Revija SRP 3/4

Janez Jerovshek

Za osvezhitev zgodovinskega spomina institucije RTV Slovenija:
Institucija brez spomina je
kakor podjetje brez knjigovodstva,
mochni in mogochni v njej
pochno, kar jih je volja,
ker vse, kar pochno, utone
v pozabljivi zavesti chasa.
 

PRIMOPREDAJNO POROCHILO

 

Odlomke iz Primopredajnega porochila generalnega direktorja RTV Slovenija dr. Janeza Jerovshka smo objavili v prvi, jubilejni shtevilki Revije SRP 1/2 10/1993 in ga tako najavili. Porochilo je po mnenju urednishkega odbora revije pomemben dokument za vednost institucije RTVS o sebi. Je zanimiv prispevek sociologa in gen. dir. institucije mochnega medija o videnju te institucije, njenih organizacijskih - strukturalnih problemov v okviru sistema, ki se rojeva in seveda sistema, ki se le pochasi razkraja, a vendarle she pushcha premnoge sledi svoje preteklosti, take, ki se je trdovratno zajedla v nashe institucije, v ravnanje (opravljanje del in nalog v njih) in v nas kot ljudi. Vendar rechi le to bi ne bilo dovolj. Shele, ko se chlovek znebi spon svoje vloge v instituciji, ko jo zapushcha, je lahko toliko sproshchen, razbremenjen pragmatizma interesov, da lahko pove svoje vtise, svoje videnje o instituciji, ki jih sicer ne bi. Zato je tako poslovilno porochilo lahko zanimivo za vse, ki so s to institucijo povezani, v njej zaposleni in o njej razmishljajo kritichno, s svojo glavo, s svojim pogledom nanjo, to je, z vidika svojih vrednot.

Glede ravnanja Sveta RTV Slovenija bi rekli: dobili so, kar so hoteli, obravnavali pa ga niso. Svet ni zmogel potrebne tolerance, da bi zmogel javno razpravo o resnichno perechih problemih medija RTVS. Prevladalo je mnenje, da porochilo shkodi ugledu institucije in izrazha nelojalnost do nje. Prizadeti so razpravo o porochilu (po obveznem predhodnem lobbyranju chlanov sveta) preprechili, cheprav je Svet RTV Slovenija zhe prej sklenil, da bo porochilo obravnaval na eni od naslednjih sej.

V urednishkem odboru Revije SRP pa nasprotno menimo, da je to porochilo za mas medij RTVS pomembno in pouchno in da je tudi pomembno prichevanje zoper slab spomin institucije in hkrati zdravilo za njen zgodovinski spomin, ki je v letu in pol od nastanka porochila, (ki je ob svojem nastanku shokiralo institucijo) zhe tako oslabel, da se institucija RTVS vede, kot da porochila sploh ni in ga nikoli ni bilo. Zato ga v tej shtevilki objavljamo v celoti.

 

Primopredajno porochilo

 

Svet RTV Slovenija je sprejel sklep, da mora generalni direktor RTV Slovenija pripraviti primopredajno porochilo.

Pri prevzemu svoje funkcije od prejshnjega v.d. generalnega direktorja nisem prejel nobenega primopredajnega porochila. Pred prevzemom sem se na lastno iniciativo z njim sestal in pogovoril o nekaterih problemih RTVS. V tem porochilu bom obravnaval nekatere organizacijske probleme, s katerimi sem se ukvarjal in poudaril tiste dimenzije, ki so odprte in sporne in ki so deloma tudi vzrok za mojo ostavko.

RTV Slovenijo obravnavam kot politichno institucijo s shtevilnimi organizacijskimi in financhnimi problemi, ki she dolgo ne bodo zadovoljivo ali optimalno resheni, cheprav mislim, da bi to morala biti predvsem kulturna institucija. RTV Slovenija je odraz neurejenih in tezhkih gospodarskih in politichnih razmer v Sloveniji, zato razmere na RTV Slovenija ne morejo biti boljshe, kot so razmere v globalni druzhbi. S to osnovno mislijo je napisano to porochilo.

(V porochilu ne obravnavam vseh posameznih problemov, kot je npr. problematika Koper, ker sem na eni zadnjih sej dal porochilo o tem, niti porochila ne opremljam z vsemi dokumenti in statistichnimi podatki. Prilagam porochilo o porabi Razvojnega fonda, polletno porochilo o financhnem stanju in sintetichno informacijo SDK.)

Ker Porochilo vsebuje shtevilne vrednostne sodbe, se zavedam, da ne bodo sprejemljive za vse chlane Sveta RTV, ki stvari razumejo skozi prizmo drugachnih vrednostnih orientacij in politichnih interesov. Vsakemu takemu porochilu, che je she tako dolgo, je mozhno ochitati, da mu dolochene stvari manjkajo.

 

 

Uvod

 

Jozhe Mencinger je nedavno v Delu (18.7.92) ob problemu lastninjenja zapisal, "da je vseskozi shlo za en sam problem: kdo, nova ali stara politichna elita, naj bi pridobil kontrolo in gospodarsko moch".

To je tudi glavni problem na RTV Slovenija, vsega vidnega, predvsem pa nevidnega dogajanja. Katera elita naj dobi kontrolo nad RTV Slovenija: tista, ki sedi na Svetu RTV dokaj kompaktno na eni strani in predstavlja prenovitelje, socialiste in liberalne demokrate, ali tista, ki sedi na nasprotni strani in predstavlja "Demos", oziroma ga je predstavljala.

"Demos" je prishel v RTV Slovenija v ustaljeno strukturo, katere osnovni cilj v socializmu je bil ta, da je utrjevala socialistichno-samoupravni sistem in po tem kriteriju je potekalo nekaj desetletij kadrovanje novinarskega in predvsem vodilnega kadra.

Centralna organizacijska dimenzija takega kompleksnega in velikega sistema, kot je RTV Slovenija, je centralizacija-decentralizacija. Ta organizacijska dimenzija je povezana z nachinom funkcioniranja, s porazdelitvijo mochi, s stroshki funkcioniranja, z mozhnostjo vplivanja na sistem od zunaj in podobno.

Kako je problematika dimenzije centralizacije-decentralizacije obchutljiva, je bilo vidno takoj, ko sem napisal teze za Statut RTV Slovenija. Te teze so postavile RTVS kot enoten in ne vech kot tozdovsko decentraliziran zavod, ki se naj sistemsko krmili iz enega centra. Tej centralizaciji so se najprej uprli socialisti in tedanja opozicija je bila bolj ali manj enotna v decentraliziranem konceptu. Socialisti so shli najdalje, ko so predlagali razbitje radia in televizije v dve samostojni in locheni organizacijski enoti. Sicer pa je opozicija osnutek Statuta oziroma koncept centralizacije kritizirala z utemeljitvijo, da ima v sistemu generalni direktor preveliko, oziroma kar absolutno moch. Zaradi tega nesoglasja je znano, kako dolgo je nastajal novi Statut in kakshni kompromisi so bili potrebni.

Od 24 kompetenc, ki jih ima po Statutu generalni direktor, samo o shtirih dejansko odlocha, pri drugih pa daje pobude, predlaga, zastopa, skrbi za enakomeren razvoj, usklajuje in podobno. To pomeni, da je velika moch generalnega direktorja fiktivna in izmishljena, ker nima empirichnega korelata.

Ideja o organizacijski in financhni lochitvi radia in televizije je v zahodni Evropi v javnih, nacionalnih RTV hishah v glavnem neznana. Prakticirali so jo v vzhodni Evropi in to predvsem iz politichnih razlogov, da so centralni komiteji partije s svojimi lochenimi komisijami za radio in televizijo lazhje in uchinkoviteje obvladali te medije. Drugache pa je v nacionalnih javnih radiotelevizijskih hishah prisotna vedno vechja integracija obeh medijev, ki prakticirajo bimedialnost, posebno v svojih regionalnih centrih. Norveshka npr., ki jo zaradi majhnosti lahko primerjamo s Slovenijo, ima samo en kanal, oziroma program s l7 regionalnimi centri, v katerih sta radio in televizija povsem integrirana na bimedialnem organizacijskem nachelu. Drugi kanal - ima v rokah privatna televizija, ki mochno konkurira javni, nacionalni televiziji in jo sili v organizacijsko in poslovno racionalnost. Ta konkurenca med javno in privatno televizijo je v Evropi vedno bolj prisotna in mochnejsha ter ima velik vpliv na spremembe nacionalnih radijev in televizij, ki morajo znizhevati stroshke svojega poslovanja. Od tod zmanjshanje zaposlenosti ali celo odpushchanje delavcev v velikih nacionalnih RTV sistemih.

Temu dogajanju se tudi slovenska RTV ne bo mogla izogniti, saj bimedialnost prakticira celo regionalni ORF studio v Celovcu, pri nas pa ga ne zmore niti Maribor, she manj pa Koper. Nasprotno, iz Kopra prihajajo zahteve po novih zaposlitvah, namesto da bi se televizija in radio poslovno in bimedialno zdruzhila in imela enega direktorja, kot ima to sosednji Celovec in daljni Bergen na Norveshkem ter shtevilne druge javne RTV.

 

 

Centralizacija - decentralizacija

 

RTV Slovenijo je potrebno centralizirati na poslovni, financhni in kadrovski ravni, ne pa na programski. V zelo majhno oporo centralizaciji je bil Zakon o zavodih, ki je ukinil tozde.

Formalno-pravna ukinitev tozdov pa she ne pomeni tudi njene dejanske ukinitve. Tozdi so v chasu socializma nastali kot ponesrechen organizacijski sistem, ki ni imel poslovnega opravichila in ekonomske utemeljitve. Vendar, ko so tozdi nastali, so njihovi vodilni investirali vanje svoje interese, zato so se avtonomno razvijali in utrjevali. To je bil eden od najmochnejshih vzrokov, da je vechina velikih gospodarskih sistemov v Sloveniji razpadla, kar je povzrochilo neizmerno gospodarsko shkodo in shkodo v chloveshkem kapitalu.

Pri centralizaciji RTV Slovenija v tistih dimenzijah, po katerih je centralizirana vsaka RTV hisha v zahodni Evropi, sta nastali dve vrsti ovir. Znotraj RTV Slovenija sta radio in televizija hotela ohraniti iz tozdov podedovano organiziranost. Po tej tozdovski organiziranosti je bilo vodstvo RTV Slovenija nekakshen SOZD oziroma zdruzhenje tozdov. V chasu enopartijskega sistema je bil sicer v vsakem trenutku mozhen programski poseg, ker je sistem deloval bolj neformalno in z dominantnim organizacijskim nachelom demokratichnega centralizma. Z nastankom parlamentarne demokracije pa so se nekdanji tozdi lahko celo bolj utrdili, ker sedaj ni visela nad RTV monopolna in omnipotentna partijska moch. Ta se je razprshila v vechje shtevilo strank, ki so bile po nekem sluchajnem dogovoru zastopane v Svetu RTVS. (Res je, da ta omnipotentna partijska moch pred razpadom socializma ni vech visela nad mediji kot Damoklejev mech, toda partijska nemoch in svoboda medijev se je zachela pojavljati komaj eno leto pred padcem berlinskega zidu. Vendar je tudi ta demokratizacija medijev in svoboda tiska nastajala v okviru urednishkih in vodilnih struktur, ki so pripadale partiji, kot njena frakcija.

To omenjam zato, ker je koncept decentralizacije-centralizacije RTV Slovenija povezan s politichno razprshenostjo mochi oziroma z diferenciranostjo, ki je nastala po svobodnih volitvah.

