Revija SRP 3/4

Rajko Shushtarshich

 

IZ RAZISKAV VREDNOTNEGA SISTEMA INSTITUCIJ

 

Iz raziskav Vrednotnega sistema institucionalne strukture Hevristichna shema Kataloga problemov M.M. RTV Slovenija *5

Kljuchni metodoloshki problem strukture Kataloga je shema. Shema je hevristichni model, ki omogocha strukturiranje problemov v Katalog. Shema je sochasno osnova za rachunalnishko strukturo, obdelavo, prezentacijo Kataloga problemov. Njegova vsebina pa je in ostane odvisna od jasne (pregledno razvidne) semantichne formulacije problemov medija in medijev v celotnem komunikacijskem polju. Shema omogocha hevristichno rekonstrukcijo predvidljivih problemov iz strukture sheme, to je takih, ki jih empirichno zajemanje bodisi izpushcha, bodisi se she ni dokopalo do njih, ali pa jih iz dolochenih razlogov (npr. ideoloshkih) potiska iz aktualizacije v javnosti.

 

Metodoloshka shema po katalogu ali poskus klasifikacije problemov MM (zgolj za ilustracijo):

Za reshevanje problema narochnine je potreben she shirshi uvid. Ko ga osvetlimo v okviru sheme komunikacijskega procesa, zadenemo v problem medijeve vloge v sistemu. Che nas zanima utemeljitev pobiranja radiotelevizijske narochnine, nas mora zanimati njena utemeljitev v okviru celotnega vrednotnega sistema institucij ali krajshe recheno, v legitimiteti sistema. Te shirshe (teoretske) analize pa ne razreshujem v tej raziskavi, ob reshevanju tega problema, tu je le uporabljeno in le povzeto dosedanje raziskovanje in osvetljevanje vrednotnega sistima institucij, vrednotnih orientacij medija in masovnih medijev. Funkcija kataloga problemov je predvsem ta, da omogocha shematsko obravnavo problema v okviru celote. Sama prezentacija pa skusha to shematskost presechi.

Shematska vprashanja in shematizirani odgovori nanje:

- Kaj je televizija?
- Chigava je TV?
- Kakshna je TV?
 
- Da televizija je, ali ni le elektronski medij enosmerne komunikacije, ki formira moderno mnozhico, ampak je tudi, ali she
- medij sistema, medij politichne mochi, vpliva,
- medij, s katerim se vlada, ali vsaj vlada javnemu mnenju,
- je medij, ne le informacije, ampak tudi usmerjanja informacij, njihove selekcije, je torej tudi ali predvsem medij indoktrinacije gledalcev. (Opomba: vezniki, predlogi, medmeti, skratka slovnichni oznachevalci so tu le zaradi lazhje berljivosti, sicer se jih v shemi, che se le da, ne uporablja.)
 
- Chigava je televizija, ali kdo je njen lastnik, ustanovitelj, kdo (vse) ima nanjo ekonomski, politichni, kulturni, (itn.) vpliv?
- Jo upravlja, nadzira parlament (njegova telesa, komisije), ministrstva - strokovne sluzhbe - administracije, sveti TV same ali pa bolj narochniki, plachniki ali pa sindikati, stranke, interesna zdruzhenja, lobbyji strank?

- Je TV nacionalna ali drzhavna institucija, ali pa je bolj javna ali zasebna, je morda komercialna, ali drugache recheno, je morda medij ekonomske mochi, medij, v katerem dominirajo interesi in vrednotne orientacije kapitala (sponzorjev, oglashevalcev)?

 

 

Historichna shema ali shematska klasifikacija problemov

iz zgodovine MM

Iz faktografskih podatkov evidence je treba rekonstruirati formulacijo bistvenih problemov skozi chasovne preseke in po vsej shematski strukturi (kolikor je to mogoche). To pomeni, da je treba formulirati probleme, jih definirati, odgovoriti na takratne njihove reshitve shematsko:

- Kaj je bila televizija (v prejshnjem sistemu)?
- Chigava je bila TV?
- Kakshna je bila TV? Itn.

Primerjava shem iz dveh ali vech zgodovinskih presekov (obdobij) omogocha jasnejsho formulacijo problemov medija tako aktualnih, kot jih vidimo danes, in tistih, ki so (smo) jih videli prej. Kaj se je bistvenega spremenilo na mediju, v odnosu medija do sistema, sistema do medija, v odnosu do avditorija, v vsebini in naravnanosti sporochil medija itn.

