Revija SRP 3/4

Rajko Shushtarshich

 

HISTORIAT PROBLEMA

O zgodovini problema narochnine na mediju RTVL - iz leta 1978

 

Primer je pomemben, ker kazhe, kako dalech sega reshevanje ali nereshenost nekaterih problemov medija. Prvich ga je jasno formuliral nekdanji predsednik skupshchine RTVL Ante Novak zhe julija 1978.

Predlog je zanimiv she posebej zato, ker danes, po 15 letih lahko jasno lochimo sam problem medija in njegovo utemeljitev, ki se ji pozna pritisk ideoloshkega utemeljevanja predlaganih reshitev problemov medija v takratnem sistemu.

Medtem pa je samo bistvo problema tako rekoch nespremenjeno, enako problematichno za institucijo RTVS in za sistem oziroma drzhavo Slovenijo, in je, kot se za vsak res zapleten problem spodobi, she neresheno.

Povzel bom predvsem tiste dele predloga, ki ilustrirajo vrednotno utemeljitev problema pobiranja RTV narochnine v Sloveniji leta 1980. Celotna raziskava predsednika Skupshchine RTVL iz leta 1978 je v prilogi Za osvezhitev zgodovinskega spomina institucije RTVS: Utemeljitev predloga za ukinitev RTV narochnine in uvedbo prispevka za RTV (iz bruto osebnih dohodkov), Ante Novak.

 

 

O nelegitimnosti narochnine

Zhe leta 1978 je Ante Novak ugotovil, da je narochnina za RTV posebna obvezna dajatev (taksa, davek) na lastnishtvo radijskega in televizijskega sprejemnika. Trdi, da je ta upravichena samo na zachetni stopnji radiofikacije (pojem vkljuchuje tudi ekspanzijo TV mrezhe - "televizifikacijo"), cheprav to odlochilno dejstvo pove dokaj obzirno ali politichno taktno, kakor hochete. Da pa je to zanj bistveno oziroma pomembno, govori dejstvo, da s to ugotovitvijo svojo shtudijo o upravichenosti oziroma legitimnosti narochnine zachne. Prvo poglavje o neupravichenosti instituta narochnine sklene takole: "Iz navedenega sledi, da je narochnina kot posebna oblika obvezne dajatve imetnikov RA in TV sprejemnikov druzhbeno upravichena le na stopnji osnovnega procesa radiofikacije, ko pa je optimalna stopnja le te dosezhena, se narochnina kot oblika pridobivanja sredstev za RTV dejavnost negira."

 

 

O presezhenosti instituta pobiranja narochnine

V naslednjem poglavju pa preprichljivo ilustrira, da je "narochnina kot oblika pridobivanja sredstev za RTV dejavnost v socialistichnem sistemu presezhena tedaj, ko so zaradi naglega vzpona kulturne ravni in zhivljenjskega standarda radijski in televizijski sprejemniki postali sploshna dobrina, sistem zbiranja narochnine pa deruten, kompliciran, drag in socialno krivichen."

Nadaljnja argumentacija to bistvo samo she podkrepi in ilustrira, ko prikazhe, da se ta kompliciran, deruten in drag sistem zbiranja sredstev za RTV dejavnost tudi ekonomsko ne izplacha, da je tudi zhe zaradi tega prezhivel svoj chas (zhe v letu 1978).

Che te ugotovitve she nadalje povzamem oz. strnem v osnovno ugotovitev, bi rekel takole: Pogoj vsesploshne mnozhichnosti mas medija RTV je izpolnjen in s tem je prisilno pobiranje narochnine zanjo neupravicheno oz. nelegitimno. Menim, da tudi danes ta bistvena ugotovitev stoji, tezhko bi jo ovrgli.

