Revija SRP 3/4

Franci Zagorichnik

 

PONTSKA PISMA

 

Sedmo pontsko pismo

SHE K MRTVEMU ORFEJU

Draga Jolka.

 

Pripis...

Kot javna delavca imava vse mozhnosti medsebojnega komuniciranja, od javnega prevoza do telepatije, od uporabe PTT uslug do javnih obchil, tisk, RTV, pornografiti. Vse to sijajno deluje. Prebiram tvoja nastezhaj odprta pisma v nastezhaj odprtem Delu, namenjenemu tudi brezdelnim alias odpisanim. In tudi jaz "odpisujem" svoja pontska pisma kakorkje in kakorkdaj. A vsega nasha demokratichna javnost ne bo pozhrla. Zato je tole moje pontsko pismo odfrchalo v kozmichne razsezhnosti. Naj bi bilo objavljeno. Ampak po enem mescu, po dveh mescih naj bi bilo she zmeraj objavljeno. Potem naj bi bilo objavljeno po treh mescih ali vsaj po shtirih svetlobnih mescih. Cheprav gre samo za njegovo potovanje po domicilnem osonchju, je pet svetlobnih mescev zhe malo prehuda. A sem prizanesljiv, sebi in drugim, in nisem pomislil na to, da bi me imel kdo za norca. Bolj si mislim, da bi mnogim najbolj ustrezala neskonchna lagodnost, tudi che gre za tako veliko rech, kot je neka antologija slovenske poezije, pa to niti ni. V igri naj bojo, kdor je k temu pripushchen - po volji vishnjih (eni so vendar postavljeni za to). Kakor da ni ponaredka, che nam je tako ljubshe. Kakor da je treba ponarejevalce zashchititi in utishati "narejevalce" slovenskega pesnishtva, che zhe niso zadovoljni s tem, kar jim je podarjeno, pa cheprav bi bil ta podarjeni konj ochitno krivih nog in zhe brez zob.

V tolazhilo eventualno prizadetim bi dejal, da je nasha demokracija pach she mlada (pa zhe tako pokvarjena), da kazhe kdaj malo potrpeti (nekoch bo vendar zhe od-pokvarjena).

 

Zapis...

Rad bi samo opozoril na nekatere okolishchine, bolj na ravni mnogoterosti pesnishke samopodobnosti, spricho katerih se potem res ne delimo po svojih bioloshkih razlichnostih. Le-te so zanemarljive, ko gre za proces poezije in ne za spolnost.

Nekatere obstojeche razlike so vendar stvar manipulacij, o katerih lahko zlahka ugotovimo, da jih je v tako imenovani demokraciji neprimerno vech, kot jih je bilo v tako imenovani diktaturi. In kljub temu nastale razlike niso vzdrzhne, niso resnichne in potemtakem predstavljajo zlaganost. Skratka, nekomu ustreza dolocheno gospostvo, ali kar mnogim, in tu smo potem v povsem fevdalnih razmerah v sodobni slovenski literaturi.

Ni poezija antologijska zato, ker jo napishe pesnik ali ker jo napishe pesnica. In obratno, poezija ni neantologijska, ni necvetoberna, ni nesonchnichna, ker jo je napisala pesnica itn. In prav tako ni res, da je neka pesem antologijska, ker je bila izbrana v dolocheno antologijo. Prav tako ni res, che pesem ni bila izbrana, da potem ni ali ni vech antologijska. To je zelo shiroko polje.

Tisto, kar je v tvojem tretjem na stezhaj odprtem pismu (zaenkrat je samo to prishlo do mene) zanimivo tudi zame, je tvoja prirochna statistika uposhtevanja ali neuposhtevanja pesnic v nekaterih povojnih slovenskih antologijah. Jaz nisem antologist te vrste. Izdajati avtorske pesnishke zbirke pa tudi predstavlja zajeten poseg v podobo sodobne slovenske poezije. Nekje v svojem tretjem pismu omenjash zalozhnike in pri tem se lahko umesham v tvojo statistiko.