 

Subsistemska shema ali

klasifikacija problemov MM v Legitimiteti sistema (VSIS)

 

- Kaj je televizija (z vidika posameznih subsistemov)?
- Chigava je TV (v subsistemski dominaciji, v institucionalni hierarhiji sistema)?
- Kakshna je TV (v ocheh kulture, znanosti politike, religije, gospodarstva itn.)?

Che bi sedaj poskushal za primer shematsko odgovoriti na ta sklop vprashanj, bi bili odgovori taki:

- V ocheh politike je radiotelevizija predvsem sredstvo vladanja na moderen nachin, to je z obvladovanjem javnega mnenja, zanjo je ta predvsem medij PP (politichne propagande).

- V ocheh gospodarstva je ta predvsem medij EP (ekonomske propagande), medij, ki posreduje, oblikuje, shiri konzumerizem porabnikov (konzumno naravnano zavest), kratko recheno, komercialna radiotelevizija.

- V ocheh religije je medij, ki potencialno omogocha shirjenje religijske propagande (religijske zavesti) na modernejshi nachin.

To so trije mochni podsistemi sistema in tudi tri oblike dominantnih propagand sistema, ki dejansko obvladajo legitimiteto sistema. Vse ostale propagande (vrednotne orientacije ostalih podsistemov) so neavtonomne, to je, so pod vplivom mochnih (dominantnih) propagand. Recheno ekspresivno, z njimi so prezhete ali v njihovi sluzhbi so dekle.

Med njimi velja posebej izpostaviti kulturno propagando, predvsem zato, ker je umetnost she vedno tista prva dekla med deklami, ki estetsko oblikuje vse mochne propagande, pri tem se ji obchasno tudi posrechi, da se avtonomno izrazi in razvija ali celo uveljavlja. (Vnaprej pa bom dosledno shematsko prezentacijo opustil, predvsem zaradi lazhje berljivsti teksta.)

________
Tako rekoch na vsa ta vprashanja sem zadel in na svoj nachin tudi skushal odgovoriti nanje v dosedanjih raziskavah vrednot, vrednotnih orientacij in vrednotnih sistemov. Teme so bile javno publicirane v raziskovalnih porochilih, revialnih chlankih, predvsem pa v knjigi Traktat o svobodi ali vrednotni sistem, zalozhba Lumi, 1992 in v Reviji SRP 1/2, 1993. Vtis, ki ga morda bralec le tega teksta dobi, namrech da so nekatere hipoteze, teze in trditve pri osvetljevanju problema RTV narochnine kar tako na hitro navrzhene, je najbrzh upravichen. Vendar vsakdo si lahko sam odgovori na vsako shematsko vprashanje in vseeno bomo blizhe soglasju, kot bi bili, che bi problem reshevali z redukcijo, tako da bi vechino obchutljivih in praviloma odlochilnih vprashanj preprosto izpustili.

 

 

Shema vrednot institucionalne strukture (legitimitete sistema)
Uporaba sploshne sheme vrednot subsistemov iz Vrednotnega sistema *6.1
 
NIVOJSKA STRUKTURA: utemeljevalne vrednote (vrednotne relacije):
TEMELJNA VREDNOTA SISTEMA: "Hierarhija je" : (lojalnost)
   
OSNOVNE VREDNOTNE RELACIJE
NA NIVOJIH SISTEMA:
 
nivo vloge: "nadrejenost - podrejenost"
nivo institucije: "pomembnost - nepomembnost"
nivo subsistema: "dominantnost - nedominantnost"
nivo sistema: "razvitost - nerazvitost"
nivo suprasistema: "obvladanost - neobvladanost"
transcendentalni nivo: "absolutnost (vechnost) - neabsolutnost"
   
HORIZONTALNA STRUKTURA: vrednotna utemeljitev na nivoju subsistemov:
Dominantni subsistemi
(ali vrste redov sistema):
vrednotne relacije:
religijski (teokratski red) vera - nevera
politichni (politokratski) moch (oblast) - nemoch
ekonomski (kapitalski)
 
imetje (lastnina) - neimetje
Nedominantni subsistemi: vrednotne relacije:
znanstveni"racionalistichni" resnica (spoznanje)- neresnica
kulturni "civilizacijski" lepota (estetsko)- nelepota
socializacijski "prosvetni" vzgoja (znanje)- nevzgoja
solidarnostni "humanitarni" soc. varnost - negotovost
subsistem iger "eskapistichni"
 
srecha (uzhitek)- nesrecha
sub-subsistemi (npr.:)  
izobrazhevalni izobrazba (sholsko znanje - neznanje)
zdravstveni zdravje - bolezen
shportni zmaga poraz (shportna)
vojashki zmaga poraz (vojashka)
sodstvo pravichnost nepravichnost (sodnikov)
itn.  