Koncept centralizacije, ki je najbolj nujen na podrochju financ, je v prvi vrsti organizacijski, ne pa politichni koncept. Ima pa lahko politichne posledice. Vendar mora biti za ta organizacijski koncept odgovorno vodstvo. Kaj bi bilo, che bi vsaka stranka tako kot LDS sklicala tiskovno konferenco in na njej razlozhila svoj koncept organizacije RTV Slovenija in posebno koncept, v koliki meri mora biti RTV centralizirana oziroma decentralizirana?

Ali bi bilo potem vodenje RTV Slovenije sploh mogoche? Glede na to, da so stranke ali koalicije strank na oblasti ali v opoziciji, bi lahko v skladu s tem menjale svoj odnos do centralizacije.

Domnevam, da stranke dilemo centralizacija-decentralizacija RTV Slovenije ne pojmujejo kot chisto organizacijski koncept, temvech kot politichni koncept, za politichne cilje. Razumljivo je, da stranke obravnavajo in videvajo RTV na osnovi svojih politichnih interesov. To je bilo ochitno, ko je bila predmet obravnave shema TV in so predstavniki strank v Svetu RTV pokazali svoj interes samo za informativni program.

Sedaj smo priche posameznim zahtevam po decentralizaciji RTV Slovenija, ki bi RTV razbile na radio in na televizijo. S tem pa bi bil RTV kot sistem v celoti razbit. Che bi se to zgodilo, se bodo pojavili najtezhji problemi financiranja in razvoja njenih razbitih delov.

V taki razbiti RTV se vodstvo lahko pojavlja kot vodena glava, ki lahko na zunaj igra samo vlogo reprezenta. Vendar to v bistvu ni vech delovna vloga vodstva.

Sedanji sistem RTV lahko oznachim kot she vedno tozdovsko decentraliziran, z nekaterimi elementi centralizacije. Che bi ta sistem she naprej decentralizirali in to predvsem na ravni financ, potem sistem dokonchno razpade. V imenu chesa naj razpade? Vechje ekonomske uchinkovitosti? To gotovo ne! V imenu vechjega vpliva dominantne ali vladajoche stranke na razdrobljene dele sistema? Morda? Che ne to, v imenu chesa naj razpade?

 

Kot primer she vedno prevladujoche tozdovske organizacije naj navedem nekaj znachilnih primerov. RTV mora plachati agenciji Reuter okoli 2.000 DEM na mesec in Slovenski tiskovni agenciji okoli 3.000 DEM na mesec. V vsaki nacionalno organizirani RTV hishi to placha centrala. Pri nas so pa spori, kdo bo to plachal in koliko! Koliko bo plachal radio, koliko televizija, koliko radio Maribor itd. Kolegij televizije je celo o tem razpravljal in odlochil, da stroshkov za agencijo Reuter ne bo plachal, cheprav se agencije posluzhuje. Ta primer kazhe, koliko energije izzhareva v prazno zaradi decentralizacije na podrochju financ. Ne gre pa samo za izzharevanje energije v prazno, temvech za visoke stroshke, ki iz take decentralizirane financhne strukture nastajajo. Sem spada razdeljeni avtopark. Vsaka organizacijska enota ima namrech svoj lastni avtopark, ki izhaja iz tozdovskih chasov. Tega ni mozhno najti v nobeni zahodni javni nacionalni RTV hishi.

Direktor TV je prepovedal ing. Pernushu, ki je nekaj chez 3o let v RTV hishi, ki ima osebne zveze s komisijami EBU-ja in z vsemi proizvajalci TV tehnike v Evropi, ki obvlada aktivno dva tuja jezika, da komunicira z ljudmi s podrochja tehnike v TV. To je storil ustno, brez kakrshnekoli utemeljitve. Podobna trenja nastajajo z Oddelkom za mednarodne stike, ki delujejo pri vodstvu RTV in vodstvom TV. Gre za trganje komunikacij in za tendenco locirati sluzhbe v she vechji meri v organizacijskih enotah, kot so bile prej v tozdih. Mozhno je sicer dubliranje sluzhb, kot je bilo v chasu tozdov, ali pa naj se sistem RTV razbije v povsem samostojne organizacijske enote, kar sicer ni evropski koncept, ki pa nekaterim interesnim in politichnim skupinam in tudi posameznikom ustreza.

In she zadnji primer: ko sem se pogovarjal o sodelovanju z generalnim direktorjem "Bayrische Rundfunk", z dr. Scharfom, ki je tudi univerzitetni profesor, predsednik EBU-ja in eden najvplivnejshih osebnosti v evropskem radio-televizijskem sistemu, sem ga med drugimi prosil za dvoje pomochi:

za ugodno dolgorochno posojilo za nashe oddajnike in zveze, ki so med vojno utrpeli znatno financhno shkodo in za pomoch v obliki ekspertize njihovih priznanih financhnih strokovnjakov, ki bi pregledali in analizirali, kako je RTV Slovenija v financhnem pogledu organizirana in kako bi morala biti organizirana, da bi bili podobni Evropi in chim bolj racionalni. Dr. Scharf je obljubil, da nam bo poslal svojega najboljshega financhnega strokovnjaka, ki je v obliki ekspertize pomagal zhe madzharski televiziji. Ta ekspertna pomoch bi bila brezplachna.

Ko sem na kolegiju direktorjev to ugodno informacijo sporochil, me je presenetila reakcija enega od direktorjev organizacijskih enot, ki je takshno zunanjo ekspertno pomoch oznachil kot nacionalno sramoto. Istochasno sem prejel negativna mnenja, ker sem v RTV Slovenija poklical domacho slovensko konzultantsko organizacijo, s pripombami, chesh da ni zadosti kompetentna za specifichni RTV medij ter z obichajnimi govoricami in lazhmi, koliko bo ta konzultantska organizacija zasluzhila.

Le kako bo ta bavarski financhni strokovnjak, ki pride v oktobru k nam na RTV Slovenija, v svoji ekspertni vlogi sprejet, ko se bo znashel s stalishchi nezaupanja ali celo nacionalnega prezira?

Navedeni ugovori so presenechenje, ker se svet tehnoloshko in poslovno globalizira in na shtevilnih dimenzijah vedno bolj standardizira in postaja vedno bolj poenoten. Tuji partnerji se pritozhujejo, da z nami tezhko sodelujejo, ker smo poslovno zanje prevech razlichno organizirani.

 

Omenjeni in she shtevilni drugi primeri kazhejo, da RTV Slovenija ni samo monopolna in tozdovsko razdrobljena organizacija, temvech da je tipichno birokratska organizacija. Znano pa je, da se birokratske organizacije ne zmorejo postopoma spreminjati, temvech se lahko spreminjajo samo v tezhkih krizah in to v obliki sunkov in z visokimi stroshki. Kot birokratska in pred konkurenco zaprta organizacija pa RTV Slovenija lahko prezhivi. Potrebno je le stalno zvishevati narochnino, financhne tezhave pri zvishanju plach pa videti v razvojnem skladu. Je pa tudi druga mozhnost in ta je v tem, da bo RTV Slovenija prishla v tako tezhko financhno, poslovno in organizacijsko krizo, da se bo morala temeljito spremeniti in pri tem poceniti in zmanjshati. To pa je odvisno tudi od tega, kolikshen pritisk bo nanjo izvajalo shirshe okolje in kdaj in kako bomo omogochili pravo konkurenco. Demonopolizacija RTV Slovenije, kot jo je predvidel osnutek Zakona o tisku, je drzhavna oblika in neposlovna in kot takshna obsojena na neuspeh.

Prof. Nemec je kot zunanji konsultant na podrochju financ za RTV Slovenijo predlagal "zheleznega financhnega kanclerja", ki bo finance iz enotnega centra obvladoval in kontroliral vse financhne tokove. To je podrochje, ki je z vidika racionalnosti poslovanja sistema kot celote najbolj pomembno. Rachunovodje posameznih organizacijskih enot lahko v centralno-financhno nekontroliranem sistemu dajejo zelo razlichne slike financhnega stanja. Che rachunov, ki prihajajo, ne knjizhijo tekoche, prikazhejo lahko pozitivno stanje.

Tudi informacija Sluzhbe druzhbenega knjigovodstva o opravljeni kontroli zakljuchnega rachuna ugotavlja, da poslovanje RTV Slovenija ni v skladu z zakonom o rachunovodstvu, ki dolocha vodenje poslovnih knjig na ravni pravne osebe in ne organizacijskih enot. Informacija ugotavlja, da je to sistemska nepravilnost, posledica tega pa je, da ni bilo mogoche opraviti kontrole poslovanja zavoda kot celote.

V primeru, da investicijsko vzdrzhevanje belezhijo kot investicijo, mora RTV od teh investicij plachati davek itd. Pri tozdovski razdrobljenosti obstaja tendenca, da se financhno posluje v dolocheni nejasnosti in, da se tako dvigajo plache, cheprav obstaja nevarnost padca v rdeche shtevilke.

Te primere navajam zato, da bi pokazal, kako nujna je centralizacija v tistih dimenzijah, ki ohranjajo sistem kot enotno delujochi sistem, ne pa sistem v obliki nekdanje sozdovske fikcije. To pa so finance, tehnika in kadri. Operativa se pa decentralizira.

Tudi po Statutu je generalni direktor dolzhan zagotavljati enotnost in celovitost zavoda RTV Slovenija. To enotnost je mozhno zagotoviti le na osnovi dolochene organizacijske strukture, pri chemer je financhna centralizacija najpomembnejsha dimenzija.

To trdi tudi Sluzhba druzhbenega knjigovodstva, ki je pri kontroli ugotovila, da se knjigovodske listine v organizacijskih enotah zadrzhujejo tudi po deset in vech mesecev, preden se vpishejo. Posledice tega so - trdi SDK - lahko nepravilno izkazana sredstva in njihovi viri in tudi financhni rezultati.

To pomeni, da se na nobeno financhno analizo oziroma prikaz financhnega stanja v posamezni organizacijski enoti ni moch zanesti, ker z zadrzhevanjem knjigovodskih listin in podobnih prijemov prikazhe pozitivno stanje, cheprav dejansko takshnega pozitivnega stanja ni, kasneje - ko ji to ustreza - pa naenkrat prikazhe negativno stanje, ko te rachune oziroma knjigovodske listine vpishe v knjigo in tudi druge financhne pokazatelje prikazhe na drugachen nachin.

Tudi sedanja vlada, ki je mnogo vechji sistem, kot pa je RTV Slovenija - ima namen poenotiti rachunovodsko poslovanje vseh ministrstev, ker je tako enotno poslovanje nujno za globalno kontrolo razpolozhljivega denarja (Gaspari, Intervju, Delo, 25.7.92, str. 17). Che obstaja potreba, da se kontrolirajo denarni tokovi, potem je to mozhno prek centralizacije.

Financhni poznavalci so mnenja, da bo za financhno preureditev zavoda RTV Slovenija v smislu pravne osebe, glede na obstojeche stanje, v katerega so investirani tozdovski interesi, potrebno vech kot eno leto.

Zagovornika ali tudi nosilca decentraliziranega sistema znotraj RTV sta bila radio in televizija oziroma njihova direktorja, ne pa drugi deli sistema. Oddajniki in zveze, kot organizacijska enota ni postavila nobene zahteve, da se izlochijo iz RTV Slovenija. To zahtevo so postavljale nekatere stranke - socialisti, prenovitelji in liberalni demokrati - in ta njihova zahteva je bila predvsem politichno motivirana. Oddajniki in zveze izvajajo 91 odstotkov svojih uslug za RTV, v chasu vojne so se odlichno izkazali znotraj RTV Slovenije. Sicer pa je problem izlochitve Oddajnikov in zvez iz RTV Slovenija tudi financhni, ne pa konceptualni problem. Kakrshnokoli pozicijo bodo Oddajniki in zveze imeli, bodo vedno monopolisti.