 

 

O krivichnosti narochnine

She posebej zhelim osvetliti argument vrednotne utemeljitve njene upravichenosti oz. neupravichenosti: "Narochnina je zhe zaradi svoje enakosti za vse plachnike socialno krivichna, to svojo "krivichnost" vecha z razvojem tehnike in mnozhichnostjo sprejemnikov, je torej kot institucija socialno vse manj upravichena" (tudi ta argument ilustrira z dejstvi). Uposhtevati je treba zlasti dejstvo, da je narochnina, ki je za vse enaka, za nakatere pomemben izdatek (zlasti v delezhu preostanka dohodka nad eksistenchnim minimumom), che pa bi hoteli to krivichnost enake narochnine odpraviti, bi stroshke zbiranja narochnine potrojili. Argument je vsekakor vreden razmisleka, vendar tudi z odpravo narochnine za RTV "socialne krivichnosti" vseeno ne bi bistveno zmanjshali. Problem je namrech razsezhnejshi in korenini v legitimiteti socialnega razikovanja v sistemu. Deklarativno je bila to druzhba socialne enakosti (tako se je utemeljevala) in zopet deklarativno, tezhila je k vedno vechji socialni enakosti in pravichnosti. Dejansko pa se je razvijala ravno nasprotno, poglabljala je socialno razlikovanje - socialno diferenciacijo. Vrednotna utemeljitev socialne stratifikacije je iz latentne prehajala v vedno bolj odkrito socialno uveljavljeno - dejansko stratifikacijo. Ta argument o krivichnosti narochnine je torej izrazito ideoloshki, tudi v letu 1978 si A. N. z njim ne bi mogel bistveno pomagati, lahko bi recimo vplival na mehke dushe, ki po pravilu ne odlochajo, v sistemu nimajo mochi. Za samo analizo pa ni bil odlochilen.

 

 

O nenaravnem (skokovitem) povishevanju narochnine

A.N. opozori na probleme, ki nastanejo v funkcioniranju institucije RTVL z neenakomernim - skokovitim povechevanjem narochnine. Pokazhe oz. dokazhe:

"- da narochnina RTV raste z vechjimi skoki, ker so chasovni razmaki med spremembami narochnin 2, 3 ali celo vech let; v zadnjih dvanajstih letih (1967 do 1978) so bile narochnine povechane le shtiri krat;

- da pa ima gibanje narochnin v povprechju isto dinamiko kakor gibanje zhivljenjskih stroshkov."

Kasneje komentira:

- "da so v tem zacharanem krogu propadle vse pobude, da bi se narochnina avtomatichno in vsako leto sproti povechevala (v skladu z rastjo cen in rastjo OD) in zato pride do skokovitih sprememb, ki pa zaradi tega, ker so te le reshitev za tekoche leto, ne zagotavljajo optimalnih ali vsaj minimalnih prihodkov za druzhbeno dogovorjeno dejavnost RTV."

Moj komentar je tak, da so te tezhave kljub tehtnim opozorilom in dokazom zaman, che je v igri nekaj mochnejshega, to je interes politike, politichnega subjekta. In tako imamo she dandanes ta isti problem skokovitega povechevanja narochnine, cheprav se v Evropi narochnina prilagaja indeksu rasti cen ali she dodatnemu korektivu indeksu rasti osebnih dohodkov. Zakaj je bilo pri nas in je she vedno temu tako, pa bomo skushali razkriti takoj zatem.

 

 

O strukturi prihodka RTV

Glede strukture prihodkov medija RTVL pa A.N. ugotovi naslednje:

"- skupni znesek narochnine predstavlja v prihodkih RTV osnovni in pretezhni del prihodkov - nihanja tega delezha (okoli 70%) - so predvsem posledica sprememb v narochnini in v manjshi meri posledica nihanja ostalih prihodkov;

- ker je delezh narochnine v prihodkih relativno stabilen, imajo ostali prihodki v bistvu isto dinamiko rasti (okoli 21% letno)."

Komentar: Menim, da se je tu zmotil, zavedlo ga je zanashanje zgolj na oceno trenda gibanja strukture prihodka. Menim, da je bilo zhe takrat, v letu 1978 mogoche oceniti narashchajochi delezh prihodka iz EPP storitev in z njo komercializacijo medija, seveda po drugih kazalcih. Vendar to dejstvo za nash problem ukinitve narochnine za RTV v letu 1978 ni bilo bistveno.

Za analizo vrednotne utemeljitve narochnine in njene legitimnosti in konec koncev za rezultat tega prizadevanja je pomembno osvetliti predvsem politichno ozadje, v katerem se problem razreshuje ali zakriva - prikriva in si nadeva masko lazhne utemeljitve. A. N. se tega loti v zakljuchku poglavja o upravichenosti narochnine.