Morda modalitete vrednotnih relacij niso najbolj posrecheno izbrane in so aktualnejshe v drugih simbolih, vendar je to problem jezika; pomenskost vrednotnih relacij je dolochena po vertikalni in horizontalni osi strukture celotnega vrednotnega sistema. Zlasti za nivojske simbole vrednotnih relacij velja, da jih moremo uporabiti na vsakem nivoju in takrat ni to napaka v oznachevanju (simbolizaciji) vrednot, ampak s tem nekaj dodatno povemo in to je mogoche razbrati iz konteksta.

Osnovne vrednote (vrednotne relacije) in vrednotne orientacije so tiste, na katerih se utemeljuje njihova celotna subsistemska dejavnost kot relativno avtonomna dejavnost sistema in celo naddejavnost v primeru dominantnih subsistemov. Dominantne institucionalne vrednote so torej vera, moch in imetje ali pa modalitete teh vrednot. Razvejanost dominantnih subsistemov je kompleksna, to je danes vech kot evidentno zlasti pri politichnem in ekonomskem subsistemu. Njune subsisteme kot: drzhavno administrativni aparat, policijo, vojsko, sodstvo, aparat politichnih strank in morda tudi reprezentativne politichne "institucije" (telesa) smo klasificirali kot relativno avtonomne sub(sub)sisteme, njihove osnovne vrednote to do neke mere nakazujejo. Sodstvo se na primer utemeljuje na pravichnosti in armada na svoji vojashki mochi in zmagovitosti nad sovrazhnikom in tajna policija na sistemski tajnosti, zaupnosti, kontroli in tako naprej. Ekonomski subsistem pa je zhe tradicionalno tako razvejan, da mu sploh ni problem sklicevati se na relativno samostojno vrednotno utemeljitev njegovih sub(sub)sistemov; saj jo ima zhe v vrednotah personificiranih bozhanstev, novejshe panoge kot elektronika, informatika pa odkrivajo svoja bozhanstva v "bitu", rachunalniku na primer. Vendar vsa ta kompleksnost bistva horizontalne vrednotne utemeljitve strukture ne spremeni. Shema je v tem primeru le nekoliko bolj obsezhna in razvlechena in s tem nepregledna; namesto o dominantnih subsistemih bi govorili o institucionalno tesno povezanih in med seboj odvisnih in prepletenih subsubsistemih, ki imajo marsikaj skupnega, zlasti pa skupno ekspanzijo, to je integralno propagando.

Glede modalnosti simbolnih oznachevalcev vrednot subsistemov moram rechi, da nimam namena fiksirati njihove polivalentnosti, nasprotno, hochem le ilustrirati njihovo modalnost, ki sploh ne more biti nosilec pomena drugache, kot je to po strukturi same zavesti. Izbral pa sem tiste, ki se mi zdijo najbolj aktualizirani. S tem ni recheno, da jih vsakdo ne bi mogel prevajati ali zamenjati z bolj ilustrativnimi in bolj aktualnimi simboli. Glede pomena simbolov v sami shemi in njihovimi modalnostmi v tekstu so nesporazumi manj mogochi. Tako naj bi na primer zmaga-poraz pomenila (v shemi) lahko samo shportni poraz ali zmago za razliko od vojashke zmage v vojni ali vojashkega poraza po konchani bitki; vendar pa so borilni shporti nekako blizu vojashkim veshchinam, zato je tudi oznachevalec vrednote simbol zmage in poraza enak v obeh primerih zmag in porazov. Povsem nepotrebno je dodajati, da resnica oznachuje znanstveno resnico in vera religijsko vero in moch politichno moch in imetje ekonomsko imetje ali premozhenje; in che bi rekli ekonomsko moch ali resnico mochi, bi to pomenilo nekaj povsem drugega, neko bistveno opredelitev vrednotne orientacije chez okvire vrednotnega utemeljevanja subsistemov. Umetnishka lepota in znanstvena resnica in vojashke zmage in vojne morije pa so samo sestavljeni simboli vrednotne orientacije ali vsaj relacije, ki pa nam simbolizirajo lahko neprimerno vech pomenov kot razstavljeni enobesedni simboli. Ta shema pa simbolizira le vrednotni sistem institucionalne strukture.

