Revija SRP 3/4

Kristijan Muck

 

 

SPEV

 

. . .

 

Srce zrkla sen je,

mora, chrna glava,

skozi vid drsenje,

na dnu teme spava.

 

Tochka je v soncu,

ki je v nochi bila,

sin v ocheta koncu,

ost je bela zhila.

 

Temna je beseda

v zharenju dobe,

kadar se zagleda,

zhre se od svetlobe.

 

 

SANSKRT

 

V prsih srh je prah,

zgneten s krvjo,

v krik neizrechen, ubog,

zavrtan par prhnechih zob,

v shkrtanje jezika skrit.

 

Strah, glad in duh so dolg

blagá, v zrklu uzrt,

mrk bog in lik dreven

so vrata v vrt, sad blagosti

razzhrt, ogenj podobe strog.

 

Izrek je zhrtvovanje ved,

v golem srcu glave smrt,

v morje rek izplavljen zhreb,

zhrd sna, krizh chez urok,

izmirjen rob, vrh dna, v dver zajet.

 

Strd biti srp je,

od rezov bel,

zastrt v dih in bitje,

zrel od teme oseb,

srzh besa, prakrst besed, izlitje.

 

 

LJUDSKA

 

Je slishati shkripánje voz,

sopenje konj in bicha pok,

nekdo tovori zhito, bos,

besed, kosti jekleni stok.

 

Telo resheto, na njem rzh,

shchetinasta pogacha, mlin

le z moro zmelje v sebi srzh,

kar je duha, semena sin.

 

Chez glavo si vrgel prt,

obraz, ki vezen je s krvjo,

vonjave mozganja iz trt

strme skoz temo v luchi dno.

 

Ljubezen vid je skvashen, pek

skoz ogenj hodi chrnih rok,

ves prashen od zdrobljenih vek,

ko golta iz ochi bel sok.

 

Svetlobe jek in gluh odmev,

skoz bitja hrana smrtna, red

cedi se skozi rast, da zev

pozhira vez, pojavov snet.

 

. . .

 

Gora v vodi gleda obris

temni vali sebe

vidijo kot bel zapis

zraka, v breg zagreben

 

Grenko polje drgeta,

sonce ga prebada,

zrno v glavi shklepeta,

glagol vase pada.

 

Veter nosi plamen chrk,

misli drevenijo,

chustva vnema chutov srk,

bitja oglenijo.

 

 

HIEROGLIF

 

Ostra meja zre iz kamna,

kljuva svet luchi,

misel sluti smisel lika,

vre vrochina tochk omamna,

chrta vezhe rez in kri.

 

Chesar ni, je tam kot vmes,

kar izlocheno iz ochi,

je svetloba v temni kamri,

tochi se iz raz razuma

skozi zrklo v sluhu izrez.

 

Senca pada skoz sence,

vir je barva in razlika,

ki razseka sonce, slika,

sen nastanka, sveti kljuch,

otrpli utrip, urez skoz noch.

 

Urok tegà, kar vesh, kot nich

spaka je, ker ni vse,

znak, da hip ni sebi enak,

goli obraz je chisti ptich,

trikot sonchni, neskonchni izraz.

 

 

DRUGA LJUDSKA

 

Zarasla od rumenih rozh,

koliba, v nji je urochen,

za oknom gleda teman mozh,

namen je znamenj neizrechen.

 

Podoba biva onkraj zla,

zaprta v lesu, je umor,

uvid ne sezhe v jedro sna,

ni konca krink in ne pokor.

 

Ne zgrabim vere za oko,

ne upanja za chrno dlan,

izlezhe iz rok se plamen, to

kar jezik rezhe noch in dan.

 

Izmuzne vselej se telo,

ko s krizha snemam ga, brez chrt

je skoz ocheta pot, nebo

prenika v rast, ljubezen, smrt.

 

V glavi bozhji govor, dar,

tema v semenu, znova spet

v sklepih suka nozh rezbar,

odreveneli jaz, razpet.

 

 

. . .

 

V belem deblu struna rdecha

sinje zazveni,

utrga dusha se gorecha,

poje, chesar ni.

 

V temnem bogu bitja utrip

opne razsvetli,

zvezde so ostanki nitja,

ples tega, kar ni.

 

Zrklo gre v svoje jedro,

plazmo iz luchi,

utrne temo, v besedo

vtke se in ju ni.

 

 

 

KATEDRALA

 

Vrtinci so telesa, strd,

ujeta vase, v nebno satje,

preorano od zarje zlate,

ki opechnato zhari, like varuje,

vari skladnjo oblakov, red rasti.

 

Izrechen rek je lok, kvadrat,

v njem zrcalo, vid podob,

temni brat, vechera oker,

zhgan iz gmot, razdrobljen

skoz vzrok in smoter.

 

Oken ples, razlita kri,

vase, kar sem on in ti,

drchi v spletu oblih kvadrov,

krizh je en ali ga ni,

strnjen, odpre oko tvari.

 

Snov je rech ugaslih dni,

dom svetlobe, krikov lom,

zgradba zvokov, temnih vrat je,

nekdo trka ob rob nochi,

godba luchi, smrtni bratje.

 

 

TRETJA LJUDSKA

 

V chrni skrinji zlat obraz,

v zrklu se pokrov rezhi,

kovanci, kelih, zliti chas,

svetlobe drob, tema kosti,

 

Odsekana glava, zre

zazrto obzorje konjenik,

skoz zhile bela magma vre,

v strdkih prst krvava, krik.

 

Skozme jaha vrazhji zven,

razpira bozhje se telo

in bridka struna rezhe sen,

drvi spomin, pribit v oko.

 

Prekrizha chlovek vid in rek,

da se besede grob odpre,

bogat je dolg, vseh dob iztek,

ko se upodobi to, kar je.

 

Neznosna radost, zhar in kes,

z ochetom sin je svet, ko mech,

miline sel leti z nebes

z vestjo, kot duh presune rech.