 

 

O politichnem ozadju problema narochnine

Temu politichnemu ozadju bom posvetil she posebno pozornost, zato bom to poglavje povzel v celoti:

"Problemi, ki se odpirajo na podrochju RTV narochnine zahtevajo posebno politichno pozornost. Ti problemi se manifestirajo v naslednjem:

- nobeno povechanje cen ne zbudi takega sploshnega javnega odpora, negodovanja in protestov, kakor ravno povechanje RTV narochnine, to pa predvsem zaradi tega, ker gre tu za avtomatichno obvezo, ki zadeva skoraj vse obchane in ki ji obchan praktichno ni kos, je ne obvladuje (to je tako kakor pri plachevanju stanarine), ne more se ji odrechi (tej narochnini, kakor ne stanarini), ne more si porabe omejiti, jo zmanjshati, (kot lahko varchuje npr. pri mesu, kruhu, vodi, plinu, elektriki) in ne more enostavno odpovedati narochnine (kot jo lahko na primer pri dnevnih chasopisih itd.);

- dejstvo, ki smo ga v prejshnjem odstavku opisali, pa na poseben nachin deluje na vse dejavnike, ki odlochajo o povechanju narochnine: RTV delavci iz strahu pred kritiko (in zaradi neizkorishchenih notranjih rezerv) niso dovolj borbeni in v bitki za narochnino ne uporabijo niti svojega medija, SZDL v dilemi med zastopanjem interesov obchanov in nujnostjo vechjih sredstev za RTV ishche kompromis in tako odlochitev o narochnini, ki se konchno sprejme, zadovolji le potrebe tekochega leta in tako se ta ciklus neprestano ponavlja;

druga (konkurenchna) sredstva javnega obveshchanja pa z veseljem objavljajo proteste proti povechanju narochnine in she sama dodajo kanchek svoje zajedljivosti, cheprav so tik pred tem ali za tem sami povechali svojo narochnino (mimogrede: rast narochnine je pri dnevnikih vechja, kot je pri RTV);

- v tem zacharanem krogu so propadle vse pobude, da bi se narochnina avtomatichno in vsako leto sproti povechevala (v skladu z rastjo cen in rastjo OD) in zato pride do skokovitih sprememb, ki pa zaradi tega, ker so te le reshitev za tekoche leto, ne zagotavljajo optimalnih ali vsaj minimalnih prihodkov za druzhbeno dogovorjeno dejavnost RTV;

- zaradi teh okolishchin ni sredstev za razshirjeno reprodukcijo, ni kritja za najnujnejshe razvojne nachrte, zaradi tega v tem pogledu vidno zaostajamo za ostalimi jugoslovanskimi republikami; od tod sklepi SZDL, da naj pach lastni prihodki, narochnine in drugo, pokrijejo stroshke programov, za razshirjeno reprodukcijo pa naj bi se nashla druga sistemska reshitev, te pa v nekaj letih kljub deklarativnim sklepom nismo nashli.

Reshitev navedenih problemov ni v zagotavljanju osnovnega mehanizma enostavne reprodukcije v zacharanem krogu "narochnin" in iskanju posebne oblike zdruzhevanja sredstev za razshirjeno reprodukcijo, ampak je v radikalni razreshitvi problema, ki naj 70% prihodkov RTV zagotovi z rednim pritokom sredstev iz najosnovnejshe oblike menjave dela, to je s prispevkom iz bruto OD."

 

Tako skokovito povechevanje narochnine kot spremljajochi javni odpor in protesti ob vsakokratnem povechevanju narochnine in tudi spremljajocho "shkodozheljno kampanjo" konkurenchnih medijev (zlasti dnevnega chasopisja) in pa premajhen posluh politichnih dejavnikov za stroshke programov medija in njegov razvoj (razshirjeno reprodukcijo) je mogoche razjasniti s chisto drugega zornega kota, to je, z osvetlitvijo funkcije medija v takratnem sistemu (rezhimu), ali drugache recheno, z razjasnitvijo njegove dejanske vrednotne orientacije oz. utemeljenosti.