Tudi druge organizacijske enote niso izrazhale nobene zahteve ali potrebe po razbitju oziroma osamosvajanju iz RTV SLovenija. Organizacijske enote, kot so Glasbena produkcija, Zalozhba kaset in ploshch, TV Koper in Maribor so zainteresirane za enoten zavod, ker le enoten zavod lahko daje sinergetske uchinke, poleg tega pa posamezne organizacijske enote v chasu financhnih tezhav in izgub prezhivijo samo, che obstaja financhno centralizirana RTV Slovenija. Tudi vechje investicije v posameznih organizacijskih enotah so mozhne samo, che vodstvo RTV Slovenija v centru razpolaga z dolochenimi sredstvi.

Z ukinitvijo tozdov bi se morala radio in televizija delovno, funkcionalno, marketinshko in financhno bolj integrirati. Mehanizem za integracijo je centralizacija.

Radio je imel glede centralizacije konceptualne zadrzhke, ki so v tem, da je radio specifichen medij, ki ga ne kazhe povezovati s televizijo, poleg tega pa so vse pretekle izkushnje povezovanja s televizijo pokazale, da je radio potegnil krajsho in bil vedno zapostavljen, cheprav je radio zgradil in postavil na noge televizijo. Omenjene konceptualne zadrzhke je psiholoshko mozhno razumeti.

Na strani televizije pa tezhnja po samostojnosti in krepitvi tozdovskega koncepta ni izhajala iz organizacijskega, poslovnega ali politichnega koncepta, temvech je bila chisto osebno motivirana, s tezhnjo direktorja, da je televizija v vseh dimenzijah v njegovih rokah in da ni povezana niti z radijem, she manj pa z vodstvom RTV Slovenija. Celo potne naloge za inozemstvo si je direktor sam podpisoval, niti sejmov TV tehnike ni bilo mozhno skupaj organizirati niti v okviru TV in njegovih regionalnih centrov in podobno. Skratka, sistem je deloval tozdovsko anarhichno. To tendenco so zachele od zunaj podpirati nekatere stranke, predvsem socialisti in liberalni demokrati, manj izrazito pa prenovitelji.

V taki situaciji, ko znotraj sistema obstajajo tezhnje po dezintegraciji in dobijo delno podporo od zunaj, je vodenje z vrha izredno tezhavno, che ne kar nemogoche.

Iz teh razlogov se je potrebno odlochiti ali bo sistem enoten in centraliziran v vseh tistih dimenzijah, kot so centralizirane zahodne RTV hishe z bimedialnim nachelom in z uvedbo privatne konkurence, ki ga bo silila v poslovne spremembe ali pa naj RTV Slovenija dokonchno razpade. Vmesna pozicija RTV Slovenije je mozhna samo v obliki prezhivelega sozdovskega sistema, brez mochi in lastnih resursov v vrhu, ki nima druge funkcije, kot funkcijo reprezentiranja navzven. Nechist organizacijski koncept pa bo vir stalnih notranjih napetosti, ker se bodo dolochene sluzhbe v vodstvu in njenih organizacijskih enotah podvajale, kar bo vir nenehnih frustracij in raznih bojev, v glavnem bo pa to zelo drago.

Che se postavi vprashanje, kateri koncept zapushcham, potem je nedvoumni odgovor, da je to koncept centralizacije in ustvarjanje enotnega, ne pa organizacijsko prelomljenega in razdrobljenega sistema. To pa pomeni, da je organizacijski koncept v prvi vrsti stvar vodstva, ne pa posameznih politichnih strank. Ne more vsaka od shtevilnih politichnih strank dolochati vodstvu, kakshen organizacijski koncept naj izbere.

Che je politichna struktura druzhbe bipolarno formirana, bi bil vpliv strank na organizacijsko strukturo she sprejemljiv in mozhen, ker sta samo dve dominantni stranki. Tudi v primeru, da obstaja stabilna struktura strank, ki so povezane v trdne koalicije, je njihov vpliv na organizacijsko strukturo RTV hishe she mozhno uposhtevati. Che pa je politichnih strank veliko, njihove koalicije pa zelo kratkorochnega daha, potem mora biti vodenje RTV sistema in formiranje organizacijske strukture relativno neodvisno od strank.

Che mora zamenjavi vlade in nenadnim spremembam politichnih sil v dezheli slediti sprememba vodenja RTV hishe, potem smo pri vzorcu vzhodno-evropskih dezhel, ko se generalni direktorji menjajo vsakih nekaj mesecev ali, ko je polozhaj generalnega direktorja odvisen od razmerja mochi med predsednikom republike in predsednikom vlade, kot je to primer na Madzharskem. Vendar ima generalni direktor vsa pooblastila neposredno od predsednika republike.

Koncept formiranja RTV kot enotnega sistema, mora imeti dolochene mehanizme, da se kot enoten, ne pa tozdovski sistem lahko vzpostavi.

Z ukinitvijo tozdov je bilo zakonsko predvideno dolocheno prehodno obdobje, da se zavodi formirajo kot enotni sitemi. Na RTV je bil uveden mehanizem za formiranje enotnosti sistema razvojni sklad, ker sistem ni sistem, che nima centraliziranih dolochenih financhnih sredstev. To je bil samo eden od mehanizmov, ki pa je bil predmet napadov zato, ker je celotna financhno-rachunovodska sluzhba organizirana tozdovsko, ne pa enotno iz ene pravne osebe, kot to dolocha tudi zakonodaja.

 

 

 

 

Razvojni sklad
v funkciji centralizacije sistema RTV Slovenija

 

Z mojim nastopom na RTV Slovenija je na moj predlog Svet RTV ustanovil Razvojni sklad. Funkcija tega sklada je bila:

1) da RTV Slovenija v svojem centru in hierarhichnem vrhu dolochi
in omogochi razvoj RTV kot celote,
2) da se dejansko, ne pa samo formalno ukinejo tozdi, ki imajo
v sebi zastrukturirano tendenco po razbitju sistema kot
celote,
3) da vodstvo financhno intervenira povsod in tedaj, ko nenadne
razmere to zahtevajo. To se je pokazalo pri bombardiranju
Oddajnikov in zvez ter pri desetinah drugih projektov, pri
raznih izgubah, ki jih imajo posamezne organizacijske enote,
pa tja do Tartinijeve proslave, katere stroshki so bili znatno
vechji, kot se je prvotno predvidevalo.

Noben velik sistem ni sistem, che v centru ne razpolaga z znatnimi financhnimi sredstvi, ki jih na osnovi dolochenih razvojnih in drugih prioritet usmerja. ORF ne bi mogel dati RTV Slovenija dolgorochnega brezobrestnega posojila, che v centru ne bi razpolagal s financhnimi sredstvi. Norveshka RTV ima l7 regionalnih centrov, ki jih preko centralnega budzheta vzdrzhuje in razvija. Tako je organizirana vechina nacionalnih oziroma javnih RTV v Evropi.

Razvojni sklad je financiral celo vrsto projektov, ki so bili skupni za RTV kot celoto in jih ne bi bilo mozhno financirati, che bi bila financhna sredstva razdeljena po tozdovskih organizacijskih nachelih. Naj omenim samo obnovo Oddajnikov in zvez, pri katerih Razvojni sklad niti ni zadostoval, zato smo dobili zunanje posojilo od ORF-a, posojilo, ki ga je liberalno demokratska stranka v parlamentu poizkusila diskreditirati, Koordnacija sindikatov na RTV pa omalovazhevati. Iz sredstev Razvojnega sklada je bila odstranjena iz RTV ekoloshka bomba, ena najbolj ekoloshko nevarnih stvari v Ljubljani. Stroshki za to odstranitev so znashali kar 2,3 milijone DEM. V RTV so bili uvedeni rachunalniki oziroma PC-ji, saj je RTV v tem pogledu znatno zaostajala za slovenskimi razmerami. Kupljena je bila oprema za formiranje moderne dokumentacije.

Vseh teh in podobnih investicij ne bi mogli zbrati s tako imenovanim samoupravnim zdruzhevanjem, ker je bil to neuchinkovit in entropichen mehanizem, ki ga nobeno moderno podjetje ali vechji sistem ne pozna in ne uporablja.

Celotni tehnichni sistem je bil na RTV Slovenija globoko podhranjen. Che ne bi bilo Razvojnega sklada, bi lahko prishlo do vechjih tehnoloshkih zlomov. Kljub temu, da so shla znatna sredstva v obnovo in razvoj, tehnika she vedno predstavlja ozko grlo.

Da je po zaslugi Razvojnega sklada prishlo do pomembnih investicij, je razvidno iz tega, da je bilo pred uvedbo Razvojnega sklada investiranih le okoli 5% od celotnega dohodka, po uvedbi pa okoli 15%.

Samo v prvem polletju l992 je bilo iz Razvojnega sklada investiranih 227 milijonov SIT, 86 milijonov SIT pa je bilo danih v obliki brezobrestnih posojil Oddajnikom in zvezam, Zalozhbi kaset in ploshch ter TV. Gradnja na odddajnih tochkah je omejena z gradbeno sezono, zato je problematika financiranja Oddajnikov in zvez she vedno aktualna.

O vseh tehnichnih investicijah je najprej razpravljal tehnichni kolegij, njegov predlog pa je obravnaval in sprejel kolegij direktorjev. Porochilo o porabi Razvojnega sklada pa je obravnaval Nadzorni odbor.

Iz vseh teh razlogov so kritike na rachun Razvojnega sklada, kritike, ki gredo v smeri razbijanja RTV kot enotnega sistema. Gre za prezhivele real-socialistichne ideje v lochenosti radia in televizije. In konchno: brez Razvojnega sklada ne bi bilo nujno potrebnih sredstev za investicije in razvoj in vsa sredstva bi bila porabljena za nekoliko vishje plache.

Che gre za primopredajo, potem lahko rechem, da je sistem RTV Slovenija z Razvojnim skladom centraliziran do tiste minimalne stopnje, da kot sistem dejansko, ne pa zgolj fiktivno obstaja. Pot v decentralizacijo vodi na dimenziji financ v stari sistem, v sistem, ki ga Evropa ne pozna in ne prakticira.

Nekajkrat sem bil opozorjen, kako si bom pri novinarjih in vseh zaposlenih povechal popularnost, che bo tekoche povishanje plach znatno presegalo inflacijsko stopnjo. Zato ni sluchaj, da je Koordinacija sindikatov napadala Razvojni sklad in je videla v njem samo negativne lastnosti, od njegovega obstaja dalje, do nachina razdeljevanja. O nachinu razdeljevanja Razvojnega sklada - kot o vechini stvareh - je imela Koordinacija sindikata napachno predstavo.

Financhna decentralizacija bi imela tudi to tendenco, da bi se v RTV Slovenija vechali stroshki dela. Le ti so nenormalno visoki, saj znashajo okoli 50% vseh stroshkov. Che pa shtejemo v stroshke dela she indirektne stroshke, kot so boni za prehrano, regres in podobno, potem znashajo stroshki dela znatno nad 50% od vseh stroshkov. Takshna struktura stroshkov je dokaz, da RTV deluje z nizko uchinkovitostjo, ker v tujih RTV hishah znashajo stroshki dela med 20 in 30% od vseh stroshkov. Iz tega sledi naslednji sklep: decentralizacija financhnih sredstev bi povzrochala she vechje pritiske na porast plach. To pa pomeni nadaljno tendenco narashchanja stroshkov dela, kar pomeni vedno drazhje delovanje RTV Slovenija.

