Revija SRP 3/4

Ivo Antich

 

TRINAJSTA SHOLA NEZNOSNOSTI

 

Pristop k literarnemu tekstu se najprej soochi z imenom avtorja in z naslovom. Avtor daje tekstu identiteto svojega imena, naslov zajema tekst v svoj pomenski kontekst. Tatjana Cvejin, Franci Zagorichnik: Sabat. Dve osebi podpisujeta avtorstvo te zbirke pesnishkih tekstov (podoben primer je zhe najti v Zagorichnikovi bibliografiji: zbirka istih avtorjev Kriterij znamenja, Zg. 1983). Ker ni opomb, ki bi natanchneje dolochale razmerje znotraj tega dvoavtorstva, na eventualna tozadevna vprashanja ni mogoche odgovoriti. Pesnica je na prvem mestu omenjena morda zaradi abecedne prednosti, morda zaradi bontona, morda zaradi avtorske vodilnosti. Razen nekaj redkih izjem (4-5, 4-7; prva sht. ozn. cikel, druga pesem) tudi v samih pesmih ni glagolskih znamenj, ki bi kazala na zhensko avtorstvo. Prichujochi zapis zbirko Sabat obravnava v kontekstu Zagorichnikovega opusa, kolikor se seveda pojavlja potreba za to. Analiziran je original, napisan v srbshchini.

Vprashanje naslova je vprashanje o besedi, ki se zastavlja s svojo "eksotichnostjo" in lapidarno "goloto" (odsotnost kakrshnihkoli atributov). Sabat je lahko judovski dan pochitka ali pa - v evropski tradiciji - charovnishka orgija. Ta "dvoumnost" ima reference v vsebini zbirke. Po drugi strani naslov nakazuje dolochene (asociativne) zveze z nekaterimi starejshimi primeri iz Zagorichnikovega opusa. V tem smislu bi shlo predvsem za vizualno-konkretistichni cikel Rej pod lipo (1965) in zbirko pesmi V risu (1967). Rej ali raj je arhaichen ekvivalent za ples, "rej pod lipo" pomeni slovensko etnoloshko "idilo", ki jo Zagorichnik z jezikom konkretizma izpostavlja modernemu kriticizmu, pri chemer gre za osredotochen "ples znakov" (vizualija z nasl. Osredotochenost forme v nav. ciklu). Na sabatu se dogaja tudi ples charovnic, rajanje demonov; tudi ta "rej" kot tisti "pod lipo" poteka v dolochenem magichnem krogu, se pravi "v risu". Moderna (avto)kritichna "odcharanost sveta" (po Vodushku) se paradoksalno razkriva kot specifichna zacharanost, zakletost, ujetost (prim. Zagorichnikov konkretistichni cikel Vstanite v svobodo zakleti, zbornik Westeast 1, 1978 ali v zbirki A na nas?, 1987). Tako "rajski" rej pod lipo kot peklenski rej v risu sabata sta specifichno stanje obreda, posebna obsedenost, obredno stanje je obsedno stanje (in obratno), s chimer se vzpostavlja zveza z Zagorichnikovo zbirko Obsedno stanje (1969, 1989, 1990). Ta zbirka se v dolochenem smislu "nadaljuje" v Sabatu, ki je tako rekoch nekakshna radikalna eksplikacija katastrofalnega in kaotichnega dogajanja v svetu, zlasti pa na podrochju nekdanje YU. Obsedno stanje je obichajno uvod v vojno: zbirka Obsedno stanje (1989) je izshla v chasu obsednega stanja na Kosovu, na zachetku knjige je fotografija s podpisom Jugoslavija (scena: srbski policaji pretepajo alb. demonstrante, kar je domorodcem spoznavno iz konteksta, saj sama slika v tem smislu ni definirana in je zato "sploshno-veljavna" za tedanjo drzhavo), zbirka Sabat pa "odrazha" stanje vojnih let, ki so sledila "obsednemu stanju" (90, 91, 92...), in s citati iz "jugoslovanskih" literatur (srb., chrnog., mak.) razvidno "zarisuje ris", v katerem rajajo demoni stvarnosti in njene upesnjene transpozicije. Obsedno stanje se tako prelije v obsedeno stanje, rezultat pa se kazhe kot enotna, ves dosedanji avtorjev opus zaokrozhujocha vizija kaosa, njena izkustvena utemeljenost in poetichno-kritichna nadgradnja (ekspresija), ki je sicer "zunaj" (pravzaprav zgolj navidezno), dejansko pa je tudi sama potegnjena v ris obsedenosti. Zavest o ujetosti v "zacharani krog" dolochenega "kronotopa" (po Bahtinu) je eksplicirana v jeziku, ki pokriva epicenter aktualne balkanske kataklizme.