Politichni subjekt - partija in njegova prekrivajocha shirsha izpostava SZDL sta oz. je drzhala najmochnejshi masovni medij, medij za mnozhichno agitacijo in propagando tudi s povsem praktichnimi kontrolnimi mehanizmi. Eden teh je bil mehanizem odobravanja povishanja narochnine. Politichni subjekt je bil ta, ki je medij drzhal v stalni odvisnosti (na vajetih) tudi s tem kontrolnim mehanizmom - skokovitim povechevanjem narochnine. Oni so bili ti, ki so kampanje v konkurenchnih medijih sprozhali, dovoljevali in konchno ustavili, ko niso bile vech potrebne. Politichnemu subjektu - partiji je bil ta medij "medij posebnega druzhbenega pomena", posvechali so mu posebno skrb in se tudi poigrali z njim, ko je bilo treba in kolikor je bilo potrebno. Ta circulus vitiosus je bil torej nekoliko bolj zacharan, kot je to zapisal A.N.

Ko ta (davek - takso) oz. prispevek iz OD predsednik skupshchine RTVL Ante Novak premeteno poimenuje za: "najosnovnejsho obliko (svobodne) menjave dela", (tako, kot je bilo treba, po Novoreku), pri tem poimenovanju izpusti obvezno predoznako "svobodno", kajti, prevelike norchije si A.N. s poimenovanjem le ni dovolil.

 

 

O upravichenosti prispevka

V poglavju: O upravichenosti prispevka za RTV dejavnost A.N. dodatno utemelji potrebnost ukinitve narochnine in smotrnost uvedbe prispevka za RTV dejavnost.

Uporabi argumentacijo iz predhodnega poglavja in ji doda she sistematiko:

- argumentacijo z vidika racionalnosti stroshkov (racionalizacijo)
- argument "o mochi prispevka kot druzhbenega merila"
- argument vrednotne utemeljitve s "socialno pravichnostjo".

Skoraj zagotovo neizogibno institucionalizacijo "instituta narochnine" v SIS za RTV dejavnost pa le previdno omeni. Zdi se, da se je dobro zavedal velike nevarnosti, ki je bila v sistemu v modi, ki se ji je reklo moda SIS-ov. Samoupravne interesne skupnosti so v sistemu rasle kot gobe v zatohli klimi. Ta SIS bi namrech stroshke sistemske rezhije za rezhimski RTV medij znatno povechal za svoj birokratski aparat, ki je ustvarjalen predvsem po Petrovem nachelu, namrech, da en uradnik takoj naredi delo za dva druga.

 

 

Konkreten predlog

Na koncu pa she izdela konkreten izrachun za predlog prispevne stopnje za RTV. (Taka konkretnost in natanchnost pri predlagani reshitvi nekega bistvenega problema je bila vsaj v instituciji RTVL redkost in je vredna obchudovanja. Svoj predlog ukinitve narochnine koncha s povsem konkretnim izrachunom prispevne stopnje za dejavnost RTV, znashal bi 1,18% iz bruto osebnega dohodka ali 1,17% neto OD. Pokazhe, da bi bila to le zachasna obremenitev OD, ker bi se prispevek kompenziral z narochnino. V konchni konsekvenci bi bila sredstva, namenjena za sistemski mas medij RTV, racionalneje uporabljena (preprosto recheno, medij bi se za sistem pocenil, a le, che ne bi ustanovil tistega zhe zamishljenega SIS-a za RTV dejavnost).

Na vprashanje, kdaj uvesti prispevek, A.N. odgovarja:

"To je konchno vprashanje v tem kontekstu. Odgovor je preprost: prej ali slej bomo to morali storiti - zatorej je najboljsha reshitev, da to storimo chimprej. Predlagamo ukinitev narochnine in uvedbo prispevka od 1.1.1979. leta."

In komentira takole:

"Vsaka sprememba rodi proteste in odpore. Vprashanje je torej, katera reshitev povzrocha manj odporov in katera predstavlja temeljitejsho in trajnejsho sistemsko reshitev. Na obe vprashanji je odgovor enak: ukinitev narochnine in uvedba prispevka."

Ta njegov komentar bom nekoliko razshiril oziroma aktualiziral: namrech, zakaj prispevek she do danes ni sprejet? To najbolje ve nekdanji politichni subjekt in njegovi sedanji nasledniki enako dobro. Ta mas medij je sistemu prevech pomemben, da bi kar tako izpustili dodatni mehanizem za njegovo obvladovanje, pa naj to stane kolikor hoche, naj bo ta postopek izterjave she tako deruten in neracionalen. Shele ko bodo odkrili drug nadomestni mehanizem za soobvladovanje medija, bo ta odvech.