V svoji antologiji Cara Saffo, Alceo carissimo ugotavljash 20,54-odstotno udelezhenost slovenskih pesnic, kot najvishjo udelezhbo pesnic v obravnavanih antologijah. Che ne zamerish, cara mia, jaz te v teh odstotkih kot zalozhnik Fondov Oryja Pßla gotovo shisham.

Strinjam se s tabo, da bi iblo idealno razmerje pol na pol. Da se leva pokrije z desno, moshki z zhensko in obratno. Toda, tu so she druge kombinacije. Da se zhenska podpishe z moshkim imenom in da potem ni zmeraj vsakomur jasno, kaj je kaj. Naprimer Sasha Vegri ali Jozhek Shtucin, ki je pri meni objavil pesnishko zbirko pod imenom Regina Kralj. Za Sasho Vegri marsikak nevednezh misli, da je moshki - tako kot Sasha Vuga ali kak drug Sasha. Kakshna spolna spoznavna zadrega je shele pri imenu Skale na Vlado - v naslovu, ki pravi Naslov ti zaupam na uho?

Ali vzemiva she to varianto, da sem pri pregledu Mihelacheve antologije, takoj po prevzemu sovjega avtorskega izvoda, na njeni predstavitvi najprej nashtel v njenem izboru samo dve pesnici. V zavesti me je nekaj opozarjalo na neko mojo nedoslednost pri shtetju do tri. Zato sem pregledoval imena uvrshchenih she enkrat. Bil sem rahlo zachuden nad tem, da sem pri prvem pregledu neko ime zagotovo prebral, potem pa sem se pri shtetju zmotil in prebranega imena pesnice nisem prishteval k uvrshchenim pesnicam. To se je dogajalo na ravni podzavesti ali na njenem robu. Ne gre za to, da jaz Svetlane Makarovich ne bi prishteval med zhenske. To bi bilo bedasto. Pa tudi ne, da mi potem v moji podzavesti ne bi bilo jasno, da je Svetlana zhenska. Ne gre za bioloshko raven, ampak za estetsko. Dejal bom takole. Pesmi Svetlane Makarovich uposhtevam kot pesnishka besedila. Pri tem tudi vem, da so to besedila zhenske, ki mi je zhe dolgo pri srcu in bo tam tudi ostala. Ne more me motiti, che pri svojem razpolaganju z lastnim ustvarjalnim delom goji nekatere samolastne principe. She manj, che se ti njeni principi s chasom tudi spreminjajo. Koliko svet chloveka ubija, naj mu dopusti tudi nekaj njegove lastne muhavosti.

Toda pripetilo se mi je tudi to, da sem pri ponovnem pregledu pripushchenih v antologijo ponovno nashtel samo dve pesnici. Kaj pa zdaj? Pri svojem brskanju po kazalu knjige sem bil zhe sredi predstavitvenega dogajanja. Bil sem zhe zato she nekoliko bolj povrshen in malo zbegan, vsekakor tudi ob gotovem zachudenju, da v antologiji nisem nashel vsaj Sashe Vegri. Pa je bilo to najmanj, kar bi lahko prichakoval. Tisto, kar sem imel v rokah, sem chutil kot shkandal. Pozneje se mi je izoblikovala tudi misel, da bi bilo treba to antologijo prepovedati!

V tem silnem matematichnem ugotavljanju dveh ali treh pesnic se mi je razkrila she ena mozhnost in she ena varianta antologijskega spolnega razmerja. Da namrech ene od vse sile nashtetih pesnic niti nimam za pesnico ali pesnika, ali kar zhe mora bit. To ne govori samo o mojem individualnem kriteriju. Dosti bolj o tem, da potem tudi marsikdo z nasprotne strani, od vse sile nashtetih ni pesnik ali pesnica. Kakor tudi ob nedvomnih dejstvih, da tudi marsikoga od neprishtetih tukaj zagotovo ni, ne glede na to, ali se kdo shteje za pesnika ali za pesnico. Tudi pri neki sploshni selekciji podobnih samokriterijev bi stopilo na plano she dosti pogreshanih pesnikov in pesnic. Pa cheprav ni bilo slishati nobenih ugovorov na izbor Mihelachevih antologistov. Tu gre za kiks sploshne zavesti. Presenetljivo je, koliko ljudi ti pride na takshno predstavitev in da nobeden od njih nima kaj povedat. Kaj jih briga in kaj prichakujejo, che pa jih nich ne briga in nich ne prichakujejo?!