Kadar je nek simbolni oznachevalec vrednote in preko nje vrednotne orientacije tako polivalenten, da ga lahko raztegnemo chez vse subsisteme, pa zelo verjetno nakazuje neko drugo dimenzijo vrednotne strukture, v tej, ki je shematsko dvodimenzionalna, pa asociira bolj vertikalno kot horizontalno os strukture. Vzemimo za primer eno takih vrednot: slavo. V vseh subsistemih je enako aktualna, cheprav se znotraj subsistemov individui hierarhizirajo po odnosu do osnovne vrednote subsistema, tako verniki po veri, politiki po mochi ali pa modalno izrazheno, po svobodi v zatiranju; gospodarstveniki po premozhenju, s katerim razpolagajo oziroma kapitalisti po kapitalu, po oplajanju kapitala, po polashchanju lastnine. Vse tri so neke vrste izvedene modalitete iste vrednote, ki jamchi kopichenje (imetja, kapitala, lastnine). Znanstveniki se hierarhizirajo po institucionalni resnici; uchenjaki po znanju, uchenosti, prosvechenosti; umetniki po lepoti umetnishkih stvaritev (zopet bi moral dodati, da po institucionalno priznani lepoti in to velja za vse nashtevane vrednote, ker to dodatno oznako tako hitro pozabimo); varstveniki po vrstah socialne varnosti in zavarovanj, ki jih nudijo; zdravniki po uspehih v zdravljenju in shtevilu bolnikov, ki jih chakajo; estradniki in zabavljachi in loteristi pa po srechi, s katero nas osrechujejo ali lepshe recheno, po igrivosti iger, ki jih prirejajo; shportniki pa po rekordih, shportnih dosezhkih, napetem tekmovalnem vzdushju in zmagah.

Premetavanje simbolov, ki simbolizirajo vrednote in vrednotne orientacije, je zelo obchutljiva dejavnost, je domena propagandistov in je tako rekoch dnevno na sporedu aktivnih propagand in s tem v nashi zavesti. Tole tu pa je bilo le zaradi ilustracije vrednote slave, ker za vsakega od pripadnikov nashtetih poklicev bi lahko rekli, da si zheli slave, visoko jo vrednoti: che bo slaven, bo nepozaben in institucionalizirana slava nudi nich manj kot institucionalizirano nesmrtnost, vechen spomin na slavnega chloveka in zopet moram rechi, da je to slavo pozhel le njegov del in to institucionalizirani del. Slava je skriti motivator, notranji motor ambicije po hierarhichnem vzponu v nekem institucionalnem podrochju sistemske dejavnosti in zato ima slava hierarhichno vertikalno vrednotno orientacijo, vsebinsko pa je kot pijavka: prisesa se, prilepi na katerokoli vrednoto, ima nichkoliko modalitet in she njena modalna antipoda: skromnost, ponizhnost se skorajda izkljuchno pojmujeta kot lazhna skromnost, narejena ponizhnost. Toliko o slavi, le za popestritev suhoparnega simbola: sheme, ker slava je vrednota, ki hrani hierarhijo.

Najtezhe od vsega pa je danes, ko se zdi, da zmanjkuje prostora v chasu, ko so opisi chasa v chasopisih, radiu, televiziji, ki naj bi bili mediji mas in ne mnozhic, tako zelo izpolnjeni z materialistichno ideologijo in vero v artikle in njih stvarnike, s politichno in ekonomsko propagando, tolerirati samo utemeljitev shematskega simbola (sheme). Pozornejshemu bralcu taka dodatna utemeljitev tako ni potrebna in bo zvenela banalno, vendar za utemeljitev sheme je bila bistvena. Zato jo bom le na kratko povzel:

Vrednotni sistem institucionalne strukture ni niti odraz nashih "objektivnih (produktivnih) odnosov" niti stanja v "razvoju proizvajalnih sil", (to je sil, ki so vidne v materialnih simbolih in razosebljenem chloveku kot simbolu institucionalizacije), ampak je njihov vzrok, razlog, zakaj so ti odnosi in ti materialni simboli taki, kot so in so tako chudno razviti.

Che to povem she enostavneje: stopnja materialnega razvoja sistemov je rezultat institucionalnih vrednotnih sistemov, usmerjanja vrednotnih orientacij aktualnih vrednot iz preprichanja. Vse, kar je "objektivno" (objektivizirano), se nam zdi tako trajno, skorajda nespremenljivo, zagotovo pa oprijemljivo, vendar je to le stvar navade nashega povrshinskega mishljenja.

To, kar je tako stabilno in je tezhko spremeniti, je rezultat (efekt) dominantnih propagand v nashi afektirani zavesti, to je institucionalizacije obchechloveshkih vrednot v rigidne socialno veljavne vrednotne sisteme.

