Revija SRP 3/4

Janez Jerovshek

 

KOMU BO PRIPADALA RTV SLOVENIJA PO NOVEM ZAKONU O RTV

 

Za politiko, ki odlocha o RTV, je ta nadvse vplivni medij zanimiv le iz politichnega vidika. Deklarativno naj bi bila RTV predvsem kulturna ustanova, ki ustvarja, reproducira in shiri kulturo. Vendar je ta kulturni vidik za politiko obrobnega pomena. Za politiko je primarno, kako priti na oblast in to oblast chim dalj chasa obdrzhati. Zato je RTV zanjo zanimiv, v glavnem v svojem politichno informativnem programu. Vse drugo je sprenevedanje in igra praznih besed, brez vsebinskega kritja.

Vse to je znachilno za nov Zakon o RTV Slovenija.

Ker Zakon obravnava dejavnost RTV kot velikega sistema - saj zaposluje chez 2000 ljudi - je pomembno, kako je organizacijsko strukturiran, da bo posloval poceni, racionalno in chim bolj uchinkovito.

Osnovno organizacijsko nachelo, ki ga mora izpolniti vsaka organizacija, je enotnost ukazovanja, ki zahteva hierarhijo kot svoje sredstvo. To pomeni, da so moch, oblast in kompetence koncentrirane na vrhu, v vodstvu, ki se potem v skladu z organizacijskimi nacheli prenashajo navzdol.

Osnovna funkcija hierarhije je v koordinaciji vseh dejavnosti in polozhajev v organizaciji. Zato je najvishji vodja v tako strukturno postavljeni organizaciji odgovoren za celotno organizacijo in njeno uspeshno delovanje. Zato si postavlja svoj lasten tim. Iz tega razloga so generalni direktorji velikih organizacij izredno dobro plachani in v svojih dohodkih dalech presegajo politike in ministre. To velja tudi za generalne direktorje oziroma intendante nacionalnih (drzhavnih) RTV sistemov na zahodu.

Nash novi zakon o RTV ne sledi temu evropskemu vzorcu, temvech organizacijo v hierarhiji prelomi na dva dela tako, da nastaneta dve paralelni organizaciji v enem sistemu. Ena organizacija in ena hierarhija se ukvarja s programom. Temu vidiku organiziranja je Zakon predvsem namenjen. Druga organizacija in hierarhija je pa poslovni in financhni sistem, ki ga Zakon komaj omenja. Doslej smo imeli direktorja radia in televizije, novi Zakon jih spremeni v navadne vodje. Nasprotno pa dvigne programski vidik organizacije tako, da sedanje odgovorne urednika dvigne v direktorje programov. Direktorje programov imenuje Svet RTV - pomeni politika - vodje organizacijskih enot pa imenuje generalni direktor.

Omenjena organizacijska dvojnost je razvidna iz kompetenc, ki jih ima generalni direktor, ki vodi poslovanje zavoda, ga predstavlja in zastopa ter koordinira delo. Vidna je intenca zakonodajalca, da odvzame generalnemu direktorju programske pristojnosti. To je tako, kot bi generalnemu direktorju Siemensa odvzeli vse pristojnosti glede proizvodnje in novih proizvodov.

V tujih nacionalnih RTV hishah je generalni direktor odgovoren za program in za objektivnost informiranja. Celo direktor regionalnega centra ORF v Celovcu ima pravico, da prepove oddajanje programa, ki ne ustreza kriterijem objektivnosti.

Da bi se ta organizacijska paralelnost ohranila, je v posebnem chlenu Zakona izrecno dolocheno, da direktor programa ne more biti hkrati vodja organizacijske enote. Namrech, organizacija naravno in spontano tezhi v smeri racionalnosti. Zato zakon kot v chasu socializma, podrobno dolocha tiste vidike organiziranja, ki so politichno pomembni.

