Revija SRP 3/4

Jozhek Shtucin

FABRICA IDEOLORUM

 

 

GOBICE BREZTELESNE

 

V stranskem svetu se razrashchajo gobice.

Lepa bitja breztelesna.

 

Zapodim se po gozdu nabirat

rastlinske sisteme, ki se v kupih

dvigujejo iz tal.

Tam meso, tu listichi - povsod

uzhitni, zdravi grizhljaji.

Tekam med koreninami, spotikam se ob

kamnih, nagovarjam drevesa, grme,

klepetam s trhlimi shtori in

sledim statichno divjad.

Preplavlja me obchutek vsegibnosti,

vsezhivosti. Ochi mi plapolajo v

oblikah in barvah.

Strast me goni po zelenju. V divji

kozhi vijugam za dobrotami,

gobice pa odpirajo gobchke in

hvalezhno chakajo na odtrgljaj.

 

Ha, ampak micelijev se ne dotikam.

 

 

POD LUPO HOJE

 

Polifem v skali, v ochesu spirala, polzh

iz apnenchastih zharkov. Negibna manira

opazovanja: novembrski mrlich

zavit v jesenski spokoj. Mimoidoche meso

igrivo vrzheno v jarek.

 

Srechanje dveh vidov, dveh pogledov enega

ochesa. Jaz zapazham otrdelost jutra,

on se radosti tishine drugih. Mrena razkriva

vertikalno odprtost. Pod lupo hoje

meshetari brenchecha voda - potok

iz ledenega srebra.

 

V ushesih slutim izoliran napev,

v daljavi grozhnjo motorne ribe.

 

Na Polifemovem chelu je bel napis:

Na pobochju Mrzlega vrha in Vodil

vrha je delovala kurirska

postaja.

 

Iskra se skriva v iskanju.

Danes podlezheva Vzhichevcu, postopava

med hromimi kukavicami in ishcheva

kamen - izdolbeno zaklonishche za vodno

bitje in spominsko oko.

 

 

 

RAD GREM NA GRAD

 

Bili so. Zhiveli so. Ni jih vech.

Le zidovje ostaja za njimi -

kulisa skrivnostne megle.

 

Stolp odteka v zemljo. Po kapljicah

drsi v tla, v tloris ideje. Zhulji

in znoj nevidnih senc. Vse je

orosheno, vse tlakovano z mrtvilom.

Mir seva iz preprostega

veziva - mir sesedanja in vitkih predic.

 

Rebrichasti oboki se lomijo zadnji. Titanova

usta. Roka podpira jagode, rozhnata hrbtenica

pozhira chas.

 

Kdo je tu hodil iz sobe

v sobo, nemiren, nem, zhiv? Kdo je

pogled usmerjal v luno,

ochi kresal ob sonce?

Kdo je chutil chas kot kamen?

Se je ljubil ali sovrazhil?

Kdo je spal v jelenovi kozhi?

Kdo je molil za milino?

Komu je trava prerasla tarnanje?

 

Dotikava se skozi hlad ostankov. Grejeva

si prezeble misli med mozhatimi

stolpi in se chudiva.

Vidim te v mahu. Vidim te

v temeljih celote, vidim te v srcu

hriba, vidim te v chasu...

 

 

 

BLAZHENA KRESNICA CHUTIJ

 

Tako svetle sence she ni videl svet,

tako mlachnih zharkov she ni pila struga,

tako lahne lune she ni nosilo nebo...

 

Odposlal sem sporochilo:

Tu sije blazhena kresnica chutij,

tu sije kaluzhnica mutastih sanj.

 

O, take ljubeznivosti she ni rodila

savana. Plitva riba se ji ni upirala,

mah je ni prepredel, tishina je ni

zmogla ugasiti. Objela me je

v pasu in se narahlo dotaknila

nevidnih vrochih tekochin.

Pretochile so se sochne kaplje,

pretochili so se ognji iz obnebja uma.

 

Take lepote she ni spochela kamenina

planeta - tako hladne in vroche

so se ochi spajale s soncem,

da se je topil smeh v ustih,

da se je fotonska tvarina

ljubila s travo kot morje

brenchechih chmrljev, kot shum

(za)kljuchnih signalov.

 

 

 

CHUVAR POGLEDOV

 

Izpod temnih obrvi opreza po gaju

in varuje Njo - potratno metaforo

dobrohotne zemlje.

Zloben je, ochi ima

vnete od neshtetih sporochil in roka mu

zhivchno trepeta po peshchenih nosnicah.

Tam garazhirajo letechi psi,

pa revolverji in lokostrelci.

 

Zhivi kot kamen - uklet v chuvarja pod

stekleno kupolo zrachnih blazin.

In chuva Njo,

nesrechno mater verbalnega drazhljaja,

dehtecho vrtnico vidnega polja.

 

 

 

KO DUSHO POTEGNE V MORJE

 

Shtirje vplivi morja na razpolozhenje dushe:

mazha za ochi,

modrina v gostem cvetenju,

valujocha dlan pegaste Venere,

zrel dotik pene.