Propagiranje deklarativnih vrednot je zanesljivo najmanj uchinkovit nachin za spreminjanje socialno veljavnih vrednotnih sistemov. Obche vrednote shirijo in poglabljajo nasho zavest. Ko se same shirijo in poglabljajo, shirijo in poglabljajo toleranco do drugih vrednot. Institucionalizirane vrednote pa nasprotno ozhijo nasho zavest, blokirajo jo na povrshini jaza in ozhijo toleranco do drugih vrednot. Univerzalnost (obchost) obchih vrednot in univerzalnost njihovega strukturiranja je v generativni strukturi nashega uma.

Individualnost pa je v svojskosti, enkratnosti in neponovljivosti jaza. Svojega bogastva mi (bogastva nashega mistva) ne moremo realizirati brez poudarjene tolerance individualnosti, posebnosti vrednotne orientacije vsakega posameznika in svojskosti njegovega osebnega vrednotnega sistema.

 

Subsistem iger institucionalizira razvedrilo, igre. Igre so pomembne za vsak sistem. Che je v starem Rimu veljal apel: "kruha in iger", ta velja she danes, le da je obrnjen: "iger in kruha", ker kruha je dandanes le relativno vech, kot ga je bilo v rimskem chasu. To je subsistem sprostitve napetosti v sistemu, kar je obchasno za sistem zhivljenjsko pomembno. Je subsistem, v katerem naj ne bi shlo tako zares, zlasti takrat, ko drama institucionalizacije dozhivlja svoje najbolj dramatichne trenutke. Ker pa je ravno ta podsistem po svojih utemeljevalnih vrednotah najmanj izdiferenciran, ga je tezhko nedvoumno poimenovati. Lahko mu rechemo subsistem iger ali pa subsistem: zabave, rekracije, shporta, ali pa podsistem: shportnih iger, telesne kulture, kulture telesa, kulture strasti in tako v novih in novih oznakah, ki s svojo mnogoterostjo kazhejo na relativno neaktualnost njegove vrednotne samoutemeljitve. V njem je nedvomno najmochnejshi podsistem shport. Zlasti v shportu pa je vrednotno utemeljevanje "igre - neigre" vidno podrejeno dominantnima subsistemoma ekonomiki, politiki, odnosno kapitalskemu in politichnemu redu, to je njuni vrednotni orientaciji. Celotni podsistem iger je izredno popularen, masam in mnozhicam pisan na dusho, lahko bi mu rekli tudi populistichni subsistem. Vrednote, na katerih se utemeljuje, so masovno popularne ali mnozhichno aktualizirane. Cirkus in cirkusantstvo dobesedno fascinira in zachara mnozhice, dviga vsesploshni optimizem v njih, prichara jim obchutenje sreche, zadovoljstva, pozabe, na sploshno bi lahko rekli, da ta podsistem utemeljuje nadomestno samozavest in varljivi smisel bivanja. Ne smemo namrech pozabiti na njegovo drugo plat, v njej je vedno neka nesrecha, ker nekdo je igro izgubil, ker v njem je tudi brezup poraza, zhalost in razzhaljenost bednih in izguba dostojanstva delnega chloveka. V njem je tudi mozhnost za nadaljno integralno institucionalizacijo prostochasnih aktivnosti, to pomeni mozhnost, da jih sistem vrednot napravi manj prostochasne in manj sproshchene, zato pa bolj usmerjene, nadzorovane in obvladane od vrednotnega sistema legitimitete institucij. Njegovih vrednot skorajda ni treba nashtevati, ker sem jih nashtel zhe kar nekaj v opisu samega subsistema, a naj jih nekaj vseeno izpostavim: srecha - z nesrecho, zmaga - s porazom, tekmovanje in netekmovalnost, pa rekord, uzhitek, razvedrilo, pozaba, telo, strasti. Slednjih je toliko, da je njihovo oznachevanje poseben problem, vendar v institucionalnem sistemu imajo status vrednot, prav tako kot ga imajo in so ga pridobili artikli, stvari (kot vrednote, oziroma vrednotne orientacije v ekonomski propagandi). Samo vprashanje, katere strasti so to in kako jih lahko transformiramo v sistem institucionalnih vrednot, pa je bolje, da prepustimo umetnosti, ki to ves chas dela. In to dela neprekosljivo in za nagrado jo zato obchasno razvrshchamo in utemeljujemo kar v okviru podsistema iger.