Generalni direktor RTV Slovenija je v tem Zakonu postavljen v polozhaj poslovnega vodje in administratorja, ki bo lahko predlagal povishanje narochnine, dolochene stvari z organizacijskimi enotami usklajeval in opravljal nekaj banalnih opravil. Toda, to kar je vsebina, cilj in misija RTV kot organizacije, to je njena vsebina - to je njen proizvod - o tem ne bo odlochal in nima na tem podrochju niti ene kompetence. To pomeni, da je polozhaj generalnega direktorja brez mochi, oblasti in s tem tudi brez ugleda. To delo lahko opravlja ekonomist, financhnik, dober administrator, ne pa chlovek takega formata, kot je Zharko Petan. Kot kulturni ustvarjalec s pomembnimi kulturnimi referencami na tem polozhaju nima kaj pocheti, razen che menja svoj poklic in podrochje dejavnosti. Che generalnemu direktorju ne bi bilo jasno na kaj je njegovo delo omejeno, mu bo povedalo naslednje dolochilo zakona "Strokovno delo javnega zavoda vodijo direktorji programov".

V zahodnih evropskih nacionalnih RTV hishah so generalni direktorji ljudje z izjemnimi politichnimi, kulturnimi ali strokovnimi referencami. Omenim naj samo najblizhja, to je intendanta ORF in intendanta bavarske RTV, ki je tudi predsednik EBU-ja in univerzitetni profesor.

Katero znano ime s podrochja kulture ali znanosti se bo v Sloveniji potegovalo za polozhaj generalnega direktorja RTV, che ga Zakon omeji na navadnega poslovnega administratorja?

Ker poslovni vidik za politiko ni zanimiv, lahko vodje organizacijskih enot (doslej direktorji) imenuje generalni direktor. Povsem drugache pa je za odgovorne urednike. Tukaj pa je stvar namenoma zelo zapletena. Potrebno je vedeti, da sta zanimiva za politiko le dva urednika. To sta urednika politichno informativnega programa na televiziji in na radiju. Zato odgovorne urednike imenuje Svet RTV Slovenija, na predlog direktorjev programov, po poprejshnjem soglasju predstavnishtva zaposlenih v urednishtvu, sestavo in nachin imenovanja predstavnishtva in njegove pristojnosti pa dolocha Statut. Skozi te zapletene in zaporedne filtre se brez soglasja politike oziroma dominantnih strank v politiki ne bo prebila niti muha, kaj shele neodvisni urednik politichnega programa, che bo toliko naiven, da se bo brez vnaprejshnje politichne podpore prijavil na javni razpis.

V sedanjih politichnih razmerah, ko so se demokratska stranka in nekatere druge manjshe stranke utopile v LDS, je moch LDS in Zdruzhene liste izredno porasla. Sedaj je potrebno uresnichiti in do kraja izpeljati Stalinovo nachelo, da so kadri vse. Zato je na vse pomembne polozhaje potrebno postaviti svoje ljudi. To pa LDS skupaj z Zdruzheno listo zaradi svojega ideoloshkega in personalnega porekla dobro obvladata. Preprichan sem, da je prishel chas za Lenarta Shetinca in njemu podobnih, ki je nekakshen minister za informiranje v senci prenoviteljske stranke in je sodeloval pri nastajanju tega Zakona. Sedaj je dobil she zeleno luch za direktorja Narodne univerzitetne knjizhnice. Krshchanski demokrati se bodo shli v tem boju za kadre malo trgovine, na koncu bodo dobili samo she drobtine, cheprav imajo nachelo, da morajo v delitvi biti zraven.