 

Kot klinasti jermen se nihalo suche

v vechni izmenjavi pogledov.

Vrti se v preambulah zamolklih sunkov,

ki vezhejo dusho na vodo...

 

Pobeg se zgodi med srechanjem z ognjem,

ko vdre vrochina v papirusov raj,

ko se dusha odlushchi, odtrga, odvezhe od

mandracha.

Zaskeli me pri srcu, zachutim razcep

in zlom enosti.

Nisem vedel, da sanje lahko zanetijo

tako peklensko lochnico, nisem

vedel, da aktivirajo dushevno

samohodko, ki vrzhe sidro

na najbolj odtujeno sidrishche.

Zdaj sem sam - edini del razcepa.

Veslam kot nor, kot blaznezh

po pushchavskem pesku, po brushenih

granitnih kristalih, v katerih

odmeva moja polovichna samota.

Predmeti se mi umikajo, zhenam

pohaja strast, zhivali zloveshche predejo,

luch na vrhu premca me peha

v noch.

 

Skusham se pogovoriti s skushami,

se spomniti shtirih vplivov vode na znachaj,

telesnih inkvizicij v celostno spochetje,

drugachnih juter.

Brez bremen brezna bi bil rad,

brez pokoshenih brez uma in brez

bolestnih privilegijev.

A zaman.

 

 

DEKLICA IN MOTOR

 

Deklica ima vse (pod tushem padajo

biseri iz luknjic), vse kar je potrebno

zemlji za daritev.

Smeh go(vo)rechega stroja na valovih

rojeva motnjo. V kontekstu

papirnate repatice in stvarjenja sta oba

sled enega duha, mimikrija

iste iskre, snov iste chrede; chrta,

ki se vleche od zvezd do zadirchne

tektonike vodne brazde.

 

Telesi zamaskirani v chasovni gib -

bombi brez eksplozivne volje.

Deklici se prepletajo lasje v

valovit splet, vodno telo

se ji napenja v rebus

materinstva, drsecha polt

ji orje skozi kristal bistre slike,

motor pa ugasha v mrzlem teku

za lastno vnemo. V buchechem plesu

ishche vrtilni moment biti, tesnobo

bencinske rodnosti.

 

Oba bosta iztroshena in vrnjena v Snov.

Bron poslednje kozhe bo povrnil

plaho slutnjo temnega bliska...

... in spet bosta neimenovano, reciklirano

testo vesolja, nemirno in neizmerno.

Iz nich bosta preshla v nich, kot iznichena

nagajivchka matere Lune.

 

 

FABRICA IDOLORUM

 

Spustim se v mesto, med angele, ki drsijo

za osebami, med mlechne obraze duhov, med pse,

ki se klatijo kot zvezde po ulicah...

 

Upam, da poljubim testise tlakovanih usten;

da spojim dve vrochi traverzi v pot.

 

Duhovi drvijo z vozovi, kot tatovi na begu.

Ljudje krichijo za njimi gesla, zadnje

besede, hrepenecho pomado groze.

Zastrem se z ribichi. Vse mimohodje ima

shchetkaste kremplje. Vsi plashljivci gradijo

stolp, tovarno hotenj. Nerodno znashajo

skale okoli sidrishcha in plaho rojevajo

kamnite potomce.

 

(Vedno smo zadnji na svetu, pomislim,

vedno zadnja zhiva snov, ki trepeta

v porastu ali padanju, v mrezhastih

lovkah ali sinapsah duha.

Stikamo se v kamne; tok krvi je vrv,

ki nas vezhe v jechi barv in vonjav...)

 

O, pridi zhelva, o, pridi z zlatom besed

spletena spuzhvasta materija

in razchleni te govoreche chistopise

nemih postav!

O, pridi mesojedi deklich, in mi vrni

prve, rane in neumite ochi, da bom dojel

to trepetlikavo gomazenje

plitvih hostij!

Daj, stori, da zdrsim v telo,

kot polzh v lupino, da polozhim mirne

dlani na morje in zachutim njihov strah.

 

 

TAKO TIPAVA LUNO

 

Pred otrokom ni mogoche skriti strahu,

vere v mrak.

Pricaplja iz sobe, se zadricha po strnishchu jutra

v sonchni zavoj in opomne, da, opomne:

Vishe sem, kot si mislish,

vech vidim, kot zaznava trepet tvojega ochesa...

 

Sanje se vprezhejo v srchno mishico. Tako

tipava okoli za okli in

bambusi, vevericami in evkalipti.

 

Utopiva naj se v tej chudni luchi?

 

Eh, otroku je dan chudezhni gib,

kretnica za odpiranje novih rezh.

Prestavljen je v drug svet,

v vzporednico ob luni, ki ni

luna, ki ni lena laznica Neba;

dan je v sekular fizichne tesnobe in zaprt

v pismo, ki ne bo nikoli odposlano...

 

In pride mozh, pa pretrga nit

te tinte; pride sivec, ki vzame

vetru korak; pride velika opoldanska senca

in otroku zasadi poletje v srce.

 

Tako tipava luno: chas je pogoj chistine.

In se sprashujeva: Je chas chist?