Ker pa v RTV nisem igral na karto popularnosti, sem deloval v smeri, da se stroshki dela, ki so v strukturi stroshkov nenavadno visoki, ne bi povechevali. Od tod tudi moja javna izjava, da ima RTV Slovenija prevech zaposlenih, da je za slovenske razmere predraga institucija, da njenih financhnih problemov in njenega tekochega delovanja ni mozhno reshevati s stalnim povishevanjem narochnine. S to izjavo in s tem stalishchem sem si nakopal v hishi vech nasprotnikov, kot sem prichakoval.

Da se stroshki dela ne morejo povechevati, kazhe najnovejshi trend hude konkurence med javnimi in privatnimi RTV v Evropi ter trend spreminjanja javnih RTV ter njihova racionalizacija.

 

 

Kolektivne pogodbe

 

Liberalno demokratska stranka me je prek svojega predstavnika Pavleta Gantarja na posebni tiskovni konferenci proglasila za nesposobnega generalnega direktorja RTV Slovenija. To je Gantar dokazoval s tem, da sem RTV Slovenija centraliziral, da gredo stvari na RTV na slabshe, odkar je sprejet novi Statut, da ne znam komunicirati z delavci RTV in s sindikatom, da nimam potrebnih populistichnih lastnosti, ki bi jih po svoji profesiji moral imeti, in seveda kot naglavni greh, da nasprotujem kolektivnim pogodbam na RTV, celo tistim, ki jih sploh ni.

Liberalno demokratske stranke nisem cenil in Gantar je s svojim nastopom na tiskovni konferenci dokazal, da se ne drzhi temeljnega nachela liberalizma, to je sposhtovanja chlovekove osebnosti in njegove individualnosti. Nastopil je ne kot liberalec, temvech kot nekdanji partijski sekretar na FSPN, ki partijskega obrazca obnashanja she vedno ni presegel.

Kar zadeva kolektivne pogodbe sem imel do nje rezerviran in skeptichen odnos. Menil sem, da kolektivnih pogodb ni mozhno sposhtovati v chasu, ko je druzhbeni proizvod v Sloveniji v dveh letih upadel kar za 4o odstotkov, ko je inflacija visoka, ko produktivnost dela pada in, ko so gospodarski tokovi nepredvidljivi. Pisanje kolektivnih pogodb sem zato imel za nekoristno evforijo, podobno chasu, ko so se ustanavljali tozdi. Vlada je s sklenitvijo kolektivne pogodbe naredila pomembno napako, ker je podpisala nekaj, chesar v danih in hitro spreminjajochih in nepredvidljivih razmerah ne more izpolnjevati. Vechkrat sem javno trdil in te trditve so bile predmet kritike, ko sem dejal, da so empirichne raziskave na zahodu pokazale, da je najvech stavk na zahodu tedaj, ko je gospodarstvo v vzponu, ne pa tedaj, ko je v recesiji. Najvech uspeshnih stavk je v chasu gospodarskega vzpona, v chasu recesij in kriz pa je s stavko mozhno nekaj dosechi le s prerazporeditvijo zmanjshanega nacionalnega dohodka, kar pa je zelo tezhko oziroma politichno zahtevno.

Zanesljivega trzhnega sistema, ki bi s svojo samoregulacijo vzpostavljal ravnotezhje v gospodarstvu in v druzhbi, pa tudi she nimamo in ga ne bomo imeli, dokler ne bomo izpeljali privatizacije.

V takshnih razmerah kolektivne pogodbe nimajo gospodarske in socialno-amortizacijske funkcije. Zato tudi kolektivne pogodbe, ki so deducirane iz pogodb, ki jih je podpisala vlada, nimajo funkcije socialnega miru, temvech netijo konflikte, ker pri zaposlenih in posebno pri sindikatih ustvarjajo aspiracije, ki jih ni mozhno izpolniti, ker zanje ni gospodarske baze in potrebnih sredstev.

V teh razmerah, ki jih nobena vlada ne more na hitro reshiti, imajo bivshi rezhimski sindikati, ki so vedno bili proti stavki in se danes imenujejo Svobodni sindikati, bolj demagoshko vlogo, ker vzpodbujajo konflikte, stavke in politichno nestabilnost, kar gospodarsko nikomur ne morejo koristiti. In na te sindikate so vezani tudi sindikati na RTV Slovenija.

In kakshna je s tem v zvezi vloga kolektivnih pogodb na RTV Slovenija?

Novinarska kolektivna pogodba je bila izsiljena s stavko in je zato neligitimna. Zato ni mogla biti instrument socialnega miru, temvech konflikta. Znachilno je, da je bila del stavkovnega vala, ki se je zachel v Sloveniji v monopolnih organizacijah, to je v organizacijah, ki nimajo najnizhjih plach. Iz tega razloga je bila stavka novinarjev na RTV politichna, ker je bila predhodnica generalne stavke.

Stavka novinarjev se je konchala s prevaro, z nadaljnimi grozhnjami, z raznimi tiskovnimi konferencami, z raznimi samoupravnimi zahtevami, ki s sindikalnim gibanjem nimajo nich skupnega, s sodno tozhbo vodstva, ki ne izpolnjuje pogodbe. Vse skupaj pa ne vodi niti v socialni mir, niti v boljshi financhni polozhaj RTV Slovenije, niti v boljshi materialni polozhaj samih novinarjev. Vse je bolj podobno politichni avanturi, kot pa resnemu in odgovornemu sindikalnemu gibanju, kar je znachilno za zahodne druzhbe. Po Shakespearu bi lahko rekel, vse to je noro, toda v tej norosti je neka logika.

Ker sem imel pisanje kolektivnih pogodb za nerealno, v njih so bile zahteve, ki jih lahko izpolni druzhba z l2.000 dolarji nacionalnega dohodka, ne pa Slovenija s slabimi 5.000 dolarji nacionalnega dohodka, s strmo padajochim dohodkom in produktivnostjo dela in z 40 odstotno izgubo tujih trzhishch, sem dal to v primerni obliki vedeti. Koordinacija sindikatov, ki je imela svoj lasten osnutek kolektivne pogodbe, me je skushala takoj diskvalificirati tako, da je posredovala pismen dokument z grozhnjo zaradi mojega domnevnega nasprotovanja pogodbi. Sindikati so namrech v teh kolektivnih pogodbah zheleli ohraniti vse ugodnosti iz chasov real-socializma - npr. da druzhba, ne pa oni sami financirajo stavko - dodati pa so hoteli vse ugodnosti, ki jih imajo zahodni sindikati. Tako naj bi imeli s plachano hrano, prevozom na delo, regresom in she eno placho iz dobichka skoraj 16 plach. Posebno poglavje so dopusti, ki so ohranili vse ugodnosti starega sistema in dodali nove. Najbolj pa me je motilo to, da so hoteli sistem, v katerem bi delavci brez ustrezne izobrazbe ohranili ali dobili vishje polozhaje, kot je to glede zahtev dela mozhno. V eni prvih soochenj so npr. postavili problem, kako omogochiti, da nekdo zasede polozhaj inzhenirja, cheprav ima samo osnovno sholsko izobrazbo.

Stavka novinarjev v RTV Slovenija kot monopolni organizaciji, ni koristila ne novinarjem, ne RTV Sloveniji. Novinarji so po kolektivni pogodbi zahtevali novo razporeditev. Ker so jo chasovno izsiljevali, so dobili takshno razporeditev, da je okoli 80% novinarjev koncentriranih statistichno v eni tochki, vendar po polozhajih visoko. S tem so dosegli z organizacijskega in profesionalnega vidika kontraproduktivni uchinek, ker so dosegli v nagrajevalnem sistemu vechji egalitarizem, kot je bil uveljavljen kdaj koli preje. In tudi vechjih plach niso dobili, oziroma tistih izredno visokih zahtevkov, ki jih je Drushtvo novinarjev poshiljalo vodstvu RTV Slovenija. Sredstev za tako visoke plache in za takshne plache, kot jih imajo novinarji v konkurenchnih medijih, enostavno ni na voljo. RTV je monopolna organizacija, ki ni izpostavljena zahtevam trga, izobrazbena struktura pa je znatno nizhja, kot v drugih medijih. Pach pa je stavkovni odbor pri RTV Slovenija zatrjeval, da s svojo stavko stavkajo tudi za novinarje v chasopisnih hishah. Problem je v tem, kdo nosi stroshke tako zamishljene stavke. Novinarji si v chasopisnih hishah stavke ne morejo privoshchiti, ker je zanje financhno prevech tvegana. Z njo bi vech izgubili, kot pa pridobili. Zato je eden od vodilnih ljudi iz Dela stavko novinarjev v RTV Slovenija oznachil za nesmiselno.

Skratka: kolektivne pogodbe v nobeni delovni organizaciji delodajalci niso mogli izpolnjevati. Neizpolnjene pogodbe pa so bile vir konfliktov in stavk, ne pa vir socialnega miru. Drnovshkova vlada je hitro ugotovila, da izpolnjevanje kolektivnih pogodb globalno zahteva povechanje plach nad 20%, da bi vechanje plach brez

financhnega kritja in vishje produktivnosti ter vishje proizvodnje ustvarilo neobvladljive razmere, zato je uporabila star real-socialistichen instrument in zamrznila plache. Drugega instrumenta vlada v razmerah, ko je lastnina druzhbena, nima na voljo. Z zamrznitvijo plach je praktichno anulirala kolektivne pogodbe in verjetno zachasno ustavila val stavk, ki bi jih neodgovorni sindikalni voditelji izzvali.

Dokler bo lastnina druzhbena in dokler bodo sindikalni voditelji organizirali stavke tako, da jih bo plachala druzhba, ne pa sami sindikati, toliko chasa bo neodgovornost sindikalnih voditeljev zastrukturirana v sistem. Zelo enostavno je organizirati stavko, che sindikat sam iz svojih sredstev ni zbral sredstev, da bi stroshke stavke tudi sam nosil. Sindikalni voditelji pa s svojo demagogijo bolj skrbijo za svojo moch in utrditev svojih polozhajev, kot pa za blagobit zaposlenih, ki jo pri zmanjshanem druzhbenem proizvodu ni mozhno izboljshati

Liberalno demokratska stranka je sama sebe ujela, ko mi je ochitala nasprotovanje kolektivnim pogodbam na RTV kot mojo napako in nesposobnost. Kmalu za tem je vlada, ki ji nacheluje liberalno-demokratski premier, sama razveljavila kolektivne pogodbe. Pri tem je zanimivo to, da mi je neka druga stranka ochitala nesposobnost, ker sem podpisal kolektivno pogodbo, ki je nisem podpisal. Podobno so mi poslanci iz Koprskega v parlamentu ochitali, da v primeru televizije Koper podpiram italijanski iredentizem, italijanski chasopisi pa so me obtozhevali, da jemljem pravice italijanski manjshini na Slovenskem.

