da vrednotna analiza problema legitimnosti pobiranja narochnine in legitimitete medija RTVS za zakonodajalca sploh ni uporabna.

Shele po tej uvodni omejitvi se lahko nekoliko bolj sproshcheno posvetim reshevanju pomembnega problema: legitimnost radiotelevizijske narochnine v Sloveniji, leta 1994. Ta pa se neizogibno vezhe na shirshi problem, to je, na problem legitimitete medija RTVS v sistemu (oziroma na temeljno vrednotno orientacijo in utemeljitev tega mas medija v sistemu).

 

She prej pa propagandni dodatek za boljsho komunikacijo:

Osnovni predpogoj, da lahko vzpostavim smiselno komunikacijo z bralcem dokaj zapletenega teksta, je ta, da on pristane ali vsaj dopushcha tako gledanje na medij, ki se ne opira na t.im. objektivna dejstva, danosti, ampak ga skusha opazovati (zagledati) kot medij duha. Tako niso vech v ospredju njegove tehnichne, materialne, financhne in druge predstavljive in izrachunljive danosti, pach pa pridejo v ospredje zrenja, dejstva zavesti - vrednote in vrednotne orientacije in she kompleksnejshi vrednotni sistemi. V ospredju nashega zanimanja pa so propagande medija, to so posredovana dejstva zavesti. Mas mediji jih mnozhichno posredujejo in vsilijo svojemu mnozhichnemu avditoriju. Na njih temelji, iz njih izhaja moch medija. Predvsem pa nas zanimajo le tri oz. zaenkrat le dve mochni propagandi, to sta EP in PP, RP pa se na mediju shele uveljavlja. Nekaj vech o institucionalnih vrednotah - posredovanih dejstvih zavesti (s propagandami) pa sem skushal razlozhiti v drugem poglavju Traktata o svobodi, Vrednotni sistem institucionalne strukture. *6

Pri reshevanju problema je bistven celostni uvid, za prezentacijo pa je neizogibna neka shematika, ta pa je dolgochasna, in kar je huje, sama po sebi zavaja v shablonski konstruktivizem. Obchasne pozhivitve v prezentaciji so torej potrebne: razpoznavne in preprichevalne komponente. Ker se zhe kakih dvajset let ukvarjam predvsem s propagandami, je gotovo, da sem se hote ali nehote navzel nekaterih njihovih izraznih tehnik, na primer ponavljanja. Ponavljanje je mati propagande. Vendar ponavljam v variacijah, obchasno pa uporabim za ilustracijo tekste iz predhodnih, zhe prezentiranih problemov. Pri tem je pomembno predvsem to, kako mi, che mi uspe, vrednote - dejstva zavesti (duha) priobchiti zhivo. Drugache kot s prispodobami tega ne znam. Alegorije in eksemplifikacije torej niso zgolj ilustracije, ampak so izrazno sredstvo za posredna in neposredna dejstva duha - vrednote.

Moj namen je problematizirati problem, ki ga obravnavam, kvechjemu she odpreti mogochost tudi drugachnih reshitev. Ni pa moj namen preprichevati, s tako metodo bi lahko preprichal samo zhe preprichane. Ne maram pa in skrajno alergichen sem, che me kdo preprichuje, da problema ni, da sem si ga kratko malo izmislil. Propagandisti, inzhenirji dush, duhovni voditelji, agitatorji vseh vrst so ti, ki so na nasprotnem bregu. Hkrati pa so ONI ti, ki vedo, o chem govorim.

