Revija SRP 3/4

Jozhek Shtucin

 

FABRICA IDEOLORUM
 
 
GOBICE BREZTELESNE
 
V stranskem svetu se razrashchajo gobice.
Lepa bitja breztelesna.
 
Zapodim se po gozdu nabirat
rastlinske sisteme, ki se v kupih
dvigujejo iz tal.
Tam meso, tu listichi - povsod
uzhitni, zdravi grizhljaji.
Tekam med koreninami, spotikam se ob
kamnih, nagovarjam drevesa, grme,
klepetam s trhlimi shtori in
sledim statichno divjad.
Preplavlja me obchutek vsegibnosti,
vsezhivosti. Ochi mi plapolajo v
oblikah in barvah.
Strast me goni po zelenju. V divji
kozhi vijugam za dobrotami,
gobice pa odpirajo gobchke in
hvalezhno chakajo na odtrgljaj.
 
Ha, ampak micelijev se ne dotikam.

 

 
POD LUPO HOJE
 
Polifem v skali, v ochesu spirala, polzh
iz apnenchastih zharkov. Negibna manira
opazovanja: novembrski mrlich
zavit v jesenski spokoj. Mimoidoche meso
igrivo vrzheno v jarek.
 
Srechanje dveh vidov, dveh pogledov enega
ochesa. Jaz zapazham otrdelost jutra,
on se radosti tishine drugih. Mrena razkriva
vertikalno odprtost. Pod lupo hoje
meshetari brenchecha voda - potok
iz ledenega srebra.
 
V ushesih slutim izoliran napev,
v daljavi grozhnjo motorne ribe.
 
Na Polifemovem chelu je bel napis:
Na pobochju Mrzlega vrha in Vodil
vrha je delovala kurirska
postaja.
 
Iskra se skriva v iskanju.
Danes podlezheva Vzhichevcu, postopava
med hromimi kukavicami in ishcheva
kamen - izdolbeno zaklonishche za vodno
bitje in spominsko oko.
 
 
 
RAD GREM NA GRAD
 
Bili so. Zhiveli so. Ni jih vech.
Le zidovje ostaja za njimi -
kulisa skrivnostne megle.
 
Stolp odteka v zemljo. Po kapljicah
drsi v tla, v tloris ideje. Zhulji
in znoj nevidnih senc. Vse je
orosheno, vse tlakovano z mrtvilom.
Mir seva iz preprostega
veziva - mir sesedanja in vitkih predic.
 
Rebrichasti oboki se lomijo zadnji. Titanova
usta. Roka podpira jagode, rozhnata hrbtenica
pozhira chas.
 
Kdo je tu hodil iz sobe
v sobo, nemiren, nem, zhiv? Kdo je
pogled usmerjal v luno,
ochi kresal ob sonce?
Kdo je chutil chas kot kamen?
Se je ljubil ali sovrazhil?
Kdo je spal v jelenovi kozhi?
Kdo je molil za milino?
Komu je trava prerasla tarnanje?
 
Dotikava se skozi hlad ostankov. Grejeva
si prezeble misli med mozhatimi
stolpi in se chudiva.
Vidim te v mahu. Vidim te
v temeljih celote, vidim te v srcu
hriba, vidim te v chasu...
 
 
 
BLAZHENA KRESNICA CHUTIJ
 
Tako svetle sence she ni videl svet,
tako mlachnih zharkov she ni pila struga,
tako lahne lune she ni nosilo nebo...
 
Odposlal sem sporochilo:
Tu sije blazhena kresnica chutij,
tu sije kaluzhnica mutastih sanj.
 
O, take ljubeznivosti she ni rodila
savana. Plitva riba se ji ni upirala,
mah je ni prepredel, tishina je ni
zmogla ugasiti. Objela me je
v pasu in se narahlo dotaknila
nevidnih vrochih tekochin.
Pretochile so se sochne kaplje,
pretochili so se ognji iz obnebja uma.
 
Take lepote she ni spochela kamenina
planeta - tako hladne in vroche
so se ochi spajale s soncem,
da se je topil smeh v ustih,
da se je fotonska tvarina
ljubila s travo kot morje
brenchechih chmrljev, kot shum
(za)kljuchnih signalov.
 
 
 
CHUVAR POGLEDOV
 
Izpod temnih obrvi opreza po gaju
in varuje Njo - potratno metaforo
dobrohotne zemlje.
Zloben je, ochi ima
vnete od neshtetih sporochil in roka mu
zhivchno trepeta po peshchenih nosnicah.
Tam garazhirajo letechi psi,
pa revolverji in lokostrelci.
 
Zhivi kot kamen - uklet v chuvarja pod
stekleno kupolo zrachnih blazin.
In chuva Njo,
nesrechno mater verbalnega drazhljaja,
dehtecho vrtnico vidnega polja.
 
 
 
KO DUSHO POTEGNE V MORJE
 
Shtirje vplivi morja na razpolozhenje dushe:
mazha za ochi,
modrina v gostem cvetenju,
valujocha dlan pegaste Venere,
zrel dotik pene.
 