Ker pa gre pri Zagorichniku za poezijo "absolutne relativnosti", v kateri se na dnu vsake postavke razkrije njeno (paradoksalno) nasprotje, se po svoje relativizira tudi omenjena ujetost v druzhbenozgodovinski karo. Pesmotvorna meditacija kaosa se namrech uveljavlja kot specifichno distanciran urejevalni proces, ki se v rezultatu izrecno predstavlja s kazalom ali pregledom vsebine. Sabat je nedvomno najbolj pretehtano in pomenljivo komponirana Zagorichnikova knjiga, tako da pravzaprav niti ne gre za obichajno zbirko pesmi, temvech se zadevna tekstualna celota kazhe bolj kot nekakshna pesnitev. V pregledu vsebine na zachetku so namrech posamezni cikli oznacheni kot "pevanja", se pravi spevi ali deli vechje (u)pesnitve. Simptomalnost notranje strukturiranosti je potencirana z nenavadnim, obrnjenim shtevilchnim zaporedjem, saj si spevi sledijo od 7 do 1. Torej gre za degradacijo ali (dramatichno) odshtevanje v smeri, ki jo nakazujeta zhe naslova zachetnega (sedmega) in zadnjega (drugega) speva: Green context in Santa Maria dell'InfermitÓ (od evokacije "idile" v zeleni naravi do subverzivne bolezni, onemoglosti). Opozoriti velja, da zadnji spev oznachen kot "2. pevanje", se pravi, da prvi spev "manjka". Gre za izjemno domiselno manipulacijo, saj se pod zaporedno shtevilko 1 pojavlja "poema Sabat" kot celota, se pravi, da je vse skupaj "Sabat", ki pa je hkrati po svoje tudi "odsoten", umaknjen v provokativni izmik. Ker pregled vsebine sestavlja sedem tochk, dejansko pa je le shest "poglavij" ali spevov, sta v igri shtevili 7 in 6, ki skupaj dajeta 13. Glede na "charovnishki" kontekst pojma sabat (prim. tudi opombe k 4. spevu: "Kabala plus Karbala", cit.) je navzochnosti teh shtevil mogoche pripisati dolocheno "kabalistichno" vrednost ali posebno pomenljivost. Poleg obichajne "zloveshchosti" ima trinajstica pri Zaogrichniku she dodatno vlogo, ki se zmeraj kazhe skozi "odsotno navzochnost". Zhe v prvi Zagorichnikovi zbirki (Agamemnon, 1965) je namrech pesnitev Sveder, ki je sestavljena iz 12 enot, oznachenih kot "plasti". Ochitno gre za meditacijsko ali refleksivno vrtanje skozi "To prazno okroglino to ropotarnico" (cit. 12. plast) sveta ali realnosti, pri chemer se zastavlja vprashanje, kaj se pokazhe na koncu, ko je "prevrtana" zadnja plast. V shirshem kontekstu Zagorichnikovega ustvarjanja je "trinajsta plast" lahko le odsotnost ropotije sveta in pisave, se pravi chista belina papirja, praznina nicha, kar je praktichno predstavljeno s publikacijo Opus nich (conceptual art, 1967). V svoji knjigi Nihilizem je humanizem (1985) Zagorichnik v pismu F. Piberniku (3. 2. 73, str. 94) pravi, da se mu je zhe v prvem ciklu vizualne poezije, tj. v Reju pod lipo, "razkril prazen prostor kot zlata sredina" (cit.). V zadevnem ciklu je namrech tudi vizualija z naslovom Pesem o zlati sredini, kjer interpunkcijska znamenja obkrozhajo praznino. Vprashanje kaosa je od vsega zachetka med poglavitnimi vidiki Zagorichnikove poezije in ustvarjanja sploh, danes pa je kaos v sredishchu fizikalnih raziskav, pri chemer ima znachilno vlogo - zlato. Raziskave so pokazale, da je struktura zlata tako rekoch idealna meshanica reda in kaosa ali ravnotezhje vsakrshnih "nepravilnosti", se pravi, da zlato izjemno nazorno ponazarja tisto, kar sodobna fizika odkriva v najglobljih dimenzijah realnosti: red v neredu, nered v redu. Pomen odsotne navzochnosti je Zagorichnik nakazal tudi s tem, da v prvi zbirki naslovnega junaka tako rekoch "ni nikjer". V zvezi s charovnishkim kontekstom Sabata velja omeniti, da v severni Hrvashki obstaja ljudski pojem "grabancijash", ki pomeni dijaka, povezanega s hudichem in zmozhnega charanja, saj je poleg 12 bogoslovnih shol konchal tudi trinajsto - charovnishko, tako da lahko vstopa v charovnishko kolo. Po hrvashkem ljudskem izrochilu charovnice rajajo na Kleku, ta gora pa ni dalech od Zagorichnikovega rojstnega kraja (Duga Resa). Koliko so vse te zveze namerne ali zgolj "podzavestne", pravzaprav niti ni bistveno; bolj pomembno je, da je v Zagorichnikovem opusu dovolj oprijemljivih napotil zanje, chetudi se marsikatero od teh znamenj kazhe kot odsotnost, praznina ali "obstojecha vrzel" (slednje je eden od naslovov v zbirki Leto in dan, 1972; ta zbirka tudi s svojim naslovom kazhe na presezhnost v "trinajsto plast" po dvanajstih mesecih ali plasteh leta).