Na koncu tega opisa nedominantnih podsistemov velja she enkrat poudariti, da tezhavnost v opisovanju oziroma predstavitvi relativno avtonomnega vrednotnega utemeljevanja nedominantnih subsistemov izvira predvsem od tod, da jih aktualizirajo in utemeljujejo dominantni subsistemi oziroma njihove dominantne vrednotne orientacije. Tako so na primer vrednote: solidarnost, humanost, humanitarnost, pa tudi znanje, spoznavanje, resnica pogosteje aktualizirane kot instrumentalne vrednote (to je uporabljene vrednote) v propagandi politichnega, ekonomskega in religijskega vrednotnega utemeljevanja kot pa izvorno samoutemeljevalne vrednote, to je avtonomne vrednote, ki so sposobne prav take samoutemeljitve, kot so je vrednote dominantnih in predominantnih vrednotnih orientacij.

 

Dodatne opombe k shemi:

- V nashem primeru vojne v Sloveniji se je ta poraz aktualiziral v skrajni inachici. Antipod temeljne (utemeljujoche) vrednote vojske:
nechasten poraz in vojashka-vojna nemoch, to je razpad armade JNA. (Glej: *7.1 Iz vrednotnih orientacij vojne propagande, Traktat, p 151)

- V zadnjem chasu se na mediju TVS poudarjeno aktualizirajo vrednote subsistema iger. Srecha - nesrecha je temeljna kompenzacijska vrednota, na kateri se utemeljuje vse vechji pomen reda iger v sistemu. Zabavno-razvedrilni program ekspandira v najbolj gledanih terminih prvega in drugega programa medija TVS. V njem prevladujejo igre na srecho (3x3, Poglej in zadeni, Podarim-dobim, Ona-On, Tv-igrice, itn., itn.). Da je drzhava zadovoljna, ji navrzhe she cirkus. Srecha je dobitek, zadetek, darilo. Omogochajo jo sponzorji! Razvedrilni program ni samo skrajno skomercializiran, ampak je vsebinsko podrejen sponzorjem. Ni vech problem, v katere oddaje je mogoche umestiti reklamo - EP sporochilo, ampak nasprotno, problem je, kakshne naj bodo vsebine oddaj, da bodo primerne polashchevalcu - sponzorju. TV program nudi toliko iger in neslanega kruha za srecho ljudstva, kolikor ga to samo hoche in she vech. Lahko bi rekli, da je onesnazhevanje psihe slovenskih gledalcev z lazhno srecho izgubilo vso igrivost. Cheprav je verjetnost omembe vrednega dobitka za izigrane udelezhence iger tako majhna, da je statistichno zanemarljiva, shtevilo igralcev narashcha. Ni ravno tezhko videti, da je vrag vzel shalo, sedaj gre zares, in da to ni vech ekspanzija vrednotne orientacije razvedrilnega subsistema, ampak ekonomskega. To je institucionalizirano razvedrilo, v katerem sistem izgublja predvsem smiselno vrenotno orientacijo za individue v sistemu. Tem zabave in pozabe zheljnim gledalcem se propagirajo nadomestne vrednotne orientacije, namesto v ustvarjalno ali vsaj pridobitno dejavnost raje v hazard eskapistichnega podsistema. In gledalci so srechni, medij pa prepoln reklame, neavtonomne (izkrivljene) eskapistichne propagande. Vrednota dobitek, zadetek se realizira v masovni izgubi, masovnem pogreshku, to je redukcionizmu smisla na smisel ekonomske propagande. Bistveno je to, da je ta program tako zelo prezhet z ekonomsko propagando (reklamo in idejami sponzorjev), da je evidentno neavtonomen. In ker je v medijevem programu tako zelo pomemben (zasegel je osrednje programske chase z najvechjo gledanostjo), mu daje svoj pechat. To je pravo, to je podoba (image) komercialne TVS. To je verjetno komercializacija medija brez povratka. (Glej: *10 Porochila Programskemu svetu III-VI, SRP 1/2, p 24-63)

 

Pojasnilo:

Vrednotno orientacijo vojske in vrednotno prevrednotenje eskapistichnega programa sem za ilustracijo sheme posebej izpostavil. Najprej je bila tu vojna za Slovenijo, ki smo se je udelezhili tudi na mediju RTVL/S; potem je nekako spontano sledil she boj za nacionalno radiotelevizijo. (Ta igra je bila, kot vse kazhe, v glavnem zgubljena). Sedaj v miru pa je moje osnovno vodilo skromnejshe, to je le analiza vrednotne orientacije medija oz. reflektiranje njegove strateshke orientacije. Tudi to pochetje je obchasno tako napeto, da bi mu mirno lahko rekli boj za obstanek. Situacija v mochnem mediju sistema pa je taka, da bi ji prav lahko rekli: boj za dushe gledalcev. V njej dominirata dve propagandi: strankarsko politichna indoktrinacija "politichno-indoktrinativnega programa" in ekspanzija zlagane sreche, iger - zabave "razvedrilno-ekonomske propagande". (Prav ti dve interni programski dominaciji v mediju RTVS pa se nujno izkazheta tudi kot poglavitni usmerjevalki t.im. programskih raziskovalnih interesov. Avtonomno raziskovanje v mediju je problematichno ali nezazheleno raziskovanje. Zato se tudi detektiranje in javno prezentiranje problemov, tako v Katalogu kot tudi v Reviji SRP, lahko oznachi le kot instituciji nelojalno in predrzno pochetje.