She ena varianta. Ne bom pozabil nekega reagiranja Svetlane Makarovich, ko je govorila o svoji udelezhbi na nekem jugoslovanskem srechanju pesnic. Bila je naravnost besna od te perverznosti, da so bile na kupu same babe. Takshno perverznost gotovo povzrochi poseben duh, kakorkoli bi ga zhe imenovali, in tudi povzrocha poseben duh. Svetlana je pri tem govorila o smradu. Nemara je iz takshnih perverznosti izshla njena poznejsha Smrad opera. Njeni pripombi o smradu sprva nisem docela verjel. Lahko sem jo skushal razumet. Takshna perverznost lahko, in to je skoraj verjetno, res izceja neke manjshe kolichine posebnega duha, ki se potem v svoji nakopichenosti zgosti v smrad.

In obratno. Svetlanina zgodba pomeni prav tako, da je na nasprotni strani, ko so na kupu sami desci, prav takshna perverznost, pa cheprav je to moshko skuptishchanje kako posebej blagoslovljeno, ne samo kot nekaj povsem normalnega. Na koncu koncev, ko zhe gre za kak zvelichavni cvetober, gre za sÓmo moshko duhovno plemenitashtvo, celo uniformirano ali ne, celo oborozheno ali ne, oblecheno ali slecheno, ali kakrshnokoli.

Naj bo tudi zhenska v uniformi, najsi med ustashi ali med chetniki, vseeno, svet izgleda lepshi, normalnejshi. Dolga leta je bila v kranjski plehmuski samo ena zhenska, danashnja ministrica za delo Jozhica Puhar. Danes jih je med temi glasbeniki zhe kar nekaj in je vse skupaj videti lepshe, bolj chloveshko.

Po tej plati je nova antologija slovenske poezije naravnost neverjetna. Za slovensko poezijo, za tisto, chemur naj bi bila antologija tudi namenjena - promociji Slovenije v svetu in njene kulture - lepo te prosim! Je spotika za zalozhnika in njegova urednika te antologije. In nenazadnje, je spotika za slovenske pesnice in she bolj za slovenske pesnike.

Imenoval sem jo kot Antologijo slovenske moshke lirike nasproti nekdanji Liriki slovenskih pesnic. Neizogibna konsekvenca takshnega sklepanja je potem najmanj ta, da je potem tudi Lirika slovenskih pesnic perverzna. Neodvisno od tega, da jo je sestavljal moshki urednik. Bila bi enako perverzna, che bi jo sestavila zhenska. Boj za enakopravnost na teh dveh poljih je perverzen, kakorkoli se izteche. Navsezadnje to zadeva celotno slovensko kulturo, oziroma celotno slovensko nekulturo.

V tem tichi pojasnilo, zakaj sem to antologijo v svojem 4. pontskem pismu imenoval tudi za mrtvo antologijo. Nasproti nekdanjemu Zhivemu Orfeju sem postavil Mrtvega Orfeja. Neka mogocha antiantologija bi lahko nosila ravno ta naslov. Njegovo (njeno) anticipacijo vidim v svoji pesmi Evridika in Orfej (Nova revija, 1991), v kateri Orfej ostane v podzemljju, da bi se Evridika lahko ponovno vrnila k zhivljenju.

Draga Jolka, midva sva si vselej dovolj blizu, cheprav se lahko tudi mochno razhajava. Zato sprejmi moj prisrchen pozdrav, tvoj Franci Zagorichnik.

 

Dopis...