 

 

Sklepni komentar

Che na koncu odmislimo vse ideoloshke argumente analize, za katere je treba posebej poudariti, da niso bistveno vplivali na samo analizo in njen rezultat, lahko rechemo, da je analiza taka, da bi jo takrat lahko iskali z luchjo, in njena osnovna reshitev problema stoji she danes. Problem pa vseeno ni bil razreshen tako, kot je predlagal predsednik skupshchine Ante Novak.

Ne moremo pa kar pozabiti nechesa, kar je zelo pomembno, pa je A.N. povsem izpustil iz analize, namrech, da je osnovno obvladovanje - poglavitni mehanizem za obvladovanje medija RTV vendarle bila njegova neposredna kadrovska kontrola. Partija in njena izpostava SZDL je kadrovsko povsem kontrolirala medij RTV. Vse kljuchne kadre je preprosto imenovala ona in tudi Anteja Novaka je postavila Partija.

In ne moremo spregledati dejstva, da je bil tudi A.N. kot predsednik skupshchine RTVL oseba, ki ji je politichni subjekt vsaj formalno zaupal kontrolo, nadzor oz. upravljanje (odnosno so-upravljanje in samo-upravljanje medija), da je bil tudi on chlan in chlen tega politichnega subjekta. Vendar Ante Novak ni bil samo to. Bil je she nekdanji direktor znanstvene institucije ISU (Inshtituta za sociologijo Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani) in bil je she nekdanji direktor Zavoda za statistiko SFRJ in bil bi morda she kaj vech, che bi ne slovel kot po svoje samosvoj premishljevalec in poshten mozh. (To lahko rechem, ker sva se poznala kar dobro iz "zdruzhevanja dela in sredstev" na ISU in tudi moj prihod na RTVL je zakrivil prav on.) In vsa ta njegova svojstva se poznajo v analizi, ki je bila tako dobra, da je bila za institucijo in sistem neuporabna.

Pri reshevanju problema narochnine pa se je A.N. nekaterim argumentom (in soproblemom, ki se nujno vezhejo na shirshi problem vrednotne orientacije oz. utemeljitve), kratko malo izognil. Bil je dober politik, strateg in taktik.

Posebej pa moram poudariti she to, da je bila tudi takrat v modi zlagana skrb za gledalce in poslushalce, chesh da bi z ukinitvijo narochnine ti izgubili nadzor nad "svojim" medijem in bi ta tako postal prevech drzhaven (rezhimski). A. N. se s to demagogijo niti ne ukvarja. Tako imenovano podruzhbljanje medija komajda omenja, razume ga kot "druzhbeno normo za RTV dejavnost", to je, stabilno razmerje med druzhbenim proizvodom odnosno narodnim dohodkom in razvojnimi in programskimi dejavnostmi RTV. (Vendar to tako imenovano podruzhbljanje medija je bilo osnovno ideoloshko in deklarativno izkrivljeno vrednotno utemeljevanje medija v samoupravnem sistemu. (Glej o tem "podruzhbljanju televizije" v prispevku: Iz Vrednotnih orientacij ekonomske propagande, napisano priblizhno takrat, objavljeno pa v letu 1982.) In ta argument je v modi she danes. Tudi dandanes ga bodo nekateri politiki uporabili neposredno, nekateri pa v modificirani obliki. Podruzhbljanje medija, ki je domnevno primarno institucija (je last) gledalcev in poslushalcev. To demagogijo sedaj zamenjajo modificirane pravljice o vplivu civilne druzhbe in o kontroli javnosti v javnem mediju. (Vendar vech o tem v nadaljevanju reshevanja problema narochnine danes - v letu 1994.)

 

 

Ideoloshki slovarchek Novoreka (samo za primer)

Na koncu pa moram vendarle nekoliko pozornosti posvetiti she izrazom Novoreka, ki jih Ante Novak v svoji shtudiji uporabi kot ideoloshki dekor. Ta je bil v tistih chasih obvezen za vsakogar, ki je predlagal uradne predloge. Treba je rechi, da je te navlake malo, da je obrobnega pomena in za samo analizo ni odlochilna.