Bilo je veliko mojih dejanj, ki so jih iz razlichnih politichnih interesov povsem razlichno okvalificirali. To je zato, ker je RTV kot politichni sistem upravljavsko nereshen sistem, zato mora vodstvo RTV opravljati konfliktne vloge. Vodstvo RTV Slovenija in generalni direktor naj bi bili odgovorni Svetu RTV Slovenija, interesno konfliktnim strankam, ki nimajo izdelanih konceptov o tem, kako naj bo RTV Slovenija kot enoten sistem organizirana, odgovoren naj bi bil nasilnim, arogantnim in neodgovornim sindikalnim voditeljem, ki zahtevajo plache in benificije, ki jih sistem ne zmore, odgovoren naj bi bil organizacijam civilne druzhbe in ne nazadnje, shirshi javnosti, poslushalcem in gledalcem, ki plachujejo relativno, glede na njihove dohodke, najvishjo narochnino v Evropi.

Kar zadeva zakljuchni rachun med njim in kolektivnimi pogodbami in plachami ni nobene zveze. Nihche ni bil na RTV materialno oshkodovan zaradi nachina prikaza zakljuchnega rachuna. Problem je bil v tem, da so bila sredstva investirana in da se po zakonu investicije zajemajo iz dobichka, ki je obdavchen. Pomanjkljivost je bila v tem, da investicije niso bile skrite in knjigovodsko drugache prikazane. Vendar je ochitek Koordinacije sindikatov, da je vodstvo RTV z narochnino prevaralo narochnike in delavce RTV, neodgovoren, kot je neodgovorna celotna dejavnost Koordinacije sindikata. Che je z zakljuchnim rachunom bil kdo prevaran, potem je bila to mlada slovenska drzhava, ki ji nismo plachali davka. V normalni, civilni druzhbi pa neplachevanje davkov ni ravno moralno dejanje. Napachno pa je ravnala tudi drzhava, ki je RTV Slovenijo uvrstila v profitne organizacije in to shele na koncu 1991 leta.

Vse ostalo, kar je nastalo v zvezi z zakljuchnim rachunom, so bile politichne manipulacije, sredstvo za dokazovanje nesposobnosti generalnega direktorja in dela vodstva RTV ter sredstvo za miniranje generalnega direktorja in za uporabo famozne konstruktivne nezaupnice.

Ponovno naj povem, da je bilo dejansko dobichka za dobro placho, ki naj bi ga uporabili za prehod v kolektivno pogodbo in da sem poslovnemu direktorju narochil, naj kategorijo dobichka iz prikaza zakljuchnega rachuna izlochi. Vendar poslovni direktor tega ni storil in ga je predlozhil z dobichkom Nadzornemu odboru, ki ga je - kot vem - z nezadovoljstvom sprejel.

Chudno je, da se je iz zakljuchnega rachuna delal politichni kapital, ker je sploshno znano dejstvo, kako se na Slovenskem sestavljajo zakljuchni rachuni. Vsesploshno prekrivanje in zakrivanje dejanskega financhnega stanja se pojmuje kot poslovna morala. V tem pogledu se she vedno gibljemo v real-soicialistichnih pojmovnih kategorijah. Tudi SDK tega problema ne bo nikoli reshila, saj jo nekatere delovne organizacije v medijih javno proglashajo za profesionalno nekompetentno, prezhivelo ustanovo.

Vsekakor pa je edinstven primer, da je SDK po narochilu Koordinacije sindikatov prishla v RTV Slovenija zaradi prikazanega dobichka. V Sloveniji je okoli tisoch delovnih organizacij, ki imajo izgubo in shtevilne od teh organizacij imajo izgubo zhe vech let. Mnoge od teh vodijo direktorji prenoviteljske provenience, pa vendar vanje nobena sindikalna koordinacija ne poshlje SDK. Vse to dokazuje, da je bila intervencija SDK v RTV Slovenija politichno montirana. SDK je odkrila samo to, da so finance v RTV Slovenija vodene she vedno po tozdovskih nachelih. V tem pogledu SDK ni opravila nobeno posebno koristno delo - cheprav je njeno obsezhno delo nekdo moral plachati - saj njen direktor javno trdi, da njenih ugotovitev, opozoril in nepravilnosti nobena institucija, niti vladna, ne uposhteva.

 

 

 

RTV Slovenija in stranke

 

Javne oziroma nacionalne RTV hishe so v Evropi she vedno politichne institucije. To politichnost je potrebno razumeti tako, da stranke hochejo imeti nanje svoj vpliv. Trend v zahodni Evropi gre v smeri zmanjshevanja njihovega vpliva v korist drugih nestrankarskih zdruzhenj in v smeri urejanja njihovega vpliva na osnovi dolochenih napisanih in nenapisanih pravil.

Najbolj pa ogrozha vpliv strank na javne televizije pojav privatne oziroma komercialne televizije. Nekateri gredo v svojih napovedih tako dalech, da napovedujejo, da nacionalne oziroma javne televizije ne bodo prezhivele vech kot deset let.

Za slovensko RTV vsekakor velja, da je to politichna institucija in da bo preshla she razlichne faze formalne in neformalne institucionalizacije svojega politichnega delovanja. Da pa je ta proces tezhak, kazhe dejstvo, da v vseh vzhodnih evropskih drzhavah neprestano menjavajo generalne direktorje ali tudi celotna vodstva. Izgleda, da se tudi slovenska RTV temu muchnemu procesu ne bo mogla izogniti. Pokazatelji tega stanja so v tem, da Svet RTV ne more najti ali se zediniti o tem, kdo bo glavni urednik televizije, da je vprashanje, kdo je dejansko, ne pa zgolj formalno glavni urednik radija, da ni zasedeno mesto direktorja televizije Koper, da ni zasedeno mesto urednika televizije Maribor, da je Svet RTV shestkrat glasoval za urednika slovenske redakcije na TV Koper, da ga ni mogel izglasovati kljub temu, da so ga podprli predsednik Sveta RTV in generalni direktor. Ne nazadnje je pokazatelj teh muchnih politichnih procesov tudi odstop generalnega direktorja RTV Slovenija.

Che sezhem nekoliko nazaj v chas prvih svobodnih volitev in kaj se je na podrochju medijev dogajalo potem, ko je Demos dobil oblast, lahko ugotovim, da so bili mediji bolj naklonjeni prenoviteljsko-socialitichni in liberalno-demokratski opoziciji, kot pa Demosu. To si je mozhno razlozhiti tako, da so bile vodilne strukture v medijih zasedene s prenoviteljskimi kadri, in drugich, da je bila za chasopise opozicijska drzha z vidika konkurence bolj privlachna.

Da je temu tako, je razvidno iz tega, kolikshne kritike je bil s strani medijev delezhen predsednik vlade Peterle in nenaden kritichen molk, ko je njegov polozhaj zasedel Drnovshek. Pri tem naj omenim, da prof. dr. Jozhe Mencinger o Drnovshku ni mogel povedati svojega mnenja, z utemeljitvijo, da ne ve, kaj je doslej naredil in tudi ni mogel nichesar prebrati, ker ne ve, kaj je napisal.

Resnichno je, da so resnejshi chasopisi - kot je npr. Delo - skushali biti bolj objektivni in so v tem pogledu naredili dolocheno transformacijo. RTV Slovenija je bila od vseh medijev v odnosu do vlade she najbolj objektivna in najmanj kritichno ali sovrazhno razpolozhena do Peterletove vlade.

Znachilno je, da je RTV Slovenija, potem ko je nekaj novih ljudi prevzelo vodilne polozhaje, postala bolj intenziven objekt zanimanja za chasopisne medije, kot kdajkoli prej in da so chasopisi najbolj kritizirali in osebno diskvalificirali tiste nove ljudi v vodstvu, za katere je obstajalo preprichanje, da pripadajo Demosu. To so bili: Jerovshek, Ambrozhich, Trefalt. Delo, ki je bilo v tem zelo aktivno, je skushalo dati kritiki videz objektivnosti. Empirichna analiza, ki jo je naredil Rajko Shushtarshich, pa je pokazala, kako prikrita je bila ta objektivnost. V drugo skrajnost pa spada Vecher in rumeni tisk, ki si je stvari grobo izmishljal in lagal.

Svet RTV, kot upravni organ, je bil formiran po zahodnem vzorcu tako, da so v njem zastopani predstavniki strank. Ta zastopanost zhal ni sledila volilnim rezultatom in parlamentarni razdelitvi politichnih sil, temvech je opozicija dobila en glas vechine. Svet je deloval strankarsko oziroma na principu formiranih koalicij. Demos na eni strani, opozicijske stranke, ki so bile dokaj enotne, pa na drugi strani.

Polozhaja generalnega direktorja in glavnega urednika televizije sta bila razdeljena oziroma izglasovana na osnovi strankarskih sporazumov. Sporazum, ki ni bil napisan, je predvideval, da mesto generalnega direktorja dobi predstavnik Demosa, mesto glavnega urednika TV pa opozicija, konkretno podpredsednik socialistichne stranke in bivshi chlan zveznega CK-ja.

Problem je nastal takoj v zachetku, ko je opozicija dogovor razumela tako, da bo generalni direktor poslovni vodja RTV, ki bo skrbel za finance, ne sme se pa vtikati v program in nima na tem podrochju nobenih kompetenc. Glavni urednik TV pa bo vodil vso programsko politiko. S tem bi struktura RTV v programskem smislu ostala nedotaknjena, saj bi jo vodil chlovek iz starega rezhima, ki je povrhu she podpredsednik socialistichne stranke, nadaljevanke SZDL, kot partijske podruzhnice.

V nobeni zahodni javni nacionalni RTV hishi ni izvedena takshna razdelitev funkcij med generalnim direktorjem in glavnim urednikom. Generalni direktor je povsod odgovoren za program in za njegovo objektivnost in ima iz tega naslova tudi programske kompetence. Celo direktor Landesstudija v Celovcu lahko prepove dolocheno oddajo, che po njegovi presoji ne zadovoljuje zahtevam objektivnosti.

Generalni direktor Bayrische Rundfunk imenuje vse vodilne poslovne in programske ljudi. Za dolochene najbolj pomembne ljudi na polozhajih, daje njihov svet (upravni organ) soglasje. Che ne da soglasja, generalni direktor sam izbere drugega chloveka, ne pa Svet in ga nudi v ponovno potrditev. Na ta nachin je sistem vodenja enoten in ni kadriran iz dveh virov ali dveh principov in zato ni organizacijsko prelomljen, kot je to primer na RTV Slovenija, ko poslovni del vodstva po novem Statutu izbira generalni direktor, programski del pa Svet RTV, kar pomeni, da ga izbirajo in postavljajo stranke.

Televizija v Bratislavi, ki je vsakih nekaj mesecev menjavala vodstvo, je sedaj vzela oziroma formalizirala zahodni vzorec.

Che kadrovanje poteka iz dveh razlichnih virov in dveh razlichnih principov, potem nujno sistem deluje strukturalno z vgrajenimi napetostmi, ker odgovornost ni enotno in sistemsko urejena. Che se posameznik chuti odgovornega strankam ali zgolj eni stranki, ki mu je omogochila vodilni polozhaj, potem enotnost vodenja ni mozhna. Tako lahko nastajajo v sistemu razlichni teami ali lozhe, katerih odgovornost je v vechji meri vezana navzven kot pa navznoter.

Pri poizkusu uveljavitve principa stroge delitve funkcij, na poslovne, ki jih opravlja generalni direktor in programske, ki jih opravlja glavni urednik, se je takoj v zachetku zapletlo. Prvich, na takshno delitev ni pristal generalni direktor, drugich pa implicitno niso pristali vsi chlani Sveta RTV Slovenija. Prishlo je do ostavke glavnega urednika, ker Svet RTV ni izvolil za urednika informativne redakcije njegovega chloveka in predvsem, ker ni izvolil za urednika studia Ljubljana od njega izbranega chloveka.