Zanimivo je, kako imamo v slovenshchini za izdajstvo in zalozhnishtvo eno besedo. Morda je v tem neka atavistichna zakletost, zaradi katere zalozhnik Mihelach ne bo nikoli razlochil napake, ki jo je zagreshil z izdajanjem Antologije slovenske poezije. To svojo napako bo rajshi she poglobil z antologijo slovenske zhenske poezije, da naj bi bili slovenski volkovi siti in slovenske koze cele. Edina resnichna zhalost bo najbrzh ta, da mu bo Ministrstvo za kulturo nemara spet odshtelo premalo subvencije za njegovo novo napako, kot naj bi se mu zhe primerilo pri Sonchnicah poldneva. Morda kdo misli, da je nashe Ministrstvo za kulturo v resnici Ministrstvo za nekulturo.

 

 

Shesto pontsko pismo

SILOVITO BOMBARDIRANJE BEOGRADA

Sramotno kot se za pamflet spodobi

 

Zamisel o bombardiranju Beograda ni nova. Prvich se pojavi v stihih Santa Maria dell'InfermitÓ, v chasu srbijanskega napada na Dubrovnik. Takrat je bil ves navzven usmerjeni pritisk zavesti namenjen Evropi: morda z razkazovanjem unichevanja hrvashkih kulturnih in kultnih objektov, v mnogih napadenih mestih in drugih naselbinah, ko se je zdelo, da napadalci sami skrbijo za chimbolj uchinkovito promocijo svojega ravnanja ter da jim je protinapad medijev v resnici samo v prid.

Samo zdelo se je, da Dubrovnik mogoche predstavlja nedotakljivo mesto, zaradi njegovih arhitekturnih vrednot in slovesa najlepshega mesta na vzhodni obali Jadrana. Nasproti temu se je izkazalo, kako Evropa miselno she zdalech ni izoblikovana kot nek celovit in enkraten fenomen zavesti njenega bitja. Ostala je indiferentna do dogajanja na Balkanu, in Dubrovnik potemtakem ni bil njeno evropsko mesto, kot na primer Benetke, Pariz, Amsterdam. Ostal je izdan in zapushchen. V brezcenje prodan in predan na milost in nemilost Balkanu. Kot stvar Balkana. Podobno kot se je zgodilo Vukovaru in Osijeku, Sisku in Karlovcu, pa she prej Brniku in Gornji Radgoni.

Zaradi tega se v elegiji Santa Maria dell'InfermitÓ vojna preseli nan nekakshen prostorno in chasovno paralelni evropski prostor, chesar zhe Nova revija ni odobravala in je zavrachala objavo. Schiavi, suzhnji, Slovani (v tem primeru nemara Srbi) pripeljejo svoje fante in svoje vojne fantome v Benetke, ki so tudi njihove. Che se spomnite, Srbija ni samo tam, kjer zhivi en sam Srbin. Je tudi tam, kjer je njegov grob. Njihova najlepsha romantichna pesem Santa Maria della Salute, cheravno pravoslavci, ima v naslovu in v refrenu ime katolishke bazilike, ki jo Srbi v moji elegiji pridejo porushit. Sredi njihovih priprav na "njihov" beneshki karneval se znajdejo tudi beograjske Terazije v verzih:

"Moj bog, saj bezhijo!
Glej, levinja beneshka
s Terazij skrije svoj zarod!"

V Kranju so se pojavile tri razstave posvechene vojni na hrvashkem. Najprej v (danes zhe bivshi) galeriji Gorenjskega muzeja razstava Hrvashki vojni plakat. Potem v avli obchine razstava Dokumenti Osijeka 1991. Ravno ob tretji razstavi Karlovec v vojni sem lahko na svoji kozhi dozhivel svetopisemsko sintagmo "od Poncija do Pilata" in te razstave potem Kranj ni videl. Pach pa Trzhich, Koroshka Bela, Radovljica.