Za moto zbirke je kitica iz "labodjega speva" srbskega romantichnega pesnika Laza KostiŠa, iz njegove znane pesmi Santa Maria della Salute, ki je nekakshen meditacijski nagovor istoimenske cerkve v Benetkah. V zadevni kitici KostiŠ govori o svojem begu od ljubezenske sreche in o "koncu sveta" ali "strashni sodbi", o apokaliptichnem zlomu vesolja, do katerega je prishlo zaradi pesnikove osebne "tragedije". Kitica ustreza Sabatu v vsebinskem smislu, glede na njeno patetiko tudi z ironichnega vidika, saj zadnji spev zhe v naslovu nakazuje njen subverzivni kontrapunkt (S. M. dell'InfermitÓ). Obenem gre za opozorilo na KostiŠa, ki je bil, "podobno" kot Zagorichnik, chlovek dveh svetov: doma iz Vojvodine, njegov oche je bil avstrijski oficir, sholal se je v Budimpeshti, bil je poslanec ogrskega parlamenta, zato je citirana pesem znachilen "dialog" pravoslavnega konteksta s tujejezichnim simbolom katolishtva. Tudi KostiŠeva pozicija v srbski literaturi je (bila) "podobno" problematichna kot Zagorichnikova v slovenski (nasprotujoche si kritichne kvalifikacije zaradi stilistichnih svojeglavosti, "besednih iger", skovank itd.).

Green context (prvi spev) se zachenja s pesmijo, v kateri je nakazana "dvoglavost" avtorstva: "U mojoj glavi mrke misli naviru" (cit.), "U tvojoj glavi lepi snovi spavaju" (cit.). Sicer pa je ta spev v znamenju citiranega verza slovenske pesnice Josipine Turnograjske v 6. pesmi ("Priroda je uvek divna" po orig. "Zmiraj krasna je narava"), na kar se navezuje zachetni verz 8. pesmi: "Bila je neka divna priroda" (cit.). V 9. pesmi sta dve evokaciji AndriŠa ("kuŠa na osami/ Jelena, zhena kojih nema"). Turnograjsko je Zagorichnik omenil zhe v zbirki A na nas? (1987) na str. 39. Seveda je citat iz Turnograjske v izrazito problematizirani funkciji, saj je idila v "krasni naravi" med drugim podana tudi takole: "Pevalo se u redovima/ na zapovest lepog zanata zapovedanja/ svestrani osmesi chlanovima lanaca/ deenka, enkavede, enesdeape, itede" (cit. 10. pesem).

Naslednji spev je kontrastno glede na prvega naslovljen Carmina urbana, se pravi, da je v nasprotju s podezhelsko "idilo" zdaj izpostavljena kaotichnost urbanizacije. Prvi verz prve pesmi se glasi: "Gradimo mostove prarechima rechi" (cit.), na kar se zgovorno navezuje peta kitica: "Gradimo mostove do kraja zhivota/"Hlad gladnima branim", mislima se mota/ "Posvadzhane mirim" od rechi do rechi/ bratstvom u slobodi most se mora preŠi" (cit.). Te izjave so v ochitno dolocheni zvezi z aluzijami na AndriŠa, najvechjega graditelja literarnih mostov med sovrazhnimi juzhnoslovanskimi "bratstvi", v prvem spevu. Tudi Zagorichnik je kot dvojezichni avtor svojevrsten graditelj mostu med kulturami.