Svet RTV Slovenija bosta po novem Zakonu obvladovali dve vodilni in vladne stranki. Drzhavni zbor bo izbiral itak po proporcionalni zastopanosti parlamentarnih strank, druge ustanove in drushtva, ki bodo imenovale po enega chlana v Svet RTV, pa bodo v vechini primerov imenovale "prave" predstavnike, to je predstavnike vechinskih strank. Isto velja za tri chlane, ki jih bodo izvolili zaposleni na RTV Slovenija. Che bo sluchajno nekaj "nepravih" v Svetu RTV , bo to le dokaz njegove pluralnosti, vechinski glasovalni stroj pa bo zagotovljen tako kot bo po novem politichnem zemljevidu to v drzhavnem zboru.

Vprashanje je zakaj je Zakon o RTV generalnega direktorja postavil v polozhaj poslovnega administratorja?

Zakaj tudi zanj ni izmislil zapleteno proceduro imenovanja, ki bi omogochila vodilnim strankam svoj vpliv, da postavijo svojega chloveka? Odgovor je politichen. Sistem RTV naj bo she naprej tozdovsko razbit in skozi tak razbit in organizacijsko pohabljen sistem je lahko od zunaj vplivati. Che pa je na vrhu generalni direktor z mochjo, oblastjo in kompetencami in pogoji, da za ta polozhaj mora imeti kulturne ali znanstvene reference, potem situacija ni povsem predvidljiva. Tako bi se na vrhu lahko znashla avtonomna in mochna osebnost, ki bi zameshala politichne shtrene vseh, posebno pa dominantnih strank.

Sploh pa generalni direktor v tej organizacijsko dualni strukturi ni vech potreben. Zakon je direktorje organizacijskih enot in s tem direktorja radia, ki zaposluje okoli 500 ljudi in direktorja televizije z okoli 1000 zaposlenimi, degradiral v vodje. Generalni direktor pod sabo nima nobenega direktorja. Zakon sicer uvaja direktorja radijskega in televizijskega programa, vendar hierarhichno nista podrejena generalnemu direktorju, ker je ostal brez programskih kompetenc. Tako je generalni direktor le she poslovni direktor nad vsemi organizacijskimi enotami.

Zakon je v bistvu delegatsko kardeljanski, ker mu manjkajo osnovna organizacijska nachela. Prekosil pa je Kardelja tam, ko imajo chlani Sveta RTV kot delegati tudi svoje namestnike. Takshnega organizacijskega diletantantizma si tudi Kardelj ni privoshchil.

Da je potrebno Zakon razumeti politichno, je razvidno iz spremembe stalishcha do Oddajnikov in zvez. V chasu socializma je Zveza komunistov Oddajnike in zveze organizacijsko postavila v RTV. Pomembno je, da so Oddajniki in zveze morali sodelovati v JLA. To pomeni, da sta tukaj sodelovala tudi KOS in UDBA. Zato ni sluchajno, da so pri bombardiranju oddajnika v Domzhalah, oddajnik zadeli z decimetrsko natanchnostjo. Nekoliko tezhje je bilo zadeti oddajnik na Krvavcu, ker bi morala letala krshiti avstrijski zrachni prostor.

Kar je bistveno z Oddajniki in zvezami je, da jih je Zveza komunistov postavila v sistem RTV, po zmagi Demosa na volitvah so pa predstavniki prenoviteljev in liberalnih demokratov v Svetu RTV stalno zahtevali, da se Oddajniki in zveze izlochijo iz sistema RTV in postanejo samostojna organizacija, ki jo kontrolira drzhava. To so utemeljevali, chesh da je to evropski model. Po moji presoji je tudi ta zahteva imela politichno ozadje. To je bilo v tem, da bi prenovitelji in liberalci neposredno ali posredno preko privatnika ustanovili svojo lastno televizijo. Problem pa je frekvenca. To bi lazhje dobili, che bi bili Oddajniki in zveze last drzhave, ne pa last RTV-ja. Sedaj, ko z novim Zakonom predvidevajo, da bo RTV postala njihova ali vsaj pretezhno njihova, so tudi Oddajniki in zveze lahko znotraj RTV sistema, ne pa v lasti drzhave. V prvotni verziji Zakona je bila she predvidena izlochitev Oddajnikov in zvez, sedaj pa, ko se je politichni zemljevid spremenil, se je spremenilo tudi stalishche do Oddajnikov in zvez.