Lahko bi se reklo, da mediji, ki so sicer zapolnjevali svojo vlogo obveshchanja, v treh letih vojne niso dosegli polnega ozaveshchenja Evrope in sveta. Izkazuje se nekaj povsem neprichakovanega. Skoraj na pragu tretjega tisochletja, zhe v chasu, za katerega smo v svoji zavedenosti prichakovali nekakshno dokonchno stanje graditve in izpopolnitve sveta, in bo zhe tu - nekoch shele prichakovana lepsha prihodnost, na tem pragu nas je dochakal samo ponovljeni shkandal chloveshtva, v katerem so nad ljudmi mitske nadnaravne sile in poshasti neba in pekla. In obratno. Odvisno od strani, na kateri je chlovek ujet, in ne glede na to, kateri bog je nad njim, ali isti ali drugi. Edina realnost, ki she kaj velja, je predvsem realnost mochi orozhja, so zasedena in osvojena ozemlja, so unichena mesta, ljudje v izgnanstvu in morda shele nazadnje tudi ubiti ljudje in druga zhiva bitja. Edino, kar lahko Evropa in svet priznavata, so izvrshena dejstva. Zmagovalcu naj gre, kar si je izboril, saj bo potem mogoche on sam pomirjen, che zhe ne more biti pomorjen, in bo potem dal mir. Zgodilo se bo po stari pravici mochnejshega, kot velja za vsako infantilno igro, pa cheprav je v tem primeru zmagovalec pripoznan in razglashen za zlochinca. Neshteta pogajanja o premirjih so samo abotna farsa, pri kateri izvajalci pred ochmi vsega sveta izvrstno uzhivajo, saj se v tej svoji igri kar vidno redijo. Svojega zadovoljstva tudi ne morejo prikrivati, saj je vselej tudi v skladu s trenutno uspeshnostjo njihovih pogajanj in sklenitev she novih in novih premirij.

Zhe na srechanju s hrvashkimi knjizhevniki, 27. septembra 1991 v Cankarjevem domu v Ljubljani, sem nastopil zoper tako upeljano institucijo pogajanj. Dopushchal sem samo ekstremno varianto pogajanj, namrech: "Z okupatorji se je mogoche pogajati samo o njihovi predaji!" Vendar tudi pogajanja med slovensko-jugoslovansko vojno niso bila vselej takshna. Sovrazhnik je lahko zapustil Slovenijo z zavestjo, da se bo tja nekoch she vrnil, ko bo Slovenijo prej unichil politichno in gospodarsko. In she bolj bo okrnil zhe tako skoraj unicheno slovensko nacionalno substanco s preplavitvijo njenega ozemlja z begunci. To je od vsega najbolj prefiden element vojskovanja z drugachnimi sredstvi. Vojna z drugachnimi sredstvi je identichen termin, kot velja za pesnishko vojskovanje. Prav pesnishko vojskovanje bi lahko na eni strani balkanske fronte pripisovali kar KaradzhiŠem, vse od Vuka St. KaradzhiŠa do pesnika Radovana KaradzhiŠa in mednje mnoge druge pesnike - zlochince.

Posebna znachilnost jugoslovanske vojne je, kot je zabelezhila v svojem chlanku Birna Helgadottir v chasniku The European, da bojo vojni zlochinci nagrajeni in ne kaznovani. Vojna dramaturgija bo shla v tem primeru gotovo v smeri rekordnega trajanja, v smeri stoletne vojne. Za mnoge bo to samo verbalno prenapenjanje, za druge zgodovinska zverodobna neizogibnost. Tako kot pogajanja, je tudi vsaka druga resnichnost te vojne samo trenutna. Nobena njena pretiranost ne zdrzhi niti toliko, da bi bila do konca izrechena.

Zato ni nich chudnega, da je bila vest sredi dnevnika v soboto, 11. septembra 1993, o eksploziji prve rakete tipa "luna" na Terazijah v Beogradu, sicer nujna in razumljiva, vendar nich bolj vznemirljiva, kot je bilo vznemirljivo istochasno porochilo o orkanu Lidija v Mehishkem zalivu. Palacha Albanija se je sesedla kot hishica iz kart. V naslednjih dneh je Beograd dozhivel svoje drugo najhujshe apokaliptichno porushenje v svoji zgodovini (prvo 6. aprila 1941), po obsegu pa najvechje.

Stari Grad ni mogoche lochiti od Novega Beograda. Savskega venca in Vracharja ne boste lochili od Vukovarja ali Bash-charshije. Dorchola in Palilule ne lochite od Mostarja in Karlovca, Topchiderskega brda od Kranjske gore, Zvezdare in Karaburme od Kambodzhe in Marsa, Dedinj in Vozhdovca od razdedinjenega Zagreba in Siska, Celovca in Dunaja. Ne boste lochili pojma od pojmovanja, resnice od tega, kar je res in kar ni.