Problem je v tem, da stranke hochejo biti prisotne na radiju in na televiziji tako, da medij posreduje njihova stalishcha in njihovo obnashanje v chim bolj promotivni obliki ali da jih vsaj ne zanemarja ali o njih porocha v negativni luchi. To je naravna tezhnja vsake stranke, ki upravljavsko in legitimno deluje v Svetu RTV Slovenija. Dokler bo Svet RTV Slovenija politichno in strankarsko sestavljen, bo vsaka stranka zhelela biti na radiju in na televiziji prisotna tako, da bo ta medij zadovoljil njene politichne interese.

Tezhava je v tem, da nobena stranka in koalicija doslej ni bila zadovoljna z nachinom porochanja RTV Slovenije. Prenoviteljska opozicija se je pritozhevala, da zhe po statistichnem kriteriju ni zadosti zastopana, razlichni predstavniki Demosa in vladajochih strank so trdili, da so mediji z RTV vred she vedno v rokah starih komunistichnih struktur in zato ne morejo porochati objektivno in nepristransko. Generalni direktor je dobival shtevilna pisma in she vech telefonskih klicev z ochitki, da v RTV hishi ohranja boljshevishko strukturo.

V tem primeru ni pomembno, kakshna je objektivna resnica o porochanju, temvech kako to resnico posamezne stranke zaznavajo. Zhe samo dejstvo, da je bil en sam novinar na televiziji, ki ga je opozicija zaznala kot zastopnika krshchanske demokracije, je v tisku dvignilo nenavadno veliko prahu, samega novinarja pa so poizkusili moralno in profesionalno diskreditirati.

Stranke oziroma predstavniki strank so v samem Svetu postajali frustrirani, ker za svoje stranke niso iztrzhile tega, kar jim "pripada" in, ker je odlochanje v Svetu postajalo vedno bolj muchno in dolgotrajno.

Nekaj chasa je bilo med pozicijo Demosa in opozicijo kot naslednico nekdanje avantgardne stranke, dosezheno nekakshno labilno ravnovesje. Le-to pa se je zachelo rushiti po zapletu predsednika Sveta RTV Slovenije z novinarji glede njihovega pristranskega porochanja v parlamentu. Od takrat naprej je bilo vidno, da Demos ni vech enoten, da se posamezni chlani Demosa pri glasovanju znajdejo na nasprotni strani. Ko pa je prishlo do konstruktivne nezaupnice in vlade, kateri nacheluje liberalen demokrat, je Demos v Svetu RTV dokonchno razpadel, cheprav so bile zhelje, da bi Demos v Svetu RTV ostal takshen, kot je bil, ne glede na politichno pregrupiranje v parlamentu in v vladi. Izkazalo se je, da to ni vech mozhno.

Od takrat naprej je nastala mozhnost prenosa konstruktivne nezaupnice na RTV Slovenija, predvsem za polozhaj generalnega direktorja, ki nikoli ni bil v harmonichnih odnosih s predstavniki nekdanje Zveze komunistov in socialistichne stranke oziroma njihovih naslednic, kamor shtejem tudi liberalne demokrate. Liberalno demokratsko stranko nisem nikoli imel za liberalno, to je tako, ki ima za temeljno vrednoto svobodo in enkratnost chlovekove osebnosti. To, da je prvak te stranke v svoji drzhavnishki funkciji podpisal tajni uradni list, ki je predvideval represivne ukrepe, je ponovni dokaz, da "liberalci" spadajo bolj med prenovitelje in socialiste. Tam so se tudi konchno znashli.

Polozhaj generalnega direktorja je s politichnim pregrupiranjem postal nevzdrzhen. Nekdanja opozicija se je okrepila in postala pozicija, predstavniki Demosa so razpadli in posamezne stranke so bile upravicheno nezadovoljne z RTV, saj je le-ta deloma pomagala rushiti predsednika Peterleta. Izraz tega nazadovoljstva je zahteva nove opozicije, da bi dobila v svoje roke drugi kanal na RTV Slovenija.

Proti generalnemu direktorju so bili: bivsha opozicija, ki je sedaj postala pozicija, novo formirani sindikati oziroma njihovo vodstvo, ki se je obnashalo kot politichna partija in ne kot sindikat. Njihovo kritiko generalnega direktorja, ki jo je objavil pornografski chasopis Kaj, je skoraj v celoti povzela liberalno demokratska stranka. Poleg tega generalni direktor ni dobil zadostne potrebne podpore od direktorjev radia in televizije, ki sta zastopala decentraliziran in zaprt sistem, lochenih in visoko samostojnih organizacijskih enot. Oba direktorja sta od generalnega direktorja zahtevala redistribucijo narochnine, seveda za radio takshno, ki bi shla v njegovo korist, za televizijo pa takshno, ki bi tudi shla v korist TV.

Vodstvo sindikata je bilo podaljshana roka prejshnje opozicije in sedanje pozicije. Njihovo dejavnost je predsednik Sveta oznachil "kot zahrbtno in zarotnishko - kot politichni boj in regresijo v socialistichno samoupravljanje, z zheljo po prevzemu mochi v zavodu RTV". Chlan Sveta RTV Slovenija g. Selan pa je njihov spis oznachil kot intrigantski. Na njihova absurdna podtikanja, da sem imel namen, da bi TV Koper izginila iz slovenskega medijskega prostora, nisem odgovarjal. Navajam ga zato, da bi pokazal, kako dalech je shla Koordinacija sindikatov, kot instrument prejshnjih opozicijskih politichnih sil.

Vodstvo novinarskega sindikata je organiziralo stavko, ki je bila v bistvu politichna in uvod v generalno stavko, ki so jo organizirali svobodni sindikati. Stavkovni odbor je v chasu stavke zasegel program radia in televizije, vzpostavil paralelno urednishtvo, kar je edinstven primer arogance v stavkovnem gibanju v RTV hishah v Evropi. To je storil, cheprav je Svet RTV temu nasprotoval. Svoje zahteve Stavkovni odbor sploh ni postavljal v obliki materialnih zahtev, temvech za novo razporeditev novinarjev, ki ni bila pravochasno izvedena. To novo razporeditev so novinarji s stavko dosegli, vendar je organizacijsko in motivacijsko kontraproduktivna, tako za novinarje same, kot za celotno RTV Slovenija. Novinarji s stavko niso dosegli vechjih realnih plach, niti jih ni mogla dobiti Koordinacija sindikatov, ki se je "shlepala" na novinarski sindikat.

Zahteve in kritike koordinacije sindikatov so bile v bistvu politichne, ki s sindikalnim gibanjem nimajo dosti skupnega. Koordinacija sindikatov je orodje tistih lozh, o katerih je pisal Ambrozhich. Da je njihova dejavnost politichna, bodo pokazali naslednji meseci, ko bodo plache na RTV ostale na isti ravni - kljub kolektivnim pogodbam - zelo verjetno pa se bodo znizhale. Che sindikati ne bodo stavkali, potem je to ochitno za katere politichne sile so stavkali in grozili z novimi stavkami. Glavna nosilca teh politichnih sindikatov, katerih cilj je bil destabilizirati RTV po vzhodnem evropskem vzorcu in menjati vodstva, sta bila Pengov in Rauch.

Sicer pa je raziskovalec Rajko Shushtarshich empirichno dokazal, da je bila stavka novinarjev politichna in kako pristransko so jo prikazovali drugi mediji, predvsem Delo.

Znachilna je naslednja ugotovitev Rajka shushtarshicha:

"Politichna moch novinarjev je v tem labilnem stanju sistema in boju novih, neizkushenih strank zelo narasla. Chutijo se ne le avtonomne od vlade, ampak nad njo, saj vedo, da: "Kartagina mora pasti, in padla bo!"

- Dejanske - vsebinske (strukturalno programske) spremembe, ki so se zgodile na mediju po volitvah, so minimalne, so kakor da bi jih ne bilo. Boj za nacionalno radiotelevizijo ni bil le nekonchan, ampak je bil nesmiseln in nerealen. Taka nevsebinska institucionalizacija (reorganizacija) televizije pa avtorjem, ustvarjalcem na RTVS, ne more "popraviti krivic", oziroma poravnati "shkode", povzrochene v preteklosti, ker jih ni bilo, ker tudi tako imenovanega "bunkerja" ni, je le "vox populi", ker odlochujoche sive eminence na RTVS ne zmorejo ali ne smejo spoznati svoje preteklosti, ker je ta she tu, je sedanjost. Ker ti ljudje, ki so ustvarjalnosti povzrochali shkodo, jo onemogochali (ustvarjalnost, avtonomnost namrech), so isti. Mislimo, tako kot smo vajeni, to je, tako kot prej. (Niti enega samega ustvarjalca, ki je bil eliminiran na mediju v obdobju prejshnjega rezhima, ni mogoche rehabilitirati, niti njegovega dela (oddaje), niti ne njegovega delovnega statusa. Krivice pa se domnevno she kar naprej dogajajo "nekdanjim rezhimskim cenzorjem", nekdanjih urednikom, rabljem torej, ne zhrtvam. (Primer razpisa Sveta RTVS ustvarjalcem in izkushnja Alenke Auersperger)" (Vir: Rajko Shushtarshich, Traktat o svobodi ali vrednotni sistem, stran 2o4, 2o5).

Sicer pa je razmerje med stavko in vodstvom na RTV strukturno in sistemsko napachno postavljeno. Podpisnik kolektivne pogodbe je Svet RTV, partner v pogajanjih pa je vodstvo, ne pa Svet RTV. Ker pa je Svet RTV politichno sestavljen, sta podpora ali zavrachanje stavk s strani posameznih politichnih strank na Svetu RTV odvisna od tega, kaj bo posamezna stranka od podpore ali zavrachanja pridobila. Vodstvo je tako, kot pogajalski partner, v nemogochi situaciji, ker je stisnjeno v sendvich. Zato mora biti pogajalec in podpisnik kolektivne pogodbe isti subjekt, ali je to Svet RTV ali pa vodstvo.

Che ta funkcija ni deljena in so stranke paralelni partner v sporu, potem dolochena stranka kolektivne pogodbe na globalni slovenski ravni obsodi kot nerealne, na ravni RTV jih odobri, v konkretnem konfliktu (stavki) pa se obnasha kot ji trenutni politichni interesi to narekujejo. To pa je organizacijsko nekonsistenten sistem, ki ne more funkcionirati tako, da bi organizacija lahko uspeshno uresnichevala svoje cilje.

Zanimivo je, da je vodstvo sindikatov ochitalo generalnemu direktorju kot njegovo pomanjkljivost in nesposobnost tiste odlochitve, ki jih je sprejemal Svet RTV. Med shtevilnimi ochitki generalnemu direktorju je bil tudi ta, da vodi kadrovsko politiko na principu poslushnosti.

Dejansko je generalni direktor vse vodilne poslovne delavce dobil iz starega sistema, vse vodilne na programskem podrochju pa je izvolil Svet RTV. Vpliv generalnega direktorja je bil v tem pogledu omejen, posebno od chasa, ko je Demos zachel razpadati.