Kot klinasti jermen se nihalo suche
v vechni izmenjavi pogledov.
Vrti se v preambulah zamolklih sunkov,
ki vezhejo dusho na vodo...
 
Pobeg se zgodi med srechanjem z ognjem,
ko vdre vrochina v papirusov raj,
ko se dusha odlushchi, odtrga, odvezhe od
mandracha.
Zaskeli me pri srcu, zachutim razcep
in zlom enosti.
Nisem vedel, da sanje lahko zanetijo
tako peklensko lochnico, nisem
vedel, da aktivirajo dushevno
samohodko, ki vrzhe sidro
na najbolj odtujeno sidrishche.
Zdaj sem sam - edini del razcepa.
Veslam kot nor, kot blaznezh
po pushchavskem pesku, po brushenih
granitnih kristalih, v katerih
odmeva moja polovichna samota.
Predmeti se mi umikajo, zhenam
pohaja strast, zhivali zloveshche predejo,
luch na vrhu premca me peha
v noch.
 
Skusham se pogovoriti s skushami,
se spomniti shtirih vplivov vode na znachaj,
telesnih inkvizicij v celostno spochetje,
drugachnih juter.
Brez bremen brezna bi bil rad,
brez pokoshenih brez uma in brez
bolestnih privilegijev.
A zaman.
 

 

DEKLICA IN MOTOR
 
Deklica ima vse (pod tushem padajo
biseri iz luknjic), vse kar je potrebno
zemlji za daritev.
Smeh go(vo)rechega stroja na valovih
rojeva motnjo. V kontekstu
papirnate repatice in stvarjenja sta oba
sled enega duha, mimikrija
iste iskre, snov iste chrede; chrta,
ki se vleche od zvezd do zadirchne
tektonike vodne brazde.
 
Telesi zamaskirani v chasovni gib -
bombi brez eksplozivne volje.
Deklici se prepletajo lasje v
valovit splet, vodno telo
se ji napenja v rebus
materinstva, drsecha polt
ji orje skozi kristal bistre slike,
motor pa ugasha v mrzlem teku
za lastno vnemo. V buchechem plesu
ishche vrtilni moment biti, tesnobo
bencinske rodnosti.
 
Oba bosta iztroshena in vrnjena v Snov.
Bron poslednje kozhe bo povrnil
plaho slutnjo temnega bliska...
... in spet bosta neimenovano, reciklirano
testo vesolja, nemirno in neizmerno.
Iz nich bosta preshla v nich, kot iznichena
nagajivchka matere Lune.
 

 

FABRICA IDOLORUM
 
Spustim se v mesto, med angele, ki drsijo
za osebami, med mlechne obraze duhov, med pse,
ki se klatijo kot zvezde po ulicah...
 
Upam, da poljubim testise tlakovanih usten;
da spojim dve vrochi traverzi v pot.
 
Duhovi drvijo z vozovi, kot tatovi na begu.
Ljudje krichijo za njimi gesla, zadnje
besede, hrepenecho pomado groze.
Zastrem se z ribichi. Vse mimohodje ima
shchetkaste kremplje. Vsi plashljivci gradijo
stolp, tovarno hotenj. Nerodno znashajo
skale okoli sidrishcha in plaho rojevajo
kamnite potomce.
 
(Vedno smo zadnji na svetu, pomislim,
vedno zadnja zhiva snov, ki trepeta
v porastu ali padanju, v mrezhastih
lovkah ali sinapsah duha.
Stikamo se v kamne; tok krvi je vrv,
ki nas vezhe v jechi barv in vonjav...)
 
O, pridi zhelva, o, pridi z zlatom besed
spletena spuzhvasta materija
in razchleni te govoreche chistopise
nemih postav!
O, pridi mesojedi deklich, in mi vrni
prve, rane in neumite ochi, da bom dojel
to trepetlikavo gomazenje
plitvih hostij!
Daj, stori, da zdrsim v telo,
kot polzh v lupino, da polozhim mirne
dlani na morje in zachutim njihov strah.
 

 

TAKO TIPAVA LUNO
 
Pred otrokom ni mogoche skriti strahu,
vere v mrak.
Pricaplja iz sobe, se zadricha po strnishchu jutra
v sonchni zavoj in opomne, da, opomne:
Vishe sem, kot si mislish,
vech vidim, kot zaznava trepet tvojega ochesa...
 
Sanje se vprezhejo v srchno mishico. Tako
tipava okoli za okli in
bambusi, vevericami in evkalipti.
 
Utopiva naj se v tej chudni luchi?
 
Eh, otroku je dan chudezhni gib,
kretnica za odpiranje novih rezh.
Prestavljen je v drug svet,
v vzporednico ob luni, ki ni
luna, ki ni lena laznica Neba;
dan je v sekular fizichne tesnobe in zaprt
v pismo, ki ne bo nikoli odposlano...
 
In pride mozh, pa pretrga nit
te tinte; pride sivec, ki vzame
vetru korak; pride velika opoldanska senca
in otroku zasadi poletje v srce.
 
Tako tipava luno: chas je pogoj chistine.
In se sprashujeva: Je chas chist?