Che bi te izraze Novoreka sproti lovil in se nanje obeshal, bi mi prav gotovo ushla prefinjenost celotne analize. In to, kar bom sedaj pochel, ni kritika A.N., ampak nashega govora, govora rezhima. In nekaj teh izrazov je she v obtoku in tudi sam she vedno uporabljam kak izraz, ki je bil proizvod novogovora nove dobe. Menim, da natanchnih prevodov sploh ni, so samo priblizhni in she ti so po mojem osebnem okusu - izboru. Ideoloshki pomeni oznachevalcev (besed in klishejev) so proizvod zavesti svoje dobe, proizvedejo jih inzhenirji dush rezhima (sistema), imajo zheljeni pomen samo v takratnem sistimu, ko je ideoloshka zacharanost oziroma onesnazhenost zavesti mnozhic vsesploshno uveljavljena. Tako je to veljalo za t.im. radiofikacijo, (ki je vkljuchevala pojem televizifikacije) in za socializem je pomenila odreshilno formulo - globalno vrednotno orientacijo, nekaj takega kot: elektrifikacija plus industrializacija plus radiofikacija je enako socializem. Shele v tem kontekstu - nizu pomenov dobi svoj pravi pomen.

In tako bom sedaj skushal prevesti nekaj izrazov Novoreka bodisi v starorek, bodisi v novi Novogovor ali pa chisto navadni razumljivejshi jezik, che se mi bo le posrechilo:

- radiofikaciji pa bi danes lahko rekli ekspanzija medijev radia in televizije, shirjenje njunih mrezh (pomen obeh oznachevalcev she zdalech ni isti, radiofikacija je v sebi nosila in s seboj shirila pomen in smisel socializma - socialistichno zacharanost duha mnozhic

- elektronski center je danes rachunski center - oddelek za rachunalnishko obdelavo podatkov

- zapechatenje RA in TV sprejemnikov - to je simbolichna sankcija, prepoved poslushanja in gledanja drzhavnega radia in televizije, kaznovani so lahko potem le she skrivaj poslushali in gledali sporochila drzhavnih medijev

- inkasanti - pobiralci davka ali izterjevalci narochnin, pomembnejshi od njih pa so bili kontrolorji

- kontrolorji - neke vrste RTV policija ali policija ministrstva za resnico, kot so to, naprimer, bili gasilci v filmu Farenheit 451

- posebna politichna pozornost - politichna presoja posebej obchutljivega problema, ki zadeva v posebej obchutljive interese mochi, politike

- RTV delavci - zaposleni in nameshchenci na radiu in televiziji, vendar tu so mishljeni le kljuchni ali odlochujochi med njimi: management, vodstvo medija

- SZDL, ki zastopa interese obchanov - shirsha stranka ozhje stranke - Partije (ZK), v kateri si obchani oblikujejo prave interese, take seveda, ki so v interesu avantgarde - ozhje stranke

- sredstva javnega obveshchanja - masovni mediji, mediji mas ali tudi mediji resnice za mnozhice ali mediji za preoblikovanje zavesti mnozhic z agitacijo in propagando

- druzhbeno dogovorjena razvojna politika - je politika, ki je tako pomembna za sistem, za politichni subjekt, da se o njej ni vech kaj dogovarjati; navadno pa pomeni kar politiko, ki ni dogovorjena, ampak kar vsiljena; oziroma je tako pomembna politika (politichnih odlochitev), da je treba mnozhice preprichati o njeni neizbezhnosti, (oz. o nujnosti uresnichitve teh odlochitev)

- narochnishka politika - dodatni kontrolni mehanizem za obvladovanje medija, nachin, kako se medij drzhi v primezhu cen in inflacije

- interesi delovnih ljudi (in obchanov) - glej SZDL

- druzhbena norma za RTV dejavnost - legitimiteta medija, ki naj se uzakoni s sprejetjem prispevne stopnje za RTV

- podruzhbljanje RTV - naj bi pomenilo razdrzhavljanje medija RTV

in njegovo sistemsko in subsistemsko vrednotno utemeljitev, institucionalizacijo propagand EP, PP, RP; v obichajni rabi pa je to oznaka deklarativne utemeljitve rezhimskega medija, ki dejansko in praviloma pomeni nasprotno od tega, kar poimenuje, deklarirano podruzhbljanje je dejansko zakrivanje podrzhavljanja

- stopnja samoupravne organiziranosti RTV - "ko je druzhbeni vpliv (druzhbeno upravljanje) zagotovljen z dvodomno skupshchino RTV (izvajalcev in uporabnikov) in vlogo SZDL kot politichnim dejavnikom in po njenih ustanoviteljskih pravicah" - To stopnjo samoupravne organiziranosti RTV je A.N. tako dobro definiral, da skoraj ni kaj dodati, razen navodila za deshifriranje (kako je treba brati oz. razumeti ta njen opis). Rekel bi takole, da si politichni subjekt ZK z dvodomno skupshchino RTV in s pomochjo formalnega ustanovitelja SZDL zagotovi svoj odlochujochi politichni vpliv na mediju.