Kot primer omejitve mochi generalnega direktorja in stopnje politizacije naj navedem naslednji znachilen primer: pred svojo izvolitvijo sem zhelel, da bi bil glavni urednik televizije dr. Bogomir Kovach. To ni bilo sprejemljivo z utemeljitvijo, da je to Shkolchev liberalec in tudi sicer je pisal stvari, ki za Demos niso bile sprejemljive. Ko je odstopil glavni urednik TV s svojega polozhaja, ki je bil predstavnik socialistichne stranke oziroma opozicijske koalicije, cheprav je sebe javno predstavljal drugache, sem ponovno predlagal dr. Bogomirja Kovacha. Tudi drugich nisem uspel. Stvar pa je postala absurdna, ko so liberalni demokrati postali pozicija. Zato ni chudno, da so postavili takoj zahtevo, da naj se konstruktivna nezaupnica prenese na generalnega direktorja RTV in, da so njegovo ostavko takoj podprli, izrazili svoje zadovoljstvo in ga na posebni tiskovni konferenci proglasili za nesposobnega, ker je uvajal napachno organizacijsko strukturo na RTV, cheprav so jo tudi sami podprli.

Slovensko politichno zhivljenje je postalo silno fragmentirano. Sprememba vlade je bila utemeljena z osebno nesposobnostjo predsednika Peterleta in to na nachin, ki je bil vzvishen in aroganten in s tako imenovano desno nevarnostjo. Oblast so dobili v veliki meri bivshi vodilni komunisti, ljudje, ki so v socialistichnem rezhimu, v chasu, ki ni imel vech razvojnih mozhnosti, zasedali pomembne polozhaje. Bivshi sekretarji partije nastopajo sedaj na tiskovnih konferencah kot "spoksmani" liberalizma, torej organizacije, ki nikoli ni imela nich skupnega s komunizmom. Med seboj sodelujejo ljudje, ki prej nikoli niso sodelovali ali se medsebojno cenili. Takshna je pach logika politike in strank, ko postajajo ministrski stolchki visoka vrednota. In ministrski stolchki se zhe podeljujejo in plachujejo z glasovi. To je politika, to je strankarstvo, to je sedaj Slovenija pred blizhajochimi se volitvami.

RTV Slovenija kot politichna institucija ne more biti boljsha, kot je sedanje politichno stanje. Je bolj ali manj zanesljiv odraz teh razmer. In te razmere so in bodo prisotne na Svetu RTV. Dokler ne bo novih volitev, bo ostalo tako, kot je. To pa pomeni, da bo problem ureditve RTV kot politichne institucije ostal odprt.

Na vodilnih polozhajih znotraj RTV ne bodo problematichni intelektualno neizraziti posamezniki, ki svoja stalishcha ne bodo izrazhali ali pa jih bodo menjali, ki so pripadniki razlichnih lozh in ki se bodo obnashali kot mali trgovchichi. Problematichni bodo tisti, ki bodo povedali, kje stojijo in hoteli nekaj narediti v skladu s svojimi nacheli in profesionalnostjo, ne da bi pri tem igrali na karto popularnosti in trenutnega konsenza najmochnejshih ali dominantnih politichnih sil.

V evropskem kontekstu pa politichno problem RTV Slovenija ne bo mozhno reshiti, dokler ne bodo nastali privatni radiji in televizije, ki bodo pokrivali celotni slovenski prostor in tako s svojo konkurenco sprozhili tiste spremembe, ki brez konkurence niso mozhne. Shele shirok konkurenchni prostor bo reshil zapletene politichne probleme na RTV Slovenija, zato bo ideja o drugem kanalu na radiju in televiziji, ki ga ne bi obvladovale stranke - posebno, che se v strukturi oblasti hitro menjavajo - temvech privatni kapital, ostala she dolgo odprta in aktualna.

Zaenkrat zahteva po drugem kanalu, ki bi ga imela v posesti opozicija, postaja vedno bolj utemeljena in upravichena, ker je zadeva okoli tajnega uradnega lista in njegovega podpisnika pokazala, da vechino medijev obvladujejo prenoviteljsko-socialistichne in liberalno demokratske lozhe, ki idejno, politichno in po svoji vrednostni orientaciji predstavljajo dokaj enoten blok.

 

 

Delovanje lozh na RTV Slovenija

 

Lado Ambrozhich je v svojem spisu, ki ga je predlozhil Svetu RTV Slovenija, omenil delovanje lozh na RTV Slovenija.

Izhajam iz predpostavke, da spremembe na RTV Slovenija po hierarhichnem nachelu ni mozhno izvesti in uspeshno obvladovati pomembna dogajanja, dokler ne spoznamo in ugotovimo delovanje lozh in njihove dimenzije.

Sistem lozh ima svoje bogato zgodovino. Njeno bistvo je v tem, da RTV v dobi totalitarizma nikoli ni delovala na osnovi svoje formalne strukture in shtevilnih pravil, temvech neformalno. V takem neformalnem sistemu pa je shirok prostor za neformalno organizacijo in raznovrstne medsebojno nepovezane in samostojne lozhe.

Ko je totalitarna kontrola zadnje leto pred svetovnim razpadom socializma zachela popushchati, so nastali organizacijsko she ugodnejshi pogoji za porast mochi raznih lozh, ker demokratichen centralizem iz partije ni vech deloval. Vendar je bila struktura mochi in organizacija na RTV Slovenija prilagojena dominantnemu polozhaju Zveze komunistov in njenega socialistichnega satelita, SZDL.

Ob prehodu v parlamentarno - strankarski - sistem je RTV Slovenija to strukturo ohranila. Zveza komunistov, ki se je preimenovala v prenovitelje druzhbe ali svoje organizacije, je povsod ohranila svoje personalne zveze. Zastopanost prenoviteljsko-socialistichne in liberalne opozicije v parlamentu je bila shtevilchno tako mochna, da se je personalna struktura na to mochno opozicijo lahko she naprej vezala in to vezavo pojmovala interesno smiselno. Moch partije oziroma Zveze komunistov zhe vech let pred razpadom socializma ni bila v njeni ideologiji in v njeni politiki, temvech v tem, da je razpolagala z benificijami in pomembnimi polozhaji.

V zachetku spremembe oblasti se je prichakoval radikalni poseg Demosa v medije, ki Demosu niso bili naklonjeni. Vendar je Demos okleval in zamudil chas. Uspelo mu je priti le v Svet RTV Slovenija in she to zadnji trenutek na osnovi kompromisa z opozicijo, vendar tako, da ni imel niti vechine.

S tem so bile dane strukturne in druge osnove za nadaljnje delovanje lozh. Znachilno zanje je, da jih je tezhko identificirati in ugotavljati njihovo dejavnost, ker delajo to na poseben nachin, ki je celo blizu zarotnishtvu. Zato je bilo upravicheno toliko pripomb ali namigovanj o zaroti proti generalnemu direktorju.

Zanimivo je to, da sta ena od lozh ali celo dve zacheli delovati proti Jerovshku, Ambrozhichu in Trefaltu, torej proti tistim, za katere se je vedelo, da so dobili pomembne polozhaje od Demosa. Po njihovem prevzemu polozhajev je bilo nekaj chasa zatishje, ki je izhajalo iz obchutka prichakovanja, kaj se bo zgodilo in iz negotovosti. Ko pa je postalo ochitno, da Demos in njegovi predstavniki v Svetu RTV Slovenija in v vodstvu ne bodo delali chistk in tudi ne vechjih sprememb in, ko so ugotovili, da se ne obnashajo kot prejshnja partija, so se zacheli aktivirati.

Bistvo za lozhe je, da svoje eksistence ne manifestirajo, she manj pa, da bi svoje cilje eksplicirale. Cilj ene od lozh je bil zrushiti generalnega direktorja in tiste, za katere so menili, da so njegovi ljudje. Kolovodja te lozhe sta bila Pengov in Rauch.

Kako se je dejavnost lozhe manifestirala? Zacheli so se napadi v tisku, ki so imeli namen diskvalificirati osebnosti teh posameznikov. Tako so o Trefaltu pisali, kot o uredniku s fantastichnimi zasluzhki, ki jih pridobiva prek zhene, sina oziroma prek celega druzhinskega klana, ki se je polastil televizije. Nich ni pomagalo, da vse to ni bilo res in da je Trefalt svoje zasluzhke podaril celo Karitasu. Izmishljanje novih lazhi se je nadaljevalo. O Ambrozhichu so pisali, da ima preganjavico, da daje prednost samo poslushnim in podobno. O Jerovshku je bila produkcija lazhi neizmerno velika. Najbolj trdozhiva je bila tista, da je generalni direktor omogochil, da je njegov sin s firmo Jerovshek Computers naredil na RTV Slovenija s prodajo rachunalnikov posel stoletja in da bo od tega posla zhivel celo zhivljenje. Chlani lozhe so v hishi pregledovali rachunalnike, shli k vodji obdelave z zahtevo, da prizna, da je celo najvechji in najdrazhji rachunalnik kupljen od firme Jerovshek Computers. Nich ni pomagalo, da sem trikrat javno zanikal govorice o rachunalnikih, da sem v RTV Slovenija prepovedal nakup rachunalnikov od firme Jerovshek Computers. Govorice o tem "poslu stoletja" so se shirile in rumeni tisk je o tem pisal.

Lozha je imela vrsto novinarjev, ki so pisali proti RTV Slovenija in posebno proti omenjenim trem vodilnim osebam. Glavno vlogo v pisanju proti RTV in ozhjem vodstvu je imel v Delu novinar Vasle, profesionalno najbolj umazano in lazhno porochanje pa je prihajalo iz rumenega tiska. Produkcija lazhi je bila neizmerno velika in je mozhna samo pri nas, ker novinar kazensko ne odgovarja za lazhi in ker je procedura osebne sodne tozhbe tako dolga in zapletena, da je potrebna velika vztrajnost tistega, ki se poda v tozhbo z novinarji. Zato ni chudno, da novinarske hishe na pritozhbe posameznikov cinichno odgovarjajo: "Tozhite nas!". Zato pri nas najbolj krshijo Münchensko deklaracijo prav razvpiti in problematichni novinarji sami, cheprav se nanjo celo v kolektivni pogodbi sklicujejo.

V primeru, ki ga opisujem, je lozha delovala tajno, po dolochenem chasu pa je postala vedno bolj razpoznavna. Povezala se je z vodstvom Koordinacije sindikatov, ki je za svoje chlane hotela dosechi vishje plache, dejansko pa je bila njena primarna dejavnost rushenje generalnega direktorja in s tem tistih, ki so nanj vezani. Zato v svojem spisu Koordinacija sindikatov kritizira generalnega direktorja za tiste kadrovske odlochitve, o katerih je odlochal Svet RTV; ochita mu slabo funkcioniranje nove sheme, ki je bila predvsem v rokah kolegija urednikov TV; ochita mu absurdne stvari, kot je ukinitev slovenske redakcije v Kopru, ochita mu prevaro pri zvishevanju narochnine in podobno. Skratka, stvari, ki niso stvar sindikata, so pa lahko stvar skrivne lozhe. Zanimivo je to, da se lozha ni spotikala ob direktorja TV Chadezha, za katerega je ob njegovi izvolitvi vladalo veliko zachudenje, niti ni imela pripomb na glavnega urednika radia Franchka Rudolfa.

Vse to pomeni, da je bil nachrt o miniranju generalnega direktorja politichno dejanje. Pri tem se je prichakovalo, da bo urednik informativne redakcije TV prej ali slej tudi padel.