S sprejetjem Zakona o RTV se zastavlja vprashanje, che je boj za RTV konchan, ker RTV je, ali bo prishla personalno v roke tistih politichnih sil, ki so ga vedno imele. Moj odgovor je, da je bitka za nekdanji Demos in sedanjo razdrobljeno opozicijo izgubljena, boj pa she ni konchan in nikoli ne bo konchan, dokler bomo politichno pluralna druzhba. Dokler sem bil generalni direktor RTV Slovenija, sem bil trn v peti prenoviteljem in liberalnim demokratom. Zato sem bil izpostavljen stalni gonji, lazhem in zarotam, kot je bil prej Puchnik in danes Jansha. Liberalni demokrati, ki se tako radi sklicujejo na evropski liberalizem, so sklicevali celo tiskovne konference in na njih dokazovali mojo nesposobnost. To so dejanja, ki jih evropski liberalci ne pochno.

Zanimivo je to, da so mojo nesposobnost dokazovali s tem, kar so sami kasneje na oblasti delali. Meni so n.pr. ochitali nesposobnost, ker sem bil proti kolektivni pogodbi na RTV, sami so pa vse kolektivne pogodbe razveljavili, ko so prishli na oblast. Sicer pa svojega namena, da nameravajo osvojiti RTV, nikoli niso posebno skrivali. Takoj po padcu Peterletove vlade so izjavili, da vodenje in upravljanje na RTV ni vech v skladu s spremenjenimi politichnimi razmerami. Sedaj so verjetno preprichani, da so to skladje dosegli z novim Zakonom o RTV.

Boj za RTV ni konchan, ker obstojechi politichni zemljevid in nova razporeditev globalne mochi ne more biti statichna. Kdo ve kakshne bodo spremembe politichnih in strankarskih sil v naslednjih treh letih in kakshna socialna tektonika je mozhna?

Poleg tega: che osvojish vodilne in upravljavske polozhaje v RTV, she nisi popolnoma osvojil RTV in vse novinarje in kulturne ustvarjalce. Celo v chasu totalitarne vladavine se niso vsi podredili enemu samemu ideoloshkemu projektu. Vse zmage v bitkah so relativne in zmagovalci pogosto konchajo kot porazhenci.

Tiste politichne sile, ki so Zakon pripravile, niso posvetile nobene pozornosti poslovnosti, uchinkovitosti in stroshkom, kar je bilo vedno znachilno za komuniste. Izhajale so iz teze, da bosta vse stroshke plachala narochnik in drzhava iz prorachuna (denar iz prorachuna pa je tudi od narochnikov). Pomen zahodnih nacionalnih televizij se zmanjshuje ravno zato, ker so premalo poslovne in predrage. Che danes zahodno-evropski gledalec lahko na svojem ekranu gleda chez 30 programov, od katerih jih je samo nekaj nacionalnih, vechina pa je privatnih, potem se zastavlja vprashanje, komu plachati narochnino. In che je preko rachunalnishkega sistema vsak chas mozhno ugotoviti, kolikshen procent gledalcev gleda nacionalne programe in da vechina gleda privatne programe, potem se vprashanje o vlogi nacionalnih RTV hish zaostruje. S tem problemom se bomo tudi v Sloveniji srechali in bi morali na stroshkovni vidik she bolj paziti, kot to delajo drugod. She v vechji meri velja to za radio, saj ga spravi v pogon le nekaj ljudi, dobro televizijo pa je mozhno narediti zhe s 50 zaposlenimi.

Tudi iz tega vidika boj za slovensko RTV ni konchan, kajti tam, kjer vlada monopol in odsotnost konkurence, ni napredka.

 

V Ljubljani, 17. marca 1994