 

 

She o integralnem vrednotnem utemeljevanju sistema

Stopnja dominacije oziroma predominacije (tista, ki dolocha tip sistema ali vrste reda vrednot) je hiperinstitucionalizacija vrednot! Z njo je pogojena, iz nje izvira. Teokratski, politokratski, kapitalski red so tiste vrednotne utemeljitve in urejevalke (celotnega) sistema vrednot, ki same temelje na vrednotah (njihovih podsistemov), ki so prevrednotene in ker so prevrednotene. S tem je vrednotni sistem kot celota neskladen in blokiran v svoji rasti in spontanem razvoju. Racionalistichen, prosvetljenski, kulturen ali civilizacijski pa noben sistem v zgodovini chloveshtva she ni bil, kar pomeni, da ti podsistemi niso bili niti dominantni, kaj shele predominantni v vrednotnem utemeljevanju celotnega sistema. Che poznamo prosvetljenstvo iz obdobja prosvetljenih vladarjev, ki so sami veliko dali na prosveto (sholstvo) in prosvetljevanje svojega ljudstva in svoj absolutizem hkrati, je treba rechi, da takratni vrednotni sistemi she zdalech niso bili prosvetljenski, ampak politokratski - absolutistichni. O pradavnih civilizacijah pa radi govorimo, ker nas za chuda she najbolj zanimajo njihova kultura, umetnost, pa filozofija, skratka civilizacija. O vsem tem vemo najvech, a zato ti sistemi she zdalech niso bili civilizacijski. Bili so kristalno teokratski, politokratski, militantni ali vojashki, lahko bi jih poimenovali tudi z druge plati in rekli, da so bili suzhenjski, barbarski, tlachanski, ker predvsem na tem so temeljile takratne civilizacije. Skratka eno gre z drugim, blishch ima svoj odblesk na bedi. Tudi ko govorimo o evropski civilizaciji, se takoj spomnimo njenih korenin v starogrshki, grshkolatinski civilizaciji in pri tem smo tako vzhicheni, da povsem izgubimo obchutek za mero, namrech mero v vrednotenju takratne kulture, umetnosti, filozofije, znanosti, skratka te civilizacije v okviru takrat veljavnega vrednotenja. Analogno se nam primeri, ko vrednotimo danashnjo "civilizacijo" v okviru njenega propagiranega, proglashevanega in deklariranega vrednotnega sistema namesto dejansko veljavnega.

Bolj pa so nam znana prevrednotenja, navidez izvirajocha iz institucionalne integracije, na primer obchasnega povezovanja podsistemov na nivoju sistemske integracije ali reorganizacije, kot je to povezovanje ministrskih resorjev, ministrstev. Tako se na primer obchasno vezhejo: kultura in znanost, pa kultura in telesna kultura, ali pa celo kultura in turizem in takrat mediji dejansko na veliko propagirajo "kulturno postrezhbo" kot pomembno manifestacijo (dezhelne kulture) kulture neke dezhele, nekega naroda. Povezuje pa se tudi kultura in zabava in kolikor se le da, se takrat brishe razlika med umetnostjo in kichem, pa sochasno she rivaliteta med elitno in masovno kulturo. To, kar sem zhelel ilustrirati, je zopet dejstvo, da vsaka sistemska reorganizacija in institucionalna integracija temelji najprej na prevrednotenju hiperinstitucionaliziranih vrednot.