Naslov naslednjega speva - In saeculorum saecula - je citat iz moteta starodavnega slovenskega skladatelja Gallusa. Moto k spevu: "Cherno byl - Krshko bu! (ekoloshki witz)" (cit.). Naslov in moto opozarjata na poglavitno temo tega speva: vprashanje vechnosti, metafizichnih razsezhnosti, ekoloshke ogorzhenosti. Vse to je mogoche ponazoriti s citati: "u meni se nalaze i Pakao i Nebo/ u meni se klate i đavo i Bog" (4), "sotona-bog-chovek" (6), "Dushe dodushe napushtaju Zemlju" (6), "U smrtno ranjenu vechnost" (7), "ceri se Haos" (8), "pustinje nekad zelene/ sjaje se u vrazhji Amen!" (8). Zadnji citat sta zakljuchna verza vsega speva in tako ochitno poantirata stopnjevano katastrofichnost ali degradacijo refleksije kot sestopanja dvoglavega (moshko-zhenskega, yang-yingovskega) Orfeja v "pekel" sodobnega sveta.

Naslednji spev je naslovljen enako kot cikel pesmi D. Ketteja: Na molu San Carlo. Za moto so verzi iz 7. pesmi tega Kettejevega cikla: "Jaz sem umrl..." - Shlo bi torej za "petje po smrti" samega pesnika, v chemer je mogoche videti dolocheno zvezo z eno od najzgodnejshih Zagorichnikovih pesmi - Po smrti (iz leta 1957, obj. v zbirki Agamemnon, 1965). Kette se pogovarja z dekletom, tudi v pesmi Po smrti gre za komunikacijo "jaz in ti" (cit.), podobno kot v zachetnem ciklu Sabata ("I ti i ja", cit. 9. pes.). Deveta pesem Zagorichnikovega speva Na molu S. C. se zachenja z verzom: "Ja umreh, ljubavi, u chudu" (cit.). V opombi k 9. pesmi istega cikla je izrecno opozorilo na "Eros i Tanatos" (cit.) Te aluzije na sovpad ljubezni in smrti se utemeljujejo na Ketteju v luchi dejstva, da je ta pesnik slovenskega simbolizma v Trstu, v katerem se je srechal s "shirino" in "svobodo" juzhnjashkega sveta (prim. cikel Na molu S. C.), zbolel na smrt. Pri Ketteju deziluzija v blizhnjem srechanju s sochlovekom vodi v novo iluzijo, medtem ko je Zagorichnikov spev povsem "onstran", strogo vpet v brezobzirno spoznanje vsesploshne katastrofichnosti vse do Apokalipse in konchnega "Big Banga"; prim. citate: "prava atomska bomba-katakomba" (3), "svako Apokalipsa sebi, svima" (6), "Big Bang u smrti nebitan" (9). Vse to oznanja konec "instant Organske komedije" (6).

Naslov predzadnjega speva Lucha montenegra je parafraza Njegoshevega religiozno-filozofskega epa Lucha mikrokozma (sestavlja ga, podobno kot Sabat, shest spevov), v katerem je predstavljena apokrifna legenda o stvarjenju sveta. Peta pesem tega Zagorichnikovega speva se zachenja z opisom krutega planinskega sveta s parafrazo po AndriŠevem Ex Pontu (ob Pontu ali Chrnem morju je Ovid kot izgnanec zachel pisati v getskem jeziku, nanj se sklicuje "dvojezichni" Presheren v svoji nemshki pesmi Sangers Klange, v 6. pesmi zachetnega speva Zagorichnik pravi: "crna mora Crnog mora", cit.). V isti pesmi je aluzija na Njegosha: "Slushaj kako Etar peva u visinama" (cit.), pri chemer je "etar" evokacija imena Petar. Navzochnost Goetheja kot "povezovalca" Zahoda in Vzhoda je kontaminirana z ironijo: "Danashnji Goethe izlezhava se/ na Westeast diwanu" (cit. 4. pesem). Vech citatov iz Njegosha poglablja navzochnost te "prometejske" balkanske figure v Zagorichnikovem spevu: "Vatra je rech rechi/ Prometej boluje od/ neispunjenih zdanja" (cit. 10. pesem). Celoten spev je namrech osvetljen s to "baklo chrnogorsko", ki gori "u veritkali Neba-Pakla" (cit. 8. pesem).