 

 

Deveto pontsko pismo

NAPAD NA LJUBLJANO

Za poetiko para(lelne)-realnosti

Mrezhi za Metelkovo

 

Obsedenim od usode, ki nas obseda, je zhe zamah metuljega krila lahko usoden - po teoriji kaosa. Kako je shele na nashi poti v raj, ki je v resnici bolj pot iz raja - v neobzhanski komediji ali burki - po takshni usodnosti neznatnih premikov. Mi se, realno vzeto, iz nizhin zemskega pekla ne vzdigujemo proti nebu ali v vesolje, pach pa iz matere ali zemlje (uterus - Gea) po zakonih turbulentnosti v vse vechji nered. Danashnji Dante bi svoj idealizem brez dvoma lahko utemeljeval in chrpal iz napake v Raju, in bi se potem shele prebijal skoz Vice do zachetnega Pekla, kot edinega in zasluzhnega domovanja vsega njegovega bitja.

Pa takshen obrat, takshen zamah metuljega krila na svojem zachetku she ne kazhe prav nobene vznemirljive spremembe. Niti en sam prahec tega krila ne bo padel ali se dvignil, tudi che bi govorili o krilu angela. Pa recimo, da tudi pade tisti prahec ali kakshno angelsko peresce, lahko tudi hudichevo. Tako bi tudi za zachetek slovensko-jugoslovanske vojne lahko dejali, da je bil prav romantichen. Lahko bi dejali: takrat je bilo she lepo! Ne brez zhrtev in gorja. In ne brez trepeta za prihodnje dni nas samih in nashega prihodnjega rodu - na tem koncu drugega tisochletja vseh krizhanih in krizhanja krizhanih zastran krizhanih! Pravi kaos z vso svojo predvidljivostjo, ki je za mnoge tudi idealiteta, cheravno tudi z nepredvidljivostjo, je bil tedaj shele na vidiku chlovekove zavesti. Lahko bi dejali, da je bil tak po zamisli, da zgodovina uchi. In tako naprej. Uchi nas popolnosti, ki je preprosto izrachunljiva. In tako kot rachunske operacije so tudi vsa chlovekova dejanja zakonita, pa najsi so to dobra ali zla dejanja.

Ko je na oblasti absolutna zakonitost, temu se navadno reche kar civilna oblast, je na najvishjem tronu tudi dvopolnost, v eno zdruzhujochih se skrajnosti. Lishp in kinch navzven, navznoter pa skrajni pohlep. In v ravnovesju, ki ga ohranjata represija in strah pred njo. Ljubljana je okupirana pod to sumljivo enostjo. Prej pod tujci, zdaj so tujci domachi. Prej pod daljnim beograjskim pashalukom, ki je zhe dolgo izgovor za vse, zdaj je Ljubljana sama pashaluk novih oblastnikov. Zanje je Mesto sovrazhno tako kot zmeraj. Recimo, vse od Tavcharjevih chasov, iz leta 4000. Zmeraj je pri tem najbolj osovrazhena kultura Mesta - na vseh ravneh, od vrhunske, reprezentanchne, do tiste osnovne in temeljne, ki zadeva vse ljudi tega Mesta in she najbolj mladino, ki je zmeraj najbolj v zagonu svojega duhovnega razvoja in ki se v Ljubljani povezuje v Mrezho za Metelkovo.

Ne mislim torej, da bi bilo Mesto samo sovrazhno svojim nesrechnim ljudem, katerih ustvarjalnost je treba zatirati in onemogochati. Che je v Mrezhi za Metelkovo kaj simbolike, potem lahko vidimo she vech simbolike tudi v razdiralcih te mrezhe, v imenitnikih kaosa, v samih ljubljencih in zaljubljencih v unichevanje grozeche in nepredvidljive stihije plebsa, raje, ki ji raj ne pripada, sodrge, vse sorte umetnjakarjev in pesnikunov in njih chastivcev, ki si zmotno domishljajo, da svet ne bo obstal brez njihovih blodenj po duhu chasa in chasu duha.