 

Poenostavljen povzetek o ekspanziji subsistemov preko njihovih propagand:

Tudi moch RTVS, she posebej TVS, je v tem, da ekspandira predvsem dominantni propagandi dveh od treh dominantnih podsistemov v sistemu, to sta ekonomika in politika (ekonomski in politichni subsistem). Najprej se v mediju udomachi politichna agitacija in propaganda, to je propaganda politichne zavesti (ideoloshke zavesti). Njej praviloma sledi ekspanzija ekonomske zavesti (ekonomske propagande) oziroma (ekonomizma ali v nekoliko ozhji oznachitvi konzumerizma). Nekatere TV hishe pa so zhe ustanovljene in tako tudi utemeljene kot komercialne televizije, njihova moch temelji najprej na ekonomski propagandi. Nacionalne televizije so po bistvu nacionalno-drzhavne TV (nacija in drzhava sta skoraj sinonimna oznachevalca). Vsaj nekatere drzhavne televizije, ki se imenujejo nacionalne, so utemeljene tudi na ohranjanju in ekspanziji nacionalne kulture (kulturne propagande), ki je v funkciji ekspanzije politichno nacionalne propagande drzhave (sistema). Ta, nekoliko poenostavljen prikaz naj bi uvodno ilustriral vrednotni pristop v pojasnjevanju mochi in ekspanzije masovnega medija - televizije.

Che pa tega vrednotnega pristopa nikakor ne morete sprejeti, potem ne bomo mogli dosechi minimalnega sporazumevanja, kaj shele da bi lahko vzpostavili komunikacijo, ki presega tisto po chrki in besedi.

 

She to:

Che menite, da se medij obvladuje samo normativno, z dolochbami zakona, na primer tega, ki ga analiziram po vrednotni orientaciji, ste v hudi zmoti, zavedeni ste od drzhavne propagande - "ideologije normativizma". Mochnemu in pomembnemu mediju v sistemu se vlada tudi neposredno. Lahko bi rekel, da se ga obvladuje tudi personalno, ker je prevech pomemben za sistem, da bi ga lahko prepustili le neki zachasni pravni ureditvi. Kako torej? Politik in novinar sta kot zhenin in nevesta. Drug brez drugega ne moreta, vsak zase sta veliko manj pomembna, kot che sta v simbiozi. Novinar dobi pomembne informacije, politik pa pomembnost v medijski predstavitvi. Vchasih se chudite, kako je neki novinar neustrashen in drugi previden, a to samo zato, ker ne veste za njihove povezave s politiki, politiko, mochjo. A dalech najpomembnejshe je vladanje v sistemu, njegovo obvladovanje po duhu. Sistemu vlada, obvladuje ga duh propagande. Pravite, da pretiravam, da temu ni tako. Pa preizkusimo zelo uchinkovito sredstvo vladanja, ki pravi tako (kot George Orwell): Svetu vlada strah. Pravite, da ni vech tako, da je chas represivnih sistemov minil, ali da je v ochitnem zatonu mochi. Prav, pa preizkusimo drugo modrost, ki pravi: Che je armada brezposelnih dovolj velika, je lahko vladati ljudem. In zopet je tu strah. Che ne vidite, da so ljudje okoli vas prestrasheni, da se boje, da bodo izgubili delo, potem ste morda neobchutljivi za kolektivno zavest, njeno obchutenje. In kaj imajo pri tem mochni mediji? Mochnejshi ko so, vechji delezh imajo pri tem. Dnevno posredujejo svojim gledalcem abnormno kolichino strahu. Sprva se zdi, da medijski strahovi med seboj nimajo nobene zveze. Kakshna naj bi bila zveza med strahom v neki grozljivki (filmu npr.) in strahom, da bo jutri vojna, posredovanim v informativni oddaji (porochilih npr.) in pa recimo z vashim strahom ali prestrashenostjo, da vam chesa ne zmanjka, da ne boste pozabili nechesa kupiti (kakega artikla npr.)? Prej ali slej se izkazhe, da jim je skupno bistvo: obchutenje strahu, podzavestno obchutenje vashe zastrashenosti. Ljudem je treba nuditi potrebno in zadostno obchutljivost za strah. Che so otopeli, je treba dozo povechati. Filmi bodo vedno bolj grozljivi, o brezposelnih se bo vedno vech govorilo, vedno bolj nas bo skrbela brezposelnost, dokler se ne najde kaka druga she primernejsha oblika zastrashevanja. Ker, v sistemu vlada strah, s strahom se vlada. In vladajo inzhenirji dush in propagandisti.

 
_______
* (Opombe v Povzetku)