Pri tem naj poudarim, da ja nastala tudi lozha na osnovi profesionalno-delovnih kriterijev. Ker je bilo na RTV Slovenija vech vodilnih, vendar profesionalnih delovnih mest odprtih in nezasedenih, se je cela vrsta ljudi, ki je zhe dolgo vrsto let na televiziji in poznajo novinarsko in televizijsko "obrt", zavedala, da so kot posamezniki sicer nadomestljivi, kot celota pa tezhko. Zato so se zacheli spontano povezovati. Njihovo povezovanje je celo omogochilo, da je televizija ves chas normalno delovala. Seveda je ta lozha skrbno opazovala politichna dogajanja, istochasno pa se je zavedala, da vsakdo, ki pride od zunaj na televizijo, ne obvlada celotnega delovnega procesa, oziroma "TV obrti" in bo zato od njih na nek nachin nujno odvisen. Ta odvisnost bo tem vechja, che bo prishel na RTV Slovenija in posebno na televizijo posameznik brez koncepta in cilja in brez svojega teama. Ta lozha je enostavno zhelela delovati pod spremenjenimi politichnimi pogoji in je zato delovala v glavnem profesionalno, ne pa politichno. Zavedala se je, kateri novi ljudje, ki so prishli na RTV, so profesionalno in intelektualno obetavni in kateri ne.

Posamezni delavci RTV Slovenija so se pridruzhevali profesionalno-delovni lozhi glede na svojo profesionalno moch in njihovo tezhko nadomestljivost. Politichni lozhi so se pridruzhevali posamezniki po politichnih kriterijih in dejstvu, da njihova trzhna vrednost ni visoka.

Novi vodilni ljudje, ki so prishli na RTV Slovenija kot posamezniki, so se morali vezati na obstojecho oziroma podedovano strukturo, s tem pa so se morali vezati na dolochene ljudi.

Direktor TV Slovenija Chadezh je s svojim prihodom povzrochil na televiziji kadrovsko zachudenje. Lozhe so kmalu ugotovile, da politichno ni zanimiv, niti mochan. Sam se je moral odlochiti, na koga se bo vezal. Ker politichno ni bil mochan - in tako je bil tudi zaznavan - se je vezal na vse mogoche nachine, brez kakrshnega vzorca ali kriterija. Povezoval se je s shtevilnimi lozhami, menjaval svoje vloge, politichno pa se je vezal na SLS in se tam prikazoval v vlogi, ki jo na RTV ni igral. Imel je en cilj: utrditi svojo osebno moch. To je zmogel s tozdovsko krepitvijo in navezavo na shtevilne lozhe in da je imel financhne kompetence, ki so najmochnejshi vir mochi.

Sedel je in she vedno sedi na dveh stolih in doslej je bilo to zanj uspeshno. Pri tem rad potuje po svetu, cheprav ne obvlada aktivno niti enega svetovnega jezika, cheprav je bil to pogoj za njegovo izvolitev. Na zahodu ni mozhno srechati niti enega direktorja TV - posebno v privatnih televizijah, che ne obvlada aktivno angleshki jezik. Vse to omenjam zato, ker se je politichna lozha oziroma Koordinacija sindikatov usmerila predvsem proti generalnemu direktorju in sem ter tja nejasno omenjala drugo vodstvo.

Eden zelo pomembnih vzrokov za nezazhelenost generalnega direktorja je ta, da sem dregnil v najbolj obchutljivo podrochje, to je podrochje izobrazbene strukture in pomena izobrazbe v kolektivni pogodbi. Pri tem nisem igral na karto popularnosti. RTV ima naravnost katastrofalno nizko izobrazbeno strukturo in se v tem pogledu bistveno razlikuje npr. od chasopisa Delo. Upiral sem se kolektivni pogodbi, v kateri izobrazba ne bi bila najpomembnejshi chinitelj za razvrshchanje zaposlenih na njihove polozhaje. Che je blizu 50% zaposlenih novinarjev brez visoke izobrazbe in so si v kolektivni pogodbi zagotovili dosego vsakega novinarskega polozhaja brez visoke izobrazbe, potem mora iz mojega nasprotovanja slediti visoka kontra aktivnost. Zanimivo je, da mojemu nasprotovanju takshni deprofesionalizaciji novinarskega poklica niso javno nasprotovali, temvech so o tem enostavno molchali.

Direktor radia je dokazoval, da ima nekaj izvrstnih novinarjev, ki nimajo visoke izobrazbe. Direktor TV pa je javno izjavljal, da ne potrebuje nobenih magistrov in doktorjev znanosti, posameznikom, ki so te aspiracije kazali, pa je dokazoval, da jim to ni potrebno.

Che pride na polozhaj nekdo s silno shibkim in povrshnim znanjem - ki ga pobira iz zvite kmechke prakse - potem nujno ustvarja antiintelektualno vzdushje. Dejansko je Demos s predlaganjem Chadezha za direktorja TV storil eno od svojih tezhjih napak. Z njim intelektualno in poslovno ni mozhno komunicirati, ker se nobenega dogovora ne drzhi, oziroma praviloma vsak dogovor spreminja tako, kot mu to narekujejo vsakodnevni poslovni, politichni in lozhni interesi. Njegova izvolitev za direktorja TV Slovenija predstavlja intelektualno degradacijo, ki jo v evropski televiziji ni mozhno srechati.

Glede izobrazbe sem zastopal mnenje, da bomo vse tiste sposobne delavce na RTV, ki nimajo potrebne formalne izobrazbe, posamezno reshevali in to tako, da ne bi bili prizadeti v dohodku in statusu. Odlochno pa sem nasprotoval, da bi uvedli sistem, po katerem lahko vsakdo napreduje in zasede polozhaj, ne glede na zahtevano formalno izobrazbo. To pomeni, da sem se zavzemal za ukinitev priznane izobrazbe, ki so jo novinarji v kolektivno pogodbo vnesli, Koordinacija sindikatov pa je to v prikriti obliki skushala uveljaviti za vse zaposlene na RTV Slovenija.

Politichna lozha in njena transformacija v Koordinacijo sindikatov, ki je politichno - interesni organ, se bori za ohranitev interesov in koristi, pridobljenih v dobi real-socializma - in sem je spadalo to, da izobrazba ne bi bila pomemben chinitelj - in za nove koristi, ki jih je mozhno dobiti v parlamentarni demokraciji.

Posamezniki, ki so na vodilnih polozhajih in so s svojimi stalishchi, dejanji in obnashanjem danes tukaj, jutri pa povsem drugod, ne morejo priti z lozho v vechje tezhave, ker lozha z njimi lahko manipulira.

Vsi znaki pa kazhejo, da je Koordinacija sindikatov tudi del globalne lozhe, ki deluje znotraj prenoviteljev, socialistov in liberalnih demokratov. To je bilo vidno, kako je njihov vpliv segal v SDK, ki je ugotovil, kolikshne plache imajo novinarji. Po njihovi intervenciji pa se je SDK proglasila za profesionalno nekopetentno, da ugotovi, kaj je to placha. Prav tako je SDK izjavila, da bo inshpekcija v RTV prishla delati po planu koncem leta l992, po politichni intervenciji pa je to storila takoj, da bi morda pomagala Koordinaciji sindikatov pri diskvalifikaciji generalnega direktorja RTV Slovenija.

Poznavanje SDK iz chasa, ko je delovala v okviru socialistichno-samoupravnega sistema, kazhe, da je delovala na osnovi politichnih parametrov in politichnih narochil. Tako je reshevala tiste posameznike, ki jih je bilo po politichni oportunosti potrebno reshiti, ali pa je nashla pomanjkljivosti in krshitve zakonitosti tam, koder jih ni bilo, ali pa je shlo za formalne procedure. Takshna vloga SDK je bila v totalitarnem sistemu povsem razumljiva, saj je bila v prvi vrsti instrument tega sistema. Videti je, da se njena dejavnost she vedno ne more povsem osvoboditi politichnih parametrov. Ko bo druzhbena lastnina privatizirana, ne bo nobenega opravichila za njen nadaljni obstoj. Potrebovali bomo samo to, kar Nemci imenujejo Finanzamt, ki se ukvarja s problematiko obdavchevanja dobichka in lastnine in z redno izterjavo davkov.

Podobno je ravnal druzhbeni branilec samoupravljanja. Kot generalni direktor sem vsem direktorjem organizacijskih enot prepovedal vsake nadure ali honorarje. V skladu s prakso v Sloveniji sem jim dolochil placho s kolichnikom povprechne plache v RTV med 2 in 3. Te plache je obravnaval tudi Nadzorni odbor in dobil vpogled, kolikshne plache dobijo direktorji. Koordinacija sindikatov je zahtevala formalno pravno preverbo te odlochitve, cheprav gre za pravno sholastiko, che takshne stvari preverja prezhiveli druzhbeni pravobranilec samoupravljanja. Druzhbeni pravobranilec, ki she vedno brani samoupravljanje, je dejansko ugotovil, da nova razdelitev plach vodilnim - cheprav jo na slovenskem shiroko prakticirajo - ni povsem legalna. Res je ugotovil, da so stari pravilniki, v katerih nastopa she SZDL kot chinitelj upravljanja na RTV, vsebinsko zastareli, vendar pravno she vedno veljavni. Gre torej za dvojno pravno sholastiko, ki daje prav Koordinaciji sindikatov in njeni lozhi.

To, kar je pri tem pomembno in kar dokazuje obstojnost lozh, ki so personalno vezane na nekdanjo ZK in prejshnjo opozicijo in sedanjo pozicijo je to, da nereshene vloge pri druzhbenih pravobranilcih lezhijo najmanj eno leto, v primeru RTV Slovenija pa je druzhbeni pravobranilec stvar vzel takoj v roke in na osnovi pravne sholastike dokazal upravichnenost pritozhbe koordinacije sindikatov.

In kot dokaz pravne sholastike, ki se deducira iz prezhivelega samoupravnega prava: direktorji organizacijskih enot s svojimi plachami niso bili vedno na vrhu prejemkov, generalni direktor pa je celo pristal na 17. mestu v enem od zadnjih mesecev.

Da globalne lozhe, ki delujejo v prenoviteljsko-socialistichni-liberalno demokratski strukturi segajo izredno mochno na podrochje medijev, je bilo najbolj ochitno v primeru, kako so mediji zabelezhili odkritje, da je predsednik vlade v svoji prejshnji drzhavni funkciji podpisal tajni uradni list. V nobeni parlamentarni demokraciji se politik s takim podpisom oziroma potencialnimi dejanji, ki stojijo za tem podpisom, ne bi mogel obdrzhati na polozhaju, ker bi mediji odigrali tisto vlogo, ki jo ob takih dogodkih morajo odigrati, che se ponashajo z objektivnostjo in nepristranostjo. Tako so pa mediji samo porochali o tem, kaj sta Malenshek in Gros trdila na tiskovni konferenci. Novinar Dela Vasle, ki vsak trach, ki ga slishi, zapishe in zlobno komentira, je o tej pomembni in shkandalozni informaciji molchal. Vechina medijev je v bistvu molchalo, Delo je dogodek zakasnelo komentiralo 26.8.92, vendar tako, da je ironiziralo Grosa in opravichevalo tajni uradni list oziroma podpisnika, cheprav je ta tajni uradni list predvideval Jaruzelski-balkanski scenarij. In ne pozabiti, da se Jaruzelski scenarij na balkanskem prostoru lahko izvaja samo z balkanskim vzorcem in balkansko brutalnostjo.

Che je politika postala v Sloveniji samo she trgovina z interesi, potem ni vech prostora za moralo. Potemtakem vsa pretekla dejanja posameznikov, s katerimi so se upirali totalitarnemu sistemu, nimajo vech moralne vrednosti.

Izgleda, da v slovenski politiki in v vechini slovenskih medijih morala postaja samo she stvar chasa in trenutnih razmerij politichnih sil. Noben moralni imperativ ne velja vech.

 

V Ljubljani, septembra 1993

dr. Janez Jerovshek
generalni direktor RTV Slovenija