Morda tu ne bi ponavljali kronike 10. septembra 1993 in dni po tistem. Podatki o tem so do podrobnosti znani iz dnevnega chasopisja in drugih medijev. Televizija je bila posebej narochena, da spremlja celotno dogajanje napada na Mesto. Zmotljivci bi dejali, da so eskadre notranjega sovrazhnika v soglasju s svojimi centralami v Beogradu, na Dunaju in drugod, sistematichno napadale vse kljuchne tochke Mesta. Takorekoch srce Mesta. Povsod tam, kjer se dnevno zbirajo ustvarjavci njegove kulture, saj ji ravno oni dajejo svoj lasten zhivi utrip, in kamor se zgrinjajo tudi shtevilni njihovi somishljeniki.

Jutro novega Nereda je vstalo brez odstiranja zaves in brez odpiranja oken. Prostost, Freiheit, Freedom, Dom svobode, bi lahko dejali, in namesto "zasijala je" - je "zazijala" z razbitih prochelij celotnega kulturnega kompleksa, od Cankarjevega doma, Narodnega muzeja, DSP, Moderne galerije, Narodne galerije, Opere, Drame in Filharmonije tja gor do Ljubljanskega gradu in vseh neshtetih drugih kulturnih in kultnih spomenikov nekdaj in nikdar vech kulturne prestolnice Mitteleurope.

Lahko si mislimo, da tudi she tako topoumni opazovalec tega unichenja ne bi mogel ostati brez navdushenja ali prizadetosti ob vsem tem. Kakor komu! Da le ni zaman placheval s svojim turistichnim obolusom. Jaz bi se kot homo dramaticus vsekakor raje odlochil za ogorchenje, ki se ga nisem zaman izuchil ob vojashkem napadu na Brnik in na TV oddajnik Krvavec. Pri tem gre she za neko posebno vrsto nesramnosti: saj to ni nobena vojna! Spominja me na trezno MilosheviŠevo trditev, da Srbija ni v vojni, kakorkoli je zhe ta trditev vechpomenska in tudi nichpomenska, ko prihaja iz ust bolnika. Tudi Slovenija ni v vojni! Unichenje Ljubljane je takshna oblika interne stvari drzhave in ljubljanske oblasti, ko policija ne prime nobenega "neznanih storilcev". Nemara ima prevech dela z napachno parkiranimi vozili. Ni ne duha ne sluha o napadavcih in ti se nekje hahljajo, chesh, naredili smo, kar se je zaenkrat dalo, potem pa bomo zhe videli. Vazhno je, da se jim nich ne zgodi. Ne bo jim treba plachati odshkodnine do zadnjega cegla. Saj do tod sezhe Balkan! Ne bo jim vzeto premozhenje in prostost. Ne bojo odshli na prisilno delo, da poravnajo shkodo na dushi in telesu Mesta, ki ga je treba ubiti in znova ustvariti po nashi enkratni zamisli. Saj je vseeno, kdo so tisti "mi". Ne sramotni steber ne zgodovina jih ne bosta izbezala iz njihove anonimnosti.

Nemara mitska previdnost kdaj pochaka, kot bi se za hip ustavil chas, in potem steche naprej v veselo novo katastrofo. Neki nachrti te previdnosti so prav gotovo zvelichavni. Nedvomno je tu mitska Evropa na svojem modastem biku. Je kot veliki nedvomni izgovor, ki se mu je treba brez odlashanja prilagajati in she terja posebno obzirnost, skoraj umetnishki chut. To je tisto velichastno krilo, ki lahko vzdigne celotno obzorje od izhoda do zahoda. Lochi svetlo noch od mrachnega dne. Da zasije nedosezhno vesolje z vsemi svojimi luchcami. Tako kot pokopalishcha na dan vseh zhivih in vseh ostalih. Lahko ta dan kar zabrishe nekam, v vse, v nich. Iz neke realnosti v para-realnost. V pesem chez vse to sve-to. V pesem Řber alles. Nemara travestijo pesmi nad pesmimi. V karkoli, kar bo kdo lahko kupil.