 

Kot Carmina urbana in Lucha montenegra je tudi naslov zadnjega speva aluzivna "konkretistichna" parafraza, in sicer po zgoraj zhe omenjeni pesmi Laza KostiŠa; Santa Maria dell'Infermita torej zakljuchuje krog ali "ris" (ali "sabatni ples") z verzi, citiranimi v motu na zachetku zbirke. Z evokacijo Benetk v tem spevu se sklepa Zagorichnikova dvostranska "pot na jug": po jugoslovanski in po italijanski strani. Intertekstualne reference so speljane briljantno: Benetke so namrech dokaj vidno omenjene v Njegoshevem Gorskem vencu, kakor so bile (in Italija sploh) za chrnogorsko politiko she kako pomembne. Navzoche so tudi zunajtekstualne reference: na razmeroma shirok odmev je Zagorichnikova poezija naletela tako na podrochju nekdanjih juzhnih jugorepublik (vech knjizhnih izborov) kot v Italiji (izbor v ital. prevodu). Zachetek speva sugerira dramatichnost aktualnega dogajanja: "Pucanj u krik kroz mozak zraka/ vidim buduŠnost shto se/ medzh ljudima dizhe i gasi" (cit. 1). Druga pesem je pod naslovom Santa Maria della Salute, podobno kot shesta iz speva Carmina urbana, objavljena zhe v zbirki Obsedno stanje (1989, 1990). V tej pesmi je poleg KostiŠa evociran tudi Thomas Mann z verzom "smrt u Veneciji" (cit. 2). Subverzivno soochenje svetega in profanega zastavlja zachetek 4. pesmi: "Njena molitva/ nek je moja psovka" (cit.). Subtilne aluzije na blizhajocho se jugokatastrofo je zaslediti v 6. pesmi: "Schiavi na Riva degli Schiavoni/ iskrcavaju svoje momke/ pomalo raspusne, glasne/ iskrcavaju minobacache/ ... / Cevi su josh neme, sluchajno/ okrenute nikud, indiferentne/ ... / smilje i bosilje/ u cvatu granatnom granata" (cit.). Sedma - zadnja - pesem speva (in zbirke) je v umetelno rimanih kvartinah; gre za "povzetek" celotne knjige v smislu njene izkustveno utemeljene zazrtosti v prihodnost, ki jo je mogoche soochiti z lastno avtorefleksijo zgolj kot (derridajevsko) absolutno nevarnost ("bitaka ima mnogo, britka im je suma", cit. 7).

Mozhnosti "interpretacije" so seveda omejene (Foucault: interpretacija kot izkushnja norosti, se pravi kot "nemozhnost"), kar ne pomeni, da so tudi povsem odvechne. Zhe iz povedanega je razvidno, da je Sabat kompleksno strukturirana tekstualna zgradba, torej je z njim dokonchno jasno, da Zagorichnik nikakor ni le "meshalec malte", kot bi lahko menil povrshen "pasant", marvech je tudi izjemen zidar. Seveda ne gre le za pomembnost celotne konstrukcije, saj je v Sabatu vech pesmi, ki bi ustrezale vsaki antologiji srbske poezije (vsekakor je taka npr. tista, zgoraj zhe omenjena, ki je v Obsednem stanju naslovljena enako kot KostiŠeva). Zrela odmerjenost izraza, vrtajocha intenzivnost (avto)refleksije z zmeraj navzocho domiselno kritichnostjo do besednega gradiva ("Rechim dinamitom rechi rech do rechi", cit. 4 - 8), postmodernistichna sintetichnost z globinsko utemeljenimi intertekstualnimi referencami - na teh karakteristikah se Sabat predstavlja kot izjemno markantno ustvarjalno dejanje. Morda se to dejanje pojavlja v izrazito neprimernem chasu; che je npr. AndriŠ gradil svoje mostove she v dokaj ugodnejshem kontekstu "klasichnega jugoslovanstva", je Zagorichnikov Sabat najbrzh lahko le svojevrsten "rekviem" za nekimi iluzijami. Toda v duhu (neo)avantgardistichnega nekonformizma, s katerim so mochno povezana izhodishcha Zagorichnikovega pesnenja, je mogoche ta po svoje paradoksalno izzivalni projekt razumeti na podlagi dejstva, da so tudi najbolj utopichne iluzije del realne usode sveta. Nich manj niso, po vsem sodech, del realnosti tudi razlichne "charovnije"; v nizu Zagorichnikovih originalnih zbirk pesmi - brez razlichnih izborov in kombinacij s prozo (Agamemnon, V risu, Opus nich, Baklada smrti, Obsedno stanje, Fondi Oryja Pßla, Leto in dan, Navodilo za uporabo, To je stvar..., Naime, Kriterij znamenja, A na nas?) - je Sabat na trinajstem mestu... Pa she to: Njegoshev rojstni datum (po novem koledarju) je - 13. 11. 1813.