V obdobjih izrazitega integralnega ali totalitarnega vrednotnega utemeljevanja sistema se takorekoch vsem podsistemom odreka avtonomnost v utemeljevanju njihove dejavnosti na njihovih, njim lastnih vrednotah. Tako je umetnost takrat utemeljevana tako, kot da obstoji le zaradi religije ali pa shport le zaradi politike (na primer) in v obdobjih predominacije kapitalskih redov so vsi ostali evidentno korumpirani ali vsaj skomercializirani. Takrat se utemeljujejo z dohodkom in profitom, ki ga prinashajo in njihove vrednote so le vrednosti! She vechja nejasnost in neavtonomnost pa je takrat v zdravstvu - solidarnostnem podsistemu. Zdravstvo je sicer vechinoma relativno avtonomno, vech ali manj ga sposhtujeta celo politika in religija, le ekonomizem ga s pomochjo tehnologije medicine neusmiljeno tehnizira, mehanizira, manj vidno pa dehumanizira. Moderni chlovek dvajsetega stoletja brez tehnizirane medicine ne more niti umreti. Heteronomnost institucionalizacije vrednot je morda she najbolj vidna v podsistemu iger: shportnih iger, zabavnih iger, svetu estrade, iger na srecho. Institucionalizacija vrednot, kot so: upanje, srecha, zmaga, rekord, je prepushchena igralnicam, loterijskim zavodom, estradnemu businnesu, sponzoriranim shportnim organizacijam, posvetovalnicam in posredovalnicam, she najbolj pa reklamnim agencijam. Che dandanes ne zahtevamo le kruha in iger, pa zato zahtevamo vedno vech in vech iger, od tega shportnih iger in estrade. Rekli bi, da hochemo vedno vech in bolj institucionalizirane igre, to je institucionalno srecho in organizirano zabavo. Shport kot potencialno avtonomen podsistem pa je v abnormni ekspanziji ravno v tistih sistemih, kjer je evidentno skomercializiran ali pa spolitiziran oziroma etatiziran in ne moremo ne videti, da to meche senco na njegovo samoutemeljitev, vsaj zelo dvomljiva je ob dejstvu, da ima shport osnovno nalogo, da demonstrira moch sistema. Ob tako chrnogledo opisani neavtonomni vrednotni orientaciji si seveda tezhko predstavljamo, da se bosta lahko tudi shport in zabava vrednotno utemeljevala sama po sebi, po svojih vrednotah.

S to ilustracijo sem skushal nekoliko sprostiti togost shematskega opisovanja vrednotnih relacij nedominantnega dela institucionalne strukture. Vrednotne orientacije nedominantnih subsistemov so v nashi zavesti dejansko zapletene, prezhete in nechiste. Da bi jih vsaj malo ochistili, nam je tudi tu potreben dolochen analitichni napor, tako kot vedno, ko gre za lochevanje dejstev zavesti in simbolov, ki jih oznachujejo. Neizdiferenciranost institucionaliziranih vrednot rezultira konfuzijo (hiperinstitucionalizacije) v vrednotnem utemeljevanju institucij in she posebej subsistemov. Ko smo zhe s sfero institucionalnih vrednot toliko dolocheni, tako orientirani in usmerjeni, nam ne preostane kaj dosti drugega, kot da ugotavljamo, da so tu in da veljajo ne glede na nashe osebno preprichanje ali nash osebno svojski vrednotni sistem. Vendar je tudi prav, da vemo, da so to posredna in posredovana dejstva nashe zavesti in se, cheprav pochasi, komaj opazno, vseeno spreminjajo! Jasnost razmejitve vrednot, chistost vrednotnih orientacij je proces, ki mu navadno recheno razvoj vrednotnega sistema institucionalne strukture; predominacija vrednotnih orientacij pa je neskladje v njem. Institucionalna dominacija vrednotnih orientacij prav dolochenih podsistemov se ne more ukiniti s konfuzijo vrednotnih utemeljitev, ki jo povzrocha zabrisovanje nachelno avtonomnega utemeljevanja (samoutemeljevanja) vseh preostalih dejavnosti sistema. Nadaljna institucionalizacija vrednotnega sistema bo chistejsha le s procesom avtonomizacije in diferenciacije vrednot in ne z hiperinstitucionalizacijo v integralnem vrednotnem utemeljevanju.

Ta skrajno nepotreben dodatek je bil vseeno potreben, ker bi me sicer utegnili razumeti, da propagiram ukinitev institucij in she prej razveljavitev vseh institucionalnih vrednot. Tudi pri institucionalnih vrednotah deluje pravilo vrednot, ki pravi, da je toleranca do drugachnih vrednot predpogoj njihovega razumevanja. She vedno pa mislim, da nikakrshna institucionalizacija vrednot in razvoj vrednotnih sistemov ni blizhnjica k obchim vrednotam. To je preprosto druga dimenzija (sfera) zavesti. Treba je le she dodati, da tudi neuvidenje, nerazvidnost institucionalnih vrednot ni blizhnjica, ki vodi do vechje veljave obchechloveshkih (suprasistemskih) vrednot, she manj pa je to lahko predominacija samo nekaterih vrednot. Morda se meni tako samo zdi, vendar mislim, da je dandanes chloveshtvu najnevarnejsha vrednota: hiperinstitucionalizirana moch.