Revija SRP 3/4

Kristijan Muck

 
 
SPEV
 
. . .
 
Srce zrkla sen je,
mora, chrna glava,
skozi vid drsenje,
na dnu teme spava.
 
Tochka je v soncu,
ki je v nochi bila,
sin v ocheta koncu,
ost je bela zhila.
 
Temna je beseda
v zharenju dobe,
kadar se zagleda,
zhre se od svetlobe.

 

 
SANSKRT
 
V prsih srh je prah,
zgneten s krvjo,
v krik neizrechen, ubog,
zavrtan par prhnechih zob,
v shkrtanje jezika skrit.
 
Strah, glad in duh so dolg
blagá, v zrklu uzrt,
mrk bog in lik dreven
so vrata v vrt, sad blagosti
razzhrt, ogenj podobe strog.
 
Izrek je zhrtvovanje ved,
v golem srcu glave smrt,
v morje rek izplavljen zhreb,
zhrd sna, krizh chez urok,
izmirjen rob, vrh dna, v dver zajet.
 
Strd biti srp je,
od rezov bel,
zastrt v dih in bitje,
zrel od teme oseb,
srzh besa, prakrst besed, izlitje.

 

 
LJUDSKA
 
Je slishati shkripánje voz,
sopenje konj in bicha pok,
nekdo tovori zhito, bos,
besed, kosti jekleni stok.
 
Telo resheto, na njem rzh,
shchetinasta pogacha, mlin
le z moro zmelje v sebi srzh,
kar je duha, semena sin.
 
Chez glavo si vrgel prt,
obraz, ki vezen je s krvjo, vonjave mozganja iz trt
strme skoz temo v luchi dno.
 
Ljubezen vid je skvashen, pek
skoz ogenj hodi chrnih rok,
ves prashen od zdrobljenih vek,
ko golta iz ochi bel sok.
 
Svetlobe jek in gluh odmev,
skoz bitja hrana smrtna, red
cedi se skozi rast, da zev
pozhira vez, pojavov snet.
 
. . .
 
Gora v vodi gleda obris
temni vali sebe
vidijo kot bel zapis
zraka, v breg zagreben
 
Grenko polje drgeta,
sonce ga prebada,
zrno v glavi shklepeta,
glagol vase pada.
 
Veter nosi plamen chrk,
misli drevenijo,
chustva vnema chutov srk,
bitja oglenijo.

 

 
HIEROGLIF
 
Ostra meja zre iz kamna,
kljuva svet luchi,
misel sluti smisel lika,
vre vrochina tochk omamna,
chrta vezhe rez in kri.
 
Chesar ni, je tam kot vmes,
kar izlocheno iz ochi,
je svetloba v temni kamri,
tochi se iz raz razuma
skozi zrklo v sluhu izrez.
 
Senca pada skoz sence,
vir je barva in razlika,
ki razseka sonce, slika,
sen nastanka, sveti kljuch,
otrpli utrip, urez skoz noch.
 
Urok tegà, kar vesh, kot nich
spaka je, ker ni vse,
znak, da hip ni sebi enak,
goli obraz je chisti ptich,
trikot sonchni, neskonchni izraz.
 

 

DRUGA LJUDSKA
 
Zarasla od rumenih rozh,
koliba, v nji je urochen,
za oknom gleda teman mozh,
namen je znamenj neizrechen.
 
Podoba biva onkraj zla,
zaprta v lesu, je umor,
uvid ne sezhe v jedro sna,
ni konca krink in ne pokor.
 
Ne zgrabim vere za oko,
ne upanja za chrno dlan,
izlezhe iz rok se plamen, to
kar jezik rezhe noch in dan.
 
Izmuzne vselej se telo,
ko s krizha snemam ga, brez chrt
je skoz ocheta pot, nebo
prenika v rast, ljubezen, smrt.
 
V glavi bozhji govor, dar,
tema v semenu, znova spet
v sklepih suka nozh rezbar,
odreveneli jaz, razpet.
 
 
. . .
 
V belem deblu struna rdecha
sinje zazveni,
utrga dusha se gorecha,
poje, chesar ni.
 
V temnem bogu bitja utrip
opne razsvetli,
zvezde so ostanki nitja,
ples tega, kar ni.
 
Zrklo gre v svoje jedro,
plazmo iz luchi,
utrne temo, v besedo
vtke se in ju ni.
 
 
 
KATEDRALA
 
Vrtinci so telesa, strd,
ujeta vase, v nebno satje,
preorano od zarje zlate,
ki opechnato zhari, like varuje,
vari skladnjo oblakov, red rasti.
 
Izrechen rek je lok, kvadrat,
v njem zrcalo, vid podob,
temni brat, vechera oker,
zhgan iz gmot, razdrobljen
skoz vzrok in smoter.
 
Oken ples, razlita kri,
vase, kar sem on in ti,
drchi v spletu oblih kvadrov,
krizh je en ali ga ni,
strnjen, odpre oko tvari.
 
Snov je rech ugaslih dni,
dom svetlobe, krikov lom,
zgradba zvokov, temnih vrat je,
nekdo trka ob rob nochi,
godba luchi, smrtni bratje.

 

 
TRETJA LJUDSKA
 
V chrni skrinji zlat obraz,
v zrklu se pokrov rezhi,
kovanci, kelih, zliti chas,
svetlobe drob, tema kosti,
 
Odsekana glava, zre
zazrto obzorje konjenik,
skoz zhile bela magma vre,
v strdkih prst krvava, krik.
 
Skozme jaha vrazhji zven,
razpira bozhje se telo
in bridka struna rezhe sen,
drvi spomin, pribit v oko.
 
Prekrizha chlovek vid in rek,
da se besede grob odpre,
bogat je dolg, vseh dob iztek,
ko se upodobi to kar je.
 
Neznosna radost, zhar in kes,
z ochetom sin je svet, ko mech,
miline sel leti z nebes
z vestjo, kot duh presune rech.