- SIS za RTV dejavnost - eden od mogochih birokratskih aparatov za koordinacijo in kontrolo dejavnosti sistema, s spremembo sistema se jim je zopet reklo ministrstva, drzhavni uradi ali zavodi, vendar ta nesrechni SIS za RTV ni dozhivel svoje institucionalizacije, ker je sistem razpadel, preden ga je ustanovil

- reinkarnacija prorachunske miselnosti - bolj trdo in hkrati bolj odkrito pojmovanje vloge in mochi drzhave v dejavnostih sistema, ki zopet dviga glavo, potem ko se je zdelo, da je partija z njim enkrat za vselej opravila; pomeni tudi ponovno uveljavljanje mochi frakcije centralistov, t.im. trde struje v Partiji

- svobodna menjava dela - zelo shirok pojem, pomenil je marsikaj, od svobodnega zdruzhevanja dela in sredstev v temeljnih organizacijah zdruzhenega dela in ustanovah (to je zaposlenosti ali tlake ali neke vrste prostovoljnega suzhenjstva), vse do regulacije odnosov med subsistemi; tu je svobodna menjava dela pomenila njihovo (dirigirano) koordiniranje s strani politike in hkrati zamenjavo trzhnih in drugih sistemskih regulativov s politichnim voluntarizmom; svobodna menjava dela je bila uzakonjena z znamenitim Zakonom o zdruzhenem delu

- druzhbeno ovrednoteni plani - navadno smo s tem razumeli navodila, sprejeta s tako imenovanim druzhbenim dogovorom, to je dekretom vlade ali drugega pomembnega drzhavnega organa (ta je visel kot Damoklejev mech na samoupravnim dogovarjanjem, hkrati pa je pomenil neke vrste odreshitev v procesu samoupravnega dogovarjanja, ko se npr. SIS-i nikakor niso mogli dogovoriti med seboj in pa z Zavodom za plan, o prerezu sredstev za uresnichevanje svobodne menjave dela)

- druzhbene potrebe za radiodifuzijo - sistemske potrebe po mediju, z medijem in v mediju, kjer se je primarno uveljavila logika sistema - njegove avantgarde - politichnega subjekta

- ekonomsko neaktivni prebivalci - brezposelni oziroma tisti, ki niso davkoplachevalci - davko(ne)plachevalci

 

Ante Novak je utemeljeval svoj predlog o ukinitvi narochnine v tem jeziku, hkrati pa je shifrirano skrito polemiziral s tem jezikom in to miselnostjo na nachin, ki kazhe, da ni bil pravi vernik ne Novoreka ne Novodobe. Povsem jasno je, da s svojo analizo mochnih in mogochnih v politichnem subjektu ni mogel niti preslepiti niti preprichati. In tako je she danes za institucijo RTVS problem narochnine eden najvechjih nereshenih problemov.

Zakaj je moralo biti tako in zakaj je she vedno tako, to je sedaj nashe vprashanje. Odgovor na drugi del vprashanja ishchem v odnosu: narochnine in vrednotna utemeljitev medija RTVS, odgovor na prvi del pa sem zhe sproti nakazoval. Sedaj sem ga le she na kratko povzel. Kljub demokraciji v novi dezheli Sloveniji in kljub Evropi, ki jo tare isti problem, bi danes tezhko preprichljivo ovrgli neligitimnost instituta narochnine. Ta je she vedno pomemben nereshen problem sistema in medija RTV, ki zahteva reshitev. In cheprav je ta narochnina prezhivela in je neracionalna in nelegitimna, pa je kot politichni kontrolni mehanizem sistema nad medijem she vedno koristna. Zato bo najbrzh she kar ostala. Che se motim, bom te svoje zmote samo vesel.